Yes so britanska progresivnorockovska skupina, ki je nastala leta 1968 v Londonu. Kljub številnim menjavam postave, kreativnim razkolom znotraj skupine, razpadu na začetku osemdesetih in spremembam znotraj same popularne glasbe, ki so pomembno vplivale na njihov slog, so prisotni na glasbeni sceni že več kot 45 let in imajo še vedno močno mednarodno bazo privržencev. Njihova glasba je zaznamovana z ostrimi, dinamičnimi kontrasti, velikokrat tudi daljšimi strukturami posameznih skladb in številnih izkazov individualnih inštrumentalnih veščin posameznih članov. Yes so nedvomno eden najbolj ambicioznih in slovitih predstavnikov svojega žanra, pri čemer uporabljajo različne zmesi simfoničnosti in klasičnih struktur, skupaj s specifično mešanico glasbenih stilov in rabo številnih inovacij. Pri tem početju pa ves čas ohranjajo in zagotavljajo močno pozitivistično ambientalno nit.

Yes sta leta 1968 ustanovila pevec Jon Anderson in basist Chris Squire. Anderson je že leta 1964 posnel svoj prvi single kot član banda The Warrior, beat skupine, katero je ustanovil skupaj z bratom Tonyem, kasneje pa je posnel tudi nekaj samostojnih posnetkov pod psevdonimom Hans Christian. Prav tako je bil za kratek čas član skupine Gun. Squire je bil član skupine The Syn, psihadeličnega pop rockovskega kolektiva, kateri so posneli kopico singlov za založbo Deram. Med njimi je bil najbolj znan »14-Hour Technicolour Dream« iz leta 1967. Po razpadu The Syn se je Squire kot član novega banda Mabel Greer's Toyshop, katerega so sestavljali še pevec/kitarist Clive Bailey, bobnar Bob Hagger in kitarist Peter Banks, posvetil izboljšavi svoje tehnike igranja bas kitare pri čemer je nanj najbolj vplival John Entwistle, basist skupine The Who. Nato je maja 1968 med obiskom nočnega kluba La Chasse v v Sohu kot član Mabel Greer's Toyhop spoznal Andersona, kateri je bil tam zaposlen. Oba sta imela podoben glasbeni okus in skupni interes za vokalne harmonije, zato sta začela že naslednji dan sodelovati pri petju in ustvarjanju nove glasbe.

Originalna Yes postava je vsebovala tudi kitarista Petra Banksa, kateri je tudi izbral ime za skupino. Pri tem je imel v glavi preprosto, racionalno idejo, da bo kratka beseda s samo tremi črkami precej bolj izstopala na koncertnih plakatih kot pa v morebitni daljši obliki. Originalno Yes zasedbo sta dopolnila še klaviaturist Tony Kaye in bobnar Billa Bruford, kateri je kmalu postal eden najbolj cenjenih bobnarjev svojega časa. Banks je s Squireom sodeloval že kot član skupine The Syn, medtem ko je klasično trenirani Kaye prej sodeloval že s kopico neuspešnih skupin (Johnny Taylor's Star Combo, The Federals ter Jimmy Winston and His Reflections). Bruford, jazzovski zanesenjak, je bil izbran na podlagi oglasa v reviji Melody Maker. Preden se je pridružil Yes je Bruford v živo odigral samo tri nastope skupaj z blues revitalisti Savoy Brown. Drugi kitarist, Clive Bailey, je bil prav tako udeleženec zgodnjih skupnih vaj, toda Yes je zapustil že pred njihovim prvim koncertnim nastopom.

Yes so svoj prvi nastop odigrali na lokaciji East Mersey Youth Camp v Angliji, dne 4. avgusta 1968. Sprva so si prislužili pozornost s predelavami skladb drugih izvajalcev, katere so drastično spremenili v razširjene, progresivne kompozicije (podobno kot so počeli zgodnji Deep Purple). Za razliko od drugih glasbenih izvajalcev, ki so imeli sorodno prakso predelav, zlasti kar se tiče popularnega The Beatles materiala, so Yes iz obstoječih standardov ustvarili popolnoma svojo glasbo. Septembra istega leta so na enem izmed koncertnih večerov nastopili kot zamenjava za odsotno skupino Sly and The Family Stone in kot rezultat za nagrado prejeli stalno gostovanje v klubu The Marquee. Kmalu zatem so se prvič pojavili v radijski oddaji pod vodstvom Johna Peela. Po pomembnem dogodku, ko jih je novinar revije Melody Maker, Tony Wilson, skupaj z Led Zeppelin označil za dve skupini za kateri je najbolj verjetno, da bosta uspeli, je bilo jasno, da je njihova prihodnost zagotovljena.

Njihov istoimenski prvenec je izšel 25. julija 1969. Yes so bili že od samega začetka band z odličnimi glasbeniki, kateri so imeli nadvse ambiciozne cilje. Peter Banks je bil že takoj ljubljenec privržencev in glasbenih kritikov, medtem ko so bile vokalne harmonije med Andersonom in Squireom že na začetku glavna zaščitna znamka Yes zvoka. Njihov optimistični in nekoliko futuristični pogled na svet je bil združen z zmagovito kombinacijo melodičnosti, virtuoznosti in mladostniškega elana. Na prvencu sta med skladbami najbolj izstopali jazzovska verzija The Byrds klasike »I See You« ter zaključna kompozicija »Survival«, katera je nazorno in z najboljšim možnim efektom demonstrirala njihove slikovite vokalne harmonije.

Yes so se julija 1970 odločili izpeljati za tiste čase precej ambiciozen projekt in sicer so napredne glasbene vizije uresničili tako, da so svoj drugi album »Time And a Word« posneli s trideset-članskim orkestrom. »Time And a Word« je večinoma vseboval originalne kompozicije z izjemo dveh skladb in sicer priredbo Richieja Havensa »No Opportunity Necessary, No Experience Needed« ter »Everydays« v originalni domeni Stephena Stillsa. Epska priredba Havensovega standarda je vsebovala tudi motive iz tematske skladbe za film The Big Country. Kljub temu, da je bil album izjemen v smislu melodičnosti in mogočnih interpretacijah posameznih orkestralnih aranžmajev, se je pripetilo, da je orkester skupaj s klaviaturistom Kayeom večkrat ‘preglasil’ Banksovo kitaro in večino vokalnih prispevkov, kar pomeni, da vsi člani Yes niso prišli do enakovrednega izraza. Še pred izidom albuma so Yes odpustili Petra Banksa in na njegovo mesto privedli ex-Tomorrow (še prej je bil član skupin The Syndicats ter The In Crowd) kitarista Stevea Howeja. Ameriška verzija “Time And a Word” je na naslovnici vsebovala Howeja skupaj z ostalimi člani banda, kot da bi novi kitarist že igral na albumu, čeprav se je na zadnji strani plošče še vedno nahajal Banks.

