Victory je nemška heavy metal skupina iz Hannovra, ki je silovit vzpon doživela v drugi polovici osemdesetih, ko so na priporočilo Rudolfa Schenkerja pristali pri menedžmentu, ki je zastopal nekatera velika imena rocka (Scorpions, Aerosmith). Gojili so prepoznaven melodičen stil nemške hard rock šole, skladbe so oblikovali okoli epskih, praviloma večglasnih refrenov, kar je najbolje slišno na njihovem najuspešnejšem albumu »Culture Killer The Native« (1989). V tem času so zavoljo stalnega koncertiranja in rednih izdaj uživali sloves enega najpopularnejših nemških heavy metal bendov, z devetdesetimi pa je prišel padec popularnosti in z njimi nestanovitna leta, upočasnjena aktivnost nekoč izredno plodnih Victory pa traja še danes.

ZAČETKI IN IZDAJA PRVENCA (1984 – 1985)

Skupina Victory je nastala leta 1984 na pogorišču zasedbe Fargo, v kateri so pred tem delovali basist Peter Knorn, kitarista Tommy Newton in John Lockton ter bobnar Bernie Van de Graaf. Potem ko so pred tem sodelovali s pevcem Pedrom Schemmom, se jim je pridružil Charlie Huhn (ex-Gary Moore, ex-Ted Nugent). Zanesljiv temelj kariere zasedbe je bilo priporočilo kitarista Rudolfa Schenkerja svojemu menedžerju Davidu Krebsu (Scorpions, Aerosmith...), ki jih je vzel pod lastno menedžersko mentorstvo in jim omogočil predvajanje in nastopanje po Evropi in Severni Ameriki.

Leta 1985 so Victory izdali svoj prvi, samonaslovljen album, ki je bolj kot po svoji vsebini zaslovel po kontroverzni naslovnici. Na njej se namreč nahaja pomanjkljivo oblečena ženska, ki z razprtimi nogami tvori črko V. Kontroverzna poteza se je skupini obrestovala, saj so se uspeli uvrstiti na lestvico, še pred premierno ameriško turnejo pa je Van de Graafa na bobnih zamenjal Fritz Randow (ex-Eloy). Onkraj Atlantika so odigrali okoli 60 koncertov, med drugim tudi nekaj gigantskih festivalskih nastopov, denimo na Day In The Greenu v Oaklandu in Texxas Jamu, oba s kapaciteto več kot petdeset tisočih obiskovalcev. Po prihodu domov je kitarista Locktona zamenjal Herman Frank, ki je pred tem s heavy metal legendani Accept ravno izdal dva izmed najboljših albumov tega benda. Victory so si tako že zgodaj v svoji karieri zavoljo dobrega menedžmenta med ciljno publiko uspeli zagotoviti prepoznavnost.

KLASIČNA LETA (1986 – 1992)

Spričo ugodnih pogojev so Victory že naslednje leto izdali nov album »Don't Get Mad... Get Even« in ga promovirali na evropski in ameriški turneji. Onkraj Atlantika sta skladbi Check's In The Mail ter Hungry Hearts iz naslednjega, tretjega albuma, postali radijska hita, zato je bilo povrpraševanje po skupini v tistem času izredno. Koncert v Hamburgu so posneli in leta 1988 izdali svoj prvi koncertni album »That's Live«. V tem času je skupino zapustil frontman Huhn, saj se je priključil britanskim blues rock starostam Humble Pie. Potem ko so na avdiciji dolgo čakali na pravega vokalista, je skupino naposled okrepil komaj 22-letni Švicar Fernando Garcia.

Četrti album »Culture Killer The Native« (1989) se je na domačem nemškem trgu prebil do 19. mesta prodajanosti, pojavil se je tudi na ameriški lestvici najbolj vročih. Sledila je evropska turneja, na kateri so nastopali kot predskupina Garyja Moorea, predno so odšli na headlinersko turnejo po ZDA in odigrali tudi svoj premierni koncert v Kanadi. Oba singla, Never Satisfied in Don't Tell No Lies, sta se predvajala po MTV-ju. Leta 1990 so Victory izdali svoj drugi album z Garcio, »Temples Of Gold«, ki mu je bil dodan EP s šestimi skladbami s posnetki, izhajajočimi iz Los Angelesa. Sledila je nova turneja po Ameriki, po kateri so leta 1992 izdali nov album »You Bought It You Name It«.

KASNEJŠA LETA (1992 - 1996)

Ob vstopu v devetdeseta so bili za Scoprionsi, Accept in Helloween Victory eden najuspešnejših nemških heavy rock bendov iz drugega plana, a so leta 1994 kljub temu z dvojnim koncertnim albumom »Liveline« napovedali svoje slovo. Dve leti kasneje so se kljub oznanilu o upokojitvi vrnili z novim studijskim albumom »Voiceprint«, z novim kitaristom Jakeom Palandom, ki je nadomestil Franka, in bobnarjem Matthiasom Liebetruthom. Kljub velikemu žanrskem padcu popularnosti sta bila singla Deep Inside The World ter Cyberia razmeroma uspešna, nato pa so Victory zaradi različnih pogledov glede svoje prihodnosti razpadli.

Kitarist Newton si je svoje ime utrdil v producentskih vodah (sodeloval je denimo pri nastajanju kultne Helloween klasike »Keeper of the Seven Keys«), basist Knorn je postal uspešen menedžer (Uli Jon Roth, Glenn Hughes, Michael Schenker..). Huhn, Foghat in Garcia so začeli sodelovati v švicarskem bendu Godiva. Bobnar Randow je na prelomu tisočletje nekaj let igral pri Saxonih, Liebetruth se je priključil power metal veteranom Running Wild, Paland pa se je osredotočil na kariero studijskega kitarista in svoje lastne projekte.

POVRATEK (2003 -)

Leta 2002 so se začele pojavljati govorice o Victory združitvi. Zadnji frontman Garcia je to možnost zavrnil, zato je bil povratniški album »Instinct« (2003) s skoraj originalno postavo še toliko večje presenečenje. Posneli so ga v postavi Charlie Huhn (vokal), Tommy Newton, Herman Frank (oba kitara), Peter Knorn (bas kitara) in Fritz Randow (bobni). Odigrali so nekaj koncertov v Rusiji, Bolgariji in na znamenitem festivalu Wacken Opean Air. Ker je Huhn živel v Ameriki, je bila bendova aktivnost vseskozi omejena, zato so ga kmalu po povratku zamenjali z novim vokalistom, Jiotijem Parcharidisom (Human Fortress).

Z novo okrepitvijo so Nemci leta 2006 izdali album »Fuel To The Fire«, zbirko na novo posnetih svojih največjih uspešnic. Sledila je nova kadrovska menjava, Randowa je zamenjal nekdanji Sanvoisen bobnar Achim Keller. Sledila je nova turneja, na kateri so nastopili tudi na Sweden Rocku in Bang Your Head!!!-u, po Evropi pa so pohajkovali tudi kot predskupina ameriškim power metal legendam Meta Church. V zadnjih letih so Victory zgolj občasno aktivni. Leta 2009 so posneli in dve leti kasneje izdaji svoj, tako so vsaj naznanili, poslednji album »Don´t Talk Science«. Kljub relativno uspešni karieri v drugi polovici osemdesetih in celo preboju na severnoameriški trg so namreč Victory z leti postali napol obskuren bend, povpraševanje je padlo, zato jih je na odru dandanes ujeti precej težko.

Urban Bolta, junij 2013