Kljub negodovanju o propadanju glasbene industrije in generičnim »autotunanim« deklicam in fantičem na vrhu le-te, je bilo leto 2011 zagotovo eno najboljših 21. stoletja, kar se tiče kvalitete izdanih albumov. Če »alternativna« scena trpi v svoji razpoznavnosti in posledično v napolnjenosti žepov, ne morem trditi enako za njeno ustvarjalnost, ki je ločena od skrbi glasbenikov glede propadanja scene. Količina fantastičnih albumov na tuji sceni je bila enostavno prevelika, da bi lahko spodobno preposlušal vsak album tolikokrat, kolikokrat bi si ga želel in bi si ga album zaslužil. Sama lestvica se bo verjetno ob večkratnem poslušanju nekaterih zapostavljenih albumov iz 2011 nekoliko spremenila, vendar bistvenih sprememb (vsaj med tistimi čisto na vrhu) ne bo. Preposlušanih je bilo skorajda 100 albumov in EP-ov, iz tega pa izluščenih top 10 in šest omembe vrednih (čeprav bi bilo teh lahko veliko, veliko več) za tujo sceno ter top 3 in trije omembe vrednih za slovensko sceno.
Top 10 tujih albumov:
1. Steven Wilson - Grace For Drowning (Progressive Rock)
Steven Wilson se v zadnjih letih pojavlja kot eno najbolj prominentnih imen v malem morju žanrov, skozi katere ustvarja, predvsem pa je znan kot frontman modernih progresivcev Porcupine Tree. Vendar ga je predstavljati le skozi Porcupine Tree skrajno podcenjevalno - genialni kitarski in inženirski samouk nujno presega ozkogledno enačenje s Porcupine Tree. S svojimi neštetimi projekti kaže neizmerno znanje skozi kitaro, vokal ali pa prek manipuliranja z zvokom, masteringa in miksanja, saj nikoli in nikdar ne ostane le v mejah tistega retro zvoka sedemdesetih, vendar vleče vplive iz drona, post-punka, psihedelike, trših zvrsti metala, shoegaza, seveda pa tudi jazza in nenazadnje celo popa. Temu potrjevalno sledijo tudi njegovi projekti - Porcupine Tree z moderno interpretacijo progresivnega rocka, Blackfield z melanholičnim pop pridihom in triminutnimi »hiti«, No-Man se bliža Wilsonovi psihedelični in kozmični ideji glasbe, Bass Communion je prežet s težkimi basi in repeticijo enotnega distorziranega in razmazanega tona, kar je celoten smisel drone zvokov, v nekaterih ostalih projektih pa se kaže tudi Wilsonova naklonjenost do bendov kot sta The Cure in My Bloody Valentine (v Wilsonovih Cover projektih namreč Wilson reinterpretira »A Forest« post-punkerjev The Cure, shoegaze pa ima veliko vlogo v Stevovem prvencu »Insurgentes«). Iz vsega tega tako sledi rezultat - »Grace for Drowning«, ki sploh ni album progresivnega rocka. Vendar potem »Grace for Drowning« ni niti glasbeni album per se. »Grace for Drowning« je preprosto umetnost. Umetnost zvokov, črk in nenazadnje podob.
Celotna recenzija: Steven Wilson - Grace For Drowning
2. *shels - Plains of the Purple Buffalo (Post-Rock)
Morda je najbolj presenetljiva stvar glede *shels to, da člani prihajajo iz popolnoma hardcore in post-hardcore ozadja, glasba pa v večjem delu odseva to le skozi (zelo poredke) growle in screame njihovega liderja Mehdija Safija ter inštrumentalne norije, kjer kitare sekajo čez punkovske in noise forme. Drugače je glasba naravnana na gradnjo ambientalnih dimenzij, skozi katere prav po filmsko inkorporirajo takšna in drugačna stopnjevanja, napetost, čustva in zvočne predstave. Doseganje unikatnega post-rocka je uspelo že *shels prvencu »Sea of the Dying Dhow«, ki je bil resnično fenomenalen in prepotreben dež v post-rockovski sahari, vendar je njihov drugi album »Plains of the Purple Buffalo« toliko boljši, tako superioren njihovemu prvencu, da je tako očiten napredek resnično neverjeten, sploh ker napredek kot tak sploh ni bil niti pričakovan niti potreben. »Plains of the Purple Buffalo« predstavlja celotno ideologijo post-rocka, ki je vzklil na začetku 90. let. *shels so tako s svojim drugim albumom rahlo predefinirali post-rock oziroma ga vsaj ohranjajo živega in v kompeticiji z ostalimi alternativnimi, eksperimentalnimi in progresivnimi žanri, če ne celo nad njimi. »Plains of the Purple Buffalo« je album z nekaj najbolj emotivnimi glasbenimi trenutki, kar sem jih kdaj koli slišal. In če je treba kdaj poseči po pocukranih klišejih, je tokrat očitno pravi čas - glasba benda *shels namreč seže do srca, ga razpara in z vso silo butne preostalo kri po žilah, obenem pa možgane zaplini s kisikom. Tako močan vtis je sposobna na poslušalca narediti le redkokatera plata.