Albumi iz zgodnjih sedemdesetih so za večino Yes privržencev označeni za njihovo klasično, najboljše obdobje. Ti dosežki vsebujejo kompleksne, klasično navdihnjene aranžmaje, nenavadne časovne prehode, visoko stopno virtuoznosti, dramatično dinamičnost, številne metrične spremembe in filozofska, pogostokrat metafizična besedila. Njihove stvaritve iz tega časa so pogostokrat presegale klasično, 3 minutno strukturo povprečne pop rock skladbe in večkrat dosegale dolžino več kot 20-minutnih, večdelnih suit, s čimer so v marsičem postali vodilni progrockovski kolektiv tega obdobja. Vokalni verzi so bili velikokrat prekinjeni z inštrumentalnimi interludiji, frenetičnimi pasažami in razširjenimi improvizacijami na kitari, klaviaturah in basu. Prepoznavni zvočni elementi tega obdobja so Andersonovi specifični, visoki vokalni registri, močne skupne vokalne harmonije, unikatne solaže v režiji Ricka Wakemana in Stevea Howeja, Brufordov poliritmični pristop k bobnom in Squireova melodična in inovativna oblika igranja bas kitare (model Rickenbacker 4001 stereo). Squire je bil eden prvih rockovskih basistov, ki je uspešno uporabljal električno-kitarske efekte kot so tremolo, fazno prehajanje in wah-wah pedal. Ritem sekcija med Squireom in Brufordom je bila velikokrat označena kot ena najboljših svojega časa.

Prva dva Yes studijska dosežka sta originalne, avtorske skladbe združila s priredbami glavnih glasbenih vplivov kot so bili The Beatles, The Byrds ter Simon & Garfunkel. Banksov odhod leta 1970 in prihod ex-Tomorrow kitarista Howeja je za Yes predstavljal tako rekoč pravcati preporod in nov začetek. Njihov novi, osveženi slog, je prišel do polnega izraza leta 1971 na tretjem Yes albumu z naslovom »The Yes Album«, ki je med večino kritikov prejel nadvse pozitiven odziv. Ta dosežek je prvič vseboval same avtorske kompozicije v režiji članov banda. Prav tako so na njem Yes prvič sodelovali z dolgoletnim producentom in zvočnim inženirjem Eddiejem Offordom, ki je bil v studiu eden izmed ključnih faktorjev pri oblikovanju specifičnega Yes zvoka.

Leta1971, kmalu po izidu plošče »The Yes Album«, se je Tony Kaye odločil zapustiti Yes in ustanoviti svojo lastno skupino Badger. Kljub temu, da je bil Kaye talentiran klaviaturist, ki je prispeval številne nepozabne pasaže na Hammond orglah (še posebno na klasikah »Everydays« ter »Yours is No Disgrace«), ni mogel dohajati Howeovih kitarskih improvizacij. Zamenjal ga je klasično trenirani Rick Wakeman, ki je tedaj ravno zapustil skupino The Strawbs. Wakeman je bil v tem času že uveljavljen glasbenik, ki je med drugimi sodeloval tudi z Davidom Bowiejem in Loujem Reedom. Klaviaturski velemojster je svoje klaviatursko carstvo privedel na enakovredno raven kot je bila kitara, kar je za rockovsko skupino še dandanes precej redek dosežek.

Wakeman se je kot solist izkazal za idealno dopolnilo Howeovemu kitarskemu slogu. Prav tako je s seboj prinesel dva vitalna dodatka k naboru inštrumentov in sicer melotron ter minimoog sintetizator. Obkrožen s kopico klaviatur, obdarjen z dolgimi blond lasmi in oblečen v srebrno haljo, je na koncertnih nastopih prispeval tudi močan vizualni faktor, čeprav je kasneje njegov odrski pristop ponekod postal tudi predmet posmeha.

Prvi album, katerega je posnela 'klasična' Yes postava (Anderson, Bruford, Howe, Squire in Wakeman) je bila dinamična, desetminutna interpretacija klasike Paula Simona z naslovom »America«. Slednja se je originalni obliki pojavila na kompilacijskem albumu »The Age of Atlantic«, ki je vseboval skladbe različnih izvajalcev, ki so imeli pogodbo pri založbi Atlantic Records. Odlične pasaže na orglah je na tej skladbi pravzaprav odigral Bruford. »America« je kot njihova zadnja priredba označevala konec neke ere in začetek nove, kjer so do polnega izraza prišli vsi zvočni elementi novih Yes.

Z Wakemanom v postavi so Yes vstopili v svojo najbolj plodno in uspešno obdobje in v istem času izdali dva odlična albuma. »Fragile« (1971) se je v Ameriki izstrelil na lestvico Top Ten, medtem ko je podoben uspeh ponovil tudi njegov naslednik »Close to the Edge« (1972). Yes so nenadoma želi komercialni in kritični uspeh po vsem svetu in postali ena največjih koncertnih atrakcij svojega časa. Prav tako so znali maksimalno izkoristiti velike napredke v odrski glasbeni tehnologiji, ki so se dogajali v tistem času in bili pogostokrat hvaljeni zaradi izjemno kvalitetnega zvoka in napredne uporabe odrske razsvetljave.

»Fragile« je obenem predstavljal začetek dolgoletnega sodelovanja z grafičnim oblikovalcem Rogerjem Deanom, ki je izoblikoval njihov prepoznavni logotip in naslovnice albumov ter tudi odrsko scenografijo. Nekateri označujejo album »Close to the Edge« celo  kot vrhunec celotnega progresivnorockovskega žanra. Nekateri privrženci tega Yes obdobja sebe označujejo kot 'Troopers', po tridelni skladbi »Starshih Trooper« s plošče »The Yes Album«.

