UFO so eni najimenitnejših predstavnikov britanskega hard rocka. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zabrisali mejo med klasičnim hard rockom in heavy metalom in bili tako eni najpomembnejših pionirjev pri razvoju NWOBHM gibanja iz preloma sedemdesetih v osemdeseta, velik vpliv jim priznavajo celo tako imenitne zasedbe kot so Metallica, Def Leppard in Iron Maiden. UFO so začeli preigravati daljnega leta 1969, veliko prelomnico pa so doživeli nekaj let kasneje, ko je v zasedbo prišel nemški kitarist Michael Schenker, pod mentorstvom katerega so doživeli pravi preporod in izdali nekaj brezčasnih klasik. V drugi polovici sedemdesetih so v Veliki Britaniji in Ameriki želi velike komercialne uspehe, popularnost pa jim je začela padati v osemdesetih letih, pa čeprav so skozi celotno kariero izdajali konstantno privlačne albume.

PRVI GLASBENI KORAKI (1969 - 1972)

Pevec Phil Mogg, kitarist Mick Bolton, basist Pete Way in bobnar Andy Parker so avgusta 1969 ustanovili zasedbo Hocus Pocus, a so se že nekaj mesecev kasneje preimenovali v UFO – v čast lokalu, v katerem jih je odkril Noel Moore, ki jih je privedel k svoji založbi Beacon Records. Naslednje leto so izdali prvenec s tipično mešanico bluesa, boogieja in hard rocka. Album je vseboval težkorockersko priredbo Eddieja Cochrana C'mon Everybody. Prva dva albuma, »UFO 1« in »UFO 2: Flying« sta bila zelo uspešna na Japonskem in tudi v Nemčiji, pomanjkanje zanimanja na domačih britanskih tleh pa je skupino prisililo, da so koncertni album »Live« (1972) originalno izdali zgolj za japonski trg.

PRIHOD MICHAELA SCHENKERJA IN MEDNARODNI USPEH: KLASIČNA LETA (1973 – 1979)

Začetni zvok skupine je bil resda zelo težak, a hkrati tudi psihadelično space rockerski (o čemer pričata 26-minutni naslovni komad drugega albuma in 16-minutni opus Star Storm). Trg je bil že nasičen tovrstnega zvoka, zato je bila možnost za uspeh majhna. V začetku leta 1972 je skupino zapustil kitarist Mick Bolton, na njegovem mestu pa se je po kratkih nadomeščanjih Larryja Wallisa in Bernieja Marsdna sredi leta 1973 na prigovarjanje Mogga in Waya ustalil nekdanji član Scorpionsov Michael Schenker. Ta je ob prihodu štel vsega 18 let, a je bil klub temu na trgu že priznan glasbeni genij. Z novo založbo (Chrysalis Records) in novim producentom Leom Lyonsom (Ten Years After) so leta 1974 izdali album »Phenomenon«, ki je postal takojšnja klasika. Komadi so bili neposrednejši, kitare pa ojačane, s čimer so UFO naposled našli stil, v katerem so se počutili domače. Skladbi Doctor Doctor (kasneje so jo priredili veliki Iron Maidni) in Rock Bottom sta postali takojšnji uspešnici in še danes ostajata redni spremljevalki vsakega UFO koncerta. Za časa promocijske turneje se je skupini pridružil nekdanji Skid Row kitarist Paul Chapman.

Naslednja dva albuma »Force It« (1975) in »No Heavy Petting (1976) ter intenzivno koncertiranje so naposled prebile bariero sprva ameriškega, nato pa še domačega britanskega trga, tako so sredi sedemdesetih UFO postali splošno prepoznavno ime svetovne heavy rockerske srenje.

Po začetnem eksperimentiranju s klaviaturami med snemanjem albuma »Force It«, na katerem je Londončanom družbo delal Ten Years After klaviaturist Chick Churchill, so leta 1976 na mesto klaviaturista rekriturali Paula Raymonda, s katerim so posneli album »Lights Out«. Album predstavlja vrh ustvarjalnega opusa zasedbe in še danes velja za eno najbolj čislanih klasik tradicionalnega hard rocka sedemdesetih. Skladbe Too Hot To Handle, Lights Out in epska 7-minutna mojstrovina Love To Love so dokazi takratnega izjemnega kreativnega navdiha te britanske skupine.

Na krilih pozitivnih kritik so se UFO znova odpravili v studio in leta 1978 izdali album »Obsession«, ki mu je sledila ameriška turneja, na kateri so posneli koncertni plošček »Strangers In The Night«, ki je kmalu po izidu v začetku leta 1979 pristal na samem vrhu britanske lestvice prodajanosti.