Celotna recenzija: *shels - Plains of the Purple Buffalo
3. Van der Graaf Generator – A Grounding in Numbers (Progressive Rock)
Van der Graaf Generator so praktično edini izmed velikanov progresivnega rocka, ki so vzklili v 70., ki še ohranjajo status iz tistega časa. Po ponovni združitvi v letu 2005 je vsak njihov album boljši, »A Grounding in Numbers« pa se zlahka primerja z njihovimi deli iz njihovih mladih let. Hammillov vokal je kot vino, njegov um oster kot vedno, brez problema pa temu sledi njegov jezik – britanske subtilne duhovitosti ne manjka. Največji dosežek za VDGG in celotno progresivno sceno je verjetno to, da se bend zaveda, da ustvarja v 21. stoletju, zato ne zganjajo nostalgije, temveč je »A Grounding in Numbers« svež, drugačen, ne-retro in zatorej aktualen v današnjem času. Tehnično in čustveno popolna stvaritev.
Recenzija Petra Podbrežnika: Van der Graaf Generator – A Grounding in Numbers
4. Jakszyk, Fripp and Collins - A Scarcity of Miracles (Progressive Rock)
King Crimson, ki to ne smejo biti zaradi Frippovih muh, so spet ustvarili prelepo adicijo njihovi neminljivi diskografiji. »A Scarcity of Miracles« je ambientalno naravnana plata, eksperimentalna v interpretaciji fuzije jazza in progresivnega rocka, z eteričnimi vokali in srce-parajočimi Frippovimi »soundscapi«. Po eni strani močno dostopen album povprečnemu poslušalcu, spet po drugi zaprt prostor za konzervativne King Crimson fane. Objektivno gledano je »A Scarcity of Miracles« fantastičen novi umotvor Frippa, ki tokrat svojo željo po improvizaciji in eksperimentiranju kaže na popolnoma drugačen način kot poprej.
Recenzija Petra Podbrežnika: Jakszyk, Fripp and Collins - A Scarcity of Miracles
5. Bohren & Der Club Of Gore – Beileid (Doom Jazz)
Nemški pogrebni jazzisti nadaljujejo s svojo počasno, žalostno in pogubno jazz godbo. »Beileid« je že sedmi album v njihovi diskografiji, ki nadaljuje njihov tradicionalen zvok – resnično počasni ritmi s strašljivimi orglami in ganljivim saksofonom. Novost v njihovi kolekciji je vokal, ki se pojavi na drugi skladbi (ta je cover komada »Catch My Heart nemških heavy metalcev Warlock), prispeva pa ga vokalni kameleon Mike Patton, bolj znan kot frontman zasedb Faith No More, Mr. Bungle, Fantomas itd. »Beileid« bo tako skupaj na playlisti z njihovimi najboljšimi, zadnjimi štirimi albumi (na katerih so Bohreni razvili svoj razpoznaven zvok).
6. Radiohead – The King of Limbs (Alternative Rock)
Vedno aktualni alternativci Radiohead so zaznamovali leto 2011 z »The King of Limbs«, ki je izšel popolnoma brez pompa. Izid albuma so Radiohead na svoji strani najavili le pet dni prej, prvi komad, »Lotus Flower«, pa razkrili en dan pred izidom. »The King of Limbs« je sicer ponovno plata eksperimentiranja, iskanja novih pristopov, želje po čustveni spontanosti skozi glasbene forme. Eterični vokal Yorka je edino, kar je še vedno »radioheadovsko«, poleg seveda večne želje po inovativnosti. Kljub slednjemu je »The King of Limbs« še ena odlična stvaritev Britancev, ki bo brez težav ugajala vsakemu poslušalcu alternativne glasbe, »radioheadovce« pa verjetno navdušila.
