Prelude so Žirovci, štiričlanska skupina, ki ustvarja glasbo štiri leta. Album »1688« je njihov studijski prvenec, ki je izšel v začetku oktobra 2015. V novih časih skupine rade skočijo po pomoč v Studio Evolucija, ker se jim to preprosto obrestuje. Zvok albuma »1688« je namreč zgoščeno plazovit, obenem »na konicah« pravšnje nabrušen (celo metalsko naostren) ali natančneje rečeno, moderno zamazano zveneč. Album, ki združuje modni rockovski groove in »koncertno« živost. Glede na žanrsko usmeritev je Simon Jovanovič več kot pisan na kožo zasedbi Prelude.
V občem seštevku studijskega prvenca, ustvarja skupina skladbe nasršeno modnega hard rock ključa, ki se večkrat brezsramno spoprime z metalsko rušilnostjo. In bend dostavlja preko albuma izrazno idejno svežino avtorskih točk z dovoljšno mero raznolikosti, ki pa obenem vse po vrsti, posrečeno zastopajo glasbeni dosje skupine. Prednost Prelude je ta, da se že s prvencem »ne iščejo«, pač pa so uspeli najti svoj prepoznavni slog in zvok. Igra kvarteta je živahna in vseskozi aktivna, medsebojno uglašena kar pomeni, da kvartet enovito diha in enovito verjame v stvar kateri je predan. Tega ne gre preslišati in to je bistveno.
Emocije in strasti so ujete tako v podajanju vokala (v vokalni interpretaciji), ta premore lepo srednje intnonirano možato jedrnatost, kot tudi v sami srčni in silno angažirani igri vseh instrumentalistov. Srednji instrumentalni deli so spretno zabeljeni z duhovitimi kitarskimi solažami, ki jih občasno dopolnjuje (ali nadomešča) osvežujoči zvok saksofona (npr. izhodni del skladbe Gallery of Confidence, ali v arabeskah prelomljeni izhod skladbe I am). Skupina dostavlja sveženj skladb odpetih tako v angleških, kot tudi slovenskih verzih. V obeh primerih si spretno priigra zmagoviti poker asov. Vsekakor se ob vokalni rabi Slovenščine prikrade na plano (sicer že kar pričakovana) večja mera tipskega slovenskega muzikalično melanholičnega patosa, čeprav je album od glave do pete zavoljo komponiranja, pa tudi produkcije, temačen, melanholično zazrt. Hkrati s tem pa na njem ne gre prezreti všečne doze besnila, ki je ujet v vrsto spleta norosti in bolečine, čemur se nadvse podoživeto in čutno predaja vodilni vokal.
Skladba Obraz spominov, predstavlja prvi odklon albuma in sicer v sfere mešanice ska pop funk zvokov. Skupina v tej skladbi izkorišča izdatno veščine obvladovanja saksofona s strani pevca Davorja Luštreka, skladba s kanček preveč »pa-ra-pa-pa-pa-jev«, pa jim nemara lažje odpre vrata do pogostejše rotacije na frekvencah slovenskih radijskih valov. Drugi tak moment plošče je skladba Pade kaplja z za odtenek še bolj muzikalično spravljivim refrenskim napevom pop invazivnosti. Glede na definiran slog, ki ga pooseblja album, bi bilo bolj priročno, da tovrstne skladbe izdaja skupina ločeno, to je v obliki EP-jev ali posameznih (ločenih) singlov, saj nekoliko »trgajo« dinamično pretočnost in slogovni ustroj albuma. Čeprav roko na srce. Skladbi, kot »posameznici« albuma v smislu postavitve aranžmajev, kredibilno in suvereno stojita. Tudi v teh, subtilnejših momentih albuma, je zadržana zvočna toplina in organska živost, kar velja tudi za odlično in zasanjano Timeless, še en odklon na albumu, ki je smiselno postavljena na njegov rep in podaja nadvse posrečen eksperimentalni uvid v dejstvo, kako bi Prelude izzveneli v »izštekani« varieteti.
»1688« je album, ki postavlja na glasbeno prizorišče novo slovensko skupino, na katero velja biti v prihodnje nadvse pozoren. Čuti se, da se je album kalil dlje časa. Nadvse spretno in zavzeto je detajliran. Zvočno in aranžersko. Deluje kompaktno, dovolj sveže in živo, v potezah in finesah je prefinjeno racionalen ter kar je bistveno. Muzikalično optimiziran. Zato leze takoj v uho slehernemu laiku. Prvenec na katerega je skupina lahko izrazito ponosna in upajmo, da bo uspešno rasla z njim na svoji evolucijski poti tudi v prihodnosti.
Prelude - Pohlep (video):
na vrh