Ko se je Stevie Ray Vaughan leta 1982 pojavil na jazz festivalu Montreux, je bil odkrit novi kitarski heroj. Njegova zanimiva mešanica teksaškega bluesa in rocka a-la Jimi Hendrix je poskrbela, da so ga spoznali na obeh straneh luže in da danes velja za glasbenega velikana.

Predvsem njegovi starši so bili krivi, da mu je že tako zgodaj zadišala glasba. V domači hiši v predmestju Dallasa so namreč pogosto organizirali večere s plesom, poleg tega pa so se poznali s člani nekega lokalnega benda, ki so k njim domov prihajali igrati domino, zraven pa seveda brenkali po kitarah in malemu Stevieju razkrivali čisto nov svet. Kasneje je, kadar je le utegnil, starejšemu bratu Jimmieju izmaknil kitaro in tresel strune. S prvo žepnino je tekel v trgovino in kupoval plošče B.B.Kinga in drugih takratnih glasbenih mojstrov. Pri komaj štirinajstih je že z različnimi bendi nastopal po lokalnih klubih, potem pa srednjo šolo prekinil leto dni pred koncem in se pričel seliti naokrog v želji po glasbeni karieri.

Zamenjal je neskončno veliko bendov, a je šele v skupini Double Trouble našel pravo veselje. Nekaj časa ni bilo uspeha, šele leta 1982 pa se je za trio začelo zares dogajati. Spoznali so producenta Jerryja Wexlerja, ki se je navdušil nad njihovim talentom in jim omogočil nastop na festivalu jazza v Montreuxu, s tem pa so leta 1982 postali prvi bend v zgodovini, ki je tam nastopal, ne da bi imel izdano kakršno koli pesem. Njihov nastop je videl David Bowie in Vaughna povabil, da sodeluje pri njegovem novem albumu, prav tako pa je bend povabil kot predskupino na svojo koncertno turnejo. Sodelovanje se je izkazalo za uspešno, saj je bil Bowiejev album Let's Dance zelo popularen.

Prvenec Texas Flood je izdal junija leta 1983 in pri kritikih naletel na zelo pozitivne odzive, predvsem so bili navdušeni nad njegovim virtuoznim igranjem kitare. Na drugem izdelku Couldn't Stand the Weather, ki je sledil leta 1984, je bila tudi izjemna priredba Hendrixove uspešnice Voodoo Chile. Kritiki so si bili na jasnem: petnajst let so mnogi glasbeniki po vsem svetu skušali kopirati zvok Jimija Hendrixa, pa do tistega trenutka tega nihče ni storil s tako neverjetno podobnostjo. Skeptiki so verjeli, da gre za studijske obdelave, a so kasneje slišali Vaughana igrati v živo in utihnili.

V času izdaje tretjega albuma Soul to Soul je postajalo bolj in bolj jasno, da ima Vaughan vedno večje težave z alkoholom in kokainom, ki bi naj trajale že kar nekaj časa. Prijateljem je priznal, da resnično upa, da bo lahko svoje življenje postavil na prave tirnice, preden ga bo zavozil, podobno kot njegov vzornik Jimi Hendrix. Ko je album promoviral na koncertni turneji, se je zaradi izčrpanosti in velikih težav z odvisnostmi, ki se jih nikakor ni mogel znebiti, na koncertu v Londonu nenadoma zrušil in padel z odra. Ker njegovo stanje ni bilo boljše, se je kasneje kar mesec dni zdravil na kliniki, redno pa ga je med drugimi obiskoval Eric Clapton.

Tudi njegov četrti album Live Alive! je bil zelo uspešen, vseboval je tudi predelavo Wonderjeve uspešnice Superstition, prejel pa je nominacijo za grammyja in že četrto nagrado glasbene revije Guitar Player zapored, s čimer je Claptona premagal že četrtič. Počasi si je urejal tudi zdravje, saj so se alkohol in droge postopoma umikali iz njegovega jedilnika in v nekem intervjuju je priznal, da se je že skoraj ubil ker je bilo zdravljenje že kritično.

Konec osemdesetih pa je postalo jasno, da še zmeraj ni popolnoma zdrav, saj je moral spet na zdravljenje in videti je bilo, da preprosto nima dovolj volje, da bi se zares pozdravil. Leta 1989 je posnel svoj zadnji album, čeprav takrat tega seveda še ni vedel. Ko se je leta 1990 odpravil na koncertno turnejo, je bila ta izjemno uspešna. 25. in 26. avgusta je nazadnje dvakrat nastopal pred razprodanim prizoriščem z 80.000 oboževalci v ameriškem Wisconsinu, kjer je na odru stal s samimi kitarskimi virtuozi, med drugim tudi Claptonom, potem pa je nemudoma sedel na helikopter, da bi ga ta odpeljal v Chicago, kjer je imel naslednji nastop. Helikopter pa je kmalu po vzletu strmoglavil, umrli so vsi potniki vključno s Steviejem. Sožalna sporočila so prihajala iz vsega sveta.

Oboževalci so se lahko potolažili z mnogim materialom, ki ga ni izdal v času življenja in je izšel šele po njegovi smrti. Kot kažem je v arhivih še dovolj glasbe, saj vsako leto objavijo kakšen album.