Trans-Siberian Orchestra je ameriška skupina, pravzaprav kar superprojekt, ki v svoj težko rockerski glasbeni izraz vključuje klasične, orkestralne in simfonične elemente, rezultat česar je veličastni operetni rockerski / heavy metalski zvok. Od leta 1993, ko so začeli z delovanjem, so do danes izdali pet studijskih albumov, v Ameriki so najbolj cenjeni zlasti po božični trilogiji »Christmas Eve and Other Stories« (1996), »The Christmas Attic« (1998) in »The Lost Christmas Eve« (2004), ki je v celoti posvečena božičnim napevom, izdali pa se še dva albuma z regularnimi temami - »Beethoven's Last Night« (2000) in »Night Castle« (2009). Skupina sestoji iz štirih stalnih komponistov, ki so vsi po vrsti povezani s heavy metal velikani Savatage, in kopice spremljevalnih koncertnih glasbenikov.

Trans-Siberian Orchestra slovijo kot prava koncertna atrakcija, saj so njihovi nastopi polni svetlobnih učinkov, laserjev, pirotehnike, svetlobnih ekranov in ostalih pripomočkov, s katerim obogatijo trenutno dogajanje na odru. V prvem desetletju novega tisočletja so bili po številu prodanih vstopnic med desetimi največjimi glasbenimi izvajalci tega planeta, sploh po zaslugi skoraj božanskega statusa na rodnih ameriških tleh.

FORMACIJA (1993 - 1996)

Začetki skupine segajo v leto 1993, ko je ameriški komponist in producent Paul O'Neill k sodelovanju povabil dolgoletne znance: Jona Olivo, Roberta Kinkla in Ala Pitrellija. Nadeli so si ime Trans-Siberian Orchestra (Transsibirski orkester), po Transsibirski železnici, ki povezuje mnoge pokrajine in kulture, prav tako, kot po O'Neillovih besedah tudi glasba.

O'Neill je z glasbo rasel že od sedemdesetih let dalje, v osemdesetih pa je postal koncertni promotor, menedžer in producent, tako je skozi osemdeseta in devetdeseta v takšni in drugačni obliki sodeloval z velikani glasbe, kot so Aerosmith, Humble Pie, Scorpions, Joan Jett, Sting, Madonna, začel pa je sodelovati tudi s progresivnimi heavy metalci Savatage, pri katerih so sredi devetdesetih med drugim igrali vokalist in pianist Jon Oliva, kitarist Al Pitrelli in gostujči klaviaturist Robert Kinkel.

TSO so že sredi prve polovice devetdesetih načrtovali izdajo svojega prvega albuma, rock opere o Boljševiški revoluciji, a je njihove načrte prekrižala nenadejana smrt Savatage kitarista, Jonovega brata Chrissa Oliva, ki je umrl v prometni nesreči. Založba Warner Bros je zaradi negovotove situacije razmišljala o odkrižanju benda s svojega okrilja, zato so morali Savatage na hitro posneti nova dva albuma, predno so se lahko O'Neill, Oliva in ostali znova posvetili novonastalemu projektu Trans-Siberian Orchestra. Projekt je nekako nadaljeval zvočno podobo heavy metalskih starost Savatage sredine devetdesetih, aranžmaje so še obogatili,  zvok pa omilili in se s tem približali okusu množic.

ZAČETEK USPEŠNE ZGODBE (1996 - )

O'Neill si je ob ustanovitvi benda v glavi ustvaril koncept o petih ali šestih albumih, božični trilogiji in pa dveh do treh regularnih albumih. Izid albuma o boljševiški revoluciji z delovanim naslovom »Romanov: When Kings Must Whisper« je bil prestavljen za nedoločen čas, tako da so TSO svojo diskografsko kariero otvorili s prvim delom božične trilogije »Christmas Eve and Other Stories« (1996). Kljub začetni skepsi glasbene industrije so TSO s prvencem zadeli v polno in z epskimi, nalezljivimi rock napevi okužili Ameriko, kjer je njihovo ime hitro pridobivalo na popularnosti. Na prvenec so med drugim vključili tudi skladbo Christmas Eve/Sarajevo 12/24, ki so ga pred tem na konceptualnem albumu »Dead Winter Dead« izdali že Savatage. Začrtano pot so nadaljevali tudi s svojim drugim albumom »Christmas Eve and Other Stories« (1998), na katerem se nahaja hit skladba Christmas Canon, rockerska predelava kompozicije nemškega baročnega skladatelja Johanna Pachelbela.

Naslednji album »Beethoven's Last Night« je izšel leta 2000, govori pa o fikcijski zgodbi zadnje Beethovnove noči, ko je s hudičem Mephistophelesom sklenil peklensko pogodbo in mu prodal svojo dušo. Album sestavljajo tudi Beethovnova klasična dela, predelana v rockerske melodije, gre pa za prvi TSO album, ki ne vsebuje božičnih tem. Skupina je album v celoti prvič zaigrala leta 2010 na turneji po Ameriki, leto kasneje pa tudi na svoji prvi evropski turneji sploh.

