Zgodovina Wishbone Ash se pričenja leta 1966, ko se bobnar Steve Upton iz skupine Scimitars pridruži basistu Martinu Turnerju in njegovemu bratu Glenu Turnerju (kitara) v skupino The Empty Vessels. Trio postane Tanglewood in prične z delovnjem v Londonu. Glen Turner kmalu zapusti oba kompanjona, namesto njega pa se pridruži k Tanglewood Ted Turner, ki je prispel iz Birminghamske skupine King Biscuit. Skupina se končno izpolni še z Andyjem Powellom (kitara), ki je prej drgnil strune pri Sugarband in tako nastanejo leta 1969 v Londonu Wishbone Ash, katerih prvi menedžer je Miles Copeland. Oba kitarista pričneta razvijati kaj kmalu za tisti čas edinstveno prepoznavni slog igranja melodičnih dvojnih kitarskih harmonij (tercetov), ki postane kasneje zaščitna znamka Wishbone Ash in se jih v prihajajočih prihodnjih letih pisanja rock zgodovine nalezljivo navzamejo mnoge skupine, med njmi tudi tako znamenite kot sta npr. Iron Maiden ter Thin Lizzy.

V letu 1970 jih odkrije veliki Ritchie Blackmore, kitarist Deep Purple, ki jih priporoči takratnemu Deep Purple producentu Martinu Birchu in Wishbone Ash sklenejo pogodbo z založbo MCA Records, ki traja celih 11 let. Pri MCA Records izdajo 14 studijskih albumov, ki jih prodajo širom sveta v skupni nakladi večih milijonov. Leta 1970 izide istomenski prvenec skupine 'Wishbone Ash', ki združuje mešanico blues rocka, jazza in angleških folk elementov, ki ga je skupina nenehno razvijala in izpopolnjevala na njihovih kasnejših studijskih dosežkih. Produkcija prvenca, za katero je poskrbel Martin Birch je bila odlična, Wishbone Ash pa so na njem postregli z mojstrovino Phoenix, ki je kmalu postala odrska klasika skupine, zaznamovana zlasti z daljšim delom, sestavljenim iz improvizacij skupine, katere so med njihovimi nastopi s strani občinstva tako postajale zahtevana ter iskana koncertna točka. Kmalu po izidu prvenca se je skupina pričela odločno nagibati k pesnenju poezije in glasbenemu slikanju mitoloških in fantazijskih motivov. Ti so bili lepo ponazorjeni recimo v skladbah: The King Will Come, Throw Down the Sword, Persephone in Argus. Kitarski dvojec Powell & Turner si pridobi širšo pozornost in priznanje javnosti medtem, ko sodeluje v londonskih studijih med snemanjem ob družbi članov skupine The Beatles. McCartney in Harrison prispevata skupaj s Tedom Turnerjem svoj delež na John Lennonovi klasiki "Imagine".

Leta 1971 izdajo Wishbone Ash album "Pilgrimage" in leto za njo "Argus". Za obe plošči je bilo značilno to, da so Wishbone Ash na njih izpilili zvočno sliko do popolnosti, ko so predstavili na obeh ploščah ideano kombinacijo združevanja aranžmajev večpaletnih vokalnih multiharmonij s sofisticiranostjo inštrumetalnih pasaž. Obe plošči predstavljata še danes klasični mojstrovini "rock" glasbe. "Argus" izglasujejo bralci glasbenih revij Melody Maker in New Musical Express za album leta. "Argus" postane zlat in platinast album v Veliki Britaniji in Wishbone Ash postanejo v tistem letu atraktivni tudi za trg Severne Amerike.

Leta 1973 izda skupina svoj četrti studijski album "Wishbone Four", svojo takratno turnejo po Evropi pa zabeležijo z izdajo svojega prvega koncertnega albuma "Live Dates", ki izide še istega leta. Po tej evropski turneji se odpavijo Wishbone Ash na obsežno ameriško.

Na svoji prvi ameriški turjeni odpira skupina koncerte pred The Who, v naslednjih letih pa nastopa po Severni Ameriki kot glavna nastopajoča skupina in pred njo igrajo tudi take skupine kot npr. Aerosmith, Kiss, ZZ Top in Bruce Springsteen.