7. Opeth – Heritage (Progressive Rock)
Mikaelu Akerfeldtu se zagotovo pozna sodelovanje s Stevenom Wilsonom – »Heritage« je namreč eden redkih albumov v Opeth mozaiku, ki ne vsebuje growlov. Je popolnoma rockovsko usmerjen, seveda še vedno progresivno, kjer metalci dokažejo, da presegajo samo »svoj« žanr. Akerfeldt ima fenomenalen čist vokal, ki ga tukaj tudi izkoristi. »Heritage« naj bi bil sicer nekakšna trilogija sodelovanja med Wilsonom (ki ga je produciral) in Akerfeldtom, drugi dve deli v opusu pa sta Wilsonov »Grace for Drowning« in prihajajoči album skupnega projekta Wilsona in Akerfeldta Storm Corrosion. »Heritage« je kljub delnemu retro zvoku sedemdesetih fantastična plata, ki je kontroverzno razdelil Opeth fane na dva pola.
Recenzija Petra Podbrežnika: Opeth – Heritage
8. Sand Snowman - The World's Not Worth It (Atmospheric Psychedelic Rock)
Multi-inštrumentalist Sand Snowman je prava enigma na glasbeni sceni. Odkril ga je Steven Wilson in ga povabil za sodelovanje na Porcupine Tree in njegovih solo albumih. 2011. je Sand Snowman izdal verjetno svoj najboljši plošček do sedaj – ponovno prepreden s psihedeličnim pristopom ambientalnih zvokov najrazličnejših inštrumentov, primarno pa genialno ubiranih strun kitare, katere je Sand Snowman resnično genij. Resnično pravljično popotovanje, ki, kot smo od teh navajeni, večkrat zaidejo v temačne gozdove, polne misterioznih zvokov in nerazpoznavnih senc. Na četrtem komadu posodi svoj vokal tudi sam Wilson, s čimer ga naredi najboljšega, hkrati pa tudi najbolj dostopnega na plati – kljub prelepim melodijam je Sand Snowman velik ljubitelj eksperimentalnih in kompleksnih form, ki jih mojstrsko subtilno skriva v svojem igranju.
9. Blackfield – Welcome To My DNA (Progressive Pop / Progressive Rock)
Blackfield s svojim tretjim ploščkom ohranja mešanje progresivnih form in popovskih hit dolžin. Wilsonov in Avivov duet glasov še vedno deluje v perfektnem sozvočju, melanholija pa tudi ostaja glavno vodilo zvokov in lirike. Čeprav Blackfield ne ponuja ničesar ekstremno novega, je »Welcome To My DNA« dobra adicija že obstoječemu opusu – novega niti ne potrebuje, saj fani Blackfielda želimo še več melanholičnih duetov skozi progresivne forme.
Recenzija Aleša Podbrežnika: Blackfield – Welcome To My DNA
10. Beardfish – Mammoth (Progressive Rock)
Beardfish so zagotovo eni najbolj aktivnih in celo najboljših novodobnih progresivcev. Kljub očitnim vplivom iz 70. Ostajajo zvesti relativni inovativnosti znotraj progresivnega rocka. Vsak album se boljšajo in iščejo načine, kako svojo glasbo narediti še impresivnejšo. Na »Mammoth« se tako odločijo vpeljati še en klasično prog rockovski inštrument – saksofon. Ta se neverjetno usede v njihov koncept glasbe in povzroči še kanček večjo erekcijo pri fanih Beardfish.
Recenzija Petra Podbrežnika: Beardfish – Mammoth
6 omembe vrednih:
Earth - Angels of Darkness, Demons Of Light 1 (Drone / Doom)
Grails - Deep Politics (Post-Rock)
Yamantaka; Sonic Titan - YT—ST (No Wave / Progressive Rock)
Anthesiac - Null And Void (Alternative / Post-Rock)
Mastodon – The Hunter (Progressive / Sludge Metal)
(recenzija Sandija Sadarja Šobe: Mastodon – The Hunter)
Necro Deathmort - Music of Bleak Origin (Experimental Doom / Noise)
Top 3 domačih albumov:
1. ŠKM Banda – Rdeči (post-jazz/rock)
Eklektični eksperimentalno-progresivni noise post-rock jazz noir ... ah, saj je vseeno. A vendar - vse in še več se najde v glasbi fantastičnih Prekmurcev ŠKM banda. Slovenski fenomen izdaja z letošnjim letom 2011 že svoj tretji studijski album, imenovan »Rdeči«, vendar so svojo genialnost pokazali že veliko prej s prvencem »Patentat« izpred petih let ter »Šamar-Jankom« iz leta 2008. ŠKM banda tako zagotovo niso novinci na slovenski sceni, je pa zanimivo in hkrati žalostno, da so, razen v undegroundu, bolj cenjeni v tujini kot pri nas. Njihov najnovejši, »Rdeči«, je resnično impresivno delo. Kljub povsem inštrumentalni zasedbi je glasba usmerjena na toliko področij, da je izdelek tako paradoksalno hkrati za le ozko, izbrano množico kot tudi za širšo publiko. Album je sicer skorajda brez napake, brezkompromisen, a premišljen, čuten, a razumsko kompleksen, z odličnimi kompozicijskimi umnostmi. Štefan Kovač Marko banda tako v Sloveniji nima enakega, kar se tiče tovrstnega ustvarjanja.
