Ko pomislite na New York in tamkajšnjo HC sceno le stežka pozabite na dejstvo, da je glavna poanta tega precej ekstremnega trdozvočnega žanra najprej znoj, nato so tu kri, odrekanje in ostrina, zaradi katere je Big apple center glasbenega upora z razlogom. V tej valilnici mnogoterih talentov so bili pomemben steber poleg Sick Of It All tudi garači Pro-Pain, ki so stalnica do or die scene že dobri dve desetletji, preživeli pa so tako kritike, zaničljivost dementnih kritikov kot tudi neskončne turneje, s katerimi so dokazali, da je njihova esenca trša od granita.
20 Years Of Hardcore je veliko več kot zbirka najboljših skladb ter hitov, saj je kvintet izlil na plošči svoja jajca in srce tudi v štiri povsem sveže skladbe, poleg predelave skladbe Keine Amnestie für MTV pa so si vzeli čas tudi za združitev kreativnih moči z večjim delom zdaj že bivših članov, studijsko sterilnost pa so na kar 14 skladbah zamenjali s koncertnim vzdušjem klubov. Na novo posnete klasike bi bile lahko zlahka ožigosane s pečatom blasfemičnega in nedopustnega, a je pri Pro-Pain všečno prav to, da si ne pustijo vsiljevati imperativov niti s strani fanov, še manj pa industrije. Moderna produkcija daje skladbam, kot so nosilni skladbi albuma The Truth Hurts Make War Not War in Denial novo dimenzijo in udarno moč. Eksplozivni komplet je s kozmetičnimi popravki obnovil tudi spomin na album Contents Under Pressure (v spomin prileti kot torpedo skladba Shine), nedotaknjeno pa ne pustjo niti skladbo z istoimenskega albuma Foul Taste Of Freedom. Nov odmerek jeze je še boljši od izvirnikov, kombinacija pa je vrhunsko dopolnjena z novitetami, kot so Damnation, niti malo U2jevska Someday Bloody Someday, True Liberation ali pa Hands In The Jar. Niso vrhunec njihove kariere, a se vam v možgane zarijejo kot granitni tlakovec, ki vam ga Pro-Pain med zobmi po veteransko zatlačijo tja do goltanca, pa če vam je to všeč ali ne. Koncertni del plošče izžareva neusahlo moč skupine na odru, predvsem pa gre za dokaz, da so se z leti le naostrili in niso klonili pod recepturami nemalokrat udobnejših komercialnih bližnjic.
Popuščanja ni, zato pa je kompilacija vredna slehernega centa, če pa niste doslej še uspeli konzumirati skupinske newyorškega nebrušenega briljanta pa je koncentrat besa tokrat najbližje definiciji tega, kaj naj bi HC v samem bistvu tudi pomenil. Tako namreč zveni 20 let zgodovine, nosilec pa je nasičen s 23 izjemnimi koščki zgodovine skupine, ki je preživela test časa, obstala in uspela ostati zvesta sama sebi ne da bi morala za to kompromitirati dušo, denar pa itak ni igral nikoli nikakršnega pravega pomena v HC igri preživetja, zato osladnosti in hlinjene nežnosti nikar ne pričakujte! NYHC ni bil nikoli plesna glasba za slabiče in naj tako za vekomaj tudi ostane. Amen!
na vrh