Uriah Heep - že samo ime banda porodi velike emocije in močne reakcije med tistimi, ki so seznanjeni s svetom klasičnega rocka. Originalni Uriah Heep je bil lik iz novele Charlesa Dickensa "David Copperfield". Uriah Heep pa je hkrati tudi band, ki je po skromnih, a obetavnih začetkih konec šestdesetih postal eden izmed najbolj uspešnih in vplivnih bandov v zgodovini klasičnega rocka. Dolgo so bili tudi priljubljena tarča nevrotičnih kritikov, kljub temu da je bilo tudi najbolj nevrotičnemu izmed njih jasno, da ne gre le za zelo popularen band, ki je mimogrede samo v 70-ih prodal več kot 30 milijonov albumov. Uspešni bandi kot so npr. Queen, Iron Maiden in Blind Guardian so izjavili da so bili prav Uriah Heep tisti, ki so zelo pomembno vplivali na njihov glasbeni razvoj. Na podlagi teh izjav si je seveda kar težko predstavljati dejstvo koliko vokalnih harmonij je bilo ustvarjenih na podlagi tistih, ki so jih ustvarili Uriah Heep, kar je le eden izmed njihovih značilnih glasbenih elementov.

Zgodnji začetki banda segajo v leto 1965, ko se je v Essexu, VB rodil ritem in blues band The Stalkers, katerega je ustanovil kitarist Mick Box. Box je začel igrati kitaro pri 14-ih letih in se je takrat skupaj s prijateljem Alanom Parkerjem ter dvema dekletoma, ki sta bili pevki odločil ustanoviti svoj band.Večinoma so igrali priredbe, dve leti so nastopali na lokalnih prireditvah in v klubih. Medtem, ko so mnogi člani, ki so prišli in odšli, danes pozabljeni, se ustanovitelj in še danes edini izvirni član Uriah Heep, Mick Box, spominja bas kitarista Rickya Hurda, bobnarja Rogerja Pendletona, in pevca, katerega je predlagal Pendleton in je zamenjal njihovega originalnega pevca za katerega je znano edino to, da so ga vsi klicali Bobby. Ta pevec je bil gostolasi mladenič David Garrick, ki se je kmalu s posebno listino preimenoval ter tako postal veliko bolj znan pod imenom David Byron. David je gostoval na mnogih nastopih The Stalkers na lokalni ravni in je bil naposled tudi uradno izbran v band po avdiciji na domu staršev Rogerja Pendletona. David Byron, ki je začel peti že pri rosnih osmih letih, ko je tako zabaval svojo družino, je bil že takrat fantastičen pevec z izjemno barvitim ter čutnim vokalom, katerega petje je povrh vsega odlikovala še izredna karizmatičnost, katera se je potrdila že na njegovih prvih odrskih nastopih. Box in Byron sta skupaj odlično sodelovala in hkrati že leta 1966 začela pisati prvi glasbeni material, ki je kasneje postal osnova za glasbo Uriah Heep.

Naposled pa sta se nekega dne, leta 1967, odločila za profesionalno kariero, kar se je drugim članom banda zdelo preveč tvegano zato so The Stalkers razpadli. Po daljšem razmisleku kaj storiti, sta Box in Byron ustanovila band Spice. Zgodnja postava Spice je poleg njiju vsebovala tudi bobnarja Nigela Pegrama in basista Barrya Greena, ki je kasneje postal znan in slaven kot pop pevec Barry Blue. Green je bil zamenjan med začetkom leta 1968 z drugim basistom, ki je danes znan edino pod psevdonimom Alf. Ta je bil že zelo kmalu, sredi leta, zamenjan v korist Paula Newtona. Newton, ki je imel takrat za seboj že kar pestro glasbeno pot, je začel igrati bas že pri 14-ih. Med drugim je igral skupaj z Brianom "Blinky" Davisonom, preden je ta odšel k bandu The Nice skupaj z legendarnim Keithom Emersonom. Newton je igral tudi pri bandu The Gods, tik preden se je pridružil Spice. Newtonov prihod se je zgodil v času, ko so Spice v studiu izdali svoj prvi single za United Artists, še danes zelo iskani skladbi "What About The Music" ter "In Love". Pravzaprav je Newton igral bas le na b-strani singla, ko je prišel ravno sredi priprav pred izidom. Spice v zasedbi: Mick Box-kitara, David Byron-vokal, Paul Newton-bas in Nigel Pegram-bobni, so začeli graditi svoje ime na območju Londona, kjer so igrali po tamkajšnjih pubih pa tudi v univerzitetnih prostorih. V začetku leta 1969 so si že zagotovili prestižni nastop v The Marquee Clubu v Londonu.Tam so igrali vsako sobotno noč in ravno tisti čas je prišel v band novi bobnar Alex Napier, ki je zamenjal Pegrama, kateri je kasneje bobnal pri bandih Steeleye Spain ter The Barron Knights. Do takrat so se v njihovi glasbi že začeli izginjati zadnji elementi ritem in bluesa iz obdobja The Stalkers. Spice so se začeli nagibati k zgodnjemu hard rocku, čeprav je bila njihova glasba začinjena tudi z nekaterimi elementi jazza ter psihadelike, kar jim je takrat omogočalo tudi daljše odrske nastope. Včasih pa so, predvsem na zadovoljstvo lastnikov pubov, odigrali tudi nekaj priredb drugih popularnih bandov. Takrat je med publiko krožila publikacija, ki je navajala da je delo skupine na odru 60% komercialno in 40% originalno ter na koncu dodala, da je nekaj trenutkov večera na katere se splača čakati. Uspešni nastopi so bili nagrajeni zato sta se Box in Byron odločila tudi za sezonsko delo pri Avenue Records, kjer sta delala priredbe najuspešnejših 30-ih singlov tistega časa pod naslovom "Six Hits For 4/11 D". Ta EP je bil eden njihovih najpomembnejših dokumentov tistega časa. Spice so hkrati založili nekaj demotov pod naslovom "The Play". Na žalost so se ti takrat izgubili, možno pa je, da bodo nekega dne ponovno prišli na dan, kot se je že večkrat zgodilo v podobnih primerih. Čeprav je bilo vse to garaško delo impresivno pa je bilo tisto kar so nujno potrebovali, da bi dvignili svojo kariero na višjo raven, nekaj profesionalne pomoči. Preboj jim je dokončno uspel neke noči, po impresivnem nastopu v klubu The Blues Loft, High Wycombe. Poleg vsakdanjega števila zvestih fanov, je klub tega večera obiskal tudi Gerry Bron, sicer znan založnik, ki je bil popolnoma navdušen nad njihovim nastopom. Po koncertu jih je počakal ter se z njimi dogovoril za nastop v studiu. Bron, katerega so očitno gnali bolj ali manj sebični interesi, je takrat iskal band, ki bi mu omogočil ustvariti njegovo lastno založbo. Že takrat je zaznal velik potencial banda, zlasti v obeh vodjah Boxu in Byronu, ter seveda v sijajnem, sveže izdelanem materialu. Ugotovil je, da bi se izplačalo raziskati ali je to "pravi" band za njegove ambicije. Studijski nastopi so to potrdili in Spice so kmalu zatem podpisali pogodbo z Bron Organisation, Gerry Bron pa je postal njihov dolgoletni producent in menedžer.

Takrat, med julijem 1969, so v Lansdowne Studios začeli snemati svoje prve demo posnetke. V studio so se vrnili še septembra in decembra. Čez mnogo let so ti posnetki izšli kot kompilacija "The Lansdowne Tapes". Na Bronov predlog, ki kot kaže le ni bil popoln glasbeni analfabet, so se odločili, da ne bi bilo slabo, če bi zvok Spice obogatili z dodatkom klaviatur. Colin Wood je prispel le toliko, da so posnetkom dodali klaviature, natančneje hammond orgle, piano in melotron. To se je izkazalo za tako uspešno, da so se odločili za pravega in stalnega klaviaturista. Newton je predlagal klaviaturista s katerim je sodeloval, ko je bil še član banda The Gods. To ni bil nihče drug kot legendarni multiinštrumetalist Ken Hensley.  

