Nemški veterani power metala Rage so neverjetni. Nove albume trosijo od sebe, kot v transu. Navkljub dolgoživemu kljubovanju ki se bliža počasi prvi tridesetletki kariere, je zasedba v formaciji udarnega tria nabrušeno našpičena, kot bi bila ustanovljena včeraj!
»21« je album naslovljen simbolično. Po stoletju v katerem se nahajamo in kot skupno enaindvajseti studijski album skupine. V izpovednem oziru se Rage ne odmikajo mnogo od svojih klasičnih tematik, zlasti ne od tiste, ki se rada ubada z nevidno tanko črto med stvarnim življenjem in tistim, ki ga obišče duša, ko fizično telo ni več uporabno. Torej ta obiskovanja onostranstva, so za velikega zbiratelja lobanj Peavyja in kompanijo priljubljena tema že od nekdaj. Tu so spogledovanja z okultom, psihičnim terorjem, sklepanja pogodbe s hudičem, nespečnosti zaradi preganjavice zlih duhov, beg pred serijskimi morilci ob katerem te hipoma oblije mrliški znoj in podobno. Vse to sodi, kot nalašč v svet metala.
Novi album je manj eksperimentalen, manj razgiban, manj raziskovalen, kot imenitni »Strings To A Web« (2010). Vendar pa za razliko od »Carved In Stone« (2008), ki ga je pestilo pomanjkanje navdiha in svežine – ne smemo pozabiti da je ta album nastal v času menjave Mikea Terrane z Andre Hilgersem, pa ohranja »21« izjemen kreativni zagon zasedbe! Trio Smolski-Wagner-Hilgers potrjuje z novim izdelkom, da lahko poseže prav po vsem in pri tem ne more z ubranimi dejanji zagrešiti mimostrela. Rage so želeli spraviti od sebe resnično mračen, obenem pa hudimano navit izdelek. »21« deluje precej trše, kot predhodnik »Strings To A Web«,na to pa je vplivala zavestna odločitev skupine, da se osredotoči pri novem albumu na kreiranje neposrednih rušilcev, z manj »kompliciranja«, kot tudi to, da povsem izključi pečanje s simfoničnimi elementi, kar je sicer za Rage stalnica.
Rage so na novem albumu zadržali ves smisel za podajanje nalezljive in preverjeno zmagovite formule kombiniranja sesipajoče rušilnosti in antemske spevnosti. Pravzaprav potrjuje album »21«, kot tretji album trenutne postave skupine, da so kemične vezi še bolj prepletene, njihovo učinkovanje pa še intenzivnejše. Hilgers se je do konca optimalno vklopil v ekipo, tako da Mikea Terrane res ne gre več pogrešati.To je kazal že album »Strings To A Web«, no »21« pa ponuja spoznanje, da je sleherna misel na Terrano danes v tem oziru celo odvečna. Furioznih kitarskih akrobacij edinstvenega genija, aranžerja, multi-instrumentalista, ki sliši na ime Victor Smolski, je znova vse polno, človek se vpraša, kako za vraga mu Wagner in Hilgers sploh lahko sledita. Smolski je znova prekomerno strupen v vsakem detajlu, ko plete okraske nad kitarskimi frazami, kot tudi v sleherni sočno zabeljeni solaži preverjenega avtorskega unikata. Preprosto. Čista poezija igranja kitare polnih jajc. Za kaj takšnega pa moraš imeti pravi prijem. To ločuje kitariste na povprečne in vrhunske. In Smolski že vrsto let izkazuje, da sodi v špico najboljših svetovnih metal kitaristov!
Če se vrnemo na začetek novega milenija, je ostal album »Welcome To The Other Side« (2001), na diskografskem seznamu skupine kaj hitro pozabljen studijski izdelek, saj sta ga kaj hitro nasledila verjetno najboljša albuma v Rage karieri »Unity« (2002) in za njim »Soundchaser« (2003). No roko na srce, je velika hiba »Welcome To The Other Side« šepava produkcija, kar je velika škoda, saj nosi ta album nekaj izjemno lepih aranžersko komponističnih trenutkov prave epske bombastike, ki bi lahko vžigali še bolje! Po celokupni energetski vibraciji se album »21« približuje po preteku 58. minut igralnega časa, zlasti po izredni mračni atmosferi in cmoku v grlu intenzivnega občutja velike tesnobe, občasno energetski vibraciji, ki je blizu albuma "Welcome To The Other Side". S to razliko, da nosi »21« odlično, povampirjeno in preko vseh meja nasršeno produkcijo.
Album je potovanje skozi svet tipičnih Rage rušilcev, ki se razvijajo skozi "po-thrash-irane" uvodne fraze do »crescenda« antemsko melodičnih refrenskih napevov, ki jim še vedno neukročeno poveljuje surov, predirljiv in voluminozen značaj Wagnerjevega bestialnega, a še vedno melodičnega petja. Ta kontrast je najbolj jedrnato poudarjen v skladbi Serial Killer, kjer se skupina uvodoma oprime celo uporabe vokalnega grčanja. Po izjemno ostro obteženem začetku, ki raste od naslovne skladbe do Forever Dead, sledi ena najlepših skladb albuma, ki se zaje s prve pod kožo. Feel My Pain z uvodnim delom na kitari, ki evocvira občutja instrumentalov albuma »Welcome To The Other Side«. Skladba je odpeljana v srednje hitrem tempu in naphana z učinkujočim momentom melanholije. Gre za prvega kandidata albuma, ki je primeren za izdajo v obliki single-a in video spota. Goriva in nabrušenosti skupini nikakor ne zmanjka v nadaljevanju, zbir rušilcev albuma, pa razbije zaključna razpoloženjska Eternity srednje hitrega tempa, ki prinese še en nalezljiv antemski napev v refrenu ter tako učinkovito zadrži poslušalca ob sebi.
»21« je album, še enega zmagoslavnega dejanja te legendarne nemške power metal utrdbe! Rage so z njim zadržali izreden kreativni navdih in uspeli spraviti od sebe ob kopici izdaj še eno takšno, ki ne zmore niti za hip dolgočasiti, ali vzbujati občutka, da se skupina izgublja v izbiri rešitev že oguljenih in izrabljenih fraz. Pavšalno povedano je »21« do potankosti popravljeni »Carved In Stone«! Za trojko Hilgers, Wagner in Smolski pa upajmo, da bo spravila od sebe še mnogo takšnih albumov. Zasedbi rutine, znanja in izkušen nikakor ne primanjkuje. To moč, ob kreativnem navdihu, spretno izkorišča za kovanje novih albumov tako spretno, da se ti porajajo v vsega dve letnih presledkih, ob tem pa ohranja skupina vso kredibilnost. Albumi žlahtne vsebine trej! "21" je album kontrasta in slikovitega odklona od "Strings To A Web", ki obenem dokazuje, da zasedba ni izgubila niti kančka ustvarjalne potence ter izrazne ihte!
na vrh