Saga: 10,000 Days

"10,000 Days" je, če je verjeti informacijam, ki zadnje mesece prihajajo iz njihovega tabora, morda poslednji studijski album legendarnih kanadskih art rockerjev Saga. Čeprav sem še ne tako dolgo nazaj verjel, da Sagine sage ne bo nikoli konec in da gre za eno izmed tistih neuničljivih in žilavih skupin, ki bodo igrale vse dokler jih bodo noge držale oz. ne bo konec sveta, se ta možnost na žalost zdi vse bolj verjetna. Glavni vzrok za to tiči v odločitvi pevca Michaela Sadlerja, enega izmed treh originalnih članov, ki se je v začetku tega leta odločil, da po koncu letošnje turneje zapusti skupino, da bi lahko več svojega časa namenil družini (skorajda klasičen razlog pri tovrstnih odhodih). Glede na to, da je po mojem mnenju Sadler eden tistih nenadomestljivih pevcev brez katerih si ni mogoče zamisliti glasbenega izraza skupine, se zdi povsem možno, da je čas slovesa po kopici odličnih albumov (sploh v zadnjih osmih letih), napočil. Ne glede na izhod pa je že zdaj jasno, da četudi bodo nadaljevali s kom drugim za mikrofonom, ne bo zvokovno nikoli več tako kot nekoč. Pevca s tolikšno karizmo in ekspresijo čustev, ki bi bil obenem tako globoko integriran v zvok skupine pač ni kar tako zamenjati. Prihodnost bo pokazala, kako se bodo na koncu odločili preostali člani; se pravi brata Crichton na kitari oz. basu, klaviaturist Jim Gilmour ter bobnar Brian Doerner. V vsakem primeru pa gre za konec nekega obdobja, katerega se bomo še dolgo spominjali z nostalgijo in kopico imenitnih izdelkov z zgolj dvema ponesrečenima trenutkoma. V tem koliko so Saga storili za kanadsko rock glasbo in art rock nasploh, so popolnoma primerljivi z njihovimi veliko bolj znanimi in razvpitimi vrstniki Rush. Tudi glede slednjih se je že nekajkrat zdelo, da je napočil konec "ceste" pa so se spet dvignili in to iz najtežjih trenutkov Tako še vedno obstaja upanje, da Sage še ni konec in da je Sadlerjeva odločitev zgolj začasna (hipoteza, da bi na tak način povečali obiskanost koncertov je na tem mestu povsem realna). Nikoli ne reci nikoli več.