The Gods so bili band, ki je neločljivo vraščen v korenine družinskega drevesa Uriah Heep. Nastali so že leta 1965, ko jih je ustanovil Ken Hensley in prav tako nadarjeni Mick Taylor. Prva menjava se je zgodila leta 1967, ko je Taylor odšel, da bi se pridružil Johnu Mayallu in kasneje The Rolling Stones. Band je takrat za nekaj časa razpadel. Hensley, ki je takrat živel v tovornem vagonu je čez nekaj časa obnovil band potem, ko je spoznal basista Paula Newtona. Že razpadla skupina se je ponovno dvignila, zlasti po denarni pomoči Newtonovega očeta. V tej zasedbi je bila kopica legendarnih imen. Poleg Hensleya (klaviature/kitara/vokal) in Newtona (bas) so bili tu takrat tudi Lee Kerslake (bobni), ki je imel takrat že svoj lasten band The National Head Band in se je kasneje prav tako pridružil Uriah Heep, po njihovem tretjem albumu, Greg Lake (vokal/kitara), ustanovni član King Crimson, ki je kasneje doživel velik uspeh še z Emerson, Lake And Palmer ter na žalost že pokojni John Glasscock (bas), ki si je kasneje ustvaril uspešno, a kratkotrajno kariero z Jethro Tull. Poleti, leta 1968, je Newton odšel, da bi se pridružil Spice. Hensley je ostal pri The Gods dokler sredi februarja 1969 niso razpadli. Nato je za nekaj časa zapustil mesto organista ter namesto Micka Greena (ex-Pirate), na kitari, igral za The Cliff Bennett Band, ki so kasneje postali znani kot enigmatični band Toe Fat. Prav tako je Hensley takrat sodeloval še na nekaterih drugih projektih. Dva izmed teh, Head Machine in Weed, sta še danes iskana med njegovimi zvestimi fani. Toe Fat so ravno končali s snemanjem albuma, ki je bil skoraj v celoti ustvarjen v Hensleyevi režiji, ko se je pojavil Newton in mu ponudil službo pri Spice.

Bil je ravno božič, leta 1969, ko se jim je pridružil. S Hensleyem v zasedbi so se tudi odločili, da je napočil čas za zamenjavo imena. Tako so iz Spice nastali Uriah Heep, ki so še danes sinonim za vse kar je dobrega v rock glasbi in širše. Skladbe, ki so jih naredili pred Hensleyevim prihodom so bile pridržane in njihov prvi album je bil končan, ko se je slednji popolnoma vključil in prilagodil ritmu banda. Album, ki je postal njihov debutni album, je začel nastajati julija 1969 v Lansdowne Studios, London-Holland Park. Delo so začeli kot Spice, dokončali kot Uriah Heep v originalni zasedbi: Mick Box-kitara, David Byron-vokal, Ken Hensley-klaviature/kitara/vokal, Paul Newton-bas in Alex Napier-bobni. "Very 'Eavy Very 'Umble", ki je izšel leta 1970 pri založbah Phillips ter Vertigo Records, je bil neverjeten debut. Vseboval je izjemne skladbe med katerimi prednjači "Gypsy". Poleg njega pa so se pri fanih utrdili zlasti "Come Away Melinda", "I'll Keep On Trying ter "Wake Up (Set Your Sights)". Najbolj nenavadno je, da je imela verzija za ameriški in kanadski trg ne samo drugačen naslov-"Uriah Heep", temveč tudi naslovnico in zaporedje skladb. "Lucy Blues" je bil na ameriški verziji zamenjan z "Bird Of Prey", ki je drugače izšel šele na njihovem drugem albumu. S Hensleyem je band hitro dokazal kaj zmore. Po njegovi zaslugi so takrat razvili svoj značilen stil, ki bazira na izrednih vokalnih harmonijah in kombinaciji kitara/klaviature. Prav ta glasbena zmes in zvok, skupaj s Hensleyevimi skladateljskimi sposobnostmi so jih naredili tako unikatne, kar jih je privedlo v sam vrh glasbene scene sredi 70-ih. Hkrati pa so postali tudi glavna tarča določenih glasbenih kritikov, ki niso prenesli njihove inovativnosti, še zlasti pa ne pojma "heavy". Kljub temu so se menjave bobnarjev še kar vrstile, saj je band v letu in pol zamenjal kar štiri bobnarje. Alex Napier, bobnar še iz časov Spice, je bil zamenjan z Nigelom "Ollie" Olssonom, katerega je predlagal neki Reginald Dwight kasneje znan kot Elton John, kateremu se je Olsson kasneje pridružil ter požel uspeh v ZDA. Kasneje je ta njihov debutni album postal "zlat".

Hensley pa je medtem že dobil izjemno podlago za naslednji album. "Salisbury", izdan februarja 1971, pri založbah "Phillips" in "Vertigo", je bil njihov drugi album, posvečen istoimenskemu mestu, ki jim je na prvi turneji pomagalo izpeljati že skoraj odpovedan koncert. Ta album je bil daleč pred časom v katerem je bil ustvarjen, zlasti po zaslugi 16 minutnega mističnega epa "Salisbury", kjer je band sodeloval z orkestrom. Tudi ta je za ameriški in kanadski trg izšel z drugačno naslovnico ter se namesto z odličnim "Bird Of Prey" odprl s "Simon The Bullet Freak", ki je v Evropi izšel na drugi strani singla "Lady In Black". Ta album vsebuje tudi njihovo najbolj znano in uspešno skladbo "Lady In Black", ki je bila leta 1977 ponovno izdana kot single in je kar trinajst tednov kraljevala na vrhu nemških glasbenih lestvic. Tudi na tem albumu je prišlo do zamenjave na bobnih. Olsson je odšel k The Elton John Band, kasneje pa je postal uspešen producent. Olssona so zamenjali s Keithom Bakerjem, ki je takrat bobnal pri bandu Bakerloo. Baker je ostal za bobni le na tem albumu in je odšel zaradi preobsežne turneje, ki se je zanj izkazala za prenaporno. Od takrat ni imel nihče od banda kakršenkoli stik z njim, dokler ga leta 1993 ni odkril Paul Newton, s katerim sedaj igrata v lokalni predmestni glasbeni sceni. Glasbeno je bil "Salisbury" še korak naprej in vsebuje veliko eksperimentalnih trenutkov, ki so bili daleč pred časom. Kemija med Boxom, Byronom in Hensleyem je bila popolna. "Bird Of Prey" ter še zlasti "Lady In Black", pa sta še danes nepogrešljiv del njihov nastopov. Kljub vsemu pa je bil album ponovno grdo prezrt s strani britanskega tiska zato je bilo za dokončen prodor ter s tem dvig prodaje potrebno čakati do naslednjega albuma.

