1962

Pevec Roger Daltrey (1.3.1944 Hammersmith, London) je v skupino The Detours povabil basista Johna Entwistlea (9.10.1944 Chiswick, London – 27.06.2002 Las Vegas, ZDA). Skupina je nastala že leto prej, priključil se ji je še kitarist Pete Townshend (19.5.1945, Chiswick, London), kvintet pa sta zaokrožila bobnar Doug Sandom in pevec Colin Dawson.

1963

Daltrey je prevzel vlogo glavnega pevca, igrali so priredbe klasik rhythm 'n' bluesa ter decembra igrali kot predskupina Rolling Stones. Baje naj bi Townshend svoj slog igranja, ki ga imenujemo "mlin na veter" naštudiral, ko je gledal Keitha Richardsa ....

1964

Townshendov prijatelj Richard Barnes je predlagal naj se preimenujejo v The Who. Podpisali so pogodbo z nemško – židovskim proizvjalcem kljuk Helmutom Gordenom, Sandom pa je bobnarski stol prepustil sedemnajstletnemu Keithu Moonu (23.8.1947 Wembley, London – 7.9.1978 London). Gorden je zaposlil devetnajstletnega novinarja Petea Meadena, ki je člane benda navdušil nad modovsko kulturo. Spet so zamenjali ime, tokrat v The High Numbers. Julija Gordena nadomestita Kit Lambert in Chris Stamp. Takrat so že bili znani po destruktivnih nastopih, na katerih so uničevali opremo in okolico odra, enkrat celo streho dvorane. Izdali so single Zoot Suit / I'm The Face za založbo Fontana. Ponovno so spremenili ime v The Who ter posneli skladbo I Can't Explain s producentom Shelom Talmyjem. Vsak torek so redno nastopali v slavnem klubu Marquee s podnaslovom Maximum R 'n' B. Lambert in Stamp sta s Talmyjem podpisala pogodbo, slednji pa je uredil pogodbo z založbo Decca v Zda in Brunswick v Veliki Britaniji.

1965

Skladba I Can't Explain je prišla na osmo mesto v Veliki Britaniji, Lambert in Tonwshend pa sta skupino predstavljala kot pop art fenomen – presenetljiv tako v zvoku kot v podobi. To se je dogajalo po izidu singlea Anyway, Anyhow, Anywhere, ki se je tudi uvrstil med najboljših deset. Med člani je prišlo do razdražljivosti, ki je načela odnose med člani in Daltrey je septembra moral začasno zapustiti skupino. Ko pa je My Generation prišla na drugo mesto, so ga takoj poklicali nazaj. Decembra je izšel prvenec My Generation, dosegel peto mesto, vendar ga Townshend ni bogvekako cenil, saj je imel premalo besede pri snemanju, kjer je bil glavni Shel Talmy.

1966

The Who so se poskušali osvoboditi pogodbe s Talmyjem, zato so naslednjo malo ploščo Substitute izdali pri založbi Reaction, podzaložbi Polydorja. Sledila je pravna bitka, ki se je končala julija, Talmy je pri tem iztržil pet odstotokov avtorskih pravic z vseh posnetkov The Who za naslednjih pet let. Singla I'm A Boy in Happy Jack sta dosegla drugo in tretje mesto. Desetminutna naslovna skladba druge plošče A Quick One (While He's Away) pa je nakazala Tonshendovo poznejšo usmeritev v rock opero.

1967

Stamp in Lambert sta leta 1966 finančno pogorrela, zato sta ustanovila založbo Track records ter izdala single Pictures of Lily (GB 4, ZDA 51). Marca so prvič igrali v ZDA, junija pa nastopili na slavnem festivalu v Montereyu ob boku Jimiju Hendrixu (Monterey international pop festival). Townshend je spoznal spiritualista Meher Babo, ki je imel močan vpliv na njegovo poznejše delovanje in komponiranje. Tretja plošča The Who Sellout je bila hvalnica piratskim radijskim postajam, mala plošča I Can See For Miles pa je na obeh straneh Atlantika dosegla uvrstitev med prvih deset.

