Weather Report so bili izjemno vplivna skupina jazz fusiona, ki je ustvarjala v obdobju od 1971-1986. Najbolj cenjeni in prepoznavni so bili po svojem mešanju jazza z elementi R&B-a, funka in rocka ter po izjemno visokem nivoju kompozicijskih in improvizacijskih sposobnosti. Tako kot ostale legendarne jazz fusion skupine, ki so nastale po sodelovanju z legendarnim Milesom Davisom (Return to Forever, Mahavishnu Orchestra, The Headhunters), so Weather Report danes prepoznani kot eni izmed največjih inovatorjev v jazz fusionu. Poleg tega so bili najbolj dolgoživa in artistično najuspešnejša skupina svojega žanra.

Weather Report so štartali kot skupen projekt dveh glasbenikov, ki sta konec 60ih in v začetku 70ih sodelovala z Milesom Davisom. To sta bila ves čas njihovega obstoja tudi osrednja glasbenika skupine; nerazdružljivi inštrumentalni duet, ki sta ga sestavljala klaviaturist Joe Zawinul in saksofonist Wayne Shorter. Oba sta bila edina člana skupine, ki sta v njej ostala vse do konca medtem, ko so se ostali glasbeniki izjemno pogosto menjavali, včasih celo za vsak naslednji album. Tako Zawinul kot Shorter sta bila do tedaj že uveljavljena glasbenika. Z leti pa sta si tudi izgradila sloves glasbenikov, ki spadata med najboljše komponiste v svetu jazza. Zawinul je bil prej devet let član skupine Cannonballa Adderleya medtem, ko se je Shorter več let kalil v skupini Milesa Davisa. Oba sta sicer skupaj igrala že leta 1959, ko sta bila člana zasedbe Maynarda Fegusona tako, da sta do svojega ponovnega "srečanja" že poznala glasbene talente drug drugega. Zawinul se je kasneje pridružil Shorterju na prvih dveh Davisovih albumih, kjer je slednji začel igrati jazz fusion in sicer na "In a Silent Way" (1969) ter "Bitches Brew" (1970). Skupina je v svoji glasbi podedovala večino izmed razširjenih improvizacij, ki so so bile značilne in izhajale iz Davisovega "Bitches Brew" obdobja medtem, ko so v vlogi inštrumentalistov uporabljali tako tradicionalnega bobnarja kot dodatnega tolkalista (najprej je bil to Airto Moreira, kasneje ga je nasledil Dom Um Romão, itd).

Skupina je bila za tiste čase precej nevsakdanja in inovativna saj je opustila solistično usmerjene prvine tradicionalenga jazza ter se namesto tega osredotočila na razširjene improvizacije vseh članov skupine. Pihalist Wayne Shorter je nadaljeval s svojim pionirskim pristopom k igranju soprano saksofona (ter tako prevzel plamenico od zgodnjih poskusov Sidneya Becheta in Johna Coltranea) medtem, ko sta tako Zawinul kot originalni basist Miroslav Vitouš na veliko eksperimentirala z elektronskimi efekti, ki so bili do tedaj značilni predvsem za rock kitariste; Zawinul na klavirju in sinthesizerjih, Vitouš na basu.

Skupina je leta 1971 izdala svoj istoimenski prvenec "Weather Report", ki jim je prinesel nagrado prestižne jazzovske revije Down Beat za "album leta". Čeprav je bil ta album, kljub svojemu avantgardnemu pristopu, po zvoku nasplošno mehkejši kot njihova kasnejša dela (na njem so uporabili akustični bas medtem, ko so bili sinthesizerji še odsotni), je danes označen za klasiko zgodnjega jazz fusiona. Naslednji album "I Sing the Body Electric" (1972), kjer sta prejšnjega tolkalista Airta Moreira in bobnarja Alphonsa Muozsona zamenjala Dom Um Romão in Eric Gravatt, je prvič vseboval uporabo dodatnih elektronskih efektov poleg obširne uporabe električnih klaviatur. En del tega albuma je bil posnet v živo na Japonskem in ta del je kot posebna izdaja izšel samo za japonski trg. Kasneje so izdali celoten koncertni posnetek v obliki dvojnega koncertnega albuma "Live in Tokyo" (1972), ki je bil potem dostopen tudi na mednarodnem trgu.

Na njihovem tretjem albumu "Sweetnighter" (1973) se je Zawinul odločil opustiti večinoma akustično usmerjene improvizacije, ki so prevladovale na prvih dveh albumih ter jih nadomestiti z bolj strukturiranim zvokom zato se je skupina odločila za novo usmeritev. Glasba Weather Report je tedaj postala nekoliko bolj funkovsko in ritmično začinjena in bolj strukturirana. Ta sprememba pa ni sovpadala z Vitoušovim stilom igranja saj je slednji kazal vse manj zanimanja za igranje bolj repetativnih in funkovsko usmerjenih sekcij (nekatere dele električnega basa je na "Sweetnighter" namesto njega zaigral priložnostni studijski basist Andrew White III). To je na koncu privedlo do Vitoušovega odhoda in prihoda njegove zamenjave Alphonsa Johnsona, odličnega igralca električnega basa brez prečk, ki je prej igral v skupini Chucka Mangioneja. Novi bobnar, ki je zdržal samo do konca turneje je postal Greg Errico.