Kmalu po izidu albuma »Close To the Edge«, ko so se Yes nahajali na vrhuncu uspešnosti, je Bill Bruford šokiral privržence z napovedjo, da odhaja, ker si želi pridružiti skupini King Crimson. Njegova zamenjava je postal Alan White, nekdanji član skupine  Plastic Ono Band, bolj konvencionalen rock bobnar in zaznaven kontrast glede na Brufrodov imaginarni slog bobnanja. White se je Yes publiki prvič predstavil na koncertnem albumu »Yessongs«, katerega so posneli na svetovni turneji v letu 1972 in na začetku leta 1973. Ta koncertni dosežek je vseboval dve skladbi na katerih je sodeloval še Bruford in sicer »Perpetual Change« z njegovim obsežnim bobnarskim solom ter podporo med Squireovo solažo z naslovom »The Fish«. White je odigral bobne na preostalih skladbah. Čeprav veliko privržencev skupine ni bilo zadovoljnih z njegovim bobnanjem na tem koncertnem dosežku se je novi bobnar v naslednjih letih uspel uveljaviti kot uspešna zamenjava za Bruforda. White, sicer Andersonov in Offordov prijatelj, se je moral naučiti izjemno ambicioznega Yes  koncertnega repertoarja v nekaj dneh, kar zagotovo ni bila šala. Marsičesa se je naučil že med opazovanjem in sodelovanjem s preostalimi člani Yes med posameznimi vajami, še pred Brufordovim odhodom, kar se je zgodilo zgolj v pičlih nekaj dneh pred začetkom omenjene turneje. Za bobnarski stolček se je usedel z Brufordovim blagoslovom in v skupini skorajda brez prekinitve zdržal več kot štirideset let pri čemer je konstantno zagotavljal solidno bobnanje in uspešno sledil ambicioznim spremembam časovnih prehodov znotraj posameznih skladb. Pri tem mu je bila vsekakor v veliko oporo njegova priljudna in prizemljena osebnost.

»Yessongs«  je bil ambiciozen in tudi precej tvegan projekt za njihovo založbo Atlantic Records. Hkrati je bil to eden prvih trojnih rockovskih koncertnih albumov, ki je v celoti vseboval originalen material s preteklih treh studijskih albumov. Koncertni album, katerega je krasil ambiciozna naslovnica Rogerja Deana v slogu prejšnjih dveh izdaj, je bil še en prodajni uspeh in je dandanes označen za enega najboljših koncertnih posnetkov iz sedemdesetih.  Video iz te turneje, ki je izšel pod istim imenom, je vseboval koncertne kadre, kjer je bil precejšen fokus na Steveu Howeu in psihadelično obarvanih vizualnih efektih.

Njihov naslednji studijski album, »Tales From Topographic Oceans«, ki je izšel leta1973, je do danes razdelil privržence in kritike. Čeprav so bile obsežne kompozicije do tedaj že zdavnaj ena njihovih zaščitnih znamk, saj je denimo samo naslovna suita »Close To the Edge« zajemala celotno prvo polovico tega albuma, so štiri skladbe, ki so bile vse po vrsti dolge okrog 20 minut ter obsegale oba konceptualna diska »Tales From Topographic Oceans« naletele na mešane odzive. Številni so menili, da je band tokrat 'šel čez mejo dobrega okusa' in pretiraval. Izjemno ambiciozni konceptualni album, ki je nastal po obsežni turneji, je Anderson kasneje označil kot 'stičišče visokih idealov in nizke energije'. Rick Wakeman je bil še posebej nezadovoljen z albumom in do danes zanj ne najde dobrih besed. Naraščajoča nasprotja med Wakemanom in preostalimi člani banda so povzročila, da je genialni klaviaturist po koncu »Tales« turneje zapustil skupino. Kljub temu obstaja tudi svetlejša plat glede »Tales«. Poglobljeni vpogled v glasbeno vsebino tega albuma vsem tistim, ki imajo radi konceptualne albume, razkrije grandioznost na neobičajni ravni, ki se razmahne šele ob kasnejših poslušanjih in kot celota postane (vsaj za nekatere) mejnik v progresivnorockovski zgodovini. Številni progrockovski fanatiki ta album obravnavajo kot enega najboljših prog albumov vseh časov. Kljub številnim razhajanjem, ki jih povzroča »Tales«, pa se večina strinja, da ta album za seboj v vsakem primeru pusti globoko impresijo, pa naj bo ta pozitivna ali negativna. Wakeman je zapustil Yes s prvotnim namenom, da bi ustanovil progrockovski triumvirat na ravni skupine Emerson, Lake & Palmer, toda kasneje je odstopil od sodelovanja pri tem projektu. Na koncu se je ta band, katerega so v originalni inkarnaciji tvorili Bruford, njegov King Crimson pajdaš John Wetton na vokalu/bas kitari, kitarist Allan Holdsworth in genialni klaviaturist/violinist Eddie Jobson, izoblikoval pod imenom UK. Wakeman pa se je medtem odpravil na dolgo in produktivno  pot samostojnega izvajalca.

Wakemana je na albumu »Relayer« iz leta 1974 zamenjal švicarski glasbenik Patrick Moraz. Precejšnja razlika med Morazovim in Wakemanovim pristopom k doumevanju in kreiranju Yes glasbe je bila prej pozitivnost kot pa razočaranje, saj je bil švicarski klaviaturski mojster unikatni električno-jazzovski glasbenik na svoj lasten način. Album je vnovič vseboval epsko skladbo, ki je zavzemala celotno prvo stran in se je imenovala »The Gates of Delirium«. Del omenjen suite z naslovom »Soon« je bil izbran za single, ki je izšel v omejeni nakladi, vendar je vseeno dosegel prvo mesto na španskih glasbenih lestvicah. Po intenzivnih turnejah med letoma 1975 in 1976 je vsak član skupine izdal svoj lasten solo album. V istem času je izšla tudi kompilacija »Yesterdays«, ki je vsebovala skladbe s prvih dveh Yes albumov ter klasiko »America« v obliki otvoritvenega izbora.

Skupina se je zatem odpravila snemat nov album in po seriji še dandanes skrivnostnih, ne povsem razjasnjenih dogodkov se jim je po dolgotrajnem prigovarjanju, prvotno v vlogi 'priložnostnega glasbenika', vnovič pridružil Rick Wakeman. Moraz, kasnejši član skupine The Moody Blues, se je bil tako primoran posloviti, kar do danes ni najbolje sprejel. Wakeman se je medtem, po prvotnem obotavljanju, ko je slišal novi material in je bil ta po njegovem okusu, odločil, da bo vnovič postal redni član banda. Razen 15-minutnega epa »Awaken« je bil naslednji album, »Going For the One«, ki je izšel leta 1977, sestavljen iz krajših skladb med katerimi je bila »Wonderous Stories« istega leta izdana kot precej uspešni single. »Going For the One« in njegov naslednik »Tormato«, ki je izšel leta 1978, sta bila komercialno uspešna, čeprav sta izšla na vrhuncu punk rock ere v Britaniji, ko so tedanji glasbeni kritiki pogosto napadali progresivno rockovske skupine kot so bili Yes. Ironično so Yes preživeli skoraj vse skupine iz t.i. punk rock ere.

