V skoraj pol stoletja trajajoči karieri je kanadski glasbenik Neil Young doživel številne vzpone in padce, komercialne uspehe in polome in v letih stalnega delovanja postal eden najimenitnejših rock figur, kar jih je kdajkoli proizvedla Severna Amerika. Prepoznavni nosni vokal, predirljivo igranje kitare, osebnoizpovedni ter družbeno aktivistični teksti in kavbojsko / hipijevski izgled Neila Younga spremljajo že celotno kariero od najstniških let dalje. Skozi leta je rad eksperimentiral, preizkusil se je v folku, heavy metalu, celo v rockabillyju in elektronski glasbi, kljub navidezno kameleonski karieri pa je vsakemu obdobju znal dahniti svoj lasten pečat, zato je tudi dvokratno članstvo v Rock and Roll dvorani slavih popolnoma zasluženo. Enostavno je eden največjih. Neil Young, večni optimist, ki skozi glasbo svet spreminja na bolje.

OTROŠTVO IN ZAČETKI SPOGLEDOVANJA Z GLASBO

Neil Young je bil rojen 12. novemba 1945 v Ontariu (Kanadi) materi Edni »Rassy« Young, nekdanji delavki kanadske televizije, in Scottu Youngu, športnemu piscu časnika Toronto Sun. Z glasbo se je prvič v svoji karieri srečal za Božič leta 1958, ko mu je oče podaril ukulele, to je bilo v času, ko se je preko radijskih valov začel zanimati za rock'n'roll, R&B in country. Njegova starša sta se kmalu zatem po slabih dvajsetih letih zakona ločila, tako se je leta 1960 Neil z materjo preselil v Winnipeg. V študentskih letih se je bolj kot študiju posvečal spoznavanju glabenih inštrumentov, predvsem banju in kitari, dokler ni študija dokončno obesil na klin in vse svoje moči usmeril v novoustaljen bend Neil Young & the Squires.

Gospa Young je sinu pri njegovi glasbeni karieri nudila vso podporo in mu pomagala pri iskanju koncertov, tako so že v začetnih letih Neil Young & the Squires postali prepoznavno ime širše regije. Igrali so pod vplivom Elvisa Presleya, Boba Dylana, Beatlov in The Shadowsov, vse dokler niso iz inštrumentalne skupine prerasli v folk / rock skupino in v letih 1963 – 1965 nadaljevali z nastopanjem v klubih širom regije.

Ko so Squiresi poleti 1965 razpadli, je Young za založb Elekta posnel nekaj demo posnetkov, a odgovornih na založbi ni uspel prepričati, da bi ga vzeli pod svojo streho. Preostanek leta je tako preigraval v neki torontski čajnici, kot solo izvajalec in pa kot spremljevalni član bodoče soul zvezde Ricka Jamesa. V tem času se je spoznal s številnimi folk glasbeniki, med drugim z Jonijem Mitchellom, Richiejem Furayen in Stephenom Stillsom, slednji je v tistem času igral s svojim lastnim bendom The Company.

BUFFALO SPRINGFIELD (1966 – 1968)

Ko je Jamesov bend po enem posnetem albumu razpadel, sta se Young in basist Bruce Palmer preselila v glasbeno meko: Los Angeles, kjer sta se povezala z bobnarjem Deweyom Martinom in kitaristom Stephenom Stillsom. Tako se je začela zgodba folk / rock kolektiva Buffalo Springfield. Stillsova skladba For What It's Now je takoj ob izdaji postala velik hit, vseeno pa je s samosvojim stilom igranja kitare izmed vseh nase najmočneje opozoril ravno Neil Young. Za založbo Atco so izdali tri studijske albume (»Buffalo Springfield«, »Buffalo Springfield Again«, »Last Time Around«), predno so maja 1968 zaradi medosebnih trenj dokončno razpadli.

