Kaj preostane skupini, da po binarnem koncu in izstrelitvi v transgalaktične sfere sploh še ponudi narodu zasanjanih odsotnežev? Mladina je energijo za svoj revolt proti gnilemu sistemu zgnetla in stlačila v formo popolne apatije, popolnim konturam sveta, ki je prežet z apokaliptičnim vonjem bližnjega propada pa sledi tudi glasbeni izraz milenijske generacije zasedb, ki branijo barve uporniške in vedno alternativne garaže v letu gospodovem 2012. Del te postrockovske soldateske so tudi atipični rapsodi sanjavega zvoka Coma Stereo, ki so le tri leta po izjemni Transgalaktiki zmogli ustvariti deset polnokrvnih skladb, ki zmorejo suvereno koeksistirati tudi znotraj mej formalističnega univerzuma skupne plošče, 1000 mest pa je izjemno popotovanje po fragmentarnih soseskah mesta v galaksiji ne vem kje.
In ta univerzum zvoka, idej in trdnih ritmov se vnovič spleta, kot bi ga v svet brizgalo eno samo srce v četvernem telesu. Coma stereo so v dobrih osmih let kohabitiranja na istih koordinatah prostora in časa ustvarila popolno klimo simbiotskega izlivanja svojih ustvarjalnih sokov isto čašo, kelih glasbene daritve, ki pa je vse prej kot medla kopija že slišanega in ustvarjenega. Coma Stereo so uspeli na plošči 1000 Mest preseči svoje dosedanje okirje ter so na digitalne binarne skelete piskov ter komunikacijskih piskov navesili bistveno več analognega in toplega mesa, saj je plošča slišati tako, kot bi jo posneli na kolute starega studia,nostalgijo pa stopnjuje še dejstvo, da je osnovni nosilec plošče stari dobri in marsikdaj po krivem v pozabo pahnjeni vinil.
Gre za upor proti sistemu, razlog več, da se zadevi prisluhne pa gre pripisati dejstvu, da ni sla po ustvarjanju in zvočnih eksperimentih. Jedro zvočne atipičnosti sloni predvsem na fuziji klavirskega zvoka sedemdesetih, kjer je klaviaturist Sašo Stamatovski očitno polnil svoj mentalni spekter tudi s klavirskim delom Mihe Kralja, antipod pa mu predstavljajo raziskovanju limit minimalizma na efektih vedno naklonjeni Tomaž Kurež, močna in v osemdeseta zazrta punkoidna ritmična plesna linija basa Marka Širca ter bobnarska uigranost Domna Repnika pa daje albumu popolni lesk brezčasne shizofrenosti.
Že po prvem potopu v uvod melanholičnih Črnih juter postane jasno, da je zvok, kot bi Nintendo igrala zvezal prek mešalne mize, zamenjal bolj žmohtni napsihirani zvok bolj organskih igral, Bogomila pa z brezbesedno naracijo pospešenega postpunkovskega diktata preprostega rifa ter efektivno napolnjenih in s svežino pozitive prežeto ritmiko ponesejo izraz zasedbe iz običajne temačne nedefiniranosti v bolj konkretne vode. Temu lucidnemu izlivu igrive metrike postrockovske utečenosti se ne izneveri niti naslovna skladba plošče, skladba Tisoč mest, na kater smo deležni celo Tomaževih vokalov, ki so kot bi jih utrgal iz kolaža neke žalostinke kakšnih Joy Division ter jo prežarčil v steklene čaše alternativne modifikacije, ki je poleg tega dobila celo razumljivi niz besed, ki opišejo stanje duha sodobnega intelektualca brez prave perspektive. "Pojem v puščavi. Rišem obzorja. Tisoč mest" je haiku ki pove mnogo, le brati ga je potrebno medvrstično, kritiki te mondene apatije pa so mariborski jezdeci za Slovenijo danes atipične zvočnosti. Nadaljevanje je še slajše in še bolj srce parajoče.