»Tormato« je bil še en album, ki je razdelil bazo Yes privržencev na dva dela. Ni jih bilo malo, ki so menili, da so nekatere skladbe na njem zgolj nepotrebna mašila, medtem ko so ga drugi obravnavali kot logično nadaljevanje bolj komercialne, 'pop' usmeritve, ki jo je začrtal »Going For the One«. Ljubitelji 'klasičnih' Yes so bili še najbolj zadovoljni z zadnjo skladbo na albumu, simfoničnim dosežkom »On the Silent Wings of Freedom«. Člani banda so posamično priznali, da niso bili najbolj zadovoljni z nekaterimi skladbami na »Tormato«, medtem ko prav nobeden izmed njih ni maral naslovnice s tega albuma. Po koncu turneje leta 1979 jih je Wakeman vnovič zapustil in se vrnil šele čez 13 let.

V letu 1980 so Yes razen izida drugega koncertnega albuma »Yesshows« doživeli pravo nevihto pretresov in eno najbolj dramatičnih menjav v svoji zgodovini. Po Wakemanovem odhodu je vse manj smisla v nadaljnjem delu s skupino doživljal tudi Jon Anderson, ki je v tem času doživljal uspeh pri skupnem projektu z grškim klaviaturskim genijem Vangelisom. Poleg tega so vmes nastopili še zapleti s posameznimi založbami individualnih glasbenikov. To je pomenilo, da se je Anderson poslovil, medtem ko so Squire, Howe in White (slednji je okreval po zlomljenem gležnju, ki ga je povzročila nesreča z disko rolerji) začeli s snemanjem materiala za nov album in to brez pevca ter klaviaturista. Po priporočilu Yes menedžerja Briana Laneja je Squire k sodelovanju povabil duet skupine The Buggles, katerega sta tvorila klaviaturist Geoffrey Downes in pevec Trevor Horn. Oba sta kot člana The Buggles v tistem času doživljala mednarodni sloves z novo valovskim albumom »The Age of Plastic« in hit singlom »Video Killed the Radio Star«. Prvotni načrt je bil v tem, da bi Downes in Horn pomagala pri pisanju novega materiala, saj sta za potrebe Yes že napisala novo skladbo z naslovom »We Can Fly From Here«. Na njuno presenečenje sta bila na koncu povabljena v vrste Yes kot polnopravna člana. Oba sta z veseljem sprejela povabili in sodelovala na naslednjem albumu z naslovom »Drama«, ki je izšel leta 1980. Medtem, ko je veliko privržencev dobro sprejelo novi album (privrženci »Drama« ere Yes sami sebe imenujejo 'Black Panthers' zaradi naslovnice tega albuma), so preostali pogrešali Andersonov unikatni vokal in besedila. Album je kot celota, ne glede na vse, izpadel na moč posrečeno in je bil obenem njihov najtrši izdelek po »The Yes Album«. Horn je uspešno opravil zahtevno vlogo glavnega vokalista in odigral bas na eni izmed skladb.

Po koncu »Drama« turneje so se Yes leta 1981 vrnili v Anglijo, da bi se odločili kakšen bo naslednji korak za skupino. Trevor Horn se jih je v tem času odločil zapustiti ter se podati v svet glasbene produkcije. Alan White in Chris Squire sta prav tako zapustila Yes, vendar še naprej sodelovala skupaj in začela igrati skupaj z nekdanjim Led Zeppelin kitaristom Jimmyem Pageom. Nova skupina bi se morala imenovati XYZ, kar je bila okrajšava za 'ex-Yes-Zeppelin', toda na koncu ni bilo iz skupnega projekta nič, potem ko nekdanji Led Zeppelin pevec Robert Plant ni bil navdušen nad sodelovanjem. XYZ so posneli nekaj demo skladb in nekateri elementi le teh so se pojavili na kasnejšem Yes glasbenem materialu. Proti koncu leta 1981 sta Squire in White izdala božični single »Run With The Fox«. Downes in Howe, ki sta v tistem času kot zadnja preostala člana držala sveči za že napol mrtve Yes, sta se na koncu odločila posloviti. Skupaj z nekdanjim King Crimson in UK pevcem/basistom Johnom Wettonom ter nekdanjim ELP bobnarjem Carlom Palmerjem sta ustanovila prog/AOR superskupino Asia.

Leta 1982, po več kot letu od razpada Yes, sta Squire in White skupaj z južnoafriškim kitaristom Trevorjem Rabinom (ex-Rabbitt) ustanovila novo skupino z imenom Cinema. Ta skupina je v svojih vrstah vsebovala tudi originalnega Yes klaviaturista Toyna Kayea. Rabin se je že prej uveljavil kot solo glasbenik, saj je imel za seboj že tri samostojne albume, zato ni bilo presenečenje, da je prispeval nepozabno kitarsko frazo za največji Yes hit iz tega obdobja, »Owner Of a Lonely Heart«. Rabin je prav tako odigral ključno vlogo pri spremembi Yes zvoka, ki se je skladala s tedanjimi MTV trendi, vendar hkrati še vedno vsebovala zaščitne, originalne Yes elemente, kar je še posebno veljalo za vokalne harmonije. V začetku leta 1983 je Squire med neko zabavo v Los Angelesu Jonu Andersonu predvajal nekaj Cinema glasbenega materiala. Pevec je bil v trenutku navdušen nad pristopom novega banda, zato se je odločil pristopiti k projektu in tako nehote poskrbel za več kot nenavadno in popolnoma nepričakovano obnovitev Yes. Številni privrženci imenujejo to verzijo banda 'Yes West' zaradi preselitve skupine v Los Angeles in bolj 'ameriškega', radiu prijaznega zvoka.

