Muddy Waters, rojen kot McKinley Morganfield (Muddy Waters je vzdevek, ki se ga je v otroštvu prijel zaradi njegovega navduševanja nad igranjem v blatu!), 4. aprila 1915, v Mississippiju, velja za enega najvplivnejših bluesovskih glasbenikov, katerega intenzivna, razburljiva ter za svoj čas nepredstavljivo izrazita zapuščina post-vojnega bluesa je pustila neizbrisen pečat pri razvoju in oblikovanju glasbe električne kitare 50tih in 60tih let.

Waters je po smrti svoje matere, od svojega tretjega leta naprej, odraščal pod pokroviteljstvom babice, kjer je že kot otrok zgodaj občuti težko in neizprosno življenje skrito za lepoto Mississippijeve delte. Zavetje pred kruto realnostjo vsakdana mladenič najde v glasbi, ki kmalu postane njegova največja ljubezen. Posnemajoč svojega velikega vzornika Roberta Johnsona, začne mladi Waters kot najstnik uspešno nastopati na lokalnik zabavah in plesih. Kljub prepoznavnosti in renomeju, ki si ga je Waters do takrat že ustvaril, sam sebe nikoli ni videl v vlogi lokalnega bluesovskega trubadurja, zato se v želji po uspehu leta 1943 preseli v Chicago, center takratnega blues dogajanja, kjer njegove talente kmalu odkrije Čikaška bluesovska legenda Big Bill Broonzy. Pomoč vplivnega glasbenika je Watersu kot ambicioznemu novincu prišla še kako prav, kar pa še ne pomeni, da je bilo mladeničevo življenje v velemestu postlano z rožami. Huda konkurenca je vsakdanjik slehernega mladega glasbenika slej kot prej spremenila v neusmiljen boj za preživetje, kar je na svoji koži dodobra občutil tudi Muddy. Trdo delo, ki so ga zvečer kot po tradiciji nasledili nastopi v najbolj vročih Čikaških klubih, naposled le obrodi sadove. Sreča se mu nasmehne leta 1946, s podpisom pogodbe za založbo Aristocrat, ki sta jo takrat vodila brata Chess. Waters za novopečeno založniško hišo, ki se kmalu zatem preimenuje v slavno Chess Records, posname single I Can't Be Satisfied/I Feel Like Going Home, ki mu nemudoma sledi uspeh Rollin' Stone.

Muddya uspešno delo za Chess kmalu pripelje do sodelovanja z najvplivnejšimi blues glasbeniki tistega časa. Njegov glasbeni status, ki se je v drugi polovici štiridesetih vztrajno krepil, doseže vrhunec leta 1950, ko Muddy okoli sebe zbere verjetno najbolj zvezdniško postavo glasbenikov v zgodovini bluesa. Kitarist Jimmy Rogers, veliki Little Walter na ustni harmoniki, odlični pianist Otis Spann ter Elgin Evans na bobnih, so ob povsod prisotnemu avtorskemu doprinosu Willie Dixona, v Chicagu povzročili pravo Muddy Waters evforijo. Skladbe kot Hoochie Coochie Man, I'm Ready ter I Just Want To Make Love To You, so samo trije nesmrtni dokumenti tega najplodovitejšega Watersovega obdobja, ki mu je prinesel status največjega Čikaškega blues glasbenika svojega časa. Vendar ne za dolgo. Uspeh, ki ga je Waters užival vse do sredine petdesetih let, kmalu prinese tudi prve kadrovske menjave njegove "all star" zasedbe, katere člani, spodbujeni z mojstrovim uspehom, so počasi a zanesljivo začeli odhajati svojo pot. V obdobju, ki je sledilo, Waters sicer poizkuša ponoviti uspehe preteklih let, a zaman.

Z prihodom šestdesetih let, se začne Waters, tudi zaradi vse manjšega zanimanja ameriške publike za blues, vse pogosteje pojavljati na angleških glasbenih odrih, kjer se njegove ostre in brezkompromisne kitarske igre hitro oklenejo nadobudni in obetavni mladeniči kot sta Eric Clapton ter John Mayall. Kljub očitnemu otoškemu navduševanju nad njegovo glasbo, predstavljajo 60ta leta za Watersa zelo težavno obdobje. Nenehno spreminjajoči glasbeni trendi, ki so se konec desetletja začeli vedno bolj oddaljevati od svojih bluesovskih korenin, Watersa nazadnje prisilijo v sprejemanje bolečih kompromisov z založbo Chess. Leta 1972 se Muddy vrne v Anglijo, kjer skupaj z Stevom Winwoodom, Roryem Gallagherjem ter Rickom Grechom posname znamenito The London Muddy Waters Sessions. Pravi "comeback" pa mu pod okriljem založbe Blue Sky, uspe leta 1977, z legendarnim albumom Hard Again, katerega uspeh leto kasneje, s povratnikom Jimmy Rodgersom, nadgradi I'm Ready. Leta 1979 izide Watersov zadnji koncertni album, Muddy "Mississippi" Waters Live, ki danes stoji kot pretresljiv dokument karizme, moči, strasti, ter ostalih dobrih in slabih človeških karakteristik, ki jih je od vseh bluesovskih glasbenikov verjetno najbolje izražala prav njegova glasba. Muddy Waters umre v spanju 30. aprila 1983.

Daniel Pavlica