Saga so med glasbenimi gurmani poleg Rush prav gotovo najbolj cenjena kanadska art rockovska skupina, ki sicer po popularnosti ni nikoli dohitela svojih slovitejših 'bratrancev', vendar zato, zlasti v srednji Evropi, nima nič manj zagretih privržencev, ki komajda čakajo, da njihovi ljubljenci izdajo kaj novega. »20/20« je njihov prvi studijski album po vrnitvi originalnega pevca Michaela Sadlerja in skupno dvajseti po vrsti na kar nakazuje tudi njegov nekoliko enigmatični naslov. Naslovnica z Albertom Einsteinom pred napravo za pregled očes je hkratna aluzija na kultni 'Chapters' koncept, se pravi povrnitev h klasičnim Saga koreninam in na klaviaturista Jima 'Daryla' Gilmourja, ki bi zaradi hude infekcije med prejšnjo turnejo skorajda ostal brez očesa.
Po relativno eksperimentalnem »Human Condition« (2009), kjer so se s tedanjim pevcem Robom Morattijem poskušali nekoliko oddaljiti od klasičnega Saga zvoka ter vključiti nekatere čisto sveže ideje, je »20/20« povratek na precej bolj prepoznavna zvokovna tla pri čemer gre glavna zasluga seveda karizmatičnemu Sadlerju. Brez slednjega si ni bilo mogoče zamisliti klasičnih Saga, saj je njegov vokal poleg večdelnih 'Jimbotovih' klaviaturskih harmonij, kitarskih umetnin Iana Crichtona in melodičnega rožljanja bas linij njegovega brata Jima ključen del integralnega vezja te legendarne skupine. Večletni bobnar Brian Doerner, ki je na tem albumu sicer še sodeloval, se je že pred njegovim izidom zaradi šibkega zdravja poslovil ter prepustil svoje mesto novincu Mikeu Thorneu. Saga tako ostajajo ena izmed tistih skupin, ki se ne more otresti težav z bobnarji, kar traja že od odhoda originalnega bobnarja Stevea Negusa.
Ontarijski kvintet je že od nekdaj znan po svojem grajenju izjemno fleksibilnih in subtilnih mostov med melodičnim in progresivni rockom in tako je tudi na »20/20«. Lahko bi se reklo, da je najnovejši dosežek nekakšno logično nadaljevanje od tam, kjer se je končal »10,000 Days« (2007), Sadlerjev (navidezno) poslovilni album, pa vendar je na njem moč zaznati kar nekaj zvokovno razmeroma inovativnih idej, ki se dobro prilegajo odlični produkciji.
Otvoritveni »Six Feet under« je hudomušno obarvani znanilec, da so klasični Saga vnovič med nami, kjer se klaviaturske linije subtilno pretakajo skozi z vsemi žavbami podmazane kitarske pasaže, medtem ko je Sadlerjev ekspresivni vokal po pričakovanju še vedno v odlični formi. »Anywhere You Wanna Go« je tako po skladateljski kot lirični plati eden izmed duhovitejših dosežkov na »20/20«, ki si bo nedvomno z leti prislužil status Saga standarda. Klaviaturske multi-harmonije in spremljevalni vokali posrečeno obkrožajo mogočen refren, medtem ko kitarskega velemojstra Iana Crichtona nekajkrat ponese gastronomskim solažam naproti. Art rockovski prvaki iz Ontaria so bili vedno mojstri združevanja kompaktnosti in fleksibilnosti in ta imenitna kompozicija je še en dokaz več o tem že dolgo znanem dejstvu.
