Le kdo neki je presvetlemu hrvaškemu pop rock estradniku Gibonniju prišepnil na uho usekano idejo, da posname album v angleškem jeziku? Vsi vozovi za njegov mednarodni uspeh, so namreč že davno tega odpeljali . Če še malo zasolimo uvodni del, je imel Gibonni na točki ustvarjanja in kariere potencialno možnost, da postane uspešen izvajalec svetovnega kalibra in celo poseže za uspehi kot sta jih nanizala Zucchero in/ali Eros Ramazotti. Zakaj sta omenjena prav ta dva? Ker sta izvorno neangleška izvajalca, ki pa sta uspela na mednarodnem prizorišču ravno zato, ker sta znala zadržati avtentičnost pakiranja osnov italijanske glasbene filozofije, ko govorimo o optimumu kompozicije namenjeni radijskemu predvajanju. »Eksotika« v šov biznisu glasbe zna biti še kako privlačna.
Gibonni je torej n novem izdelku zatavšal svoj najpomembnejši adut, s katerim je v preteklosti pridobil ne le izjemen sloves in komercialni uspeh na Hrvaškem, pa tudi onkraj Hrvaških meja na širšem nekdanjega skupnega Jugoslovanskega trga, pač pa postal prepoznan tudi, kot izjemno kvaliteten in cenjen umetnik v očeh glasbenih kritikov.
S tem, ko se je mož odločil posneti album v angleškem jeziku, je bila žrtvovana tista pomembna vrlina in posebnost v njegovi glasbi, ki ji lahko rečemo mediteranski adut avtentičnost. Le tega je Gibonni vselej znal tako prefinjeno »podtakniti« množicam in jo očarati.
Delavna ekipa ostaja na tem albumu še vedno preverjena in izredno močna. Prav tako »songwritterski nukleus«, ki dostavlja znova kompaktno in dlakocepsko izpopolnjeno opremljenost aranžmajev. Vendar pa bi vsi ti napori vžigali v optimalnem iztržku, če bi se Gibonni držal petja v hrvaškem jeziku. Aranžiranje sledi namreč filozofiji predhodnih albumov, zatorej je edini kompatibilen jezik v tem oziru Hrvaščina. Mogoče bi v takšnem »eksperimentiranu«, kot si ga je po novem privoščil Gibonni, vsa reč prej vžgala Italijanščina, celo Španščina. Nikakor pa ne Angleščina. To, da je Gibonni odpiral nedavna koncerte pred Simply Red na slovaškem in na poljskem, pomeni da so slovanski narodi očitno njegovi glasbi naklonjeni zaradi jezikovnih sorodnosti, nemara celo ne toliko zaradi samega melosa njegovih najvidnejših – ko0mercvialno uspešnih kompozicij. Če so bili ti mednarodni nastopi merilo odločitve, da posname možakar album v angleščini, je bila to žal usodna napaka. Kids in Uniform? Svetovna glasba. Okej. Šest osminski takt? Africa (Toto). Zakaj tako očitno? Tega Gibonni res ne potrebuje. Gibonni je sicer svoj nazor komponiranja, v katerem je vselej gojil močno prožnost in odprtost do svetovne glasbe, na novem albumu skušal razširiti. Tako je razgibal seznam skladb z naslovno skladbo in zaključno Ain't Bad Enough For R'N'R, ki se spogledujeta s tršo rock riffovsko pričesko. Ne glede na glasbenikove korenine, ki segajo v čase udejstvovanja pri Splitskih rockerjih Osmi putnik, delujeta nekoliko vsiljeno in brez pravega navdiha.
Gibonni jemlje angleške verze vinterpertaciji silno nerodno. Pravzaprav jih odmomlja. To ne počne namenoma, pač pa želi iztržiti svoj osnovni vokalni adut, ki deluje zmagovito, ko poje v Hrvaščini. Skuša iztržiti strast, emocijo, pristnost sporočil v verzih. A v angleškem jeziku to pot taisti pristop nikakor ne vžiga. Album je torej kastriran tega elementa. Gibonni dobesedno »joče« in to v drugorazredni angleščini, ki je razumljiva zgolj občasno. Barva glasu, barva skladb in energija skladb. Ves kemizem je popolnoma spremenjen in Gibonni zategadelj komaj prepoznaven.
Album kaže še eno hibo. Pomanjkanje idej. Idejne rešitve se zatekajo lahko k idejam uporabljenim na predhodnem albumu »Toleranca« (2010). Gibboni je tako svojo uspešnico Žeđam iz albuma »Toleranca« prepakiral znova, ji nadel angleški naslov »Nothing Changes« in na tak način »zaflikal« prostor ploščka, ki meri v dolžino dobrih 45 minut.
Z albumom »20th Century Man« sicer še zdaleč ni nič narobe, ko ga opazuješ neobremenjeno in kot samosvojo zaključeno glasbeno entiteto. Vendar, ko ga postaviš ob preostali opus Gibonnija, se njegova vrednost dobesedno razbarva. Zvodeni. Upajmo, da je ta »madež« v Gibonnijevi glasbeni karieri le začasen in si bo Gibonni vzel čas za premislek, ustvaril znova tisto, kar zna in zmore najbolje. To je tisto v čemer je bil vselej najmočnejši. V svoji obrti na Hrvaškem tudi brez dvoma najboljši. Da torej ustvari in izda pravi naslednik albuma »Toleranca«, kar »20th Century Man« definitivno ne more biti. Žal.
na vrh