Trans-Siberian Orchestra so v tem času postali izredno priljubljeni koncertni izvajalec, ki je z rock opero na odre prinesel tudi pravo vizualno poslastico, zato so njihovi nastopi ne samo paša za ušesa, pač pa tudi za oči. Ko so se opomogli od stalnega koncertiranja (medtem so z delovanjem v začetku novega tisočletja prenehali tudi Savatage), so TSO posneli zadnji album božične trilogije, »The Lost Christmas Eve« (2004). Konceptualna zgodba govori o poslovnežu, katerega žena je med porodom umrla, novorojeni sin pa je bil zaradi tragedije tako dolgo brez kisika, da je utrpel nepopravljive poškodbe možganov. Na spremljajoči turneji po izdaji albuma so TSO na odre prinesli zgodbe vseh treh božičnih albumov, ki so jih nato družno izdali v boks setu »The Christmas Trilogy«. Boksu je priložen tudi DVD s posnetkom njihovega televizijskega nastopa iz leta 1999.

Po večletnem napornem koncertiranju so konec leta 2009 TSO izdali svoj peti album »Night Castle«, ki je naletel na dober sprejem tako med kritiki, kot tudi poslušalci. Debitiral je na petem mestu Billboardove lestvice prodajanosti in v osmih tednih dosegel zlato prodajno naklado. Kot je to postala že navada, je tudi novi album prinesel zgodbo, ki se razprostira skozi celotno delo, govori pa o sedemletni deklici in neznancu, ki na obali ob lunini svetlobi skupaj gradita peščeni grad in skozi neznančevo zgodbo potujeta po svetu. Jon Oliva sprva ni bil naklonjen novi konceptualni zgodbi in si je želel izdati album med seboj nepovezanih skladb, a ga je O'Neill prepričal v nasprotno. »Night Castle« je izšel na dveh ploščkih, prvi vsebuje omenjeno zgodbo, na drugem pa so se TSO poklonili svojim glasbenim idolom. Vsebuje nekaj Savatage priredb, kot tudi skladbo Nut Rocker, ki je zaslovela s predelavo prog rock pionirjev Emerson, Lake & Palmer, pri snemanju pa jim je na bas kitari pomagal nihče drug kot Greg Lake.

VSESVETOVNA KONCERTNA SENZACIJA

Leta 2012 so TSO izdali svoj prvi EP s petimi skladbami »Dreams of Fireflies (On A Christmas Night)«, ki je bil s ceno petih dolarjev ali manj nekakšno zahvalno darilo vsem poslušalcem, ki jim zvesto sledijo skozi leta in ki so jih z množičnim obiskom njihovih koncertov umestili v smetano najpopularnejših rock izvajalcev severnoameriške celine.

Še več, na spletni strani Ticketmater, največji svetovni spletni prodajalni koncertnih vstopnic, se v kategoriji pop / rock izvajalcev po izboru obiskovalcev strani že več uvrščajo na sam vrh najbolj popularnih koncertnih izvajalcev tega planeta. Potem ko so dolga leta koncertirali samo po rodni Ameriki, so od leta 2011 postali redni gostje tudi na evropskih odrih, pa čeprav se njihova popularnost na Stari celini (še?) ne more primerjati z uspehom v ZDA, kjer se po številu prodanih vstopnic lahko primerjajo celo z izvajalci, kot so Bruce Springsteen in Bon Jovi. Seveda se v njihovem uspehu skriva tudi mamljiva finančna situacija, ki pa ima huminatorno noto. Od vsake prodane vstopnice namreč TSO namenijo najmanj dolar eni od dobrodelnih organizacij iz mesta, kjer tisti večer igrajo.

S koncertiranjem so pričeli leta 1999 s posameznimi nastopi v večjih ameriških mestih, že naslednje leto pa so formirali dve koncertni različici skupine, ki sta praktično vsako leto od sredine novembra do začetka januarja zaposleni z vseskoznim koncertiranjem. Neformalno sta skupini znani kot »TSO west« oziroma »TSO east«, čeprav imeni strogo geografsko gledano nista v celoti točni, z obema različicima pa občasno nastopi tudi kakšnen od rock zvezdnikov, kot sta denimo Steven Tyler ali Joan Jett.

Na svoji premierni evropski turneji marca 2011 so poleg kopice gostujičih glasbenikov inštrumentalni del TSO sestavljali izključno Savatage člani (brez Jona Olive), tako da so koncerte zaključevali s Savatage klasiko Change. Naslednjo evropsko turnejo so otvorili s silvestrskim nastopom pred Brandenburškimi vrati v Berlinu, ko je skupaj z njimi v leto 2014 pred televizijskimi ekrani vstopilo na milijone gledalcev nemške televizijske hiše ZDF.

Urban Bolta, januar 2014