Njihov tretji album se je imenoval "Look At Yourself" in je izšel še istega leta. Pred izidom albuma so se Uriah Heep odpravili na prvo turnejo po severni Ameriki. Turnejo je prekinila ponovna menjava na bobnih. Ian Clarke (ex-Cressida) je bil priveden kot zamenjava za Keitha Bakerja. Ta prva ameriška turneja je band porinila naravnost navzgor, ko so igrali pred 20.000 gledalci skupaj z bandoma Steppenwolf in Three Dog Night. Ko je bilo ameriške turneje konec so se odpravili nazaj v studio ter dokončali tisto kar je izšlo na "Look At Yourself". Bron je medtem izpolnil svojo pogodbo s "Phillips/Vertigo" in je bil sedaj prost, da ustvari svojo lastno založbo. Tako sta prvi izdaji novonastale založbe Bronze Record Co, postala na novo izdana prva dva albuma Uriah Heep. Vsi člani banda so se takrat strinjali z Bronom, da je bil "Look At Yourself" točka, ko je band resnično našel stabilno glasbeno orientacijo. Nedvomno pa je dal bandu končen zvok in direkcijo. Epski "July Morning" je bila skladba, ki se je z lahkoto kosala z uspešnicami tipa "Child In Time" (Deep Purple) ali "Stairway To Heaven" (Led Zeppelin). Poleg te skladbe pa je na albumu še kopica drugih odličnih skladb kot so "Look At Yourself", "Tears In My Eyes", "Love Machine" ter že omenjeni "July Morning". "Look At Yourself" je bil tudi njihov prvi album, ki se je uvrstil na britansko lestvico in bil najviše uvrščen na 39. mestu ter s tem postal srebrn, tako v VB kot ZDA. Izjemen uspeh so doživeli tudi v Nemčiji in ostalih delih Evrope. Band, ki je bil do tedaj priljubljena tarča kritikov, ni mogel biti več prezrt. Vse večja armada fanov, polni avditoriji in vse boljše prodaje plošč so bili dokaz za to. Toda med nesmrtne legende rocka jih je dokončno izstrelila njihova naslednja plošča.

"Demons And Wizards" (1972) je bil njihov četrti album in tako kot prejšnji trije izdan v Lansdowne Studios. Za razliko od prejšnjih albumov je bil "Demons And Wizards" prvi, ki je vseboval več kot osem skladb. Če je bil "Look At Yourself" pomemben za prodor v VB in ZDA, pa je bil ravno ta album tisti na katerega še danes prisega večina fanov in ki jim je nadel kulten status. Tudi nekaj njihovih najboljših skladb kot so "The Wizard", "Traveller In Time", "Easy Livin'", "Circle Of Hands", "Rainbow Demon" ter "Paradise/The Spell" izvira iz tega albuma. Hkrati pa je bil takrat band po izidu "Look At Yourself" na pragu pomembnih sprememb, kajti iz banda sta odšla ustanovni član in basist Paul Newton ter bobnar Ian Clarke. Newton je bil zamenjan z Markom Clarkeom (ex-Colosseum in Tempest), Lee Kerslake pa je prišel, da bi zapolnil bobnarski stolček. Kerslake, ki je že prej igral skupaj s Hensleyem pri The Gods, še pred formacijo Uriah Heep, je nekoč, po odhodu Keitha Bakerja iz banda, že zavrnil ponudbo, da bi se jim pridružil, zaradi obveznosti z njegovim tedanjim projektom The National Head Band. Tokrat ni imel več nobenih izgovorov in njegov prihod se je izkazal za izjemno pridobitev. Mark Clarke pa se je že kmalu izkazal za neprimernega in band je zapustil že po treh mesecih, toda ne prej, preden je skupaj s Hensleyem napisal legendarno skladbo "The Wizard". Band je v času njegovega odhoda celo za nekaj časa umaknil to neverjetno skladbo iz rednega dela. Tedaj je za basista prispel Gary Thain, Novozelandčan, ki si je takrat že ustvaril ime z The Keef Hartley Band. Thain je zamenjal Clarkea med ameriško turnejo. Igranje v živo je dalo štirim Angležem in "kiviju" čas za spoznanje in ko so se vrnili v studio se je že vedelo, da bo prav ta zasedba tista prava, najbolj legendarna, na katero še danes prisega večina starih fanov. Thain in Kerslake sta dopolnila tisto kar se je pokazalo za definitivne Uriah Heep, tako v glasbi kot v prodaji albumov. Tudi naslovnica albuma je požela veliko navdušenje saj je bila delo legendarnega mojstra fantazijskih naslovnic Rogerja Deana (znan je tudi po naslovnicah za bande Gun, Yes, Osibisa, Budgie in Asia). Deanova fantazijsko inspirirana naslovnica , skupaj z naslovi skladb kot so "The Wizard", "Traveller In Time" ter "Rainbow Demon" je band neločljivo povezala z mistično tematiko, čeprav po besedah članov sprva sploh niso imeli takšnega namena. Album je navrgel tudi dva singla "The Wizard" in "Easy Livin'". Slednji se je znašel na vseh svetovnih glasbenih lestvicah, razen, ironično, tistih v VB. Tudi "The Wizard" je prispeval k velikemu uspehu in prodaji, predvsem v Nemčiji, ter poskrbel da je bil album 11 tednov na lestvicah ter na 20 mestu v VB. Po Hensleyevih besedah je bil "Demons And Wizards" album, ki jih je postavil na mapo glasbenega sveta. Leto 1972 je bilo prav gotovo najuspešnejše v njihovi zgodovini. Ne samo, da so si zagotovili stabilnost v glasbenem pogledu, temveč so si pridobili tudi mednarodni uspeh in sloves največjih čarovnikov rocka z najbolje prodajanim albumom "Demons And Wizards". Band je hkrati začel prirejati tudi svetovne turneje.

Gerry Bron ni izgubljal časa s sedenjem na lovorikah, zato je še istega leta poslal band nazaj v studio, kjer so prvič v isti zasedbi začeli snemati svoj peti in prav tako legendaren album. "The Magician's Birthday", njihov peti album, je bil hkrati tudi njihov najbolj ambiciozen projekt do danes, ki pa se po Hensleyevih besedah ni izšel tako kot si ga je on zamislil-kot dvojni, konceptualni album. Temu je botroval predvsem Bronov pritisk in obsežna turneja. Kljub temu je bil ta album vsaj na ravni prejšnjega, za mnoge fane pa celo še boljši kot predhodnik. Tako kot "Demons And Wizards" se je tudi ta odlični album pojavil, da bi ustvaril most med fantazijskim svetom in glasbo. Tako kot njegovega predhodnika je tudi njega krasila Deanova fantastična mojstrovina, ki se je v popolnosti ujemala z besedili in glasbo albuma. Skladbe kot so "Sunrise", "Blind Eye", "Sweet Loraine", "Tales" ter seveda legendarna naslovna skladba "The Magician's Birthday", ki je prava epska bitka med dobrim in zlim čarovnikom, ena izmed največjih mojstrovin v zgodovini banda ter edina skladba, ki je ostala od Hensleyevega koncepta, so poslušalca v trenutku popeljale v svet bajk in legend. Tudi ta album je ponovil uspeh predhodnika in zasedel vrhove svetovnih glasbenih lestvic. Skladba "Spider Woman" je izšla kot single, vendar ji nekako ni uspelo ponoviti velikega uspeha prejšnjih dveh singlov. Hensley je istega leta izdal tudi svoj prvi solo album "Proud Words On A Dusty Shelf" na katerem so sodelovali tudi ostali člani Uriah Heep. Z dvema visokoletečima albumoma je bil band tam, kjer je še pred nekaj leti lahko le sanjal. "The Magician's Birthday" je postal eden najbolje prodajanih albumov leta 1973, velikokrat v družbi ostalih njihovih albumov.

V začetku leta 1973 so izdali svoj prvi koncertni album "Uriah Heep Live 1973", ki je pokazal kako dober je lahko band tudi v živo. V Avstraliji in Novi Zelandiji so bili na vrhu lestvic dolgo časa hkrati oba zadnja studijska albuma in koncert. Zaradi splošnega vpliva v rocku in po besedah drugih uspešnih glasbenikov sta "The Magician's Birthday" in "Uriah Heep Live 1973" za mnoge najboljša rock albuma prve polovice 70-ih. "Uriah Heep Live 1973" pa je bil po mnenju večine poleg "Made In Japan" (Deep Purple) najboljši koncertni album 70-ih. Uriah so bili takrat resnično na vrhuncu svoje kariere.