"Sliši se glasba norcev in midva pleševa tango. Ena ... Dva ... Tri ... Štiri ..." je besedna odštevanka popolne žalostinke, ki iztisne iz človeka še tako trpko potlačene solze, Slepe hiše vojn pa so kulisa popolne glasbene ubeseditve poslavljanja in minljivosti trenutka. Kristalni voz pelje v smeri Andromede Mihe Kralja in za trenutek preverim, ali nisem morebiti zamenjal ploščo, ki sem jo dal v božanje gramofonski igli, a po erupciji kitarskega refrena in mastnega impulzivnega vbadanja basa ter bobnov pozabim na tehnikalije primerjav ter se prepustim lepemu preseganju že nekdaj davno postavljenih imaginarnih mejnikov dovoljenega. Coma Stereo so uspeli nadgraditi in prestopiti sami sebe, plošča pa deluje tehtno, kompaktno ter vsej hermetičnosti navkljub zračno in živo. Popolna atmosfera je elegantno zapolnjena, dolžine prej občutno predolgih skladb pa so se prilagodile običajnemu (ne)potrpljenju slovenskegaposlušalstva, slišano pa še bolj očara kot predhodnika, Coma Stereo pa vsemu navkljub ohranijo lastno integriteto ter ostanejo zapisani očarljivi sanjavosti psihogenega odklopa. Empirični dokaz, da je povsem naravno možno kohabitirati tako v sferi energičnega kot sanjavega je skladba Harakiri, ki je v svoji rudimentarni formi izjemen primer več kot navdihnjene poetike podravskih rapsodov brezmejnih idej. Stopnjujoča eruptivnost čiste srčne čustvenosti peni nebo in parira eksplozijam peklensko dejavnega Sonca, Coma Stereo pa vpihujejo v naša ušesa popoln trip izvirnega in glasbi zapisanega artizma. Uspavanka za tigre je intermezzo do duri demonično lepe Drakule. "V tem svetu so svetlobe iz smeri oblakov odprto morje. / Tujci smo prišli v Zlati stolp, poln spominov. Skoraj višji od neba. Papirnat zvok zidov, molčeč zrak noči in sape ječanj so obrazi brez oči. Vem, da so vsi le sence in da njih svet pleše v neskončnosti. A vekomaj je le še čas, od jutri dalje teče z vetrom" je besedna enigma, ki jo vokalno izpoje Tomaž in daje muzikaličnemu stopnjevanju možnost prestopiti na višjo raven transcendence. Besede navdihnjenega poeta in impresije mentalne katarze se dopolnijo v toolovski skladbi Vse Misli so odveč, oratorij celote pa sklene še s statiko napolnjeni Mrk, po katerem je vse izrečeno in darovano na oltarjih glasbene dovršitve.
1000 Mest je izjemna eklektična prepoved o minevanju in s tem postaja prav primerni soundtrack letu mentalne premene. Zanimivo, da se v zadnjih letih prebujajo prav domači ognjeniki kreativnosti, ki so vse prej kot ugasli, a prav je tako! Del te res izjemne soldateske, ki se gnete okoli epicentra glasbene kreativnosti, impersonirane v formi založbe Kapa, so tudi Coma Stereo. Žal je nivo vse višje glasbene kvalitete v obratnem sorazmerju s finančnimi benefiti, ki jih bodo mladci deležni, zato pa si za pogum in uspešno preseganje svojih do sedaj transparentnih zadržkov do slovenske besede zaslužijo stoječe ovacije, priznanje širšega slovenskega občestva ter več kot le bežna predvajanja na radiih v času, ko vsi že spijo. Kot bi to že nekoč in prav v povezavi s tem kolektivom štirih umov v enem že zapisal. Pričakovanja so fantje namreč več kot uspešno nasitili, apetiti po več pa so, seveda, več kot samoumevni, mar ne?
na vrh