Kakorkoli bo že pokazala prihodnost, pred Sadlerjevim slovesom oz. morebitnim skupinskim slovesom, so Saga izdali še en izvrsten in nadvse zanimiv album, ki ima v nasprotju z večino njihovih albumov, ki so imeli ponavadi precej dostopne melodije in so poslušalca zelo hitro osvojile, sposobnost da v ušesih raste z vsakim novim poslušanjem. Naslov albuma izhaja iz pretečenega števila dni od ustanovitve skupine pa vse do zdaj. Saga tega leta praznujejo 30. obletnico obstoja tako, da je Sadlerjevo slovo za njihove ljubitelje še toliko bolj dramatično. "10,000 Days" je temu primerno na več načinov precej simboličen in retrospektiven album, ki v številnih besedilih vsebuje spomine na nekatere pretekle dogodke iz zgodovine skupine kot tudi tista bolj klasična, filozofska vprašanja v stilu "od kod prihajamo, kam plovemo". V glasbenem smislu je bil odlični predhodnik "Trust" (2006), po mojem mnenju gotovo eden izmed njihovih najboljših albumov, precej bolj neposreden, navit in usmerjen v bolj kompaktne skladbe medtem, ko je "10,000 Days" z večjo vsebnostjo bolj kompleksnih progresivnih elementov, številnih ambientalnih trenutkov, daljših inštrumentalnih sekcij ter z nekoliko mehkejšimi linijami kitar ter klaviatur izrazno bližje albumu "Network" (2004). To pomeni, da bodo tokrat na svoj račun prišli predvsem vsi tisti, ki so vedno želeli dokazati, da je bila progresivno rockovska plat njihove oblike art rocka vedno očitnejša kot pa melodično/pop rockovska stran. "10,000 Days" ima tudi popolnoma drugačno vzdušje kot predhodnik saj poslušalcu ponuja več umirjenih, subtilnejših trenutkov, ki dajejo poslušalcu trenutke za "sanjarjenje". Temu botruje predvsem dejstvo, da na večini del Gilmour že dolgo ni imel tako pestrega nabora ambientalnih klaviatur in odmerjenega prostora medtem, ko je prepoznavno struženje kitarista Ian Crichtona v produkciji tokrat na večini del postavljeno nekoliko bolj v ozadje. Vseeno pa je na njem tudi dovolj tistih bolj energičnih, udarnejših trenutkov z večjo vsebnostjo njihovih prepoznavnih hard/melodično rockovskih elementov, ki obudijo spomine na nekatera njihova bolj kompaktna dela iz preteklosti. Čeprav gre po mojem za njihov najgloblji album do zdaj pa na njem nikakor ni prostora za kakšno žalovanje ali pretirano dramatiko. Če je že kje prisoten občutek slovesa, je ta svečan in dostojanstven. Priljubljeno kibernetično kobilico, ki se je od konca 90-ih spet pojavljala na njihovih naslovnicah, je tokrat nadomestila orjaška lobanja nezemljana, ki so jo astronavti odkrili sredi puščave nekega neznanega planeta. Na zadnji strani albuma se v ozadju vidi piramida, kar nakazuje, da je šlo za izumrlo bitje, ki je imelo vpliv tudi na človeško zgodovino. Ta avra futuristične skrivnostnosti je bila od nekdaj njihovo priljubljeno orodje za podajanje glasbenega izraza, ki je marsikdaj temeljil na posebnem "vesoljskemu" vzdušju in znanstveno-fantastičnih konceptih.

Saga skozi album izžarevajo novo stopnjo zrelosti, ki so jo prinesla leta neumornega garanja (v svoji zgodovini so imeli do zdaj največ tri leta "odmora" med albumi) in konstantnega zvokovnega razvoja. "Lifeline" odprejo ambientalne klaviature in zvočni vzorci, ki dajejo skrivnostno vzdušje dokler jih ne preseka udaren kitarski rif. Po večini temelji na počasnem ritmu medtem, ko fine plasti klaviatur, živahen rifing in melanholični vokal ustvarjajo neko posebno magijo. Umirjen refren, kjer vokal spremljajo ambientalne zavese res zveni kot iz nekega drugega planeta. S skorajda kibernetično zvenečimi solažami na klaviaturah in električni kitari je futuristični občutek popoln. Sledi nič manj imenitni "Book of Lies", ki ga odpre nenavaden efekt na klaviaturah nakar vpade udaren motiv z energičnim vokalom ter obiljem sintesizerjev. Tudi tu naletimo na "vesoljski" refren. Poleg nenavadnega efekta na klaviaturah ter tolkalih, je glavni čar skladbe izjemno energičen prehod na bobnih ter nastop daljše, kompleksno usmerjene inštrumentalne sekcije, ki sodi med ene izmed prog rockovskih vrhuncev albuma. Serijo izvrstnih skladb nadaljuje "Sideways" z zanimivim uvodnim motivom, ki ga tvori preplet kitarskega rifa in klavirja. Simfonični aranžmaji so tu lepo položeni na poskakujoč ritem. Po epski sekciji z večglasji nastopi odličen, zmagoslaven refren, ki tvori enega izmed najbolj dramatičnih trenutkov na albumu.