"Sweet Freedom" (1973) je bil njihov šesti studijski album. Hkrati je bil to tudi tretji zaporedni album v isti zasedbi. Vseeno pa je band prekinil tradicijo snemanja na isti lokaciji (The Lansdowne Studios, London) ter se je predvsem zaradi nižjih davkov odpravil snemat v Chateau D' Herouville, v Francijo, kar je bil zagotovo korak naprej. V zvezi s studiom so krožile govorice, da je zaklet kar pa band ni pretirano motilo, da nebi posneli še enega odličnega albuma. "Sweet Freedom" je tako kot njegova predhodnika z lahkoto splezal na vrhove svetovnih glasbenih lestvic, predvsem s pomočjo skladbe "Stealin'", ki je izšla kot single. Kot ponavadi je bil single na vrhovih vseh svetovnih lestvic, razen na britanski, predvsem zaradi napačne interpretacije njegovega besedila. "Stealin'" si je prislužil zlati status v rojstni deželi Garya Thaina, Novi Zelandiji. Takrat je bil band izjemno popularen zlasti v Avstraliji in Novi Zelandiji. Tako popularen, da je izšel posebej samo za njihov trg posebni dvojni album "Downunda" kateri je vseboval najboljše skladbe, raritete in album "Sweet Freedom". Skladbe, ki so najbolj zaznamovale ta album so bile "Stealin'", "Sweet Freedom", "Seven Stars", "Circus" in "Pilgrim".Band je bil v letih 1973 in 1974 obložen s turnejami po celem svetu.

Njihov sedmi studijski album "Wonderworld" (1974), je bil posnet izven VB, tako kot predhodnik. Ustvarjanje tega albuma je potekalo v Nemčiji, natančneje v Münchnu. Mick Box je kasneje izjavil, da to takrat ni bila najbolj pametna poteza. "Wonderworld" je bil sicer sijajen album predvsem po zaslugi skladb kot so naslovni "Wonderwolrd", "Suicidal Man", "The Easy Road, "Something Or Nothing" in "Dreams", toda za mnoge ne čisto po standardu prejšnjih albumov. To se je pokazalo tudi znotraj banda v katerem je prvič prišlo do spopadov egov.

Koncertni album z ameriške turneje, "Live At Shepperton'74", ki je uradno izšel šele konec 80-ih je bilo poslednjo dejanje te legendarne zasedbe, med fani znane tudi kot Mk6. Februarja 1975 se je band odločil za zamenjavo briljantnega, toda nezanesljivega Garya Thaina. Thain je imel težave s slabim zdravjem, probleme z drogami in nekaj incidentov, med drugim tudi z glasbeno opremo. Eden najhujših primerov se je zgodil na nekem koncertu v Dallasu, ko ga je med nastopom poškodovala elektrika, kar je pripeljalo do njegove hospitalizacije in odpoved vseh koncertov po ZDA in VB. Thainov odhod je mnoge ljubitelje rocka pustil v napetem pričakovanju kdo bo njegov naslednik. Legendarni John Wetton (ex-Family, King Crimson in Roxy Music) je bil izbran za novega basista med pripravo naslednje plošče.

"Return To Fantasy" je bil njihov osmi studijski album, ki je bil precej hitro posnet in izdan sredi leta 1975. Album je bil po mnenju fanov precejšen korak naprej glede na predhodnika in je tudi danes eden izmed njihovih najbolj znanih in priljubljenih albumov. "Return To Fantasy" je prav tako ostal do danes njihov najbolje prodajani album in je bil uvrščen na 7. mesto britanske lestvice, česar ni uspelo nobenemu albumu, ne pred njim, ne po njem. Zopet je sledila intenzivna svetovna turneja, ki je trajala kar celo leto. Na njej so seveda igrali tudi uspešnice z novega albuma kot so naslovni "Return To Fantasy", "Devil's Daughter", "Prima Donna", "Showdown" in "Why Did You Go". Novembra 1975 je luč sveta ugledala tudi kompilacija "The Best Of Uriah Heep". Istega leta je Hensley izdal tudi svoj drugi solo album "Eager To Please", ki je med drugim vseboval nekdanjega člana Uriah Heep, basista Marka Clarka, ki se je tedaj kalil pri bandu Mountain. Tudi Byron je izdal svojo prvo solo ploščo "Take No Prisoners", ki vsebuje tudi znaten glasbeni prispevek Boxa in Kerslakea. Že takoj po turneji so se odpravili snemati nov studijski album, ko jih še pred začetkom snemanja pretresla tragična novica, da je 8. decembra 1975, zaradi prevelikega odmerka heroina, umrl bivši član in basist Gary Thain, star komaj 27 let. Še danes se spominjajo njegovega velikega prispevka v njihovi glasbi in glasbenem svetu nasplošno.

Sledil je deveti studijski album "High And Mighty", ki je bil hkrati tudi zadnji album na katerem poje David Byron. "High And Mighty" je bil posnet v studiu Roundhouse in izdan leta 1976. Izid plošče so pospremili številni novinarji, ki so band tako rekoč prisilili, da so se odpravili na vrh švicarskih alp, da bi promovirali novo ploščo. "High And Mighty" je bil sprejet z mešanimi občutki tako v bandu, kot med kritiki in fani. Večina se je strinjala, da gre za album "lažje kategorije". Vseeno pa vsebuje lepo število sijajnih skladb kot so "One Way Or Another" z Wettonom v vlogi glavnega pevca, "Weep In Silence", "Midnight" ter "Footprints In The Snow". Medtem so številni nemiri v bandu prerasli do te mere, da je bila na konca sprejeta odločitev, da bo David Byron, ki je imel takrat velike težave z alkoholom, odstranjen iz banda kot njihov glavni pevec in ustanovni član. To je bil velik obračun med Boxom, Hensleyem in Byronom, trojico ki ji gre največ zaslug, da je band prišel med legende. Čeprav so bili takrat mnogi fani prepričani, da je z odhodom karizmatičnega in zvezdniškega pevca nastopil nagel zaton, je prihodnost pokazala da je bila to takrat pametna odločitev, saj je bil Byron vse bolj odsoten in je bil le še senca "velikega čarodeja", ki je znal s svojim glasom delati čudeže. Vendar Byron, ki se je odločil za samostojno kariero, ni bil edini, ki je takrat zapustil band. Tudi basist John Wetton je odšel, da bi ustanovil band UK. Kasneje pa je v 80-ih požel neverjeten uspeh s svojim megazvezdniškim bandom Asia.

Vsekakor je bil Byronov odhod konec nekega obdobja v zgodovini banda. Poiskati primerno zamenjavo zanj se seveda ni izkazala kot lahka stvar. Zamenjava za Wettona pa se je izkazala kot veliko lažja. V band je prispel Trevor Bolder, ki si je je v prvi polovici 70-ih ustvaril ime z bandom David Bowie's Spiders From Mars, še preden se je izbor za novega pevca sploh začel. Ogromno znanih imen je bilo omenjenih kot možna zamenjava za Byrona, med njimi tudi Paul Rodgers (ex-Free, Bad Company) in David Coverdale (ex-Deep Purple), toda na koncu je bil izbran, vsaj v VB, relativno neznani John Lawton. Lawtona sta predlagala njegov menedžer Del Roll in basist Deep Purplov Roger Glover, ki je z Lawtonom sodeloval na svojem projektu "Butterfly Ball". Lawton je bil sicer takrat pevec nemškega hard rock banda Lucifer's Friend. Medtem, ko so ostali člani tega banda sodelovali z James Last Orchestra, je Lawton velikokrat pel pri The Les Humphries Singers. Mnogi kritiki so takrat poudarjali ta Lawtonov nerockovski pristop. Kljub temu pa je Lawton dokazal, da je odličen pevec z izjemno mogočnim vokalom in več kot primerna izbira za prihodnost. Prihod Lawtona in Bolderja leta 1976 je zopet dvignil raven entuziazma v skupini. Takrat je bilo že jasno, da je Byronove ere konec in da je napočilo novo obdobje, ki se je pokazalo za prav tako zelo uspešno. Stabilnost je dolgo prevladovala v tej zasedbi Uriah Heep, ki je posnela tri odlične plošče in je skupaj skorajda dočakala konec desetletja. Hkrati pa so takrat Uriah Heep dali na znanje, da ne bodo sedeli na prejšnjih lovorikah.