1968

Katastrofalna turneja s Small Faces po Avstraliji jih je vzpodbudila, da so se osredotočili na ZDA. Privabili so velike množice ljudi, revija Rolling Stone pa jih je razglasila za skupino leta. Townshend se je hotel odmakniti od osnovnega rock 'n' rolla, zato je najavil načrte o konceptualnem albumu o gluhem, nemem in slepem dečku. Naslednja singla Dogs in Magic Bus sta razočarala, saj sta prilezla komaj do petindvajsetega mesta.

1969

Izdali so konceptualno ploščo Tommy in odigrali uspešen koncert na festivalu Woodstock – obakrat so bili ob pravem času na pravem mestu. Ta dva dogodka sta jih izstrelila v orbito super zvezd. Pred ploščo so izdali single Pinball Wizard, ki se je solidno odrezal na lestvicah, rock opera Tommy pa je kot prva prestresla glasbeni svet in The Who so se oddaljili od slovesa ansambla, ki žanje uspehe samo z malimi ploščami. Na Woodstocku so nastopili ob štirih zjutraj in kljub Townshendovi izjavi, da: "Ne bo preživel vsega življenja v zaj... blatu in kadil zaj... marihuano", je bil nastop popolna zmaga. Njihov nastop je nekako definiral tudi duh iztekajočega se desetletja, zabeležen pa je v filmu Michaela Wadleigha. Osvojili so še odre na festivalu Isle of Wight, šest večerov so blesteli v dvorani Fillmore East ter v Colliseum Theatre, ki sodi v sklop britanske Opere. Nastopi so bili dolgi dve uri in četrt.

1970

Kot nasprotje ekstravaganci na albumu Tommy, je koncertna Live At Leeds (Britanija 3, ZDA 4) pravo dobesedno pozitivno glasbeno razdejanje. Skoraj vse leto so bili na neprestanih turnejah, obiskali so Metropolitansko opero v New Yorku, tretji festival na otoku Wight ter londonski Roundhouse, kjer so zadnjikrat odigrali Tommyja v celoti (ponovili so ga šele leta 1989).

1971

Townshend je začel z delom na ambicioznem projektu Lifehouse, nekaj nastopov je imel v gledališču Young Vic. Drugi člani skupine so mukoma dognali koncept celotne zgodbe, ki jo morda lahko primerjavo s trilogijo Matrica. Kit Lambert je skušal pravice za Tommyja prodati filmarjem, pa mu ni uspelo. Lifehouse se je sesul (Townshend ga je objavil leta 2000), skladbi Baba O' Riley in Won't Get Fooled Again pa sta nato tvorili hrbtenico nove plošče z naslovom Who's next, ki je do danes edina prvo uvrščena v zgodovini The Who. Medtem je Keith Moon odigral stransko vogo v filmu 200 Motels Franka Zappe, John Entwistle pa je kot prvi iz skupine izdal solo ploščo Smash Your Head Against The Wall.

1972

Townshend je romal na grob Meher Babe in izdal prvo solo ploščo Who Came First. Saga o Tommyju se je nadaljevala z orkestrsko verzijo, ki jo je vodil Lou Reizner, v gledališču Rainbow pa so v predstavi nastopili Peter Sellers, Ringo Starr, Richard Harris, Rod Stewart, Sandy Denny in Richie Havens. Singla Together in Relay, ki nista bila na plošči, sta priplezala do devetega in enaindvajsetega mesta v Britaniji, v Parizu pa so septembra na Poslavi humanizma igrali pred 400.000 poslušalci.

1973

Po hudih bitkah sta Lamberta in Stampa zamenjala Bill Curbishley in Peter Rudge, skupina pa je investirala v svoj snemalni kompleks Ramport Studios v predelu Londona, ki se mu pravi Battersea. Daltrey je izdal istonaslovni solo prvenec, na katerem je bila uspešnica Giving It All Away. Pri snemanju plošče Qaudrophenia so obilno eksperimentirali s takrat popularnim kvadrofonskim zvokom in za snemanje porabili veliko časa. Plošča je prišla do drugega mesta na obeh straneh luže. Koncerti so bili okuženi s tehničnimi težavami, kljub temu pa so spet podirali zaslužkarske rekorde po ZDA.