Zato, da bi jih razlikovali od privržencev klasične verzije Yes, ki sami sebe včasih imenujejo 'Troopers', so ljubitelji te, 'ameriške' verzije pogosto imenovani 'Generators', po drugemu albumu te verzije Yes z naslovom »Big Generator«. Kljub temu obstaja veliko Yes ljubiteljev, ki v enaki meri obožujejo obe obdobji skupine.

Prvi Yes album po ponovni združitvi, ki je izšel leta 1983, se je imenoval »90125«. Za produkcijo je poskrbel nekdanji pevec Trevor Horn. Ta album je predstavljal radikalen prelom z njihovim zgodnjim zvokom, saj je vseboval (za tiste čase) številne moderne elektronske efekte in 'povoščeno' produkcijo. »90125« je do danes njihov komercialno daleč najbolj uspešen album, ki se je prodal v več kot šestih milijonih kopij in tako vdahnil nov, svež veter v že pošteno načeta jadra te legendarne skupine. Yes so se zatem odpravili na turnejo, ki je trajala več kot eno leto. Skladba »Owner of a Lonely Heart« je bila celo glavni hit na R&B glasbenih lestvicah ter jim prinesla njihovo edini prvo mesto na lestvici najbolj oboževanih singlov. Uspeh sta dopolnila prav tako uspešna hit singla »Leave It« ter »It Can Happen«. Obenem so za krajšo inštrumentalno skladbo z naslovom »Cinema« prejeli nagrado Grammy za najboljši rockovski inštrumental, kar je pomenilo, da Yes vendarle niso popolnoma prodali svoje muzikalnosti v korist komercialnega uspeha, kot so bili prepričani nekateri privrženci. Turneja z albuma je navrgla koncertni video posnetek »9012Live« ter kratek koncertni album »9012Live: The Solos«, kateri je vseboval solo material v izvedbi Andersona, Rabina, Squirea in Kayea ter skupni jam med Squireom in Whiteom.

Leta 1986 so Yes začeli snemati naslednji album »Big Generator«. Kmalu so nastopili medsebojni nesporazumi ned Squireom in Anderson, zato je moral za končno produkcijo albuma poskrbeti Rabin. Ko je »Big Generator« leta 1987 naposled izšel, ni bil tako uspešen kot »90125«, vendar se je vseeno prodal v več kot dveh milijonih kopij. Nekateri privrženci so na nanj gledali z večjo simpatijo kot na predhodnika, saj so na njem zaznali več prepoznavnega Yes zvoka in poskusov daljših del kot je bila skladba »I’m Running«, čeprav so vnovič prevladovala radiu prijazna ‘pop rock’ dela kot je bil Rabinov »Love Will Find a Way«, ki je dosegel solidno uvrstitev ter z Beach Boysi navdahnjeni »Rhythm of Love«, kateri je za las zgrešil uvrstitev na Top 40 lestvico. Turneja v letu 1988 se je končala z nastopom v dvorani Madison Square Garden kot del 40. obletnice ustanovitve založbe Atlantic Records. Člani banda so boli po koncu turneje popolnoma izčrpani in medsebojno do konca frustrirani.

Jon Anderson je postal naveličan z glasbeno usmeritvijo 'novih' Yes. Želel si je povratka h klasičnemu zvoku, zato je po koncu turneje leta 1988 z izjavo, da 'nikoli ne bo ostal v bandu zaradi denarja' vnovič združil moči z nekdanjimi Yes člani, Rickom Wakemanom, Steveom Howeom in Billom Brufordom. Nekateri člani tega banda, še posebno Bruford, so se želeli distancirati od uporabe 'Yes' imena. Na koncu se je izkazalo, da ta band v vsakem primeru ni imel pravic do uporabe imena 'Yes', saj so Squire, White, Kaye, Rabin (in, ironično, Anderson) držali pravice do imena vse od sklenitve »90125« pogodbe. Nov band se je zato odločil poimenovati Anderson Bruford Wakeman Howe ali skrajšano ABWH. Projekt je vseboval tudi basista Tonya Levina, katerega je v band privedel Bruford po njunem skupnem sodelovanju pri King Crimson. Njihov prvi in edini studijski album iz leta 1989 je bil po okusu številnih starih in novih Yes privržencev. Skladba »Brother of Mine« je doživela intenzivno publiciteto s popularnim MTV videom ter doživela visoko uvrstitev na ameriških glasbenih lestvicah, kljub temu, da je bila medsebojna komunikacija med člani slaba, saj se med snemanjem albuma v studiu niso nahajali istočasno, tako kot je bilo nekoč v sedemdesetih. Howe je prav tako izrazil nezadovoljstvo s končno zvočno zmesjo njegovih kitarskih linij na tem albumu (verzija skladbe »Fist of Fire«, ki vsebuje večino Howeovega kitarskega deleža nedotaknjenega se je pojavila leta 2001 na box setu »In a Word«). Bruford prav tako ni izrazil pretiranega zadovoljstva nad odsotnostjo 'moštvenega duha' in dejstvom, da so posamezne avtorske ideje v studio prihajale ločeno. Po izidu albuma so sledile legalne bitke z založbo Atlantic Records zaradi naslova ABWH turneje 'An Evening of Yes Music Plus', katere rezultat je bil istoimenski koncertni album. Ta koncertni posnetek je na Levinovem mestu vseboval basista Jeffa Berlina. Prav tako sta štirim Yes članom na odru pomagala gostujoča glasbenika, dodatni klaviaturist Julian Colbeck in kitarist Milton McDonald, kar ni bila najboljša popotnica. Turneje je bila sestavljena iz ABWH glasbe in Yes zimzelenov. Vsak večer se je odprl s krajšimi solo nastopi vseh štirih Yes članov.