"Firefly", njihov deseti studijski album in prvi z Lawtonom kot glavnim pevcem, je izšel februarja 1977 in je bil že potrditev tega načela. "Firefly" je bil za mnoge boljši in bolj "heepovski" album kot njegov predhodnik. Prav gotovo pa je bil "Firefly" ponovni korak naprej z uspešnicami kot so "The Hanging Tree", "Wise Man", ki je izšel tudi kot single, "Been Away Too Long", "Sympathy" in "Firefly". Na turneji po Ameriki so prejeli prve dobre kritike novinarjev, medtem ko so spremljali Kiss. Ko pa so se vrnili še na evropsko turnejo ni bilo več nobenih dvomov, da so novi Uriah Heep polni energije in zanosa. Lawton je dokazal, da je več kot primerna zamenjava za Byrona, čeprav se po mnenju večine fanov ni mogel kosati z njegovo odrsko karizmo. Kljub vsem pozitivnim kritikam pa je bil to njihov prvi album po petih letih, ki se ni uvrstil na britansko lestvico. Prezrli so novo usmeritev banda, ki je slonela na kristalno čistem zvoku in ponovni inspiriranosti nekaterih skladb s fantazijo, njihovim zaščitnim znakom. Melodični hard rock Uriah Heep je bil še vedno živ in je prepričal večino fanov pa tudi kritikov. Band se je vrnil v studio, da bi še istega leta izdal nov album.

"Innocent Victim", njihov enajsti studijski album, so kritiki označili kot "pošast". In v veliki meri je to tudi bil. Uriah Heep so z njim poželi pohvale kritikov, toda menjava glasbenega stila je bila veliko bolj očitna kot na prejšnjem albumu. Bolj prefinjen zvok je bil naposled opažen, toda hkrati se je pri večini skladb čutil tudi občutek nekakšne lahkotnosti. Čeprav se albumu ponovno ni uspelo uvrstiti na britansko lestvico, je postal najbolje prodajani album banda v Nemčiji in tudi drugod po Evropi je pomenil velik uspeh za band. V veliki meri je k temu pripomogla tudi ponovna izdaja skladbe "Lady In Black", ki jim je takrat prinesla prestižnega Zlatega leva, pa tudi masovni hit z nove plošče, "Free Me", je doživel po srednji Evropi in izven Evrope izjemen uspeh. Poleg "Free Me" so ploščo odlikovale predvsem skladbe "Keep On Ridin", "Illusion", "Free 'n Easy" ter "Choices". Menjava bandovega stila in njihov uspeh na lestvicah po večini evropskih dežel, razen VB, je bil nepredstavljiv. To je bandu prineslo tudi veliko novih fanov, toda prav tako je bilo nekaj takih fanov, katerih privrženost bandu je bila pogosto kratkotrajna, zlasti kadar je uspeh singlov, ki so bili na lestvicah izginil takoj, ko je prišel. Medtem so mnogi stari fani iz "zlatega obdobja", ki so bili razočarani nad novim, bolj komercialnim zvokom prenehali slediti bandu in se tudi niso nikoli več vrnili nazaj. Toda ostali, predvsem tisti pravi fani, so ostali zvesti bandu, ker so se nadejali vrnitve k staremu stilu. Ta je bil na "Innocent Victim" zaznan v skladbah kot je "Free 'n Easy", ki bi bil lahko tudi iz kake plošče iz zgodnjega obdobja. Tudi "Choices" je bil ena izmed redkih, bolj udarnih skladb. Razen teh nekaj skladb pa je bilo malo stvari za stare fane, privržene klasičnim Uriah Heep. Pošast kot je bil album poimenovan ob izidu je bandu dodala dvojno glavo, saj se je band takrat počutil razdeljenega na dve smeri. Po eni strani so želeli še vedno ostati zvesti staremu materialu, čeprav so v intervjujih trdili, da so 100% za novo usmeritev. Zagotovo pa so takrat videli prihodnost v singlih in novih uspešnicah kot je bila takrat "Free Me". Ni bilo dvoma, da je bila za tem vplivom založba Bronze Organisation, ki je za tem zaslutila dodaten uspeh.

Tretji album iz Lawtonove ere in njihov dvanajsti studijski, "Fallen Angel", ki je izšel julija 1978, je bil nekakšna mešanica novega in starega stila. Medtem ko sta bili skladbi "Love Or Nothing " ter "Come Back To Me" briljantni, poleg prav tako sijajnih "Woman Of The World", "Fallin In Love" ter "What Did You Say", je za večino še vedno obstajal občutek, da se hard rockovska plat banda še vedno skriva nekje v ozadju. Pohvale kritikov jim niso prinesle več kot povprečne prodaje in kljub dejstvu, da so še vedno polnili koncertne nastope, se je zdelo da so obsojeni, da ne morejo priti korak naprej v svoji domovini VB, kar je bila očitno posledica popolnega nerazumevanja njihovih rojakov. Poleg tega je v bandu ponovno prihajalo do nesporazumov in obdobje Lawtonove ere se je bližalo svojemu epilogu. Box in Lawton se namreč nista več strinjala s Hensleyevo dominantno vlogo v bandu, Kerslake pa ni imel nič boljšega mnenja o Gerryu Bronu. V veliki meri je bil prav slednji kriv za nastalo situacijo, predvsem zaradi forsiranja Hensleyevih del kot večine glasbenega materiala na albumih.

Še pred izbruhom nove krize pa so leta 1979 posneli svoj tretji koncertni album "Live In Europe 1979", ki je izšel šele konec 80-ih in je sijajen dokument Lawtonove ere. Kljub vsem nesoglasjem, pa je takrat že kazalo, da se bodo stvari umirile, saj se je band po turneji vrnil v studio, da bi skupaj posnel svoj trinajsti album, ki naj bi se prvotno imenoval "Five Miles", vendar je vse skupaj kmalu padlo v vodo. Zopet je prišlo do nesoglasij zato sta Lawton in Kerslake zapustila band. Zopet so morali poiskati dva nova člana.

Odločeni, da kolikor je mogoče hitro zapolnijo vrzel, ki je ostala po odhodu glavnega pevca, niso dolgo zapravljali časa ter izbrali mladega Valežana Johna Slomana. Sloman je že prej dokazal, da je nadarjen glasbenik, saj je poleg petja obvladal tudi kitaro in piano. Mnogi so mu napovedovali svetlo prihodnost, zlasti potem ko je kot novi pevec banda Lone Star, sodeloval na njihovem drugem albumu. Številni so ga celo razglašali za novega Roberta Planta, pevca skupine Led Zeppelin. Edini problem pri vsem tem je bil, da si mnogi niso znali predstavljati Planta kot pevca Uriah Heep. Hensley je čez nekaj let priznal, da je on pravzaprav takrat želel, da bi njihov novi pevec postal Peter Goalby. Goalby je bil prav takrat na avdiciji, toda Hensley je priznal, da je bil takrat preglasovan in odločitev za Slomana je bila že sprejeta. Goalby pa se jim je vendarle že čez dve leti pridružil kajti Slomanova kariera pri Uriah Heep je bila kratka. Za bobne se je usedel Chris Slade, ki je prišel iz Manfred Mann's Earthband in Uriah Heep so se lahko vrnili nazaj v studio.

