Po še enem precej dolgem premoru, katerih smo se pri Toolih že navadili, so letos le izdali album z naslovom 10.000 Days. Zadnjega v nizu, a nič manj zavitega v meglice mistične skrivnostnosti, spremljajo zgodbe tudi tokrat. Po špekulacijah glede naslova (eden izmed možnih naslovov, o katerih se je šušljalo je bil tudi Teleincision) se pred nami, pet let po Lateralusu, razgrinja nova vinjeta toolovsko obarvanega sveta, kjer so nebo in zemlja ponovno razpenjena s kristalno jasnimi kitarskimi rifi, Maynardov vokal pa zveni nekoliko drugače, a zato nič manj zapeljivo. Prvi vtis naredi že ovitek plošče, ki je posebno izdelan optični pripomoček, s katerim lahko gledate ovitek nekoliko drugače. Ne bom vam pravil nič več kot samo to, da je vredno preizkusiti. Prvi vtis pa glasbeno za marsikaterega poslušalca ni tako fascinanten, a nas zato stihijsko privijejo že z drugim ali tretjim poslušanjem epsko zvenečih (in temu primerno dolgih) inštrumentalijev, katerim so zvočno podobo povsem samostojno določali sami. Plošča ne predstavlja samo koraka naprej v razvoju ideje Tool, temveč si v svojem naporu po ohranitvi epskega statusa dovoli posegati tudi v zakladnico zgodnjega heavy metala.
Otvoritvena pesem 'Viscarious' nam postreže z neposrednimi besedili, ki so bila nazadnje tako jasna na pesmi 'Hooker With A Penis' s plošče Ænima. V srži Maynard strne direktno kritiko resničnostnih šovov, izpostavi problem poplave informacij, katerim smo vsakodnevno izpostavljeni, vizualnim stimulacijam, ki nas zasužnjujejo, ko se odpovedujemo svojemu lastnemu življenju, da bi lahko živeli življenje na drugi strani ekrana. To je le bežen preblisk, ki se na plošči kar vrstijo. Presunjeni z iskrenostjo, katere smo na ploščah redkokdaj deležni, smo povsem nepričakovano popeljani do pesmi 'Wings For Marie/ 10.000 Days', ki je oda, posvetilo Maynardovi umrli materi. Umrla je v času premora med Lateralusom in novo ploščo. Podlegla je posledicam boja s paralizo, ki je sledila možganski kapi izpred sedemindvajsetih let. Pravzaprav gre za voajerstvo, ko na plošči poslušamo o družinskih travmah, a Maynard nas na to napelje z občutkom, iskrenostjo, v kateri mu je prav malo mar kje je meja med melodramo ter iskrenostjo. Večina pesmi je za marsikoga, po merilih sodobnega metala, predolgih, celo razvlečenih, a spomnimo- saj Tool niso le še en od tovrstnih derivatov glasbene scene. Glasbena podkovanost in igre ritma ter melodije, ko se soočajo Careyeve in Jonesove težnje po zvočni prevladi, nas nezavedno peljejo tako naravno, da je čas povprečno šestih minut, kolikor trajajo posamezni komadi, povsem razumljiv in bi bila sleherna krajša oblika krnjenje celovitosti. Prijemi so tako skrbno izbrani, da Tool, v izrisu končne slike, praktično ne morejo zaiti na napačna pota. Gre za subtilno meditacijo. Šamanski obred poslavljanja od tistih, ki so odšli in naznanjanje novega obdobja preporoda.
Jeza, ki je služila za gorivo na njihovih nekaterih največjih delih, je bila zamenjana z bolj umirjenimi in introspektivnimi momenti, ko predejo povezavo med posameznimi pasažami med enim in drugim delom. To ne pomeni, da jeze ni več zaslediti. Izbruhne v posameznih pesmih, a so se, v primerjavi z zgodnejšimi izdelki, razvili čez to stopnjo. Izbrali so si nove koncepte, ki jih je vredno in po njihovem mnenju potrebno raziskati. S stališča oboževalcev zgodnejše faze evolucijskega razvoja Toolov je nastopilo novo stanje razcepa, razočaranja in shizofrenije. Ploščo 10.000 Days lahko nemudoma vzljubite ali pa jo, zaradi preveč umirjenega, perfect-circlovskega pristopa, ne morete sprejeti kot povsem Tool izdelek. Lahko jo ljubite ali sovražite torej. Vsekakor ne morete ostati neprizadeti ali nedotaknjeni. Možno- če se sprijaznite s tem, da je glasbo dovolj samo površno poslušati, jo je uporabiti tudi le za zvočno kuliso ob pripravi toplih sendvičev in pitja piva. Če so bili Tool prej skupina trdo zveneči in neizbrušen surogat, posledica eksistencialne jeze, so le – to zamenjali z drugačnimi pastelnimi odtenki. Starih Tool ni več. Če pa hrepenite po Toolih, katerih strast in introspektivnost je dokončno dopolnjena z intenzivnimi emocijami, kruto resnicoljubnostjo ter glasbeno zrelostjo, potem boste le stežka našli boljši metal album, ki ga ponuja leto 2006.
na vrh