Vzdušje na subtilni ljubezenski power baladi »Ellery«, ki je prva skladba v njihovi zgodovini poimenovana po ženski, zaplove v nekoliko bolj rahločutne vode, a kljub temu ne vsebuje niti kančka patetike ali osladnosti, temveč se ponaša s širokogrudno zvočno globino. Akustične finese na kitari so prvovrstno prepletene s simfoničnimi aranžmaji, medtem ko so vokalne harmonije vnovič 'prva liga'. O tem kako gromoglasno znajo Saga navkljub spoštljivemu številu let še vedno usekati, če se jim zahoče najbolj zgovorno priča »Spin It Again«, kjer osrednjo pobudo prevzame udarni kitarski rif, ki je popolnoma specifičen za Ianovo igralsko tehniko. Sadler na tej vokalno precej zahtevni kompoziciji vnovič blesti s svojo bogato emocionalno globino, medtem ko vzdušje še izboljšajo dramatične spremljevalne vokalne harmonije.
Na v srednjem tempu položeni »Another Day Out of Sight« je še en dosežek, ki bo razveselil vse dolgoletne privržence. Tu namreč osrednjo vokalno pobudo prevzame klaviaturist Gilmour, ki se v tej vlogi odlično izkaže, kar ni niti kakšno posebno presenečenje, saj je v preteklosti kot glavni pevec že navduševal na klasikah kot sta »No Regrets« in »Scratching the Surface«. Nagajiva kitarska fraza se lepo prebija sredi večplastnih simfoničnih aranžmajev in večglasij, medtem ko je po zaslugi 'Jimbotovega' unikatnega vokala v zraku ves čas nekaj eteričnega. »One Of These Days« je skladba hitrejšega tempa, se pravi še en bodrilni energetski katalizator z mastnim kitarskim rifom, šegavimi sintetizatorskimi finesami in z večglasno obarvanim refrenom, kakršnih so Saga v svoji karieri ustvarili lepo število.
Z enigmatičnim vzdušjem začinjeni »Ball And Chain« vsebuje tako rekoč zaščiten melodramatičen Saga motiv, ki bo dolgoletne privržence v hipu spomnil na nekatere pretekle dosežke, zlasti tiste v obdobju med letoma 1999 in 2007. Simfonični aranžmaji, zlasti tisti na klavirju so na tenkočuten način združeni z energičnimi kitarskimi pasažami, medtem ko zraven prekaljeno parira dinamična ritem linija. Z imenitnimi akustičnimi finesami obložena power balada »Lost For Words« je še en občudovanja vreden dosežek, kjer do prav posebno poudarjenega izraza pridejo melanholične vokalne harmonije na čelu s Sadlerjevim včasih že naravnost magičnim vokalom.
»Show And Tell« spada v kategorijo najbolj zanimivih »20/20« unikatov in bo brez dvoma v bližnji prihodnosti postal Saga standard, saj poleg vseh prepoznavnih karakteristik vsebuje zares fantastičen motiv, zgrajen s pomočjo melodramatične kitarske fraze in epskih vokalnih harmonij. Pri tem pa ne umanjkata še prvovrstna klaviaturska in kitarska solaža ob katerih se bodo obliznili vsi glasbeni gurmani. Zaključni dosežek »Till The Well Runs Dry« je najdaljša stvaritev na albumu. Tu Saga priredijo pravcati art rockovski ples s pomočjo subtilnega fuziranja enigmatičnega in melanholičnega vzdušja na čelu z dramatičnimi kitarsko-klaviaturskimi pasažami, katerim družbo dela zanimiva zgibanka ritmičnih fines.
»20/20« je klasični Saga album v pravem pomenu besede in zgrajen po željah vseh dolgoletnih privržencev teh art rockovskih velikanov, ki ne nehajo navduševati z artistično visoko profiliranimi izdelki na katerih ne manjka inovativnih trenutkov. Raven konsistentnosti kar se tiče kovanja navdušujočih studijskih albumov je še vedno izjemna in prav neverjetno je kako hitro so Sadler in njegovi stari pajdaši ujeli želeni ustvarjalni ritem. Ob tem pa ostaja grenak priokus, da njihov opus po desetletjih še vedno ni prejel vsaj simbolične nagrade s strani predstavnikov skorumpirane glasbene industrije in jo, kot vse kaže, v svetu, kjer je denar sveti vladar tudi nikoli ne bo.
na vrh