"Conquest", njihov trinajsti studijski album, ki je izšel februarja 1980, je sovpadal z 10. obletnico banda, kar je bil verjetno eden glavnih vzrokov, da so se po dolgem času spet vrnili na britansko lestvico. Kljub temu pa je bil to album, ki je zvenel še manj "heepovsko", kot prejšnji trije. Tako imenovani novi val britanskega heavy metala je bil takrat ravno na vrhuncu in glasba večine izmed teh bandov, na katere so vplivali prav Uriah Heep je, ironično, pomembno zaznamovala slog te plošče. Čeprav je nek kritik album ocenil kot manjšo mojstrovino in da ni bil brez kvalitetnih skladb kot so "No Return", "Imagination", "Feelings", "Carry On" ter "It Ain't Easy", je bil "Conquest" vsaj tako daleč od starih Uriah Heep kot tudi od tistega njihovega zvoka ter stila, ki je takrat pomembno vplival na večino britanskih metal bandov. Polni zanosa so se odpravili na svetovno turnejo. Toda turneja ob desetletnici banda se je izkazala za neuspešno in je že kmalu povzročila drastične spremembe v zasedbi. Hensley je bil vse bolj nezadovoljen s Slomanom, zlasti z njegovo interpretacijo nekaterih njihovih klasik ter nezmožnostjo ustvarjanja nove glasbe. Vse to je na koncu privedlo do Hensleyevega odhoda iz banda. Za mnoge fane je bil to najbolj katastrofalen dogodek, ki je doletel band po Byronovem odhodu izpred štirih let. Čeprav se je Hensleyev način pisanja glasbe od prve polovice 70-ih do takrat dramatično spremenil, je bilo vsakemu znano, da je bil prav on pisec večine njihovih najboljših del, kar so jih kdaj izdali. To je hkrati v očeh fanov pomenilo, da bo band brez njega postal veliko slabši. Čeprav je bil Hensleyev odhod, s strani založbe, označen kot spravljiv je bilo vsakomur jasno, da to ni bilo res. Hensley je nato ustvaril sijajno solo kariero in tistega leta izdal svoj tretji album "Free Spirit".

Seveda se je iskanje ustrezne Hensleyeve zamenjave izkazalo kot nekaj, kar je bilo na mejah možnega. Kanadski klaviaturist Greg Duchert, ki je pred tem skupaj s Slomanom sodeloval v malo znanem bandu Pulsar je bil priveden kot menjava za Hensleya. Bil je talentiran glasbenik, toda ne naravni igralec rock glasbe. Novembra 1980 so odšli še enkrat na turnejo, ironično predstavljeni kot definitivni Uriah Heep, kar res ni moglo biti dlje od resnice. Single "Think It Over" je bil edino kar je izdala ta zasedba. Sloman je odšel že na začetku leta 1981, da bi začel solo kariero. Še danes se band sprašuje ali je odšel na lastno odločitev ali so ga oni prisilili.Tudi Duchert in Slade, ki je kasneje postal bobnar pri Ac/Dc ter Asia-i sta odšla kmalu za njim. Kemija med to postavo je bila definitivno popolnoma napačna, zato se je Mick Box odločil, da odstrani to verzijo Uriah Heep in zgradi band na novo, okoli sebe in Trevorja Bolderja. Ta dva, zadnja preostala "Heepsterja" sta istega leta obiskala Davida Byrona. S pravkar zagotovljeno rekordno pogodbo sta bila prepričana, da se jima bo Byron, katerega solo kariera je bila takrat na najnižji točki ponovno pridružil. Toda Byron ni želel niti slišati o tem zato si je premislil tudi Bolder ter se zaradi tega odločil, da nima druge opcije kot da sprejme ponudbo banda Wishbone Ash. Tako so bili Uriah Heep zreducirani na enega samega člana, Micka Boxa, ustanovitelja in edinega originalnega člana, ki je bil z bandom z dušo in srcem tudi skozi najbolj mračne trenutke. Tedaj pa se je zdelo, da je napočil konec in Box je preživel dva dneva zaprt v svojem stanovanju, napol pijan, napol mrtev od žalosti. Po preživetem šoku je Box razmislil o možnostih, ki so mu ostale. Tehtal je med predlogom njegovega agenta naj gre na pot "kitarskega heroja", kar je bila takrat ena od možnosti ali pa naredi svoj solo band. Vse to so bile možnosti, ki so bile proti temu, da bi ime Uriah Heep ostalo živo. Potem ko je prejel množico pisem fanov, ki so mu pisali, da je reformacija Uriah Heep tisto, kar fani hočejo se je odločil za ponovno izgradnjo banda. Lee Kerslake je bil prvi, ki se mu je pridružil, oziroma vrnil, potem ko je ravno zapustil The Ozzy Osbourne Band. Box ga je uspel prepričati, da so bili problemi z menedžmentom, ki so povzročili njegov odhod iz banda pred nekaj leti sedaj zakrpani, Hensleya ni bilo več v bandu in Gerry Bron je bil zadolžen le še za založbo in ne več tudi za menedžment. Basist Bob Daisley (ex-Widowmaker, Rainbow) je takrat prav tako zapustil Ozzyev band in se je tako pridružil Kerslakeu pri novih Uriah Heep. Daisley, ki je bil Avstralec, ni bil neznan Boxu, saj je njegov stari band Widowmaker spremljal Uriah Heep na njihovi "High And Mighty" turneji, leta 1976. Klaviaturist John Sinclair je končal svojo kariero pri ameriškem bandu Lion, kar mu je omogočilo, da je prevzel mesto klaviaturista pri Uriah Heep. Prav tako je bil že prej povezan z njimi, saj je bil kot takratni klaviaturist banda Heavy Metal Kids, udeležen ko je njegov band spremljal Uriah Heep na njihovi "Sweet Freedom" turneji, leta 1973. Mesto glavnega pevca je naposled pripadlo Petru Goalbyu, kateremu to nekoč ni uspelo. Goalby, ki je bil takrat ravno na turneji z njegovim tedanjim bandom Trapeze, je bil zainteresiran za sodelovanje, če bo ponudba veljala tudi po izteku turneje s Trapeze, sredi katere je takrat bil. Ko je bilo konec turneje s Trapeze je bil že prepričan, da so Uriah Heep medtem že izbrali nekoga drugega. Toda oni so počakali na njegovo vrnitev, kajti tokrat je bil Goalby tisti, katerega so si želeli, čeprav so bili v ponudbi tudi drugi pevci. Tokrat je celoten band sodeloval pri pisanju glasbe in besedil in vsako izmed članov je bil zaslužen za posamezno skladbo. Kot končno funkcionalen band so se odpravili v studio, da bi posneli nov album. Večina skladb je bila posneta v Ridgefarm Studios, toda Gerry Bron je bil nezadovoljen s posnetki in projekt je bil pokvarjen. Band se je preselil v The Roundhouse Studios in skupaj z Ashleyem Howeom v produkciji posnel tisto kar je kasneje izšlo na novem albumu. Howe je bil z bandom od zgodnjih let z Bronze in je bil eden najzaslužnejših za tradicionalno odlično produkcijo.

