Vodstvo Sazasa je sklep sodišča o začasni odredbi izkoristilo za medijsko kampanjo, v kateri je skušalo založbo Dallas prikazati kot "piratsko založbo" ter javnost prepričati, da naj bi s svojimi "borbami proti slovenskim založbam" delovalo v korist tistih avtorjev glasbenih del, ki jih tudi ščiti. Ker navedeno ne drži, smo primorani tudi mi podrobneje obrazložiti situacijo in naša stališča.
V ozadju Sazasove prijave sodišču in njegovega javnega nastopanja po našem mnenju v resnici ležijo motivi, ki s samo "borbo proti piratstvu" nimajo nič skupnega. Nastala situacija je tako bolj ali manj le posledica zlorabe monopolnega položaja, ki ga uživa Sazas, in izredno slabega ter neučinkovitega nadzora države nad delovanjem kolektivnega uveljavljanja glasbenih avtorskih pravic v Sloveniji.
V nadaljevanju bomo skušali pojasniti, kako je sploh prišlo do nastale situacije ter kakšni so bili po našem mnenju glavni razlogi oz. motivi za to.
Za začetek - Angleži uporabljajo rek "who says so", ki bi pomenil nekako naslednje: resničnost neke trditve se na prvem mestu preveri z verodostojnostjo tistega, ki jo je zatrdil. Splošno je znano, da ima Sazas v javnosti slab ugled, če sodimo le po številnih negativno nastrojenih zapisih v javnih glasilih zadnjih nekaj let. Po drugi strani je Dallas cenjeno podjetje, eno vodilnih slovenskih diskografskih hiš in eno največjih na področju držav nekdanje Jugoslavije. Vrsto let uspešno sodeluje z mnogimi uveljavljenimi glasbenimi izvajalci. Glasbene avtorje po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah lahko v eni državi ščiti zgolj ena kolektivna organizacija. V Sloveniji je bila za to področje licenca dodeljena Združenju Sazas, ki na ta način tako veliko večino avtorjev "pridobi" avtomatično, saj le-ti nimajo neke realne alternative. Pri diskografih, med katere spada tudi Dallas, je drugače- slednji svoje izvajalce pridobivamo na prostem trgu, na podlagi lastnih kvalitet ter medsebojnega poslovnega zaupanja.
Celotni zainteresirani javnosti (v katero sodijo npr. glasbeni izvajalci, glasbeni avtorji, pisci besedil, aranžerji, producenti, tudi vodstvo Sazas....) je jasen pomen oz. vloga Dallasa in drugih diskografov, ki že s svojo osnovno dejavnostjo bistveno pripomorejo k ustvarjanju prihodkov glasbenih avtorjev, tudi tistih pod zaščito Sazasa. Dallas namreč izdaja glasbene albume, na katerih se nahajajo avtorska dela oz. posnetki njihovih izvedb. Te izvedbe Dallas financira, jih v različnih oblikah daje na voljo javnosti, jih promovira, izdaja, pospešuje njihovo javno predvajanje na radijskih in televizijskih postajah ter na druge načine omogoča, da se avtorska dela čimbolj široko uporabljajo, kar je tudi cilj večine glasbenih ustvarjalcev. Na ta način je zadoščeno tudi avtorjem, zlasti tistim, ki svojih del ne izvajajo, da preko npr. javnega predvajanja pridobijo velik, v večini primerov pa celo večinski del svojih posameznih avtorskih prihodkov. Sploh v današnji, t.i. "digitalni" dobi, je to še toliko bolj izrazito.
Pravice iz naslova javnega predvajanja in izvajanja avtorji glasbe lahko uveljavljajo izključno kolektivno, preko kolektivne organizacije- avtorji jih uporabnikom (radijskim in TV postajam, supermarketom, gostilnam, frizerskim salonom, letališčem, javnim prevoznikom....) ne zaračunavajo sami oz. direktno, ampak je zaščita kolektivna. To pomeni, da kolektivna organizacija, v tem primeru Sazas, od uporabnikov pobira plačilo za uporabo glasbe, od njih dobi tudi statistiko uporabe (t.i. sporede predvajanih del oz. "playliste"), na podlagi katerih potem distribuira honorarje upravičencem- avtorjem.
