The Velvet Underground niso nikoli prodali mnogo plošč, ampak, kot se govori za njihove oboževalce, je še vsakogar njihova glasba prisilila, da je v roke prijel inštrument in še sam začel preigravati. Čeprav tipično The Velvet Underground skladbo sestavljajo isti trije akordi in venomer ista ritem spremljava, so bili Velveti edinstveni v njihovi preprostosti, občutku za lepoto v grdem in seveda besedilih. V letih rožic in hipijevstva so govorili o splošni družbeni odtujenosti, problemu o zasvojenosti z drogami, nasilju in obupu, opozarjali so na probleme modernega urbanega življenja. Delovanje skupine je imelo velik vpliv na razvoj celotne glasbene scene, zazanamovali so glasbene poti izvajalcev, kot so David Bowie, The New York Dolls, Patti Smith, Mott the Hoople, Roxy Music, The Sex Pistols, R.E.M., Sonic Youth in številnih drugih.

Leta 1964 sta se v New Yorku srečala John Cale in Lou Reed. Oba sta bila glasbeno izobražena - Cale kot violinist in Lou kot klaviaturist. V času ko sta se srečala, je Cale sodeloval v eksperimentalnem avant-gardnem projektu z La Monte Youngom, Reed pa je pisal pesmi o uličnem življenju. Kmalu so Cale, Reed, Sterling Morrison in Angus MacLise (bobnar že pri Youngovem bandu) ustanovili band in preigravali pod različnimi imeni - The Warlocks, The Primitives, The Falling Spikes. Kot The Primitives so pri založbi Pickwick Records izdali serijo singleov, za katere je Reed nekož že sodeloval kot hišni pisec besedil. Leta 1965 je kvartet ustoličil svoje ime kot The Velvet Underground. MacLise, ki mu ni bila všeč ideja o igranju za denar, je band zapustil takoj, ko je bil na obzorju prvi nastop za plačilo, saj je menil, da se bodo s tem prodali. Zamenjala ga je Maureen Tucker.

11. novembra 1965 so The Velvet Underground odigrali svoj prvi nastop pod tem imenom, ko so otvorili srednješolski ples v mestu Summit (blizu New Jerseya). Nekaj mesecev kasneje so v kraju Greenwich srečali pop artista Andyja Warhola. Povabil jih je na predstavitev njegovih filmskih serij in jih kmalu zaposlil kot zvočno komponento njegovih filmskih šovov, imenovanih "The Exploding Plastic Inevitable". Warhol je Velvetom na svojo željo priključil še nemško igralko in pevko Nico, ki je na prvencu pustila močan pečat. Plošča "The Velvet Underground & Nico" je bila posneta leta 1966, izdana leto kasneje, naslovnico pa krasi znana Warholova banana. Nico je glas prispevala pri štirih skladbah, na dveh singlih: "I'll Be Your Mirror" in "All Tomorrow's Parties" ter na "Femme Fatale", na "Sunday Morning" pa je sodelovala kot back vokalistka.

Skupina se je zamerila Warholu, ko je v Bostonu nastopila brez njegove zaveznice Nico in ostalih njegovih igralcev, saj so ti na kraj koncerta prišli prepozno. Za novega mendežerja so Velveti izbrali Stevea Sesnicka, a brez Warholovega mentorstva, ki je bil v tistem času svetovno znan umetnik, je zanimanje javnosti za band upadlo. Naslednji projekt skupine je bil brezkompromisno hrupen album White Light/White Heat, ki so ga v celoti posneli v istem dnevu, takoj po turneji, odigrani v skorajda povsem praznih gledališčih. Cale je nato zapustil skupino, saj je imel prepirov z Lou Reedom, s katerim sta si rada skočil v lase, vrh glave. V skupino so preostali člani zvabili Douga Yulea, ki je preigraval v raznih bostonskih bandih. Tretji album, naslovljen "The Velvet Underground", posnet v Los Angelesu, je bil mnogo nežnejši od svojih dveh predhodnikov, po njegovi izdaji pa je založba MGM z Velveti prekinila sodelovanje, za katere pa se je že kmalu začela zanimati založba Atlantic.