Leta 1974 jih zapusti Ted Turner, ki ga nadomesti Laurie Wisefield (Ex-Home), ki je prinesel v zvok skupine steel kitaro in bendžo, kar se je odražalo na novi studijski plošči skupine poimenovani "There's The Rub" (1974). Skozi preostanek sedemdesetih izdaja skupina dobre, a manj zanimive albume. V tem obdobju in naprej skozi osemdeseta pa sodelujejo v postavi skupine mnogi priznani glasbeniki, med njimi tudi John Wetton (Asia) na plošči "Number The Brave" (1981), nadalje Trevor Bolder (Uriah Heep), ki je nasledil Wettona v Wishbone Ash za naslednjo ploščo z naslovom "Twin Barells Burning" (1982) ter že omenjeni Laurie Wisefield, ki je kasneje igral kitaro pri Joe Cockerju in Tini Turner. Zanimivo je omeniti tudi to, da je Bolder nadomestil Wettona že nekoč v sedemdesetih, ko je slednji zapustil Uriah Heep leta 1976 po plošči "High And Mighty", Bolder pa je prispel za Wettonom k Uriah Heep na njen naslednik "Firefly" (1977). Leta 1987 se Wishbone Ash združijo v originalni postavi in sledi izdaja novih studijskih plošč, med njimi tudi popolnoma inštrumentalne "Nouveau Calls" (1988), potem pa jih zajamejo znova bliskovite spremembe v postavi.

Serijo plošč posnamejo Wishbone Ash z legendarnima producentoma Billom Scymzyckom in Tomom Dowdom in v ta namen se skupina za stalno premesti v ZDA (Connecticut). Pečat, ki so ga s svojo prisotnostjo na glasbeni rock sceni pustili Wishbone Ash v Evropi je potrjen med Star-Trucking Festival turnejo, na kateri so Wishbone Ash glavni nastopajoči bend, pred katerim igrajo Bob Marley, Steve Stills, Mahavishnu Orchestra ter Ike & Tina Turner. Skupina se lahko pohvali tudi z razprodanimi koncertnimi turnejami po Avstraliji, Novi Zelandiji in na Japonskem.

Leta 1995 začne delovati internetna stran skupine, ki je združila fane skupine širom sveta in ti so ji prinašali obisk preko 10.000 obiskovalcev na mesec. Trenutno prejema novice preko Wishbone Ash internetne strani 5.000 abonentov. Prav internetna stran je omogočila skupini, da je ta ponovno opozorila nase in turneje po Veliki Britaniji in Nemčiji so tako vsako leto najbolj obiskane, s koncertnimi termini, ki so večinoma že vnaprej razprodani.

Ob koncu devetdesetih najde skupina znova stabilnost v postavi. V njej se tako nahajajo: edini originalni in hkrati ustanovni član skupine kitarist  Andy Powell, basist Bob Skeat ter bobnar Ray Weston. Leta 2000 razprodajo Wishbone Ash ob 30. obletnici svojega obstoja koncertni nastop v legendarni dvorani Shepherds Bush Empire v Londonu. Dogodek je posnet in izdan na VHS in DVD formatu. V istem letu izda skupina akustični album "Bare Bones" pri založbi Sanctuary Records.

