Van der Graaf Generator (skrajšano VDGG) so ena izmed vodilnih progresivnorockovskih skupin, ki so svoje največje artistične uspehe dosegle v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med drugim so bili prva skupina, ki je podpisala pogodbo z legendarno založbo Charisma Records pri kateri so bili tudi Genesis. Skupina je doživela svoj največji uspeh v sedemdestih letih, predvsem v Italiji, kjer so še dandanes najbolj priljubljeni. Prepoznavni zvok skupine je bil kombinacija na daleč prepoznavnega in dinamičnega vokala pevca Petra Hammilla in elektronsko usmerjeni saksofon Davida Jacksona, ki je ponavadi igral čez umetelno položene klaviature (kot so bile hammond orgle in/ali klavinet) klaviaturista Hugha Bantona.

Albumi Van der Graaf Generator so imeli nasplošno temačnejšo atmosfero kot večina njihovih progrockovskih sodobnikov (lastnost katera jim je bila skupna s skupino King Crimson, katerih kitarist Robert Fripp je gostoval na dveh albumih VDGG) in kitarske solaže so bile pri njih bolj izjema kot pravilo. Hammill je bil glavni pisec glasbe in besedil in linija med glasbo napisano za njegovo solo kariero in glasbo skupine je bila pogosto zelo tanka. Skupina si je nadela ime po električni napravi, ki je bila izumljena za ustvarjanje statične elektrike ter po njenem izumitelju Robertu J. Van De Graaffu. Ime je predlagal zgodnji član skupine Chris Judge Smith. Napačno črkovanje imena je posledica naključne napake. 

Skupina je nastala leta 1967, medtem ko so njeni člani študirali na univerzi v Manchestru. Prva zasedba skupine je bil trio sestavljen iz Petra Hammilla (vokal in kitara), Nicka Pearnea (orgle) in Chrisa Judgea Smitha (bobni in pihala). Na podlagi dema je ta bluesovsko in jazzovsko usmerjena zasedba dobila svojo prvo pogodbo z založbo Mercury Records, katero je podpisal samo 19-letni Hammill in s tem postavil prvi zametek svoje solo kariere. Leta 1968 je Pearneja zamenjal Hugh Banton. Skupina je tedaj uspela skleniti sodelovanje s priznanim mendežerjem Tonyem Strattonom-Smithom. Prek njega je skupina dobila bas kitarista Keitha Iana Ellisa. Kmalu za njim se je skupini pridružil še bobnar Guy Evans. Ta zasedba je za založbo Mercury posnela kopico demotov, preden je prek založbe Polydor izdala prvi single (»The People You Were Going To« / »Firebrand«). Takoj po njegovem izidu je band zapustil Judge Smith. Single je bil kmalu umaknjen na zahtevo založbe Mercury, ker je neupravičeno posegal v Hammillovo pogodbo v vlogi solo glasbenika.

Kljub temu, da je skupina novembra 1968 nastopila za radijsko postajo BBC Radio 1 v oddaji Top Gear, obenem pa je imela tudi uspešno turnejo, je v začetku leta 1969 razpadla. Vzrokov za to drastično potezo je bilo več, predvsem kraja njihove glasbene opreme, londonski prevoz, trdovratnost založbe Mercury, da bi Hammillu dovolila prekinitev njegove solo pogodbe in nepripravljenost skupine, da bi pristala na trde pogoje s katerimi se je od članov banda strinjal samo Hammill. Julija 1969 se je Hammill v studio Trident odpravil snemat svoj prvi solo album. Banton, Evans in Ellis so se mu pridružili kot priložnostni glasbeniki. Po spretnem posredovanju njihovega menedžerja je Hammillov načrtovani solo album »The Aerosol Grey Machine« izšel prek zlaožbe Mercury pod imenom skupine. V zameno je založba odvezala Hammilla njegove solo pogodbe. Album je izšel samo v ZDA.

Tony Stratton-Smith je v tem času ustanovil založbo Charisma Records in VDGG so postali prva skupina, ki je sklenial pogodbo z novopečeno založbo. Preden so posneli svoj naslednji album, »The Least We Can Do Is Wave To Each Other« (1970), jih je zapustil basist Ellis (kasneje se je pridružil skupini Juicy Lucy in zelo kratkotrajni inkarnaciji Iron Butterfly), katerega je zamenjal Nic Potter. Skupini se je pridružil še David Jackson na saksofonu in flavti. Tedaj so VDGG ustvarili svoj prepoznaven zvok ter pustili za seboj psihadelične vplive, ki so bili na »The Aerosol Grey Machine«. Prednost so dobile temačnejše zvočne teksture pod opaznim vplivom jazza in klasične glasbe. »The Least We Can Do Is Wave To Each Other« je naletela na dober odziv in že kmalu ji je sledil njihov tretji album, »H to He, Who Am the Only One« (1970), ki je bil še korak naprej v ustvarjanju veličastnih in atmosferičnih kompizicij. Potter je med snemanjem omenjenega albuma zapustil skupino, zato so se ostali člani odločili, da nadaljujejo naprej brez basista, medtem ko je Banton postal zadolžen, da pokriva bas linije s pomočjo bas pedal njegovih orgel. Robert Fripp iz King Crimson je s kitaro gostoval na skladbi »The Emperor In His War-Room«. 