"Abominog", skupaj s svojo v oči vpadljivo naslovnico, je izšel maja 1982 in je bil njihov štirinajsti studijski album. Bronovim prizadevanjem navkljub je vseboval še nekaj podlage iz Ridgefarm Studios. Doživel je odlične kritike in nekdo je celo izjavil, da gre za najbolj zrel album v njihovi karieri ter tudi najboljši. Nek drug kritik, ki drugače ni bil posebno naklonjen bandu, jim je dodelil pet zvezdic od petih možnih ob izjavi, da to ni prvoaprilska šala. Vse to je več kot zgovorno pričalo o kvaliteti tega albuma. Izid albuma je bil pospremljen skupaj z EP-jem "Abominog Junior", ki je na prvi strani vseboval priredbo Russa Ballarda "On The Rebound", ki je bila tudi na albumu, priredbo banda Small Faces "Tin Soldier" ter njihovo originalno delo "Son Of A Bitch". "On The Rebound" je bil izbran predvsem na željo založbe in ne banda. Prav gotovo ni bila najboljša izbira, saj je bila na tem albumu kopica boljših skladb. Band si je veliko bolj želel izbiro skladbe "Too Scared To Run", ki poleg prav tako odličnih "Running All Night (With The Lion)", "That's The Way That It Is" ter "Think It Over", ki je bila na novo posneta z Goalbyem na vokalu, najlepše demonstrirajo njihov tedanji stil. Turnejo so po dolgem času spet začeli v VB, kot glavni band, na festivalu v The Palace Lido, v mestu Douglas, na otoku Mann, 6.junija 1982. To je bil tudi glavni dogodek festivala, ki je bil predvajan na radiu ob zgovorni udeležbi 60 milijonov ljudi. Drugi single z albuma "That's The Way That It Is" in izdani video je bandu med drugim prinesel pozornost severnoameriške MTV ter s tem preboj na ameriške glasbene lestvice. Prav tako so igrali v Donningtonu, na Monsters Of Rock festivalu, ki je bil njihov vrhunec tistega leta, ko so se kot mitološki ptič feniks ponovno oživeli ter se hkrati vrnili na sam vrh. Po turneji so se odpravili v studio, da bi gradili na novo pridobljenim uspehom ter skupaj s producentom Ashleyem Howeom posneli "Abominovega" naslednika. "Abominog" pa je postal v njihovi zgodovini zapisan kot album, ki jih je iz sedemdesetih katapultiral v osemdeseta. Novi album je bil ponovno posnet v studijih Gerrya Brona, Roundhouse Studios in izdan maja 1983.

Petnajsti studijski album "Head First" je bil v istem slogu kot predhodnik in ta zmagovita formula se je izkazala za izjemno uspešno saj jim je ponovno prinesla številne pohvale kritikov. Večina pa si je bila enotna, da je novi album celo boljši od predhodnika. Sijajne skladbe kot so "The Other Side Of Midnight", "Weekend Warriors" ter priredbi "Lonely Nights" ter Stay On Top" so jemale te pohvale v zakup. Kljub temu pa se je, takoj ko je bil album posnet, Daisley ponovno vrnil k Ozzyu ter pustil odprta vrata za vrnitev Trevorja Bolderja, ki je ponovno dobil svoje mesto v bandu. Tudi tokrat je Bronze kot singla izbral čimbolj komercialni skladbi. Prva je bila "Lonely Nights", katero je napisal Bryan Adams in si z njo ustvaril hit. Band je sicer želel, da bi kot single izšel "The Other Side Of Midnight", ki je bil že v koncertnem repertoarju in je bil skupaj s "Too Scared To Run" s prejšnje plošče prvovrsten dokaz, kje so se takrat glasbeno nahajali. Toda zopet so bile zahteve banda preslišane in "Stay On Top" je bil izbran kot drugi single. Ta single in njegov video sta bila takrat razširjena po vsem svetu, tudi pri nas in tedaj je band tudi prvič in verjetno zadnjič obiskal Slovenijo. Medtem, ko je band prirejal koncerte po celem svetu, pa se je založba Bronze Records nenadoma znašla v finančnih škripcih. Bronze Records so propadli zaradi številnih problemov in napak menedžmenta, glavni vzrok pa je tičal v propadu Bronovih zračnih linij Executive Express. Slava in uspeh Uriah Heep so mu pomagali zgraditi njegov imperij, sedaj pa se je to vse sesuvalo kot hiša iz kart, tudi med bandom in menedžmentom, ki na turneji sploh ni poskrbel za ustrezno promocijo njihovega novega albuma. Prvič v svoji karieri so se Uriah Heep znašli v iskanju nove pogodbe, ki ni bila več vezana na vpliv Gerrya Brona. Tudi Goalby je postajal vse bolj togoten zaradi slabe promocije in ostrega ritma turneje, ki je bila vse bolj obsežna. Turneje pa je bilo konec šele sredi leta 1984. Potem ko so sklenili pogodbo z založbo CBS Portrait so se vrnili v studio skuapj s producentom Tonyem Plattom.

"Equator", njihov šestnajsti studijski album, je izšel marca 1985 in je ponovno prislužil številna odobravanja kritikov. Album je bil kljub temu lažje kategorije kot prejšnja dva. Kljub temu pa je bilo na albumu tudi nekaj kvalitetnih skladb kot so "Rockarama", "Blood Bath", "Poor Little Rich Girl" in "Night Of The Wolf". Mick Box je kasneje potožil, da so imeli probleme s producentom, ki je album preproduciral. Po izidu je bila planirana intenzivna turneja po VB, ki je bila njihova prva popolna turneja po VB od tiste s Slomanom in Dechertom v zasedbi, leta 1980. Prav takrat pa je band in fane šokirala ter pretresla novica o smrti originalnega pevca Davida Byrona. Zavedajoč se Byronovega izjemnega pomena v zgodovini Uriah Heep je Goalby posvetil skladbo "The Wizard" v njegov spomin, medtem ko je bila na koncertnem seznamu. Kot Single je bila izbrana skaldba "Rockarama", ki je skupaj s svojim zabavnim videom obdržala band na zavidljivi ravni. Drugi single "Poor Little Rich Girl" je še dopolnil uspeh in band se je odpravil na še eno obsežno svetovno turnejo. CBS pa je kljub temu pozabila poskrbeti za ustrezno promocijo novega albuma. Band se spominja, da ko so prispeli v Avstralijo, da bi naredili okrog 36 nastopov v 40-ih dneh, pri lokalni CBS niso vedeli niti tega, da je bil zunaj novi album. Frustracije z založbo, problemi z menedžmentom in skoraj nemogoč koledar turneje so začeli kazati svoje znake, dokler se ni Goalby naposled odločil zapustiti band skupaj z Johnom Sinclairom, ki se je nato pridružil Ozzyu Osbourneju, kjer je še danes. Pogodba med CBS in Uriah Heep je bila prekinjena in ponovno so se znašli pri iskanju novih članov in založbe.

Ironično, kot se morda zdaj zdi, je band skoraj ponovil isto napako v svojem izboru novega pevca kot takrat, ko so pred leti namesto Goalbya izbrali Slomana. Že uveljavljeni Bernie Shaw, Kanadčan, ki je med drugim pel pri bandih kot so Grand Prix, Praying Mantis in Stratus, je bil na avdiciji, toda službo pevca je dobil Stefan Fontaine. Steff, kakor je želel da ga kličejo je bil še najbolj znan po svojem delu z bandom iz Los Angelesa, Joshua. Prav gotovo je bil nadarjen pevec, vendar je bil hkrati tudi precej mlajši od večine članov banda in prav njegovo pomanjkanje zrelosti in izkušenj je bil glavni vzrok za njegovo zelo kratko kariero v bandu. Avstralski klaviaturist Phil Lanzon je bil medtem izbran, da dopolni zasedbo. Lanzon je prej ustvarjal skupaj z Grand Prix, Sad Cafe in je bil ravno na turneji z The Sweet, ko je dobil povabilo, da se pridruži Uriah Heep. Lanzon in Box sta se pogovarjala o možnosti Lanzonovega prihoda preden je odšel s turneje z The Sweet, in medtem ko je bil v Avstraliji, je dobil set listo Uriah Heep kar po telefonu. Lanzon si je v ta namen celo kupil njihove plošče, da bi se tako lažje naučil komade in se tako čim hitreje vključil v band. Še pred najdbo nove založbe so imeli ponovno turnejo po severni Ameriki. To je bila tudi edina turneja na kateri je pel Fontaine, kajti še preden se je band vrnil nazaj v Anglijo je bil odpuščen. Band Bernieja Shawa Stratus so igrali še zadnji koncert, ko je bil Shaw povabljen, da se pridruži Uriah Heep.