Poleti 1970 so se vrnili v New York, da bi posneli naslednjo ploščo, še pred tem pa so odigrali enomesečni program v Max's Kansas Cityju (z Dougovim mlajšim bratom Billyjem na bobnih kot zamenjavo za nosečo Tucker). S tem so prvič po letu 1967 nastopili v rodnem New Yorku, kjer je javnost znova pokazala nekaj zanimanja za band. A kmalu po končanju studijskega izdelka "Loaded" (1970) je Lou Reed, ki je le stežka prenašal mendežerja Sesnicka, zapustil skupino in se preselil v Anglijo, kjer je dve leti kasneje začel svojo solo pot. Album je bil nato brez Reeda sproduciran in izdan že po njegovem odhodu čez lužo. Predstavljala sta ga singlea "Sweet Jane" in "Rock & Roll".

Doug Yale se je preselil na Reedovo prazno mesto kitarista in vokalista, basist je postal Walter Powers, in v novi postavi so koncertirali po vzhodni obali, nakar je 1971 Morrison zapustil skupino in začel z univerzitetnim poučevanjem angleščine. Po britanski turneji je skupino zapustila še Maureen Tucker, posvetila se je družinskemu življenju. Ime The Velvet Underground je nato vse do leta 1973 vzdrževal Yule, brez ostalih originalnih članov je izdal album Squeeze, za katerega je napisal vse skladbe in prispeval skoraj vse inštrumente. Album je bil izdan zgolj v Veliki Britaniji. Med oboževalci in kritiki skupine je album kotroverzen zaradi dejstva, ker je Yule na svojo pest deloval pod imenom The Velvet Underground, brez moralne podpore originalnih članov. 1973 se je Yule s skupino kljub Reedovemu protestu odpravil na porazno obiskano turnejo. Yule je odpustil menedžerja in po nekaj koncertih prekinil turnejo, delovanja The Velvet Underground je bilo tudi uradno konec.

Reed, Cale in Nico so obnovili kontakte in v začetku leta 1972 odigrali dva koncerta v Londonu in Parizu. Pariški koncert v klubu Bataclan je bil posnet kot bootleg, uradno pa izdan leta 2003 kot "Le Bataclan 72'"

Z uspehom Reedove solo kariere je naraslo zanimanje tudi za The Velvet Underground, ki je bilo precej večje kot v času delovanja skupine. Uradno sta pod imenom TVU izšla dva live albuma: "Live at Max's Kansas City" (1972), posnet v zadnjem Reedovem nastopu v bandu in dvojni album "The Velvet Underground Live", posnet 1969 v Texasu, Kaliforniji, izdan 1974.

Leta 1989 sta Cale in Reed v spomin preminulemu Andyju Warholu napisala in leto kasneje izdala album "Songs for Drella". Junija 1990 je klasična TVU postava (brez Nico, ki je 1988 umrla ob padcu s kolesa, ko je doživela srčni infarkt) nastopila v spomin na Warhola blizu Pariza. Naslednja združitev je nastopila leta 1993, ko so navidezno zgladli medsebojne spore (govora je o boju egotov med Calejem in Reedom), odigrali so nekaj evropskih nastopov, katerih najveličastnejši trenutki so ujeti na videu in albumu "Live MCMXCIII". Pripravljali so se nastop na MTV Unplugged, a sta se stara "prijatelja" zopet sprla, menda zaradi Reedove želje po produciranju Unplugged albuma. Reed, Cale in Tuckerjeva so nadaljevali vsak svojo solo kariero. Morrison, ki je občasno sodeloval s Tuckerjevo, je leta 1995 zaradi raka umrl.

Leta 1996 je bil band sprejet v Rock and Roll hišo slavnih, Reed in Cale sta The Velvet Underground reformirala poslednjič, z Mareen Tucker in brez Douga Yulea. Zaigrali so pesem "Last Night I Said Goodbye to My Friend", napisano v spomin na preminulega Morissona.

Prevedel in uredil: Urban Bolta