Avtorji bi bili torej ob velik del svojih letnih prihodkov, ki jih prejemajo od Sazasa, če se njihova dela ne bi javno predvajala, ravno to pa, kot že rečeno, zagotavlja prav dejavnost diskografov. Dallas slednje opravlja kakovostno in zato v korist tako svojih izvajalcev kot tudi številnih avtorjev. O tem priča zgledno dolgoletno sodelovanje z mnogimi prvovrstnimi domačimi izvajalci, med katerimi je veliko takšnih, ki so tudi sami avtorji (Čuki, Helena Blagne, Tinkara Kovač, Zoran Predin, Andrej Šifrer, Oto Pestner, člani skupin Rock Partyzani, Big Foot Mama, New Swing Quartet, Šank Rock, Katalena, Langa in Leeloojamais, Alenka Godec, Pika Božič, Anja Rupel in drugi) ter tudi izvajalci iz držav nekdanje Jugoslavije (Gibonni, Severina, Goran Bregović, Danijela, Tereza Kesovija, Neno Belan, Prljavo Kazalište, Jinx, Đavoli, Let 3, Boris Novković, Davor Radolfi, Dino Merlin....). Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se založba Dallas na površju svoje dejavnosti ne bi zmogla obdržati toliko let, če ne bi uživala zaupanja tako številnih najeminentnejših glasbenih izvajalcev in avtorjev.
Dallas je tudi licenčni zastopnik ene največjih svetovnih diskografskih hiš EMI Records ter še cele vrste manjših tujih diskografskih podjetij. Iz tega naslova je v letu 2008 formalno v Sloveniji objavil na desetine novih izdaj, če seveda ne omenjamo tudi starejših izdaj takšnih svetovnih gigantov kot so npr. The Beatles, The Rolling Stones, Pink Floyd, Tina Turner, Robbie Williams, David Bowie, Norah Joens, Coldplay, Radiohead in še stotine drugih, ki se nenehno predvajajo na slovenskih radijsikih postajah ter na javnih lokacijah vseh zvrsti.
Pomemben člen pri ustvarjanju in delitvi prihodkov Združenja Sazas predstavlja torej tudi dejavnost diskografske hiše Dallas.
Dallas pa ima po drugi strani zaradi svoje dejavnosti do glasbenih avtorjev tudi (zakonsko) določene obveznosti; avtorjem je dolžan plačevati t.i. "mehanične pravice" oz. delež od prihodkov, ki jih ustvari npr. s prodajo nosilcev zvoka. To obveznost lahko realizira v direktnem dogovoru z avtorjem, ali pa, kot v večini primerov, to stori preko Sazasa, če je le-ta za to posebej pooblaščen s strani avtorja. Pogoje poslovanja diskografov z aspekta mehaničnih avtorskih pravic urejajo pogodbe, ki jih s Sazasom sklepajo diskografi. Odstotek, ki naj bi se plačeval od prodaje nosilcev zvoka in slike, je odvisen od tarife, ki bi po zakonu morala biti jasno definirana, transparentna in enaka za vse uporabnike. Sazas je tožil Dallas zaradi tega, ker ta nima sklenjene pogodbe s Sazasom, pogodba pa med drugim ni bila sklenjena tudi zato, ker Sazas ni imel javno objavljene tarife in se je hkrati skozi vse leto izogibal kakršnemukoli usklajevanju vsebine pogodbe. To je zelo nenavadno, saj je usklajevanje mnenj pogodbenih strank o njeni vsebini običajna praksa oz. nekaj, kar je v poslovnem svetu praktično neizogibno. Več o tem v nadaljevanju, pred tem pa je pomembno podati še nekatera dodatna pojasnila o tem, kako koristne so za avtorje v resnici dejavnosti, ki jo opravljajo Dallas in drugi diskografi ter koliko so dejansko prepletene z obveznostmi do avtorjev in Združenja Sazas.
Razvoj novih tehnologij in na tem področju relativno (še) neurejena zakonodaja so povzročile globalno upadanje prodaje glasbenih izdelkov. Prav zato prihodki iz naslova mehaničnih pravic za Sazas predstavljajo zelo majhen, morda bi lahko rekli skoraj nepomemben del skupnega letnega prihodka. Posledično tako mehanične pravice tudi pri veliki večini avtorjev predstavljajo postranski vir zaslužka, saj jim, kot že pojasnjeno, javno predvajanje prinaša bistveno večji in pomembnejši zaslužek.
Če se torej že po tej razlagi temeljne situacije zdi, da je tožba Sazasa proti Dallasu paradoksalna, je to zato, ker je realno gledano ne le paradoksalna, temveč tudi absurdna, saj neposredno in posredno škoduje interesom (beri: zaslužkom) glasbenih avtorjev. Da še dodatno ponazorimo: Sazas toži Dallas zaradi zneska mehaničih pravic, ki skupno ne presega 10.000 EUR, Dallas pa s svojim vsakdanjim delom avtorjem, ki jih ščiti Sazas, omogoča prihodke, ki skupno na letni ravni znašajo več sto tisoč evrov!