SOLO KARIERA in PRIDRUŽITEV TRIU CROSBY, STILLS & NASH (1969 - )

Po razpadu benda je Young z založbo Reprise Records podpisal pogodbo kot solo izvajalec in januarja 1969 izdal debitantski album, ki pa je ostal praktično spregledan. Njegov drugi album »Everybody Knows This Is Nowhere«, ki ga je posnel z novoustanovljenim spremljevlnim bendom Crazy Horse (originalno postavo so sestavljali kitarist Danny Whitten, basist Billy Talbot, bobnar Ralph Molina in pianist / producent Jack Nitzsche), je postal takojšen hit in je na krilih komadov Cinnamon Girl, Cowgirl in the Sand in Down by the River posegel celo po platinasti nakladi, kar je bil Youngov prvi pravi zvezdniški trenutek. Takrat je štel še nepolnih 25 let. Poleti 1969 se je Young pridružil superskupini, ki so jo sestavljali David Crosby, Steven Stills in Graham Nash in z njo nastopil na znamenitem Woodstock festivalu, njegova priključitev bendu pa je vsebovala zanimiv dogovor, da lahko skupino po mili volja zapušča in se ji znova pridruži.

Tekom let je Neil Young v superskupini C.S.N.&Y. pusil globok pečat. Kot kvartet z Youngom so posneli pet albumov, studijske »Déjà Vu« (1971), »American Dream« (1988) ter »Looking Forward« (1999) in koncertna »4-Way Street« (1971) in »Déjà Vu Live« (2008). Youngov prispevek k uspehu benda med drugim vključuje avtorstvo pesmi Helpless, Country Girl in Ohio. Slednja je nastala kot glasbenikv odgovor na tragične proteste proti vietnamski vojni v Kent Stateu, ko je vojska ob brutalnem posredovanju ubila štiri protestnike - študente. Skladba Ohio je bila izbrana za najboljšo izmed vseh C.S.N.&Y. skladb.

Istočasno je silovit vzpon doživljala tudi Youngova solo kariera, albuma »After the Gold Rush« (1970) in »Harvest« (1972) sta bila oba prodajna hita, kritiki pa so že ob njunem izidu albuma prepoznali za večni klasiki. »Harvest«, posnet v Nasvillu s pop / rock zvezdama Lindo Ronstadt in Jamesom Taylorjem, je bil celo najbolje prodajani album leta 1972, njegov udarni single Heart of Gold pa vse do danes ostaja eden Youngovih najpopularnejših singlov. V tem času so mediji Younga že označili za "največjega kantavtorja po Bobu Dylanu". Do leta 1977 je priljubljeni kanadski glasbenik izdal šest albumov impresivnega obsega (»Through the Past« (1972), »Time Fades Away« (1973), »On the Beach« (1974), »Tonight's the Night« (1975), »Zuma« (1975) in »American Stars 'n Bars« (1977)), mnogo od njih je prežetih z globoko sporočilno vrednostjo, saj je Young sredi sedemdesetih izgubil kar nekaj bližnjih mu ljudi – med drugim sta umrla kitarist spremljevalnega Crazy Horse benda Danny Whitten in roadie Bruce Berry.

Leta 1977 je Neil Young izdal dvojno retrospektivo »Decade« kot pregled desetletja njegovega glasbenega ustvarjanja. Sedemdeseta je Kanadčan končal z izdajo novih dveh albumov (»Comes a Time« (1978), Rust Never Sleeps (1979)), koncertnim ploščkom »Live Rust« in skromno sprejetim videom s posnetkom njegove turneje leta 1978.

ESPERIMENTALNA OSEMDESETA (1980 – 1989)

V osemdesetih letih je Neil Young zapustil vode tradicionalnega rocka in folka, veliko je eksperimentiral, se iskal v različnih žanrih in po vzoru britanskega umentika Davida Bowieja tudi sam kameleonsko spreminjal barve glasbenega ustvarjanja. Začetek in sredina osemdesetih sta mu z iskanjem samega sebe prinesla padec popularnosti, saj se njegovi albumi niso več prodajali tako dobro kot še nekaj pred tem. Desetletje je Young odprl s coutryjevskim »Hawks & Doves« (1980), se nato preselil v vode Kraftwerkov z elektronsko zvenečim »Trans«-om (1982), oziroma rockabillyja »Everybody's Rockin'« (1983), predno je znova zajahal svoje Nore konje in z njimi posnel album »Life« (1987). Nato je okrepil pihalno sekcijo in z novim bendom Bluenotes posnel album »This Note's for You«, koncept katerega je govoril o pretirani komercializaciji rocka, ki je sploh v osemdesetih postal visokodobičkonosen posel. Video za naslovno skladbo je osvojil nagrado MTV videa leta, in to kljub njegovi kontroverznosti, saj v njem človeku, ki izgleda kot Mihael Jackson, zagorijo lasje, s Pepsijem pa mu jih pogasi ženska z izgledom Whitney Houston. Parodija pa taka.