Medtem so 'zahodni' Yes začeli s snemanjem naslednika albuma »Big Generator«. V tem času so se ozirali za novim pevcem ter za kratek čas sodelovali z nekdanjim Supertramp pevcem Rogerjem Hodgsonom ter ameriškim kitaristom/producentom Billyem Sherwoodom iz skupine World Trade. Hodgson je bil zadovoljen s svojim kratkim sodelovanjem s člani Yes, vendar je izrazil, da se mu je zdelo nespametno, da bi se ta verzija banda predstavljala kot Yes. Arista, nova ABWH založba, je predlagala, da bi band začel sodelovati z zunanjimi pisci glasbe in Trevor Rabin jim je v ta namen poslal svoj demo. Arista je tako na predvidljiv način zaslutila možnost vnovične Yes združitve. V začetku leta 1991 se je po dolgotrajnih dogovarjanjih zgodila združitev t.i. Yes West verzije banda in ABWH inkarnacije. Končni rezultat je bil album »Union«, ki je izšel leta 1991. Oba banda sta prispevala posamezne skladbe, medtem ko je Anderson prispeval vokal na vseh kompozicijah. Squire je prispeval spremljevalne vokale na nekaterih ABWH skladbah, medtem ko je Levin na istih stvaritvah prispeval svoje bas linije. Nekatere kitarske linije je prispeval tudi gostujoči kitarist Jimmy Haun, medtem ko je bil med gostujočimi klaviaturisti tudi Steve Porcaro (Toto). Svetovna turneja je na odru združila vseh osem članov 'ameriške' in 'britanske' verzije Yes. Kratkotrajna 'Mega-Yes' postava je bila sestavljena iz Andersona, Squireja, Howea, Rabina, Kayea, Wakemana, Bruforda in Whitea, medtem ko album ni bil sprejet s pretiranim navdušenjem, kar velja tudi za posamezne člane tega orjaškega banda. Nad delom producenta Johna Eliasa ni bil na koncu zadovoljen nihče. Bruford »Union« celo ne priznava več kot del svojega ustvarjalnega opusa, medtem ko ni nič boljšega mnenja Wakeman, ki je večkrat potožil, da svojih klaviatur v končni verziji albuma sploh ni mogel več prepoznati. »Union« turneja je bila kljub temu uspešna in ena najbolj obiskanih med letoma 1991 in 1992. Seznam izvedb je bil sestavljen iz celotne Yes kariere.

Po koncu turneje leta 1992 se je Bruford odločil, da v prihodnje ne bo več sodeloval z Yes. Anderson, Howe in Rabin so začeli ustvarjati material za nov album, vendar je Howe moral spakirati kovčke na zahtevno požrešne založbe Victory Records, ki si je želela vnovične združitve 90125 verzije banda z Rabinom v vlogi kitarista in producenta. Rabin se je uprl nakanam založbe z zahtevo po tem, da pri projektu sodeluje tudi Wakeman. Slednji se je leta 1993 odločil vnovič posloviti, saj ni želel zapustiti svojega dolgoletnega menedžmenta, kar je pomenilo, da ni mogel igrati na novem Yes albumu, ki je bil tedaj že v fazi produkcije. Rabin in Wakeman sta večkrat izrazila obžalovanje, da nikoli nista igrala skupaj na Yes albumu, če se izvzame na silo zakrpani in precej izumetničeni »Union«, čeprav je Rabin kasneje gostoval na Wakemanovem solo albumu »Return to the Centre of the Earth« iz leta 1999. Yes so se tako vrnili k svoji popularni zasedbi iz osemdesetih, katero so tvorili Anderson, Squire, Rabin, Kaye in White. Leta 1994 so za založbo Victory Records izdali album »Talk«, ki se je izkazal za prodajno gledano enega njihovih najslabših izdelkov. Ne založba, ne ameriške radijske postaje niso poskrbele za ustrezno promocijo skladbe »The Calling«, verjetno njihovega najmočnejšega singla po »Owner of a Lonely Heart«. Popularni ameriški voditelj pogovornih oddaj David Latterman je slišal skladbo med vožnjo in se nemudoma odločil stopiti v kontakt z  'novim bandom', da bi se ti pojavili v njegovi pogovorni oddaji Late Show, kar se je 20. junija 1994, med »Talk« turnejo, tudi zgodilo. Sodelovanje med Andersonom in Rabinom je obrodilo uspešno fuzijo 'starih' in 'novih' Yes. Nekateri plodovi kratkega sodelovanja z Rogerjem Hodgsonom se prav tako pojavijo na »Talk«. Med turnejo leta 1994 se jim je kot šesti član, v vlogi dodatnega kitarista/pevca pridružil Američan Billy Sherwood, ki je bil s Squireom soavtor »Union« skladbe »The More We Live«. Ob koncu leta 1995 sta se Kaye in Rabin poslovila. Rabin je postal zelo uspešen skladatelj filmske glasbe, medtem ko se je Kaye upokojil in se kasneje vrnil z upokojitve kot član skupine Circa, katero je leta 2006 ustanovil skupaj s Billyem Sherwoodom.

Yes so leta 1996 potrdili star pregovor 'nikoli ne reci nikoli več' ter hkrati presenetili in navdušili privržence z obnovitvijo klasične postave iz sedemdesetih, sestavljene iz Andersona, Squirea, Howea, Wakemana in Whitea, kar se je zgodilo za tri nastope v kalifornijskem mestu San Luis Obispo. Koncertni posnetki s teh treh večerov so bili skupaj z novo glasbo izdani na dveh »Keys to Ascension« koncertno-studijskih albumih. »Keys to Acension 2« je vseboval 48 minut nove glasbe. Člani skupine so bili nezadovoljni z novim materialom, zato ga na koncu niso izdali kot enojni studijski album, ki je nosil delovni naslov »Know«. Nove studijske skladbe s teh dveh albumov so bile kasneje na novo izdane v obliki enojnega CD-ja z naslovom »Keystudio«. Wakeman je nato vnovič zapustil Yes, kar se je zgodilo tik pred izidom »Keys to Acension 2«, potem ko je bila nova Yes turneja načrtovana brez njega in zaradi frustracij okrog dejstva, da so člani banda novi studijski material zakopali med koncertne posnetke.