Tukaj se zato pojavljata dve bistveni vprašanji:
1) kako je lahko do tega prišlo oz. kako se je sploh zgodila pravna možnost za tožbo Sazasa?
2) Kakšen je pravzaprav motiv Sazasa za tovrstno početje, če je očitno, da to nikakor ni v koristi glasbenih avtorjev, upravičencev Sazasa ?
Najprej odgovor na prvo vprašanje.
Vse večje diskografske hiše imajo v vsaki državi sklenjene pogodbe s kolektivnimi organizacijami za zaščito avtorskih del na področju glasbe, ki med ostalim urejajo plačevanje mehaničnih pravic. Praviloma je v vsaki državi ena takšna organizacija, v Sloveniji je to Združenje Sazas. Slovenski diskografi, med njimi tudi Dallas, že dlje časa opozarjajo Sazas na neustreznost pogodb, ki jih vsiljujejo diskografom, saj so le- te med drugim tudi glede tarif neusklajene z zakonom. Diskografi tako poskušajo kolektivno doseči pogajanja za izboljšanje svojega položaja ter posledično izboljšanja uveljavljanja avtorskih pravic. Zagovarjajo urejene odnose na tem področju, saj so tudi sami aktivni v boju proti glasbenem "piratstvu", kjer se zavzemajo za izboljšanje pravne regulative. Na noben način pa ne morejo pristati na izsiljevanje Sazasa, podobno kot tudi nekateri drugi uporabniki; spomnimo na to, da je Sazas v večletnem sporu z RTV Slovenija, ki je največji posamezni uporabnik in plačnik avtorskih glasbenih pravic, pa z gostinci, obrtno in gospodarsko zbornico, organizatorji koncertov, sindikatom glasbenikov, posameznimi slovenskimi avtorji, predstavniki tujih avtorjev itd. Pri tem bi dodali, da smisel kolektivnega uveljavljanja ni v zaostrovanju odnosov med uporabniki in avtorji, temveč v medsebojnem sožitju, saj naj bi kolektivno uveljavljanje v osnovi omogočalo lažje in učinkovitejše uveljavljanje pravic avtorjev na eni, ter lažje in širše izkoriščanje avtorskih del za uporabnike na drugi strani.
Daljši čas smo bili diskografi prisiljeni poslovati pod enostransko vsiljenimi pogoji ter na koncu ostati brez veljavne pogodbe s Sazasom, saj Sazas ni in ni hotel pristati na kakršnekoli pogovore v zvezi z njihovo vsebino. Še več- prav to pravno situacijo je izkoristil za vložitev tožbe proti Dallasu. V tem delu razlage je najbolj pomembna nevzdržnost sedanje pravne regulative, ki omogoča Sazasu zlorabo monopolnega položaja - Sazas je namreč lahko zaračunaval mehanične pravice brez konkretne tarife, lahko je prekinil pogodbo s komerkoli, ki bi temu nasprotoval, lahko je onemogočal pogajanja za nove pogoje in nove pogodbe ter nenazadnje vse to izkoristil za tožbo.
Ključnega pomena je tudi naslednja informacija: prav v trenutku, ko je bila zoper Dallas vložena tožba, ker je ta izdajal zgoščenke brez pogodbe s Sazasom (in je zaradi tega po javnih besedah Matjaža Zupan, predsednika Združenja SAZAS, označen za "piratsko založbo"), ter v trenutku, ko je s strani okrožnega sodišča tudi izdana začasna odredba, NITI EDEN OD VEČJIH SLOVENSKIH DISKOGRAFOV (MED NJIMI NIKA, MENART, HELIDON, RACMAN...) NIMAJO PODPISANE POGODBE S SAZASOM ! To pomeni, da so lahko za svoje delo toženi, po terminologiji Matjaža Zupana pa so tako tudi sami "pirati".
Tudi ta dejstva govorijo o tem, kako absurdno je z aspekta normalnega poslovanja trenutno stanje, da je v škodo slovenskim glasbenim ustvarjalcem in da je trenutni veljavni pravni red in nadzor nad delovanjem vodstva Združenja Sazas na nevzdržni ravni.