SCHENKERJEV ODHOD (1979)

Poleg težav s Schenkerjevo odvisnostjo od alkohola so bend pestile tudi tenzije med frontmanom Moggom in nemškim kitaristom, zato je ta skupino takoj po zaključku ameriške turneje 79' tudi zapustil. Za kratek čas se je vrnil k Scorpionsom, nato pa je ustanovil svojo skupino Michael Schenker Group (MSG).

V Schenkerjeve škornje je stopil Paul »Tonka« Chapman, skupina pa je leta 1980 izdala nov album »No Place To Run«, za produkcijo katerega je poskrbel nekdanji producent Beatlov George Martin. Album ni ponovil uspehov svojih predhodnjikov, skupino je zapustil klaviaturist Paul Raymond, na njegovem mestu pa se je ustalil Neil Carter, ki je po Schenkerjevem odhodu v skupini sočasno zapolnil tudi kreativno vrzel. Carter je z UFO premierno nastopil na Reading festivalu avgusta 1980, na katerem so UFO nastopili kot glavni nosilci. V začetku naslednjega leta so Britanci izdali naslednji album »The Wild, The Willing And The Innocent« z nekoliko blažjim rockerskim zvokom in zahvaljujoč komadu Lonely Heart v Ameriki znova poželi dobršno mero simpatij.

PADEC POPULARNOSTI V OSEMDESETIH (1980 – 1988)

Februarja 1982 so UFO izdali album »Mechanix« z novim hit singlom Back Into My Life. Konec istega leta je ustanovni član, basist Pete Way, skupino zapustil in z Motörhead kitaristom Eddiejem Clarkom ustanovil projekt Fastway. Z novim basistom Billyjem Sheehanom so izdali album »Making Contact«, a doživeli komercialen polom, s čimer se je krivulja popularnosti za UFO počasi, a vztrajno začela obračati navzdol. Po dvoletnem mirovanuju je Phil Mogg okoli sebe zbral novo zasedbo in z njo izdal album »Misdemeanor« in kasneje še EP »Ain't Misbehavin'«, a so zaradi finančno neuspešnih projektov UFO inštrumente za nekaj let znova položili v kot.

NIHAJOČA DEVETDESETA (1992 – 2003)

Leta 1992 sta se Mogg in Way odločila za ponoven zagon kolesja in s Cliveom Edwardsom ter Laurencom Archerjem izdala nov album »High Stakes & Dangerous Men«. Minilo je že lepo število let od obdobja, ko so UFO želi največje uspehe, zato je bila ponovna združitev skromna in nepompozna, vseeno pa je pritegnila nekaj pozornosti in celo zahteve po združitvi klasične postave iz sedemdesetih. Mogg, Schenker, Way, Raymond in Parker so znova zaigrali skupaj in izdali albume »Walk on Water« (1995), »Covenant« (2000) in »Sharks« (2002). V tej postavi so s turnejami objadrali svet, a so žal na plano prišle stare zamere, spori so se nadaljevali in Schenker je skupino sredi ene izmed turnej znova zapustil, kar je po svojih projektih razteplo tudi preostale člane. Med drugim sta Mogg in Way pod svojim lastnim imenom konec devetdesetih izdala dva studijska albuma.

PRIHOD VINNIEJA MOOREA IN PREPOROD ZASEDBE (2004 - )

Kmalu po izdaji albuma »Sharks« je Schenkerja nadomestil kitarist Vinnie Moore. UFO so izdali sedemnajsti studijski album »You Are Here« (2004), pri snemanju katerega jim je pomagal bobnar Jason Bonham. Naslednje leto so obeležili z masovno CD / DVD izdajo koncertnega materiala pod naslovom »Showtime«, skupini se je znova pridružil originalni bobnar Andy Parker, s katerim so nato izdali album »The Monkey Puzzle« (2006). 

Devetnajsti album »The Visitor« so UFO izdali junija 2009, a koncertno turnejo odigrali brez basista Petea Waya, katerega zdravstveno stanje ga je na stara leta glasbeno prisilno upokojilo. Album se je uvrstil med britanskih Top 100 albumov – prvič po več kot petnajstih letih! V začetku leta 2012 so UFO izdali svoj jubilejni dvajseti studijski album »Seven Deadly« in se z njim povzpeli na pomembnejše evropske glasbene lestvice, o vračajočem uspehu in preporodu zasedbe po prihodu kitarista Moorea pa pričajo tudi hvalospevne kritike. Tudi po štiridesetih letih igranja staroste britanskega rocka torej z vsakim novim korakom kredibilno upravičujejo svoje ime, ki je imelo nekdaj zelo pomembno premostitveno vlogo med razvojnim prehodom iz klasičnega rocka do prvih zametkov britanskega heavy metala.

 Urban Bolta