1974

Film Tommy je končno prišel na platna. Glavno vlogo je odigral Daltrey, režiral je Ken Russell, med nastopajočimi pa so bili še Oliver Reed, Jack Nicholson, Elton John, Ann Margret, Tina Turner in drugi. Townshend je na novo posnel glasbo, pomagala sta mu tudi Ron Wood in Eric Clapton. Po nastopih na stadionih v Londonu (Charlton Athletic football ground) in v dvorani Madison Square Garden v New Yorku, so se odločili, da ne bodo več nastopali do oktobra 1975. Novembra je v uradni izjavi Townshend zanikal govorice o razpadu skupine. Zbirka obskurnih skladb in B – strani singlov Odds And Sods je dosegla deseto mesto doma in petnajsto v ZDA.

1975

Marca je film Tommy doživel premiero ob toplem sprejemu kritike. Townshenda so nominirali za Oskarja za najboljši glasbeni dosežek, Daltrey pa je z režiserjem Kenom Russlom posnel film Lisztomania. Glasba iz Tommyja je prišla na drugo mesto ameriške in enaindvajseto mesto domače lestvice.

1976

Bill Curbishley je postal edini manager skupine, The Who pa so nadaljevali z nenehnimi nastopi. Revija Rolling Stone jih je razglasila za skupino leta – dogajanje okrog članov skupine pa je zahtevalo visok davek: Keitha Moona so avgusta hospitalizirali zaradi predoziranja z barbiturati. Zadnji uradni koncert z The Who je odigral oktobra. Igrali so v Charltonu, koncert je imel podnaslov Who Put The Boot In, mnogi pa ga štejejo med njihove najboljše. Moč zvoka je dosegla 120 decibelov na oddaljenosti 50 metrov, s tem so se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov kot najglasnejši pop ansambel.

1977

The Who so kupili delež v filmskih studijih Shepperton ter začeli producirati biografski film The Kids Are Alright. Townshend je s kolegom Ronniejem Laneom posnel ploščo Rough Mix, ki sta jo posvetila Meher Babi.

1978

Založba Track Records je šla v stečaj. Julija so našli mrtvega bivšega publicista Peta Meadna, 7. septembra pa je Keith Moon šel čez rob – vzel je preveč pomirjeval. Prijateljica Annette Walter – Lax ga je poskušala oživljati, vendar je med prevozom v bolnišnico v Middlessexu umrl. Med vso to zmešnjavo je plošča Who Are You dosegla šesto mesto v domovini in drugo v ZDA.

1979

Kenny Jones (prej pri Small Faces) je nastopil delo kot zamenjava za Moona. Na klaviaturah se je pridružil John "Rabbit" Bundrick, na odre pa so se vrnili v maju. Film The Kids Are Alright je bil skupaj s ploščo izdan junija, septembra pa je na velika platna prišel film Quadrophenia v režiji Franca Roddama. Zanimanje zanje je naraslo, tako so igrali na Wembleyu kot glavni nastopajoči in prodali pet večerov v Madison Square Gardnu v New Yorku. Spet jih je udarila usoda, ko so fani pred koncertom v Cincinnatiju do smrti poteptali enajst ljudi.

1980

Townshendova solo plošča Empty Glass je prišla med pet najboljših v ZDA ter naplavila single Let My Love Open The Door. Daltrey je posnel film in ploščo Mc Vicar o znanem britanskem bančnem roparju. The Who so nastopali po ZDA od aprila do julija.

1981

V začetku leta so odigrali trimesečno britansko turnejo. Sledil je uspeh male plošče You Better, You Bet, ki je prišla med deset najboljših. Najdemo jo na albumu Face Dances, prvem brez Keitha Moona. Zaradi možganske krvavitve, ki je bila posledica padca po stopnicah, je preminil Kit Lambert.