Weather Report so imeli v svojih prvih osmih letih obstoja nenehne težave pri iskanju stalnega bobnarja saj so se ti skoraj vsako leto menjali. Tako so se na bobnarskem stolčku od začetka izmenjali Alphonse Mouzon, Eric Gravatt, Greg Errico, Ishmael Wilburn, Skip Hadden, Darryl Brown, Leon 'Ndugu' Chancler, Chester Thompson, Narada Michael Walden ter Alex Acuña, vse dokler ni tedanji basist Jaco Pastorius leta 1978 pomagal najti Petra Erskinea. Erskine in njegov naslednik Omar Hakim sta bila edina bobnarja v njihovi zgodovini, ki sta v skupini igrala več kot dve leti.

Prvi album na katerem jim je uspelo ustaliti njihov prepoznaven zvok je bil "Mysterious Traveller" (1974). Prek Alphonsa Johnosona so prvič do tedaj skoraj na vsaki skladbi uporabili električni bas. Poleg tega so še dodatno razvili kompozicjske tehnike saj je Zawinul koristno uporabil nove tehnologije, ki so izboljšale uporabo sinthesizerjev. Poleg številnih efeketov sinthesizerja je bilo posnetih tudi nekaj posebnih efektov med njimi skandiranje s tekme, zvoki "vesoljca" in otroški jok (Zawinulovega sina posnetega na njegovem domu). "Mysterious Traveller" je začel njihov neprekinjen niz štirih zaporednih nagrad revije Down Beat za "album leta". Bobnarja Ishmaela Wilburna je na naslednjem albumu zamenjal odlični Leon 'Ndugu' Chancler (Santana). "Tale Spinnin" (1975) je še poglobil uporabo tehnoloških posodobitev na sinthih. Na albumu se je znašlo tudi več Shorterjevih solaž, verjetno več kot na katerem koli drugem albumu skupine. Shorter je tedaj pod svojim imenom posnel tudi latino-jazz klasiko 70ih, "Native Dancer", katero je posnel skupaj z brazilskim pevcem Miltonom Nascimentojem. Weather Report so s "Tale Spinnin" ponovno dobili nagrado revije Down Beat za "album leta" medtem, ko se je skupni album Shorterja in Nascimentoja znašel takoj za njim.

Leta 1976, ko so izdali "Black Market" se je njihova glasba razvila stran od funkovsko začinjenih jamov k bolj melodičim oblikam. Prav tako so prvič doživeli večji uspeh tudi na množičnem glasbenem trgu. Album je verjetno najbolj znan po tem, da se jim je na njem prvič pridružil Jaco Pastorius, eden najbolj inovativnih in cenjenih basistov vseh časov, ki je na albumu igral na dveh skladbah. Alphonso Johnson (ki je igral na ostalih petih skladbah) se je tedaj odločil zapustiti skupino, da bi se pridružil skupini Billya Cobhama in Georgea Dukea (katera je vsebovala tudi mladega Johna Scofielda na kitari). "Black Market" je bil verjetno njihov najbolj rockovsko usmerjen album, nekoliko tudi po zaslugi nekdanjega bobnarja Franka Zappe, Chesterja Thompsona, ki je odigral večino bobnov na tem albumu (kasneje je postal znan tudi kot koncertni bobnar Genesis). "Black Market" je skupini prinesel še eno nagrado revije Down Beat za "album leta" in tedaj so zakorakali v svoje najuspešenejše obdobje.

Z neverjetnim inovatorjem Jacom Pastoriusem je skupina doživela vrhunec svoje popularnosti. Po izidu njihovega največjega hita in jazz standarda "Birdland", ki je izšel na naslednjem albumu "Heavy Weather" (1977) so se uvrstili celo na tedanje pop lestvice. Skupina se je takrat pojavila tudi na televizijski oddaji Rock Concerts. "Heavy Weather", kjer sta na bobnih in tolkalih igrala Alex Acuña in Manolo Badrena, se je izkazal za njihov najuspešnejši album ter jim prinesel številne odlične ocene. Pastorius je poleg tega na njem postavil nove standarde igranja električnega basa brez prečk ter prispeval dve lastni kompoziciji. "Heavy Weather" jim je prinesel še zadnjo nagrado revije Down Beat za "album leta".