"Can't You See Me Now?", katerega odprejo etno zvočni vzorci na klaviaturah, nagruvan kitarski rif, počasen ritem in dramatično stopnjevanje na vokalu, je v liričnem pogledu sarkastična kritika moderne politike. Ambinetalne zavese klaviatur skupaj z melanholičnim vokalom v refrenu tvorijo nepozabno vzdušje. V drugem delu sledi odlična Ianova solaža na kitari s številnimi odličnimi vmesnimi prehodi na bobnih, ki potrjujejo Doernerjevo odličnost. Vsi tisti, ki so od Sage večkrat pričakovali večjo mero kompleksnejše vrste progresivnega rocka pa ostali praznih rok, bodo gotovo navdušeni nad odličnim inštrumentalom "Corkentellis", ki je iz tehnično-artističnega vidika gledano nekaj najboljšega kar so kdajkoli ustvarili. Slastne inštrumentalne sekcije z vrhunskimi solažami na klaviaturah in kitari, nepredvidljivi časovni prehodi ter kompleksne sekcije z izjemnim delom na bobnih ter bas kitari, bodo do konca prepričali še zadnjega, ki je dvomil v Sago kot prog rockovsko skupino. Izmenjavanje ambientalnih izletov z energičnimi, virtuoznimi poleti, naravnost jemljejo sapo. Popolna zmaga v izvedbi četverice vrhunskih inštrumentalistov. Ta kompozicija obenem ponuja zanimivo vizijo, kako bi lahko Saga zveneli v prihodnosti, če bi nadaljevali brez pevca – kot simfonična prog rock skupina z elementi ambientale in space rocka.

"More Than I Deserve" je prelepa balada, ki prek kombinacije izjemne Sadlerjeve vokalne predstave, spremljevalnih vokalov, ambientalnihih klaviatur in čudovite melodije na akustični kitari, tvori enega najlepših trenutkov albuma. Na tej skladbi se Mike prek besedila na nadvse doživet način zahvali vsem zvestim fanom, ki so vsa ta leta podpirali njega in skupino."Sound Advice" je tako rekoč tista klasična Saga stvaritev, ki spominja na njihova udarnejša dela z začetka 80-ih. Udaren rif, poskakujoč ritem in sarkastičen vokal spet obudijo tisto Sago, ki se je zasidrala v spominu večine njihovih privržencev-kot mojstrov melodičnega art rocka z vselej prisotno komponento nepredvidljivosti. Naslovna "10,000 Days" je s simfoničnimi aranžmaji in prelepo melodijo na akustični kitari prepojena balada. Gre za čudovit retrospektivni trenutek, ki ponazarja pogled nazaj – na vse njihove pretekle dosežke; vse vzpone in padce. Himnični večglasni refren ji daje neko svečano vzdušje medtem, ko preplet akustične kitare in klaviatur izžareva izjemno mero subtilnosti. "It Never Ends" pa potrdi, da ne glede na končni epilog, Sagine sage ne bo nikoli konec ter, da bo tudi v primeru, če po tem albumu odnehajo, njihova glasba še dolgo živela naprej. Po odličnem uvodnem motivu, kjer se hitroprste teksture klaviatur prelivajo z udarnim rifom sledi magično, vesoljsko vzdušje, ki ga tvori skrivnosten vokal položen na masiven ritem ter magičen preplet med kitaro in klaviaturami. Odličen, epski refren z verzom "everything was changing, never ends" pravzaprav lepo ponudi odgovor o prihodnosti skupine. Saga zaključijo album z enim izmed najglobljih del v svoji karieri.

Po izidu "10,000 Days", se lahko človek res upravičeno vpraša, kje bi bila logika v tem, da bi skupina, ki je s tem albumom dokazala, da je še vedno polna kreativnega elana in delovne energije, s tem dejanjem svojim privržencem pomahala v slovo. Z "10,000 Days" so namreč Saga spet ustvarili enega svojih najboljših albumov (to sem sicer trdil tudi za oba predhodna albuma pa bom še enkrat več) ter obenem celo izrazno najgloblji album do zdaj, kjer so dali večjo prednost svoji progresivno rockovski komponenti. Res se ne spomnim, da bi na kakem prejšnjem albumu izžarevali tako močno zrelostno energijo kot tukaj. Poleg "Snakes & Arrows" izpod rok njihovih kanadskih art rock kameradov Rush ter "Fear Of a Blank Planet" v izvedbi Porcupine Tree, po mojem mnenju eden izmed najboljših prog rock albumov leta 2007. Saga so res kot dobro vino- starejši so boljši so. V primeru, da gre za končno dejanje skupine, ki je toliko let razveseljevala ljubitelje eklektičnega rocka, gre za najboljše možno slovo. S Sadlerjevim odhodom je konec nekega poglavja, a sage o Sagi ne glede na prihodnost ne bo nikoli konec.