Kvintet Hammill/Banton/Jackson/Evans, ki je nastal po izidu »H to He, Who Am the Only One« je danes označen kot klasična zasedba skupine. Skupaj so posneli četrti VDGG album, »Pawn Hearts« (1971), ki je s strani večine privržencev in glasbenih kritikov označen kot njihovo najboljše delo. Album vsebuje samo tri skladbe; »Lemmings«, »Man-Erg« in triindvajsetminutno epsko suito, »A Plague of Lighthouse Keepers«, vendar gre za dosežek veličastnih glasbenih proporcij. Fripp se je kot gost tokrat pojavil na celotnem albumu. »Pawn Hearts« je doživel velik uspeh predvsem v Italiji, kjer se je za dvanajst tednov obdržal na vrhu glasbene lestvice.

V Italiji so VDGG prebili večino turneje v letu 1971, toda tam so njihove nastope pogosto ovirale različne ekstremistične politične skupine, od Rdečih brigad do neofašistov, ki so s provokacijami povzročale množične nerede. Zgodilo se je, da so si člani banda po enem izmed italijanskih nastopov komajda rešili celo glavo. Skupina je imela intenzivne turneje od leta 1970 do 1972, toda pomanjkanje ustrezne podpore in promocije s strani založbe Charisma Records, kot verjetno tudi finančne težave, so povzročile, da je band vnovič razpadel, nakar se je Hammill ponovno odločil usmeriti v solo kariero. Preostali trije člani so skupaj z Nicom Potterjem, Cedom Curtisom in Pierom Messino pod imenom The Long Hello posneli istoimenski inštrumentalni album, ki je izšel v letu 1973.

Hammillovo slovo od skupine je bilo začasno. Banton, Jackson ter Evans so, skupaj z ostalimi glasbeniki, v tem času mirovanja VDGG sodelovali na večini njegovih solo del. Do leta 1975 se je skupina odločila za ponovno oživitev ter v obdobju dvanajstih mesev posnela kar tri nove albume. Tokrat so jih produciral na lastno pest, medtem ko je bil producent vseh dotedanjih albumov John Anthony. Ti albumi so imeli za odtenek bolj kompakten in tekoč zvok kot tisti iz prvega obdobja, so pa tudi na njih prevladovale Hammilllove mračne postapokaliptične vizije. Na odličnem »Godbluff« (1975) je Hammill veliko uporabljal inštrument klavinet in se aktivneje lotil igranja električne kitare. Leta 1976 sta sledili še dve mojstrovini – »Still Life« ter »World Record«.

Po izidu »World Record« (1976) je skupino najprej zapustil Banton in nato še Jackson. Nic Potter se je vrnil nazaj, medtem ko je, na tipično ekscentričen način, Bantona zamenjal violinist Graham Smith (ex-String Driven Thing). Ta kratkotrajna zasedba je posnela album »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« (1977). Skupina je prav tako skrajšala svoje ime v 'Van der Graaf'. Po »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« je bil, nedolgo zatem, ko se je skupini za kratek čas pridružil še čelist Charles Dickie, posnet dvojni koncertni album, »Vital« (1978), ki je za dolgo časa ostal poslednjo dejanje skupine. V času, ko je izšel, poleti 1978, so VDGG že (tretjič) razpadli, vendar, ponovno, na spraven in umirjen način.

Po razpadu je leta 1982 na kaseti izšla kompilacija z naslovom »Time Vaults«, ki je zbirka neizdanih posnetkov s studijskih vaj v obdobju med letoma 1972 in 1975. Zvočna kvaliteta teh posnetkov se giblje od tiste, ki velja za standardno za demo posnetke do izjemno šibke. Banton, Jackson in Evans so se od leta 1978 občasno pojavljali na Hammillovih solo albumih. Za lastno veselje so občasno, ob sila redkih priložnostih, 'v živo' spet zaigrali skupaj. Leta 1991 so odigrali nekaj skladb na rojstnodnevni zabavi žene Davida Jacksona. Leta 1996 se je klasični VDGG kvartet na skupnem koncertu Hammilla in Evansa v londonski dvorani Union Chapel ponovno zbral skupaj ter odigral skladbo »Lemmings«. Leta 2003 so se Banton, Jackson in Evans pridružili Hammillu pri izvedbi skladbe »Still Life« v londonski dvorani Queen Elizabeth Hall. Obe izmed teh dveh odrskih vnovičnih združenj klasične zasedbe sta bila nenapovedani že pred začetkom koncerta.