Billy Sherwood se je po Wakemanovem odhodu nemudoma pridružil Yes na klaviaturah in kitari. Sherwood, Squireov dobri prijatelj, je imel v osemdesetih kot glavni pevec/basist nekaj uspeha s prog/pop bandom World Trade. Album »Open Your Eyes«, ki je izšel leta 1997, bi prvotno moral iziti kot skupni projekt med Squireom in Sherwoodom z imenom Conspiracy. Kljub temu so novi material Yes 'posvojili' za svojega iz preprostega razloga, da bi izpolnili pogoje pogodbe ter v najkrajšem možnem času posneli nov album s tedanjo verzijo skupine. Turneja, ki je sledila albumu, je vsebovala samo nekaj izvedb z »Open Your Eyes« in je bila večinoma osredotočena na izvedbe klasičnih Yes skladb kot je denimo »Siberian Khatru«. Številni privrženci so z navdušenjem sprejeli Howeovo vrnitev v koncertno Yes postavo in večji poudarek na koncertnih izvedbah skladb iz sedemdesetih. Turneja je vsebovala klaviature v domeni ruskega klaviaturista Igorja Khorosheva, ki je kot gost igral tudi na nekaterih »Open Your Eyes« skladbah. Khoroshev je leta 1999, ko so Yes izdali album »The Ladder« postal njihov polnopravni član. Številni privrženci skupine so se predvsem po zaslugi njegovih klaviatur spomnili klasičnih Yes zvokovnih časov iz sedemdesetih. Njegov prispevek je bil klasično usmerjen. Med koncertnimi nastopi je Khoroshev uspešno reproduciral klaviaturske sekcije iz Wakemanovih časov. Sherwoodov prispevek je bil okrnjen na spremljevalni vokal in dodatno kitaro z redkimi 'zvezdniškimi' trenutki, ko je pokrival Rabinove kitarske solaže. Howe je vztrajno zavračal, da bi reproduciral Rabinove kitarske solaže, ker se njegov stil nikakor ni ujemal z njimi. Howe tudi sicer ni nikoli odobraval Rabina kot člana Yes z izgovorom, da je v času 'Yes West' diskreditiral njegove kitarske sekcije, medtem ko je bil po njegovem mnenju tudi glavni krivec za preveč sterilen zvok na določenih albumih, še posebno na »Talk«. Rabin se seveda s tem ni strinjal. Turneja iz leta 1999 je navrgla koncertni DVD, ki je bil posnet med nastopom v The House of Blues sredi Los Angelesa. Skladba »Homeworld (The Ladder)« z albuma »The Ladder« je bila napisana za realno-časovno strateško računalniško igro Homeworld, katero je izdala založba Relic Entertainment. V igri je bila omenjena skladba uporabljena med napisi glavnih zaslug ter med poslovilno temo.

Sherwood je bil leta 2000, pred začetkom 'Masterworks' turneje, razrešen svojih dolžnosti kot član Yes. Ta turneja je vsebovala vrnitev epske stvaritve iz Morazovega obodbja (»The Gates of Delirium« iz albuma »Relayer«). Khoroshev je bil odpuščen s strani banda takoj po koncu turneje zaradi precej kontroverznega vzroka, saj naj bi v zaodrju povzročil še vedno ne povsem razjasnjen seksualni incident, ki je bil povezan z dvema ženskima varnostnicama. To se je zgodilo tik pred začetkom snemanja orkestralno usmerjenega albuma »Magnification«, ki je izšel leta 2001. To je bil edini Yes album, ki je bil posnet brez rednega, uradnega klaviaturista. Skupino med snemanjem albuma ni spremljal samo 60-članski orkester, temveč so bili nekateri aranžmaji delo priznanega filmskega skladatelja Larrya Groupeja. Te aranžmaji so bili s strani orkestra odigrani kot, da bi bil orkester reden član banda. Kljub temu so Yes za potrebe turneje najeli klaviaturista Toma Brislina, ki je uspešno dopolnjeval orkester, saj ta ni mogel uspešno reproducirati nekaterega klasičnega Yes klaviaturskega materiala.

Privrženci so bili navdušeni ob novici, da se je Rick Wakeman 20. aprila 2002 vrnil nazaj v skupino. Sledila je nova svetovna turneja, ki je vsebovala vrnitev Yes v Avstralijo, kar se je zgodilo prvič po več kot tridesetih letih. Klasična postava je doživljala revitalizacijsko prisotnost v ljudski zavesti, kar se je še posebno opazilo med proslavljanjem 35. obletnice skupine v letu 2004. Na željo privržencev so Yes med nabor koncertnih izvedb uvrstili tudi klasiko »South Side of the Sky«, ki je bila celo v obdobju albuma »Fragile« v živo izvedena samo nekajkrat.

Prej omenjena revitalizacija se je na najboljšem možnem primeru demonstrirala med nastopom Yes v newyorški dvorani Madison Square Garden. V zaključnem delu skladbe »And You and I«, ko je Howe končal svoj inštrumentalni prispevek na pedal steelu, se pravi tik pred zaključno akustično sekcijo, je band nenadoma prekinil mogočen aplavz, katerega ni hotelo biti konec. Ploskanje je trajalo tako dolgo, da so v tem času oskrbovalci odrske opreme že odnesli Howeovo kitaro. Wakeman je nato vendarle lahko začel igrati zadnji del skladbe ob Andersonovem petju.

V nadaljevanju turneje je band nekatere skladbe izvajal v akustičnem stilu, medtem ko je enega izmed koncertov prenašal tudi poseben satelit kot del 'Yesspeak' dokumentarne premiere.

Leta 2005 je DJ Max Graham priredil vzorčno, prirejeno mešanico Yes klasike »Owner Of A Lonely Heart«, katero je predvajal kot Max Graham Vs. Yes. Ta verzija je uspela doseči britansko glasbeno lestvico Top 10.

V naslednjih letih so člani Yes za nekaj časa prekinili z ustvarjanjem nove glasbe ter se posvetili posameznim solo projektom. Alan White je ustanovil novo skupino White, katera je vsebovala tudi Geoffa Downesa iz Asia-e (ter Yes postave iz leta 1980), medtem ko je Squire obnovil svojo prvo skupino Syn, še iz časov pred nastankom Yes v kateri pa ni bilo več prostora za originalnega Yes kitarista Petra Banksa. Načrti za turnejo po ZDA in VB, ki bi morala vsebovati člane Yes ter pevca iz skupine White in na kateri naj bi prvič po letu 1980 izvajali skladbe z albuma »Drama« je bila odpovedana zaradi problemov z vizumi angleških članov, kar se je zgodilo neposredno po bombnih napadih v Londonu julija 2005. Oktobra 2005 je Jon Anderson izjavil, da 'ni veliko možnosti, da bi se Yes v letu 2006 podali na svetovno turnejo, medtem ko obstaja precejšnja verjetnost za novo glasbo v letu 2007'. Howe se je v leta 2006 ob 25. obletnici ustanovitve pridružil na novo obnovljeni originalni Asia postavi, kjer je zdržal vse do januarja 2013.

