Če bi za katerega od The Velvet Underground albumov lahko rekli, da je neupravičeno zapostavljen, je to sigurno njihov samonaslovljeni tretji album, izdan 14. marca 1969. Sloves tega albuma je manjši zaradi dejstva, da gre za njihov najbolj tih in najmanj provokativen albume celotne (kratkotrajne) kariere.
Gre za prvi izdelek ameriških art rockerjev potem, ko jih je zapustil John Cale, v skupino pa je kot njegova zamenjava prišel Doug Yule. Skupina je nanj uvrstila veliko število balad in ostalih mirnejših skladb, zato je ob sprejemu med maloštevilnimi poslušalci naletel na mešane odzive, vseeno pa ga je revija Rolling Stone leta 2003 uvrstila na seznam 500 najboljših rock albumov vseh časov. Avtor prav vseh skladb je lansko leto pokojni Lou Reed.
The Velvet Underground niso nikoli prodali mnogo plošč, ampak, kot se govori za njihove oboževalce, je še vsakogar njihova glasba prisilila, da je v roke prijel inštrument in še sam začel preigravati. Čeprav tipično The Velvet Underground skladbo sestavljajo isti trije akordi in venomer ista ritem spremljava, so bili Velveti edinstveni v njihovi preprostosti, občutku za lepoto v grdem in seveda besedilih. V letih rožic in hipijevstva so govorili o splošni družbeni odtujenosti, problemu o zasvojenosti z drogami, nasilju in obupu, opozarjali so na probleme modernega urbanega življenja. Delovanje skupine je imelo velik vpliv na razvoj celotne glasbene scene, zazanamovali so glasbene poti izvajalcev, kot so David Bowie, The New York Dolls, Patti Smith, Mott the Hoople, Roxy Music, The Sex Pistols, R.E.M., Sonic Youth in številnih drugih.
na vrh