Leta 2002 izdajo, ob 30. letnem jubileju od izdaje albuma "Argus", pri MCA Records posebno remasterano in remiksano izdajo te legendarne Wishbone Ash plošče, ki postane ena najhitreje razprodanih ponovnih izdaj v zgodovini založbe, kar založbo prisili, da na zahtevo zagriženih oboževalcev izda remastirano verzijo "Argus" v ponatisnjeni izdaji še enkrat. Istega leta se skupini pridruži odlični finski kitarist Ben Granfelt (ex Leningrad Cowboys, Gringos Locos) in skupina izda odlično novo studijsko ploščo "Bona Fide". Na njej sta ključni skladbi Faith, Hope & Love ter Almighty Blues. Sledi veliko poletje 2003 kjer Wishbone Ash nastopajo na mnogih festivalih po svetu, med njimi na največjih, kot so Classic Rock Festival (ZDA), Milwaukee Fest (ZDA), Sweden Rock Festival (Švedska) in Arrow Rock Festiva (Nizozemska). Na našterih igrajo Wishbone Ash z Jethro Tull, Yes, Whitesnake, Budgie, Asia, Uriah Heep, Focus, če naštejemo le nekaj najbolj zanimivih, pred skupno 100.000 obiskovalci (sešteto iz vseh festivalov). K Wishbone Ash se pridruži leta 2004 nov kitarist Muddy Manninen iz Finske. Naslednje leto praznuje skupina 35. obletnico svojega obstoja in tako organizira turnejo na kateri obišče tudi "eksotične" Turčijo, Francijo in Poljsko, standardne Nizozemsko, Nemčijo in Belgijo, temu doda dve turneji po ZDA, dve po Veliki Britaniji ter koncertira znova po nekaterih večjih svetovnih festivalih. Tudi prva polovica leta 2006 je skrbno napolnjena s koncertnimi termini in Wishbone Ash izvedejo zimsko turnejo po tleh Nemčije s spomladanskim zaključkom v Veliki Britaniji in na tleh ZDA. Dne 24.04.2006, izdajo Wishbone Ash svoj novi studijski album "Clan Destiny", ki je bil po besedah Andyja Powella bojda posnet  v vsega 22 dneh. 

Leta 2007, zapusti skupino njen dolgoletni bobnar Ray Weston, ki je kot glavni vzrok za svojo odločitev navedel, da bi se v prihodnje rad osredotočil na druge glasbene izzive in da je preutrujen od nenehnega koncertiranja. Westona je zamenjal mnogo mlajši  Joseph Crabtree, znan po sodelovanju z britanskimi neoprogresivci Pendragon in bivšim King Crimson violinistom Davidom Crossem. Še konec istega leta izdajo Wishbone Ash svoj novi studijski album imenovan “Power Of Eternity”, ki je bil njihov prvi z novim bobnarjem Josephom Crabtreejem.

Leta 2010 izda bivši član zasedbe Wishbone Ash Ted Turner svoj samostojni studijski album z naslovom “Eclektic Value”.

Dne 25.11.2011, izdajo Wishbone Ash skupno svoj 23. studijski album z naslovom “Elegant Stealth”, ki naleti na številne odlične kitike po svetu, tako iz vrst specializiranih glasbenih medijev, kot tudi ljubiteljev skupine, ki primerjajo album celo z enim najboljših Wishbone Ash izdelkov, ki so izšli po njihovem zlatem obodbju sedemdesetih let. “Elegant Stealth” je posebern tudi po tem, da je po letu 1989 šele drugi studijski album, ki je bil posnet v nespremenjeni postavi zasedbe.

prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik, junij 2006 in junij 2012

Diskografija Wishbone Ash:
1970 Wishbone Ash
1971 Pigrimage
1972 Argus
1973 Wishbone Four
1973 Live Dates
1974 There's The Rub
1975 Best Of (Nemški izid)
1976 Locked In
1976 New England
1977 Classic Ash
1977 Front Page News
1978 No Smoke Without Fire
1979 Live In Japan, November '78
1980 Just Testing
1980 Live Dates II
1981 Number The Brave
1982 Hot Ash
1982 The Best Of Wishbone Ash
1982 Twin Barells Burning
1985 Raw To The Bone
1988 Nouveau Calls
1989 Here To Hear
1991 Strange Affair
1991 Live In Concert
1992 Live In Chicago
1993 This Was... The Live Anthology
1994 Blowin' Free – The Very Best Of Wishbone Ash
1994 In Concert
1995 Live At The BBC
2000 Bare Bones
2001 Live Dates 3
2001 Distillation
2002 Bona Fide
2003 The Collection
2003 Warriors
2003 Live In Bristol
2004 Almighty Blues: London & Beyond
2006 Clan Destiny
2007 Power Of Eternity
2011 Elegant Stealth