Yes med letoma 2004 in 2008 niso mogli nadaljevati s turnejami zaradi Andersonovih zdravstvenih težav. Prav tako Anderson ni bil navdušen nad snemanjem novega materiala, potem ko je bil razočaran nad slabimi prodajnimi številkami albuma »Magnification«. Legendarni pevec preprosto ni več videl pravega smisla v snemanju novega Yes materiala. V tem času se je zaradi zdravstvenih vzrokov vnovič poslovil tudi Rick Wakeman. Med 40. obletnico banda, ob kateri je bila planirana turneja z naslovom 'Close to the Edge and Back', je leta 2008 v skupino kot novi klaviaturist prišel Oliver Wakeman. Njegov oče se je moral nadaljnjim aktivnostim z Yes odpovedati zaradi nasvetov svojih zdravnikov. Anderson je povedal, da 'se je band pred začetkom turneje preizkusil s štirimi novimi, daljšimi kompozicijami'. Toda napovedana turneja je bila maja 2008 odpovedana, potem ko je Anderson doživel napad astme in je bil diagnosticiran z akutno okvaro dihalnega sistema. Slednji je, potem ko je bilo že znano da preostali člani iščejo zamenjavo zanj, izjavil, da je 'potreboval samo odmor, vendar so bili ostali člani Yes, ki tega niso razumeli, nad to potezo razočaran'.

Leta 2008 je Andersona zamenjal kanadski pevec Benoit David is progresivnorockovske skupine Mystery in Yes tribute banda Close to the Edge. Anderson je ta dogodek posremil z izjavo, da se je 'počutil razočaranega in nespoštovanega' ter se obregnil ob dejstvo, da se bodo preostali član podali na turnejo brez njega. Še posebno ga je bolela odsotnost vsakršnega kontakta s strani preostalih Yes članov v času, ko je okreval med prebolevanjem bolezni. Turneja med letoma 2008 in 2010 z naslovom 'In the Presen Tour' je na klaviaturah vsebovala Oliverja Wakemana. Ta turneja je bila februarja 2009 skrajšana, ker je Squire potreboval nujno operacijo noge in še en mesec okrevanja. Vseeno je predčasna odpoved navrgla koncertni album in DVD z naslovom »In the Present – Live from Lyon«, ki sta izšla v letu 2011. Posnetek tega koncerta bi prvotno moral iziti tudi v obliki 3D filma, vendar se to po vsej verjetnosti ne bo nikoli zgodilo zaradi nepričakovane nezainteresiranosti publike do t.i.  3D filmov.

Yes so avgusta 2010 napovedali izid svojega dvajsetega studijskega albuma z naslovom »Fly From Here«, ki je bil njihov prvi studijski dosežek po letu 2001. Howe je zanikal vsa namigovanja o možni Andersonovi vrnitvi na mesto pevca z besedami, da je 'material posnela zasedba, ki zares dela'. Yes so sklenili pogodbo z založbo Frontiers Records in začeli s snemanjem novega materiala v Los Angelesu, kjer so vnovič združili moči z nekdanjim članom Trevorjem Hornom v vlogi producenta. Med snemanjem »Fly From Here« je Oliverja Wakemana zamenjal povratnik Geoff Downes. Novi Yes album je po svetu izšel sredi julija 2011. Med severnoameriško turnejo so jih v vlogi skupnih nosilcev večera spremljali Styx, medtem ko se je evropski del turneje končal decembra 2011. »Fly From Here« se je ob mešanih odzivih uvrstil na 30. mesto britanske lestvice in na 36. mesto lestvice Billboard 200. Anderson je javno grajal novi Yes album ter ga opisal kot 'zvokovno nekoliko zastarel dosežek' ter okrcal njegovo produkcijo kot 'ne tako dobro kot je pričakoval', čeprav je Horna označil kot 'odličnega producenta'.

Februarja leta 2012 je Jon Davison, pevec ameriške prog rockovske skupine Glass Hammer, zamenjal Benoita, saj je slednji, podobno kot Anderson pred njim, staknil težave z dihali. Squire je junija 2012 v nekem intervjuju izjavil 'da se je Davison izkazal za fantastičnega pevca, kar pomeni, da bodo v naslednjih letih zagotovo stekle priprave za novi studijski Yes album'.

Od 1. marca do 12. aprila 2013 so se Yes nahajali na severnoameriški turneji. To je bil prvi del mednarodne turneje na kateri so z Davisonom v postavi igrali tri klasične Yes albume v njihovi celoti. Ti trije albumi so »The Yes Album«, »Close to the Edge« ter »Going For the One«. Evropski del turneje je bil napovedan za april in maj leta 2014.

Yes so razkrili tudi načrte, da bi začeli s snemanjem novega, svojega enaindvajsetega studijskega albuma ter prvega z Jonom Davisonom, kar bi se morala zgoditi v jeseni leta 2013. Yes so ob tem izrazili željo, da bi pri produkciji vnovič sodeloval Trevor Horn, čeprav nekateri med kandidati za produkcijo omenjajo tudi Tima Weidnerja, ki je v preteklosti že sodeloval s skupino. Posamezni člani so že napovedali turnejo v letu 2014 med katero bodo predstavljali tudi novi album.

Chris Squire je v nekem intevjuju jasno in glasno izjavil, da 'je pripravljen sodelovati z nekdanjimi Yes člani kot sta Jon Anderson in Rick Wakeman, a je obenem potrdil, da ima zanj trenutna inkarnacija banda prioriteto in osrednji fokus'.

Privržence Yes je 7. marca 2013 pretresla vest, da je pri 65-ih letih zaradi posledic srčne kapi umrl nekdanji kitarist in originalni član Peter Banks.

Oktobra 2013 je bila napovedana ponovna izdaja albuma »Close to Edge«, ki bo prva od vnovičnih izdaj Yes albumov pri založbi Panegyric in bo vsebovala remixe skladb v režiji Stevena Wilsona (Porcupine Tree). Novi box set z naslovom »High Vibration«, ki bo vseboval celoten studijski material od leta 1969 do 1987, koncertni album »Yessongs« ter bonus disk, bo izšel septembra 2013 v obliki SACD izdaje za japonski trg.

V avgustu 2013 je potekala intenzivna kampanja ameriških Yes privržencev pod imenom 'The Voices of Yes' v zvezi s tem, da bi to legendarno skupino naposled uvrstili v 'Hišo slavnih Rock and Rolla', kamor iz takšnih in drugačnih, večinoma korporativnih razlogov, zaide sila malo progresivnorockovskih izvajalcev. Pri omenjeni kampanji intenzivno sodelujeta tudi dva vidna ameriška politika, medtem ko bo dokumentarec o zahtevi k sprejetju Yes v 'Hišo slavnih Rock and Rolla' izšel tudi kot video posnetek.

Peter Podbrežnik, avgust 2013