Po nastopu v dvorani Queen Elizabeth Hall so diskusije med posameznimi člani obrodile, da je skupina poleti 2004 ponovno začela pisati novo glasbo. Dvojni studijski album, »Present«, ki je bil njihov prvi studijski album po skoraj tridesetih letih, je izšel aprila 2005. Prvi koncert po vnovični združitvi se je zgodil 6. maja 2005 v londonski dvorani Royal Festival Hall. Temu je poleti in jeseni sledila evropska turneja. Koncert v nemškem Leverkusnu, 5. novembra 2005, je bil posnet za TV oddajo Rockpalast, medtem ko je bil predvajan 15. januarja 2006. Peter Hammill je decembra 2005 v svojem pismu oznanil, da klasična zasedba VDGG v prihodnosti nima več namena snemati novo glasbo ali nastopati po koncertih. Kljub temu je zanesljivi vir julija 2006 sporočil, da se bo skupina, kljub ne preveč optimističnih napovedih, ponovno osredotočila na novo studijsko delo in tudi na koncertne nastope. Septembra 2006 je Hammill oznanil, da bo skupina nadaljevala kot trio brez Jacksona s katerim je prišlo do nepremostljivih nesoglasij.

Trio Hammill, Banton in Evans se je aprila in junija 2007 odpravil na evropsko turnejo. Nastop v Amsterdamu, ki se je zgodil 14. aprila 2007, je bil posnet. Leta 2009 je izšel v obliki CD-ja in DVD-ja. Prvi studijski album v režiji VDGG tria je bil »Trisector«, ki je izšel 17. marca 2008. Njegovemu izidu so v letu 2008 sledili koncertni nastopi po Evropi in na Japonskem, med njimi tudi nastopa na portugalskem glasbenem festivalu Gouveia Art Rock Festival. Tudi v letu 2009 so nadaljevali z aktivnimi koncertnimi nastopi po Evropi. Poleti 2009 so imeli tudi nekaj nastopov po Kanadi in ZDA, med drugim so nastopili na festivalu NEARfest, ki je potekal v New Yorku. To je bil prvi nastop Van der Graaf Generator v ZDA po letu 1976 in obenem njihov drugi v tej državi.

Spomladi 2010 so se odpravili v studio sredi Devona, kjer so začeli snemati nov studijski album. »A Grounding in Numbers« je izšel 14. marca 2011, medtem ko je koncertni album »Live at Metropolis Studious 2010«, v obliki dvojnega CD-ja/DVD-ja, izšel 3. junija 2012. Zatem se je band med poletjem 2012 odpravil na koncertno turnejo po vzhodnem delu ZDA ter po Kanadi. Med drugim so nastopili na festivalu NEARfest Apocalypse, ki je 22. junija potekal v ameriškem mestu Betlehem (Pensilvanija, ZDA).

V juniju 2012 je izšel inštrumentalni album »ALT«, ki je vseboval studijske jame in improvizacije ter je bil slogovno podoben drugemu disku plošče »Present«. Hammill je izjavil, da mu je delo v trenutni inkarnaciji skupine v užitek, saj ga je povečana aktivnost energetsko napolnila. V začetku naslednjega leta je na svoji spletni strani sporočil, da je 16. januarja 2013, pri enainšestdesetih letih, umrl nekdanji VDGG basist Nic Potter. Tudi v letu 2013 je skupina nadaljevala s koncertnimi turnejami in prvič v živo izvajala superep »A Plague of Lighthouse Keepers«. Leta 2014 je skupina sodelovala z grafičnim umetnikom Vladislavom Shabalinom pri artističnem performansu z naslovom Earlybird Project. Naslov projekta izvira iz istoimenske skladbe, ki je izšla na albumu »ALT«. Leta 2015 so VDGG izdali koncertni album »Merlin Atmos«, ki vsebuje izvedbe s koncertnih turnej v letu 2013, ter »After the Flood«, album, ki vsebuje BBC posnetke iz obdobja med letoma 1968 in 1977. Septembra 2016 je izšel novi studijski album z naslovom »Do Not Disturb«.

Peter Podbrežnik