Postava je v glavnem ostala enaka. Še največ prahu je dvignil prihod obetavnega pihalista Jeffa Sefferja, Francoza z madžarskimi koreninami. Pomemben je bil tudi odhod kitarista, saj je to pomenilo, da je Magma tukaj popolnoma brez kitare in je iz svoje glasbe izgubila kar lep delež rocka.
Magma na tem albumu še vedno ostaja prikovana v svojem fikcijskem svetu, preko katerega idejni vodja Christian Vander napada temelje človeške družbe, njeno uničevalnost, maščevalnost, agresivnost, škodoželjnost in še mnoge stvari. Vander nas tako ponovno opozarja na "Wurdah Itah", oziroma mrtvo zemljo in nam s tem ponazarja mentalno stanje večine ljudi na našem planetu.
Tudi glasbeno se Magma še ni oddaljila od vizije prvenca. Še vedno večina glasbe sloni na jazz rocku, dosti je vplivov tudi klasike (čeprav občutno manj kot kasneje), opere, vzhodno evropske folk glasbe in raznih koračnic, ki so bile deloma zaslužne za to, da so Magmi nadeli naziv nacistične (ali pa včasih fašistične) skupine. Vse to je bilo seveda neupravičeno, pri Magmi je pač preprosto šlo za mešanico vseh možnih vplivov. Kako pa bi glasba, ki sloni na jazzu sploh lahko bila nacistična?
Album vsebuje tri kompozicije. Prva je delo šefa skupine, Christiana Vanderja, in prikaže njegov skladateljski napredek. Z Rïah Sahïltaahk je namreč ustvaril eno svojih najbolj nenavadnih in najimenitnejših del. Preostali dve skladbi sta manj pomembni v Magmini zbirki, vendar pa se tudi na njiju najde kakšna svetla točka.
Rïah se začne počasi z jazzovskim ritmom in Blasquizovim vokalom. Kmalu se opazi, da kaj dolgo pri tem mirnem ritmu ne bo ostalu, saj je Vander v kompozicijo nenehno vnašal pospeške ritma, ki so sila nepredvidljivi. Te izmenjave se zaključijo, ko nastopi prva koračnica, kjer prevladujeta klavir in bobni ter seveda vokal. Skladba postane še bolj divja, ko prvič na vokalu slišimo tudi Vanderja. Melodije si sledijo kot po tekočem traku. Včasih se celo zdi kot da je Rïah Sahïltaahk sestavljena iz stotih manjših pesmi in ni ena dolga skladba. Morda je to tudi največja kritika - da se deli včasih zdijo nepovezani in da so prehodi med njimi na trenutke grobi. Meni osebno je to čudovito, saj je ta način skladanja tako redek in se še dandanes zdi svež. Tempo potem nekoliko pade, vendar pa nam Vander ne pusti počivati. Na 1001° Centigrades je bil še kar zaljubljen v koračnice in vzhodno evropsko folk glasbo, kar se opazi kaj kmalu. Deli si še vedno sunkovito sledijo - od ultra dinamičnih do počasnih jazzovskih, do skoraj ambientalnih, do klasičnih delov, koračnic... Kasneje smo priča tudi nekaterim Vanderjevim vokalnim izpadom (kričanju), ki pa smo jih vajeni že iz prve plošče. Po vseh dinamičnih zasukih v albumu se kompozicija konča nekoliko neslovesno s počasnim, vedno tišjim koncem.
"Iss" Lanseï Doïa "je kompozicija, ki jo je ustvaril Teddy Lasry, ki je bil skadatelj že na prvencu, vendar je tam pustil precej večji pečat, vsaj kar se mene tiče. Ta kompozicija je precej bolj dolgočasna kot bi od Lasryja pričakoval. Začetek je čisto jazzovski, vendar pa so nekateri vmesni predeli še kar zanimivi z raznimi zborovskimi napevi in Blasquizovimi vokalnimi ekscesi.
Cahenova stvaritev je še za odtenek slabša od Lasryjeve, vendar pa se je tukaj Cahen očitno še iskal. Veliko več je pokazal na albumih skupine Zao, tukaj pa se vidi, da ne ve natanko kaj si želi storiti. Na koncu skladba izpade kot sicer prikupen jazz, vendar pa brez večjih presenečenj izpade kar klavrno. Če želite poslušati zanimiv in dober jazz, se obrnite drugam, saj je tole precej generično in neinspirirano.
Rïah Sahïltaahk nedvomno sodi med eno največjih mojstrovin Magme, vendar pa sam album precej izgubi na kakovosti zaradi preostalih dveh skladb. Tako "Iss" in "Ki" sta solidni jazz stavritvi, vendar pa je Vanderjeva stvaritev neprimerno boljša. Lasry in Cahen sta ustvarila bolj čisti jazzovski kompoziciji, z bolj manj presenečenji. Vse skupaj je sicer zamotano v zeuhl ovojnico (še posebej vokali), vendar pa ni nič posebnega.
Ta plošča je še zadnja studijska, ki jo štejemo v "prvi val" Magme. Zatem so sledile velike spremembe v zasedbi. Še najbolj opazen je bil odhod "Fatona" Cahena in Jeffa Sefferja, ki sta kasneje tvorila svojo vizijo zeuhla v zasedbi Zao. Prav tako je Magma preporod doživela v glasbenem smislu, saj je namreč na Mekanik Destruktiw Kommandoh zvokovna podoba popolnoma drugačna in se venomer bolj odmika od jazza in je vedno bližje opernemu slogu Orffa in minimalistični klasični glasbi. Elementi jazz rocka so pri Magmi vedno bili prisotni in verjetno vedno bodo, vendar so bili po tem albumu precej zmanjšani.
1001° Centigrades je polovičen album. To pomeni, da je prva polovica izvrstna in nam ponudi eno najboljših Vanderjevih stvaritev nasploh. V tem smislu Magma stori celo korak naprej od imenitnega prvenca. A kaj to pomaga, če je druga polovica albuma, za katero sta zaslužna Lasry in Cahen, bolj počasna in neavanturistična. Ne razumite me napak, kompoziciji sta čisto solidno jazzovski, a Magma zame mora biti nekaj drugačnega. Album se nedvomno izplača kupiti že zaradi Rïah Sahïltaahk, a slabša druga polovica albuma pomeni, da, vsaj kar se mene tiče, gre za najslabši studijski album (da, tudi slabši od Merci) v Magmini zgodovini.
na vrh