Primal Fear, so pridni in podjetni fantje. Skrbno snujejo in izdajajo v "dveletkah" nove albume. Ob tem obiskujejo koncertna prizorišča, jih promovirajo. Seveda so spremembe obvezne, da se ljudi in okolja ne naveličaš, vsekakor pa spremembe lahko pozitivno vplivajo tudi na evolucijo same skupine v smislu rasti lastnega izraznega artizma. Že "New Religion" je nakazal, da so Primal Fear vstopili v čas sprememb, ko so podpisali pogodbo z italijansko založbo Frontiers Records, ki skrbi v glavnem za skupine iz diafazona melodični hard rock.
Rekrutacija kitarista Magnusa Karlssona, ki že vrsto let dobro sodeluje s Frontiers Records, niti ne zveni tako neobičajno, kot bi si sprva predstavljali. Primal Fear so namreč ena redkih heavy metal skupin iz Nemčije, ki so sploh pripravljene sklepati kompromise v zvezi z glasbeno podobo in v zvezi s tem, investirati kreativno energijo v različno dozo glasbenega eksperimentiranja, ki je implementirano v njihov osnovni, že dobro zakoličeni, slog. Magnus Karlsson, ki je zamenjal Toma Naumanna, predstavlja faktor, v kolikor mu pustiš pri komponiranju proste roke, ki lahko drastično vpliva na celokupno podobo skladb in albuma. Njegov slog pisanja namreč ni težko razločiti. Primal Fear, ki slovijo po neuklonljivi veri v svojo metal pridigo, ne presenečajo le nad tem, da Naumannovih škornjev ni nadel preverjen nemški kitarist kova Alex Beyrodt (Silent Force), pač pa tudi po tem, da so preizkusili in uporabili lepo malho Karlssonovih idej.
Zato vas ne bo več presenetil samo bolj kontroliran zvok kitarskega riffanja, ki je izgubil tipično surov pridih nekdanje značilne Sinner produkcije, pač pa vse večja mera aranžmajev spisanih za klaviature (Black Rain, No Smoke Without Fire, 5.0/Torn), ki jih skupina vgrajuje v svoje skladbe. Klaviature so nekaj kar je Primal Fear vselej privlačilo, vendar pa so jih fantje uporabljali doslej v komaj opaznih sledovih. Večjo vsebnost opazimo šele na albumu "New Religion". Ker Karlsson s svojimi preostalimi projekti deluje večinoma na poligonu melodičnega hard rocka (sodelovanja z Bobom Catleyem, Tonyjem O'Horao, Russellom Allenom in Jornom Landejem, Starberaker, Codex,... če jih naštejemo le nekaj), je logično da se bo nekaj tega nalezla tudi glasba Primal Fear. Še najbolj čudi to, da so bili Sinner, Scheppers, Wolter in Black, kot predstavniki nemške neupogljivosti in neprožnosti, pripravljeni sklepati kompromise. Malo je rušilno hitrih skladb na novem albumu. Če vzamemo v precep le otvoritveno Riding The Eagle, je celo ta odkravžljana v osnovnih linijah melodično "Helloweenovsko" (pozorni bodite tudi na "picking" preko riffov), kar ni ravno tradicija Primal Fear. Vnos melodičnosti je torej večji kot kdajkoli prej v karieri Primal Fear. Skladbe na trenutke povzemajo neverjetno uspelo združevanje osnovnih pridobitev tradicionalne Primal Fear obrti s Karlsson fenomenom. Eden silno smelih poizkusov je recimo na albumu ujet v skladbah Night After Night ali Under The Radar. "16.6" torej predstavlja ne le najbolj melodičen album v karieri Primal Fear, pač pa tudi najbolj eksperimentalen. Denimo Black Rain, ki vsebuje orientalski otvoritveni motiv, se prelije v klaviatursko Karlsson linijo, ki ji Scheppers sledi v svojem tipičnem slogu, nato pa se skladba preseka v grabežljiv refrenski napev, podložen s copotanjem dvojnega bas pedala, kar je že bolj "Primal Fearovsko". Torej tej koliziji tradicionalnega Fear metala s Karlssonovim doprinosom se podreja album "16.6" v celoti. In to zelo uspešno. Killbound in na albumu daleč najbolj rušilna The Exorcist, dišita izmed skladb še najbolj tradicionalno Primal Fearovsko, kjer tudi Scheppers vleče krivuljo melodije v verzih, po okusu vseh, ki želite tipične "pre Karlsson" era Primal Fear.
Na albumu odstopajo tri skladbe. Prva je Soar, ki zveni moderno metalsko v riffu, k temu občutku pa doprineseta še dodatni vzorec v ritmični gravuri in dodani vzkliki tolp v refrenu. Potem naslovna skladba. Ta je v refrenu ujela blažji poltonski akcent s precej nadležnim in vsiljivim refrenskim napevom. To skladbo bo skupina skoraj zagotovo izvajala na novi koncertni turneji, namenjeni promociji albuma "16.6". Tretja izmed teh skladb je eden najbolj zanimivih trenutkov albuma in predstavlja njegov zaključek, kjer si verze v odlični akustični skladbi z neverjetno nalezljivim refrenom in potencialom vrtenja na radijskih frekvencah Hands Of Time, delijo verze glavnih vokalnih linij pred refrenom Sinner, Wolter, Karlsson in Scheppers. Če bi mi kdo rekel, da bodo kdaj Primal Fear igrali akustične aranžmaje, bi se tej potegavščini iz vsega srca nasmejal. A funkcionira v vsem. Temu se lahko zahvalimo odlični aranžerski žilici prekaljenih in izkušenih glasbenikov, ki sobivajo pri Primal Fear.
Moram priznati, da sem bil osebno nemalo presenečen nad novim albumom, ko sem ga prvič vrtel. Glede na lastna toga in okorela "Novi Nuclear Fire prosim!" pričakovanja celo razočaran. Pa vseeno je to album Primal Fear, ki počasi zrase k srcu, a ko zrase, potem ga ni več vraga, ki te ne bi prepričal v dejstvo, da gre za enega najbolj zrelih Primal Fear albumov njihove kariere. Hkrati uspešno kljubuje in briše faktor predvidljivosti Primal Fear kalupa, ravno zaradi uporabe Karlssonovih idej, ki so jih silno okusno vgradili v nove pesmi.
Ob tem so Primal Fear ohranili vso svojo lastno prepoznavnost in karizmo. Še več. Razvojno so storili korak navzgor v svoji glasbeni viziji. Količinsko omejena naklada digipak embalaže novega albuma vsebuje skladbi Cry Havoc in Scream, ki vračata na "16.6" tradicionalni občutek in odlično funkcionirata v sozvočju s preostalim materialom, zato vam globoko priporočam, da si omislite posebno izdajo albuma "16.6.". Eksperimentiranje se je to pot Primal Fear globoko obrestovalo. Hkrati je to album skupine, ki ga odlikuje izredna zrelost in doziranje s sestavinami v ravno pravšnjih odmerkih. "16.6" je album, ki vas bo presenetil, saj vam ne bo šel sprva pod kožo, pač pa vas bo pričel nagrajevati s časovnim zamikom. "16.6." je najbolj slikovit in razgiban album Primal Fear kariere.
na vrh