Mladi glasbeni uporniki iz Dublina so od leta 1977 do dandanes prehodili naporno pot. Do prvih posnetkov so prišli relativno hitro, vendar je trajalo najmanj tri leta, da so se prebili med vodilne v Veliki Britaniji. Pevec Bono (Paul Hewson), kitarist The Edge (David Evans), basist Adam Clayton in bobnar Larry Mullen Jr. so po boječih začetkih v domači deželi hitro prešli med zelo znane obetavne mlade skupine. Njihov pogled na svet je bil drugačen od trdih rokerjev, punkerjev, da o pop svetu sploh ne govorimo. Mimo zlorabljanja nedolžnih in življenja na račun malih ljudi v svojih besedilih niso šli mimo v skoraj nobeni pesmi. Toliko tožb, samoodpovedovanja in upanja v boljšo prihodnost je v popualrni glasbi delil le malokdo. Konec izkoriščanja in bede, jeza naj bo produktivna in ne samo destruktivna, taki sta njihovi glavni devizi. Leta 1984 so s ploščo The Unforgettable Fire postali svetovne superzvezde. Med nesmrtne so se zapisali tudi leta 1985 na koncertu za lačne v Afriki Live Aid, leta 1987 pa je plošča The Joshua Tree iz njih naredila legende. Kvartet sicer ni kdovekako tehnično izjemen ali celo superioren, vendar je pri U2 tako kot pri mnogih drugih najbolj važna glasba. Dobre pesmi so dandanes, tako kot pred leti, sestavljene iz nekaj akordov in dobre melodije. Ravno tako je potrebno napisati in si izmisliti besedilo, ki ne bo plehko, ampak bo s pravšnjo mero dobrega okusa izražalo njihova notranja stanja. To so U2, kot kaže, imeli v sebi že od zgodnjih začetkov v srednji šoli. Leta 1988 sta izšla plošča in istoimenski film Rattle And Hum, ki jih kažeta v biografski luči, še vedno pa jih je grizla naslednica plošče The Joshua Tree, s katero so zlahka osvojili ZDA, ki so znane kot najbolj zahteven glasbeni trg na svetu. Achtung Baby je leta 1991 končno prekinila negotovost in ponudila čvrst ritem, solidne skladbe in že prislovično napotilo k uporništvu prebivalcem novega sveta, ki je ravno takrat hotel pobegniti iz spon socializma in komunizma. Za mnoge so se U2 prodali že ob silnih zasluženih milijonih zelenih bankovcev, ki so jih dobili ob plošči in turneji The Joshua Tree, vendar njihovo prepričanje ni niti za las zašlo iz začrtane poti. Zelence je predvsem Bono porabil za drogo in alkohol, vendar ga je pozneje kmalu srečala pamet. Zooropa je izšla leta 1993 in je nadgradila njihovo že tako fanatično občinstvo. Leta 1995 so sodelovali s starim prijateljem producentom Brianom Enom za film Passengers in z italijanskim tenoristom Lucianom Pavarottijem posneli himno mestu uporniku Sarajevu z naslovom Miss Sarajevo. Plošča Pop je bila odmev na vse zlagano in nenaravno v sodobnem svetu. Polna je trdih ritmov, na trenutke iritirajočih zvokov in besedil, ki kot ponavadi bičajo tiste, ki si biča zaslužijo. Presunljivo lepa je bila All That You Can't Leave Behind iz leta 2000, položaj pa so utrdili in postali večji kot kdajkoli z How To Dismantle An Atomic Bomb iz 2004.

Jernej Vene, maj 2006