Celotna recenzija: ŠKM Banda – Rdeči
2. Wrong – Mysterious Sleeping Flyer (Nu-Metal)
Wrong je besen nu-metalski projekt, ki je v svojem obratovanju vse do danes nizal, vsaj navzven, le lepe uspehe, s tem pa nadaljuje s svojim novincem - »Mysterious Sleeping Flyer«. Ta sicer ni kompleksna, pretirano tehnična ali, po drugi strani, preveč preprosta. Verjetno ni delo dolgoletnega zahtevnega računanja glasbenih aranžmajev, not, taktov, kontrapunktov, vložkov posameznih inštrumentov (ostalega žargona se ne spomnim trenutno). Ampak ima tisto nekaj več, tisto, kar išče vsak bend - ima svoj zaščitni zvok, svoj »sound«. Vsa surovost, sporočilo, melodika, vokalna harmonija in ostalo pride le zraven. Čeprav so komadi delani po istem kopitu, je to kopito prav tisti zvok, ki Wrong naredi Wrong. Uvod, kitica, refren, kitica, morda še ponovitev refrena, ker je ravno fantastičen (torej vsak), zaključek. Povsem navadna formula, ki pa jo zna uporabiti v enačbah pravilno le Wrong. »Mysterious Sleeping Flyer« je tako priporočan vsakomur.
Celotna recenzija: Wrong – Mysterious Sleeping Flyer
3. Cynicism Management - Tit (Progressive Metal)
Cynicism Management je bil še do nedavnega fiktiven bend, podobno kot je bil Porcupine Tree le fiktivna zamislica Wilsona. Bil je namreč bend v nastajajoči knjigi idejnega vodje, bobnarja Boruta Praperja (knjiga bo nosila naslov »Epic Tales of Cynicism Management«, knjiga pa bo izšla v angleškem jeziku, saj je bil projekt prvotno (in je seveda še vedno) namenjen tujemu trgu), ki svojo zamisel opisuje kot »spletni literarni musical v nadaljevanjih« (posamezne štorije epskih dogodivščin benda je namreč objavljal na blogu). Glasba, ki je nastala ob pisanju teh štorij, je bila torej postranski produkt povsem literarnega ustvarjanja. Kmalu pa se je skupina, s katero je Borut sodeloval pri nastajanju projekta, bolj kot ne posvetila glasbi, kar ni nenavadno, saj so le glasbeniki. Skupina je kmalu začela nastopati tudi v živo, zatorej bi bilo bedasto, če bi se skupina še predstavljala kot fiktivna – zato so nastali živi, animirani in predvsem glasni Cynicism Management. Produkt tega je »Tit«, neverjetno dovršen album, ki je na delih odličen, drugače pa zelo soliden v svetovnem merilu. Odlično sodelovanje ubiranja temačnih kitarskih melodij in ambientalnih klaviatur s težjimi riffi in glasnimi basovskimi linijami prej strežejo vokalu in besedilom kot obratno. Zelo malokrat se glasbeniki spustijo v daljše sole, kot progresivna glasba predvideva, prej Cynicism Management krasijo odlični dolgi uvodi. Ker je Borut Praper prvotno bobnar, je temu namenjena velika pozornost - v težjih partih so ti v ospredju, drugače pa se odlično prilagajajo višji melodiji. Vsekakor je celoten album nabor zavidljivo dobrega progresivnega rocka in celo metala, česar je bila slovenska scena močno, močno potrebna. »Tit« je tako album presežkov in zagotovo mejnik pri nas. Projekt, ki je eksperimentalen tako v svoji osnovni zamisli kot tudi v izvedbi, mora biti slišan in zapisan kot delček mozaika, ki tvori našo glasbeno zavest. Še posebej zaradi svoje ambicioznosti in nasploh jajc ter uma za kaj takšnega in za vsem tem.
Celotna recenzija: Cynicism Management - Tit
3 omembe vredni:
The Canyon Observer - Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees (Doom / Sludge Metal)
(recenzija Sandija Sadarja Šobe: The Canyon Observer - Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees)
Demolition Group – Planet starcev (Alternative Rock / Punk)
(recenzija Sandija Sadarja Šobe: Demolition Group – Planet starcev)
Blu.sine – In Color (Trip-Hop)
na vrh