Jaco Pastorius je z njimi igral še na štirih albumih. To so bili "Mr. Gone" (1978), "8:30" (1979), "Night Passage" (1980) ter njihov drugi istoimenski album, ki je bil posnet leta 1981 in izšel leta 1982. Pastorius je skupino zapustil proti koncu leta 1981 zaradi potreb turneje, ki jhi je moral izpolniti s svojo lastno zasedbo Word of Mouth Big Band. V času, ko je zapustil Weather Report je Jaco že začel kazati prve simptome manične depresije, ki so kasneje privedli do resnih problemov vse do njegove tragične, tako rekoč absurdne smrti leta 1987.

Leta 1978, ko so izdali kontroverzni in eksperimentlani album "Mr. Gone" jih je doletelo neljubo presenečenje. Večina izmed njihovih zgodnjih albumov si je v kritikah revije Down Beat vedno prislužila najvišjo možno oceno (5 zvezd), temu pa je bilo konec po objavi kontroverzne recenzije za "Mr. Gone", ki je dobila najnižjo možno oceno (eno zvezdo). Skupina je organizirala intervju, kjer so posamezni člani branila svoja dela. Kljub kontroverznosti v zvezi s to recenzijo pa je bila turneja s tega albuma njihova najuspešenješa in najbolj obiskovana kar so kdaj pomnili. To je potrdil tudi Zawinul z izjavo, da je bilo na tej turneji videti več rok kot kdajkoli v njihovi zgodovini. Na tej turneji so nastopali v obliki kvarteta z novim bobnarjem Petrom Erskinom ter opustili dodatnega tolkalista. Weather Report so se zatem v "klasični" postavi (Zawinul, Shorter, Pastorius in Erskine) posneli svoj zadnji album iz 70ih, koncertni "8:30" (1979), ki je označen za enega izmed njihovih najboljših. Slednji vsebuje tako koncertne kot studijske posnetke v obliki dvojne izdaje. Album je skupini prinesel grammya za najboljši jazz fusion album leta. Po izidu albumov "Night Passage" (1980), kjer so se ponovno usmerili k solo improvzacijam v klasični jazzovski tradiciji in drugega istoimenskega albuma "Weather Report" (1982), po katerem je sledil odhod Pastoriusa in Erskinea, je bilo konec njihovega klasičnega obdobja.

Skupina se kljub težki izgubi ni vdala in nadaljevala z ustvarjanjem novih albumov vse do leta 1986. Kljub temu, da so še vedno ohranjali visoko stopnjo profesionalnosti pa je bil njihov uspeh vse manjši in sledil je počasen, a neizbežen zaton ter razpad. Prav tako so nastopili težji časi za jazz fusion saj se je takrat ponovno začel vračati tradicionalni jazz. Niti taka talenta kot sta bila odllični basist Victor Bailey in bobnar Omar Hakim, ki sta na "Procession" (1983) skupaj s tolkalistom Joséjem Rossyem zamenjala nenadomestljivi dvojec Pastorius/Erskine, nista mogla zaustaviti tega procesa. Ta zasedba je posnela še "Domino Theory" (1984) in video posnetek "Live in Japan", ki je izšel samo v obliki VHS zapisa. Ta posnetek zaenkrat še vedno ni izšel na DVD-ju. Sledil je album "Sportin' Life" (1985), kjer so uporabili največ spremljevalnih vokalov v svoji zgodovini in kjer je tolkalist Mino Cinelu zamenjal Rossya. Njihov poslednji album "This Is This!" (1986), na katerem jim je kot gost pomagal tudi Carlos Santana in povratnik Erskine, je bil med fani označen za njihovega najšibkejšega, kar je bila v marsičem posledica tega, da jih je založba Columbia Records prisilila, da do konca izpolnijo pogodbo in izdajo še en album, potem ko so mislili, da so jo izpolnili že s "Sportin' Life". Prav zato se na njem začuti, da glasbeniki niso bili več s srcem pri glasbi in so zgolj izpolnjevali zahteve pogodbe. Po izidu tega albuma sta se Zawinul in Shorter odločila razpustiti skupino. Oba sta še naprej, vsak zase, igrala jazz fusion s svojimi lastnimi skupinami preden sta se usmerila v nove glasbene stile.

Po svojem razpadu so izdali dvojni koncertni album "Live and Unreleased" (2002), ki zajema koncertne posnetke iz konca 70ih in začetka 80ih, posnetega z različnimi zasedbami. Septembra 2006 pa so izdali box set, ki je vseboval tri CD-je njihovih najboljših del in nekaterih neobjavljenih posnetkov kot tudi DVD celotnega posnetka njihovega nastopa iz dne 28. septembra 1978, v nemškem Offenbachu (v klasični zasedbi s Pastoriusom in Erskinejem), ki ni izšel še nikoli prej.

Peter Podbrežnik