VRNITEV H KORENINAM (1989 - )

Po letih eksperimentiranja se je konec leta 1989 Young z albumom »Freedom« vnil k svojemu tradicionalnemu zvoku, bližjemu vsem ljubiteljem klasičnega rocka. Na njem se nahaja himna Rockin' in the Free World, ki so jo kasneje v svoje koncerte začeli vključevati tudi Pearl Jami. Album je šel kot vroče žemljice, kot tudi njegova naslednjika »Ragged Glory« (1990) in »Harvest Moon« (1992). Youngovo ponovno odkritje električne kitare je navdušilo kritike, ki so mu ob sočasnem vzponu alternativnga rocka v Ameriki nadeli celo naziv "boter grungea". Izmed vseh folk in rock glasbenikov je po treh desetletjih glasbene kariere edino in le Neilu Youngu uspelo ne samo obdržati, pač pa z novimi uspehi v začetku devetdesetih celo povečati svojo popularnost, kar je v glasbenem svetu skoraj neponovljiv dosežek. Leta 1995 je v sodelovanju s Pearl Jami posnel album »Mirror Ball«, za katerega je bil predlagan za Grammyja kot najboljši moški vokal, istega leta pa je bil kot solo izvajalec sprejet tudi v Rock and Roll dvorano slavnih. Ta uspeh je dve leti kasneje podvojil, saj je ista čast doletela njegovo skupino iz konca šestdesetih Buffalo Springfield, s čimer je postal eden redkih glasbenikov, ki so dvakratni člani te prestižne ustanove.

Neil Young je skozi kariero napisal glasbene podlage za več celovečernih filmov, album za film Dead Man režiserja Jima Jarmuscha je bil leta 1996 celo nominiran za Grammyja kot rock album leta, uslugo za filmsko podlago pa mu je režiser Jarmusch vrnil na naslednji turneji, na kateri ga je spremljal z ekipo kamermanov, plod česar je bil izid dokumentarnega filma Year of the Horse. Uspešno desetletje se je končalo z reformiranjem kvarteta Crosby, Stills, Nash & Young, njihovim novim albumom »Looking Forward« in turnjo z bajnim zaslužkom preko štiridesetih milijonov dolarjev, s čimer je postala ena najdonosnejših turnej tistega leta.

NOVO TISOČLETJE (2000 - )

Neil Young je tudi v novo tisočletje štartal z enakim kreativnim zagonom kot je končal prejšnjega, tako je leta 2000 izdal albuma »Silver & Gold« in »Road Rock Vol. 1«. S singlom Let's Roll kot poklonom vsem žrtvam terorističnega napada 11. septembra se je znova izkazal za družbeno odzivno glasbeno eminenco, nastopil je tudi na spominskem koncertu, na katerem je zaigral Lennonovo sporočilnostno izredno močno himno Imagine. Svojo kreativno neusahljivost je nato dokazoval z novimi izdajami (»Are You Passionate« (2002), »Grendale« (2003)), ko je bil med pripravami naslednjega albuma »Prairie Wind« diagnoziran za možgansko anevrizmo. Nevarno bolezen so v njujorški kliniki onemogočaili z zahtevno nevrološko terapijo, tako da se je Young lahko že kmalu vrnil na odre in nastopil na svetovnem Live 8 koncertu, na katerem je predstavil novo skladbo When God Made Me.

Album »Living With War« (2006) je vseboval močno protivojno sporočilo ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu in njegovi iraški vojni. Istega leta so se na prvo turnejo po sedmih letih odpravili C.S.N.&Y., iz turneje je kasnje izšel koncertni album. V zadnjih letih Neil Young intenzivno koncertira in izdaja nove albume, na katerih se vztrajno drži svojih zaščitnih tem: ekološkega ozaveščanja in odzivanja na aktualne družbene premike. Leta 2012 je po sedmih letih aktiviral spremljevalno zasedbo Crazy Horse in z njo posnel albuma »Americana« in »Psychedelic Pill« ter se odpravil na novo ameriško turnejo, ki ji bosta v letu 2013 sledili še avstralska in evropska.

Urban Bolta, april 2013