TNT je eden največjih izvoznih produktov norveške hard rock šole. Sredi osemdesetih so Norvežani iz Trondheima s kombinacijo melodičnega hard rocka in izjemnim vokalom ameriškega pevca Tonyja Harnella postali pomemben gradnik evropske hard rocka šole, kar jim je prineslo tudi turneje po Ameriki in Japonskem, kjer so si odre delili z velikani žanra, kot so Stryper, Twisted Sister in Great White. V več kot tri desetletja trajajoči karieri so izdali skupno dvanajst studijskih albumov, zadnjega (in menda sploh poslednjega) »A Farewell to Arms« leta 2010.

OSEMDESETA

Zgodba skupine TNT se je začela pisati leta 1982 v mestu Trondheim na Norveškem, ko so se zbrali vokalist / ritem kitarist Dag Ingebrigtsen, kitarist Ronni Le Tekrø, basist Steinar Eikum in bobnar Diesel Dahl. Že v letu ustanovitve so izdali samonaslovljeni debitantski album - kot se je izkazalo kasneje, edinega v karieri, odpetega v norveščini. V domovini je single Harley-Davidson med rockersko srenjo postal manjši hit. Avgusta naslednje leto je na mesto basista prišel Morty Black, novi frontman pa je postal ameriški vokalist Tony Harnell, s katerim so TNT izdali svoj drugi album »Knights of the New Thunder« (1984). Harnellov mogočen in štiri oktave visok vokal je bil element, ki je lepo zaokrožil zvok skupine in njihovo ime ponesel izven domovine v svet. Album je v skandinavskih deželah postal velika uspešnica, TNT pa so pristali pri založbi Mercury/Polygram. Drugi album je nato izšel še na ameriškem trgu, video za skladbo Seven Seas pa je bil v tistem obdobju reden spremljevalec MTV programa.

V isti postavi so TNT posneli še album »Tell No Tales« (1987), predno jih je zaradi notranjih trenj zapustil bobnar Dahl. Na tretjem albumu se nahaja skupinin največji hit 10.000 Lovers (In One), z izdelkom pa so Norvežani nekoliko ublažili svoj zvok in se približali polju melodičnega hard rocka. Album je bil ob izidu na Švedskem in Norveškem najbolje prodajani album leta (torej tudi pred glasbenimi velikani tipa Michael Jackson in Def Leppard), njihovo ime pa je ponesel po celem svetu. TNT so se skupaj s Stryper odpravili na razprodano arensko turnejo po Ameriki, sledila je še turneja s Twisted Sister in Great White, v vmesnem času pa so odigrali tudi nekaj samostojnih nastopov v večjih ameriških klubih.

Pred izdajo četrtega albuma »Intuition« (1989) je skupino okrepil bobnar Kenneth Odin. Z albumom so se TNT še približali izročilu skrajno melodičnega rocka / AOR-a. Z njim so dokončno prodrali tudi na japonski trg, dober sprejem na ameriških tleh pa jim je omogočil prvo samostojno turnejo onkraj Atlantika, tudi zavoljo pogostega predvajanja videa naslovne skladbe na MTV-ju.

DEVETDESETA

Odina na bobnih je zamenkal John Macaluso. Pri založbi Atlantic Records so izdali naslednji album »Realized Fantasies« in koncertni izdelek »Three Nights in Tokyo«, oba leta 1992. A zlata leta melodičnega rocka so bila mimo, promocija matične založbe je bila izrazito neintenzivna, zato je bil album neuspešen, TNT pa so se odločili za kreativni premor, v času katerega so se člani raztepli vsak po svojih ostalih glasbenih projektih. V drugi polovici devetdesetih je izšla kompilacija največjih hitov»Till Next Time – The Best of TNT«, skupina pa se je v postavi Harnell, Le Tekrø in Black z novim bobnarjem Frodeom Lamoyem znova zbrala in posnela naslednja dva albuma, »Firefly« (1997) in »Transistor« (1999).

NOVO TISOČLETJE

Ob vstopu v novo tisočletje se je v skupino vrnil bobnar Diesel Dahl, TNT pa so začeli z delom na novem albumu »My Religion«, ki je izšel leta 2004. V mesecih po izdaji je skupino zaradi osebnih in kreativnih razlik zapustil klasični bas kitarist Morty Black. Z novim basistom Sidom Ringsbyjem so posneli koncertni album »All the Way to the Sun«, še pred koncem leta 2005 pa je njihov stalni basist postal Victor Borge.

Kmalu je skupino zapustil še frontman Tony Harnell, ki je s TNT zadnjič nastopil 30. junija 2006, ko so igrali na Polar Rock festivalu na Norveškem. Hanellove velike škornje si je nadel britanski pevec Tony Mills iz benda Shy, ki je na omenjenem festivalu TNT-jem nastopil v vlogi predskupine. Kljub temu da je zapustil skupino, je Harnell sodeloval pri obdelavi posnetkov iz Madrida, ki so leta 2006 izšli na CD-ju in DVD-ju »Live in Madrid«.

Leta 2007 so TNT izdali svoj jubilejni deseti studijski album »The New Territory«, ki je med oboževalci zaradi negiranja svojega melodičnega zvoka naletel na slabe odzive, že naslednje leto pa so izdali nov album »Atlantis«. Konec leta 2008 so TNT v originalni postavi (Dag Ingebrigtsen, Ronni Le Tekrø, Steinar Eikum in Diesel Dahl) ob Ingebrigtsnovemu srečanju z Abrahamom odigrali poseben enovečerni združitveni koncert.

Dvanajsti album »A Farewell to Arms« je izšel konec leta 2010, z njim pa so se po besedah Diesla Dahla TNT vrnili k svojemu klasičnemu zvoku. Ronni Le Tekrø je ob njegovem izidu dejal, da gre zelo verjetno za poslednji bendov studijski album. Da se skupina sicer ne razhaja, a da bodo v naslednjih letih težko našli motivacijo za nov podoben dosežek. Nekaj mesecev kasneje je zaradi raka umrl klaviaturist Dag Stokke, nepogrešljiv koncertni član benda vse od leta 1987, kar je bil za skupino hud udarec. Nadomestil ga je Roger Gilton.

Tridesetletnico delovanja so Norvežani proslavili s posebnim nastopom v domačem Trondheimu, kjer so v hotelu Clarion 2. junija 2012 nastopili s tamkajšnjim simfoničnim orkestrom, vokalistu Millsu pa sta se pridružila oba nekdanja pevca, Ingebrigtsen in Harnell, podoben koncert pa so konec leta priredili še v norveški prestolnici, Oslu.

V začetku leta 2013 je basista Borgeja nadomestil povratnik Sid Ringsby, kadrovskih menjav pa s tem še ni bilo konec, saj se je v želji po posvetitvi drugim projektom skupino odločil zapustiti tudi britanski vokalist Tony Mills. Po večmesečnemu širjenju govoric so se jeseni istega leta naposled uresničile skrite želje fenov, saj se je v TNT po sedemletni odsotnosti vrnil klasični frontman Tony Hanrnell, kar je sprožilo verižno reakcijo, tako da se je kmalu vrnil še basist Borge.

Urban Bolta, december 2013