S Shawom in Lanzonom v bandu so Uriah Heep zakorakali v najstabilnejše in za mnoge tudi najuspešnejše obdobje v zgodovini banda. V zasedbi: Mick Box-kitara, Bernie Shaw-vokal, Trevor Bolder-bas, Lee Kerslake-bobni in Phil Lanzon-klaviature pa so aktivni še danes. Ne samo, da je leto 1986 pomenilo začetek nove ere v zgodovini banda, ki je poleg odličnih osebnih odnosov med člani pomenilo tudi začetek pojavljanja njihovih starih del na prvih CD-jih založbe Legacy Records. Legacy si je zagotovil pravice do izdaj večine starih del in je takrat med drugim izdal tudi legendarni "Live In Europe 1979". Marca 1987 je nova postava začela igrati po številnih deželah kontinentalne Evrope in tam doživela številne ovacije med starimi in novimi fani. Shaw se je izkazal kot instanten hit med ljubitelji starih Uriah Heep in je bil za mnoge najboljši pevec po Davidu Byronu. Tudi kemija banda je ponovno delovala tako dobro kot v 70-ih.

Konec leta so Uriah Heep razprodali deset koncertov na Moskovskem olimpijskem stadionu. Hkrati pa so bili prvi zahodni rock band v zgodovini, ki je bil povabljen da zaigra na tleh SZ. Med Rusi, lačnimi dobre glasbe, so bili tako popularni, da so šle fotografije banda za med in to ne za majhne vsote. Koncerti so bili posneti tako na avdio kot video trak in koncertni album "Live In Moscow" je izdala njihova nova založba Legacy Records, okrog osem mesecev po koncu turneje. Film pa kljub vsem prizadevanjem ni nikoli izšel v Evropi. Njihov prvi koncert pred domačim občinstvom je napočil leta 1988, na The Reading Festival, kjer so bili posebni gostje ter glavni odjemalci in polnilci celotnega festivala. To je bil njihov prvi britanski nastop po treh letih, kateremu je sledila še kratka turneja, ki je promovirala koncertni album "Live In Moscow" in single z njega "Easy Livin'". Seveda tokrat ni bilo več nobenih možnosti za ponovni preboj na lestvice, toda Uriah Heep so se ponovno vrnili k splošni pozornosti glasbeno ozaveščene javnosti. "Live In Moscow" pa je vseboval tudi tri skladbe, ki niso izšle na nobenem studijskem albumu. To so bile "Corina", "Mister Majestic" in "Pacific Highway". Band je vztrajno nadaljeval s turnejo toda pred letom 1989 niso izdali nobenega novega studijskega albuma.

"Raging Silence", njihov sedemnajsti album, ki je izšel leta 1989, je produciral Richard Dodd in je požel odlične kritike v vseh glasbenih revijah. Predsem po zaslugi skladb kot so "Hold Your Head Up", "Blood Red Roses", "Cry Freedom", "Bad Bad Man" ter "More Fool You". Novonastala klasika "Hold Your Head Up" je bila izbrana kot single. Čas se je zdel ravno ustrezen saj so bile takrat lestvice polne priredb bandov iz 70-ih, toda slaba promocija založbe Legacy je povzročila, da je poniknil brez sledu, tako kot njegov naslednik "Blood Red Roses", katerega je napisal njihov bivši pevec Peter Goalby. Po serijah pripravljalnih koncertov so bili glavni band, ki je nastopil v dvorani London Astoria, preden so šli na turnejo po Evropi. Koncert je bil posnet kot video "Raging Through The Silence". Proti koncu leta 1989 so igrali tudi v glavnem Nottinghamskem studiu, kjer so snemali film, ki je bil prikazan kot del neodvisnih TV serij imenovanih "Bedrock", ki so bile čez nekaj let ponavljane v seriji "Cue The Music". Video iz koncerta je bil prav tako izdan leta 1990 kot del 20 obletnice banda, imenovan "Live Legends" skupaj s trojno CD škatlo njihovih klasik imenovano "Two Decades In Rock". Prav tako je bil del videa "Live Legends" posnet na CD ter izdan kot kompilacija "Still 'Eavy, Still Proud". Tistega leta so imeli samo en nastop v VB in sicer na motorističnem vestivalu "The Bulldog Bash". Zato ker je bila promocija izven bikerskega kluba zelo slaba je bilo tam tudi zelo malo pravih fanov banda. Čeprav so bili Uriah Heep po prihodu Shawa in Lanzona stabilen band, so bili daleč od rekordnih pogodb, ki so bile nekoč ena od stalnic, ki so jih spremljale. Pravzaprav so med letoma 1986 in 1995 izdali le tri studijske in en koncertni album. Kljub temu je band nadaljeval z dolgimi in konstantnimi turnejami. To obdobje so britanski fani poimenovali "leta divjine".

Priprave za naslednji album so se začele leta 1990, toda zaradi nenehnih turnej po Severni in Južni Ameriki ter številnih festivalih po Evropi je bil izid albuma kar naprej prelagan. Richard Dodd, producent prejšnjega albuma "Raging Silence" je bil nedosegljiv, zato je produkcijske obveznosti prevzel kar basist Trevor Bolder.

V začetku leta 1991 je naposled izšel njihov osemnajsti studijski album "Different World", ki si je prislužil mešane kritike. Toda večina kritikov se je strinjala, da je produkcija odlična in da bi lahko Bolder v prihodnosti produciral tudi naslednje albume. Album vsebuje veliko blestečih trenutkov v obliki skladb "Blood On Stone", "All God's Children","Different World" in "Cross That Line". Sledila je najdaljša turneja po VB, po tisti izpred šestih let ko je izšel "Equator". Zaradi ponovne slabe promocije plošče je band prekinil svojo pogodbo z Legacy Records. Kljub vsemu so ponovno nastopali po kontinentalni Evropi, Severni Ameriki, Južni Koreji, Vzhodni Evropi in Japonski. Istega leta so začele deževati številne kompilacije toda edini pravi kompilaciji, ki sta ponujali kaj več kot prej neizdani material je bila "Rarities From The Bronze Age", sijajni CD, ki je vseboval prej neizdane skladbe s singlov in B-strani plošč ter "The Lansdowne Tapes", ki je vsebovala prej neizdani material iz zgodnjih 70-ih oziroma iz obdobja Spice do "Look At Yourself" ere. Avgusta, leta 1992 so se vrnili v studio ter posneli pet novih skladb za svojo novo založbo SPV.

Novi album, devetnajsti studijski, pa je izšel šele leta 1995 ob 25 obletnici banda. Imenoval se je "Sea Of Light" in je bil za večino kritikov njihov najboljši album po "Demons And Wizards" ter "The Magicians Birthday". Skladbe kot so "Against the Odds", "Time Of Revelation", "Universal Wheels" ter "Love In Silence" so zgovorno pričale o izredni kvaliteti novega albuma. Po 23-ih letih je z bandom ponovno sodeloval tudi legendarni Roger Dean ter s sijajno naslovnico poskrbel za veliko boljšo prepoznavnost nove plošče. Leta 1996 je pri isti založbi izšla koncertna plošča "Spellbinder", ki je ena izmed najboljših koncertnih plošč v zgodovini banda. Istega leta pa je pri založbi Essential Records izšel box "Time Of Revelation" s štirimi CD-ji najboljših in nikoli prej izdanih skladb.

Leta 1998 je izšel njihov dvajseti album "Sonic Origami", ki je s skladbami "Between Two Worlds", "Only The Young" ter "Golden Palace" nadaljeval kvaliteto predhodnika. Nato so začele koncertne plošče kar deževati. Leta 2000 "Future Echoes Of The Past", leta 2001 "Acousticaly Driven" ter "Electricaly Driven", leta 2002 "The Magician's Birthday Party" (s posebnima gostoma Kenom Hensleyem in Johnom Lawtonom), leta 2003 "Live in the USA" ter leta 2004 "One Magic Night". Band ima zadnja leta intenzivne tureneje po vsem svetu. Novo studijsko plošča naj bi po besedah članov izšla konec leta 2006.

Peter Podbrežnik