Ostane nam še odgovor na vprašanje, zakaj vodstvo Sazas vse to počne oz. kaj je ozadje vsega ?
Kot že rečeno, je Sazas kolektivna organizacija, ki uživa slab ugled v javnosti. Na slabo delovanje združenja pri Dallasu že leta opozarjamo, isto opozarjajo tudi drugi diskografi, opozarjajo različni člani upravičenci Sazasa, različni domači in tuji avtorji (neposredno ali prek svojih založnikov), s številnimi pozivi k odpravljanju napak opozarja tudi nadzorni organ Sazasa (Urad za intelektualno lastnino pri Ministrstvu za gospodarstvo RS), opozarjajo številni uporabniki glasbe - radijske in TV postaje, veliki trgovci in mali obrtniki, njihova združenja itd. Pravzaprav Sazas nima dobrih in urejenih odnosov z večino tistih, ki v Sloveniji ustvarjajo glasbo, ki so bistveni del glasbene scene in trženja glasbe, niti ne s tistimi, ki glasbo uporabljajo v svoji dejavnosti. Že samo to dejstvo govori v prid potrebi, da se takšno stanje spremeni.
Dallas je med vidnejšimi nasprotniki zlorabe monopolnega položaja in prakse Sazasa in netransparentosti njegovega delovanja ter je med vidnejšimi zagovorniki bolj pravične delitve denarja upravičencem. Dallas je med tistimi, ki (podobno kot npr. stranka Zares) zahtevajo nujne spremembe zakonodaje, nadzora in druge prakse na tem področju. Dallas je med tistimi, ki odkrito pove, da ne more biti v korist glasbi in glasbenim avtorjem, če vodstvo Sazas ustvarja toliko nasprotnikov in sovražnikov. Urejanje avtorskih pravic je lahko zapletena dejavnost, vendar ne nujno tako konfliktna. V Sloveniji obstajajo tudi druge organizacije za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, npr. IPF ali Zamp, ki poslujejo veliko manj konfliktno in imajo boljši ugled v javnosti.
Ko vsa ta dejstva združimo, postane precej bolj jasno, kakšni so v resnici nameni tovrstnega početja vodstva Sazasa oz. "akcije", ki jo je sprožilo najprej na sodišču, potem pa tudi z mahanjem z začasno odredbo v javnosti. Prvič se zdi zelo iluzorno, da skušajo svojo javno percepcijo problematične organizacije popravljati tako, da obtožujejo Dallas (in posredno tudi vse druge diskografe) za "pirate". In drugič, založbo Dallas želijo javno oblatiti, da bi s tem skušali relativizirati vse pripombe, s katerimi pri Dallasu vrsto let poskušamo vplivati na izboljšanje delovanja Sazasa in s tem na status ter prihodke slovenskih glasbenih avtorjev. Z izmišljanjem "piratov" in svojega boja proti "piratom" želi Sazas zgolj prikriti pomembna vprašanja, kot so npr. neurejenost pravnega reda, ki omogoča zlorabo monopolnega položaja na tem področju; svojo nezmožnost, da doseže kakovosten dogovor z največjim posameznim plačnikom avtorskih pravic, to je Zavodom RTV Slovenija (ki torej s svojim plačevanjem omogoča tudi največje prihodke glasbenim avtorjem); delitev nadomestil iz naslova mobilnih vsebin; delitev nadomestil za avdio-vizualna dela itd.
Pomembno: Sazas je pred nekaj tedni le uslišal večmesečne zahteve diskografov in privolil v začetek pogajanj z ZFIS-om (Združenjem fonogramske industrije Slovenije), ki združuje praktično vse nabolj pomembne diskografe v Sloveniji. Realiziran je bil prvi sestanek s pogajalsko trojko ZFIS-a, katere član je tudi založba Dallas. ZFIS je po sestanku poslal svoje obširne pripombe in pričakuje odgovor Sazasa. Očitno je, da medijski nastopi Sazasa ob izdajanju začasne odredbe okrožnega sodišča, niso nič drugega kot zgolj sredstvo, s katerim želi Sazas na neetičen in nedopusten način vršiti pritisk na drugo pogodbeno stran, ki je v pogajalskem procesu. Pogajanja z diskografsko industrijo o pogojih za podpisovanje nove pogodbe in hkrati tožbe enega izmed predstavnikov pogajalske skupine zaradi iste stvari pač ne moremo razumeti drugače kot tako, da gre za načrtno javno diskreditiranje.
S spoštovanjem,
Goran Lisica, direktor založbe Dallas d.o.o.
na vrh