The Traveling Wilburys (včasih poimenovani samo kot Wilburys) je bila kratkostažna angleško-ameriška superskupina, ki so jo tvorili Bob Dylan, George Harrison (The Beatles), Jeff Lynne (Electric Light Orchestra), Roy Orbison in Tom Petty. Skupina je med leti 1988 in 1990 posnela dva albuma, pa čeprav je v vmesnem obdobju preminil rock'n'roll zvezdnik Roy Orbison. Kljub uspešnima studijskima avanturama Wilburysi kot skupina niso nikoli nastopili v živo.

FORMACIJA in IZDAJA PRVENCA (1988)

Prvi je javnosti aktivacijo nove superskupine The Traveling Wilburys februarja leta 1988 predstavil George Harrison, ko je bil v ameriški radijski oddaji Rockline gost novinarja Boba Cobuma. Harrison je nekaj mesecev pred tem izdal svoj deseti solo album »Cloud Nine«, ko ga je Cobum povprašal po njegovih prihodnjih načrtih. »V prihodnje želim izdati album z nekaterimi mojimi najdražjimi glasbenimi prijatelji... gre za skupino The Traveling Wilburys, ki smo jo ustanovili. Družno z njimi bi rad naredil album, nato pa gre lahko vsak izmed nas spet svojo pot«, je na vprašanje odgovoril Harrison. Slangovski izraz Wilbury izvira iz časa snemanja albuma »Cloud Nine«, nanaša pa se na snemalne napake, ki so bile posledica pokvarjenih studijskih naprav. Harrison je menda Jeffu Lynneu, vodji britanskih art rock velikanov Electric Light Orchestra, dejal: »We'll bury 'em in the mix«. Od tarat naprej sta glasbena prijatelja pogosto uporabila ta izraz, ki se je prijel tudi ostalih članov novoustanovljene superskupine. Harrison je predlagal ime The Trembling Wilburys, Lynne pa ga je popravil s pridevnikom Traveling, s čimer so se trinjali tudi ostali člani.

Vse se je začelo s kosilom v domačem studiu Boba Dylana, kjer so se zbrali George Harrison, Jeff Lynne, Roy Orbison, da bi posneli komad za b stran Harrisonovega singla This Is Love. Tom Petty je bil v skupino vključen bolj po spletu naključja, saj je Harrison pri njem pozabil eno svojih kitar, šel jo je iskat, nazaj pa sta se vrnila skupaj s Pettyjem. Družno so posneli skladbo Handle with Care, za katero pa je založba menila, da je enostavno predobro, da bi služila zgolj kot b stran singla. Peterica glasbenikov je uživala v družbi drug drugega, zato so se odločili, da skupaj posnamejo dolgometražni album. Pri njegovem pisanju so sodelovali vsi, posneli pa so ga v vsega desetih dneh maja 1988. Izšel je oktobra istega leta pod imenom »Traveling Wilburys Vol. 1«. Album so posneli na posestvu Davea Stewarta (Eurythmics). Da je bilo vzdušje med glasbeniki zvezdniki ves čas sproščeno, pričajo njihovi komično zasnovani psevdonimi. Pretvarjali so se namreč, da so sinovi izmišljenega moža Charlesa Truscotta Wilburyja. Album je naletel na pozitiven sprejem pri kritikih in poslušalcih, v Ameriki je posegel po trojni platinasti nakladi, za piko na i pa je v kategoriji najboljše rock izvedbe leta 1989 osvojil celo prestižno nagrado Grammy.

SMRT ROYA ORBINSONA in DRUGI ALBUM (1988 - 1990)

Kmalu po izidu prvenca, natančneje 6. decembra 1988, je v 53. letu starosti za posledicami srčnega napada umrl Roy Orbison. Preminulemu članu skupine v spomin so The Traveling Wilburys izdali video za skladbo End of the Line, v katerem glasbeniki z Orbisonom vred sedijo v krogu in preigravajo. Kljub Orbisonovi smrti je skupina posnela še drugi album »Traveling Wilburys Vol. 3«. Izšel je oktobra 1990, a ni uspel ponoviti prodajnega uspeha predhodnika.

KASNEJŠA LETA (1990 - )

V letih po 1988 so glasbeniki pogosto sodelovali na solo albumih drug drugega, medtem ko kot skupina niso nikoli koncertirali. Kot je leta kasneje dejal Tom Petty, je bil čar skupine ravno v medsebojnem druženju in spontanih večernih pogovorih, medtem ko bi morebitna turneja s seboj prinesla odgovornost, kar pač ne bi bilo v skladu s prvinsko idejo njihove eksistence. V dobrih medsebojnih odnosih sta v letih po zamrtju projekta ostala predvsem Harrison in Lynne. Slednji je celo produciral posthumna singla Beatlov Free as a Bird (1995) in Real Love (1996), ki sta izšla na njihovi antologiji. Po Harrrisonovi smrti leta 2001 je Lynne skupaj z njegovim sinom Dhanijem dokončal in koproduciral njegov posthumni solo album »Brainwashed« (2002), produciral pa je tudi solo album Toma Pettyja »Highway Companion« (2006).

Do preloma tisočletja sta bila oba The Traveling Wilburys albuma že dolgo izven prodaje, Harrison kot večinski lastnik pravic pa jih pred smrtjo ni uspel ponovno izdati. Do ponovne izdaje je tako prišlo šele leta 2007, ko je izšel boks set »The Traveling Wilburys Collection« z obema albumoma, bonus skladbami in 24-minutnim dokumentarcem o tem superzvezdniškem projektu. Boks je v Veliki Britaniji debitiral na samem vrhu lestvice prodajanosti, tudi v ostalih državah je žel uspehe, tako je v prvih treh tednih prodaje pošlo kar pol milijona njegovih izvodov.

Urban Bolta, december 2013