1982

Odigrali so zadnje koncerte za dobo naslednjih sedmih let, izdali so ploščo It's Hard, ki so jo mnogi šteli za njihov labodji spev. Poslovilna ameriška turneja se je končala 17. decembra v dvorani Maple Leaf Garden v Torontu.

1983

V pripravi je bil album Siege, vendar ni izšel. Decembra je Townshend uradno objavil, da se je skupina razšla.

1984

Izdali so retrospektivno ploščo Who's Last s posnetki s turneje iz leta 1982.

1985

Skupina se je zbrala za odmeven nastop na Live Aidu. Na stadionu Wembley so odigrali štiri skladbe.

1988

Ob prejemu nagrade Brit za življenjske dosežke, so odigrali krajši koncert v dvorani Royal Albert Hall.

1989

Ob 25. obletnici benda so odigrali 50 koncertov po ZDA in Britaniji. Townshend je za oder obdelal roman Teda Hughesa The Iron Man. Na plošči sodelujeta tudi Daltrey in Entwistle.

1993

Townshend je v vlogi glasbenega direktorja postavil gledališko uprizoritev Tommyja na Broadwayu. Na solo plošči Psychoderelict se je ukvarjal s podobnimi temami kot na projektu Lifehouse.

1994

Izšel je pregledni box set Thirty Years of Maximum R & B. Britanska revija Q ga je označila za najboljšega vseh časov.

1996

Ponovno so se zbrali za odrsko postavitev Quadrophenie, avgusta je izšla kompilacija My Generation - The Very best of The Who.

1999

Ponovno so stopili skupaj za serijo dobrodelnih koncertov, med katerima sta odmevala koncerta v dvorani Shepherd's Bush Empire v Londonu. Townshendovo igro Lifehouse pa je predvajal BBC – jev kanal Radio Three.

2000

Box set šestih plošč z imenom Lifehouse Chronicles je izšel prek Townshendove spletne strani www.eelpie.com, v dvorani Sadler's Wells Theatre pa ga je dvakrat predstavil v živo. Po severno ameriški in britanski turneji so v londonskem Royal Albert Hallu nastopili na dobrodelnem nastopu v pomoč najstnikom, obolelim za rakom (Teenage Cancer Trust).

2001

Pete Townshend je prejel nagrado Ivorja Novella za življenjsko delo. Moral bi prejeti tudi nagrado Pioneer v New Yorku, vendar je zadeva padla v vodo zaradih znanih dogodkov enajstega septembra. The Who so pozneje nastopili v Madison Square Gardnu v podporo žrtvam terorističnih napadov.

2002

Po dveh nastopih v podporo Skladu za boj proti raku pri najstniki, so Johna Entwistlea junija našli mrtvega v hotelski sobi v Las Vegasu. Do konca turneje je vskočil britanski studijski as Pino Palladino. Oktobra je izšel ponatis prvenca My Generation v obliki dvojne plošče s kopico dodatkov. Izid je spremljala kompilacija The Ultimate Collection.

2003

Junija je izšel trojni CD Live At The Royal Albert Hall, dvojni remaster Who's Next pa decembra. Založba Sanctuary je izdala dvojni DVD The Kids Are Alright.

2004

Tommy je v 5.1. obliki izšel januarja. Na zbirki uspehov Then And Now 1964 – 2004 (britanski naslov The First Singles Box) so objavili dve novi skladbi: Old Red Wine ter Real Good Looking Boy.

2005

Na festivalu Live 8 so odigrali dve pesmi in pustili dober vtis. Na spletu je Townshend objavil prvih nekaj poglavij romana The Boy Who Heard Music.

2006

Po štiriindvajsetih letih naj bi končno izšel nov studijski album z naslovom Endless Wire. Odigrali so 23 koncertov po Evropi (kliknite na koncerte in preberite, kako je bilo v Avstriji!). V Britaniji so igrali v Hyde Parku v Londonu ter na festivalih T in The Park, Wireless in Oxegen.

Jernej Vene