Leta 1967 so štirje mladi in nadebudni glasbeniki iz mesta Nottinghamshire (Anglija, Velika Britanija) z imeni Leo Lyons, Ric Lee, Chick Churchill in Alvin Lee, ustanovili skupino Ten Years After. Naj omenim ob tem le to, da identičnima priimkoma navkljub, Alvin in Ric nista v nikakršnem medsebojnem sorodstvu.

Njihov danes že legendarni dodatek odigran na legendarnem festivalu imenovanem The Woodstock Music and Arts Festival nekje v davnem avgustu 1969, ki je vključeval razpotegnjeno verzijo pesmi "I'm Going Home" je bil intenzivna avantgardna mešanica jazza, bluesa in rocka, in kitarist/pevec skupine Alvin Lee je na tistem zgodovinskem nastopu povsem nehote šokiral glasbeni svet, medtem ko je vrtinčil svojo znamenito solažo. Glasbena srenja je bila nad bravuroznostjo ALvina Leeja in skupino Ten Years After tako navdušena, da si je Alvin Lee pridobil v tistem letu laskavi naziv najhitrejšega kitarista na svetu. Njihova 10 minutna predstava na Woodstocku je pomenila enega definitvnih vrhuncev festivala in prinesla Ten Years After status ene največjih skupin v zgodovini rock glasbe.

Med leti 1968 in 1975 so konstantne turneje igrale pomembno vlogo za skupino in Ten Years After so prisostvovali na velikih odrih festivalov kot so bili npr. The Newport Jazz Festival, The Miami Pop Festival, The 1970 Isle of Wight Festival, The Toronto Peace Festival ter nastopali v velikih koncertnih dvoranah, med drugim v The Royal Albert Hall v Londonu, Madison Square Garden v New Yorku in The Budokan Theatre v Tokyo-u. Ten Years After so tako igrali pred približno 75.000 ljudmi na teden, pred skoraj 4 milijoni ljudi na leto, ne upoštevajoč vseh tistih, ki so si ogledali film o Woodstocku v letu 1970. V letih med 1967 in 1974, so Ten Years After tako posneli in izdali skupaj 10 albumov, ki so se prodali v več milijonskih nakladah in prav vsi ti so si pridobili do tega dne platinast oziroma zlati status.

Na žalost se je leta 1974 Alvin Lee odločil, da zapusti Ten Years After z namenom, da bi pričel s svojo samostojno solo kariero. Ten Years After so brez Alvina Leeja tako izginili iz prizorišč rock scene. Kljub temu je bila med glasbenimi množicami vselej težnja po obnovitvi skupine in po nekaj več kot dvajsetih letih je prišlo do treh krajših poizkusov s katerimi so skušali reafirmirati ime Ten Years After. Ob tem je izšla v tem obdobju nova studijska plošča "About Time". Po vsakem od neuspelih treh poizkusov ponovne združitve skupine, se je Alvin Lee odločil za nadaljevanje svoje samostojne kariere.

Z letom 2001 je pričelo splošno zanimanje za legendarnimi skupinami močno naraščati in pri vodstvu založb EMI in Decca Records se odločijo za digitalno remastiranje Ten Years After materiala in za ponovno izdajo celotnega repertoarja skupine, vključno z nekaterimi raritetnimi relikvijami, ki predhodno občestvu še nikdar niso bile dostopne. Ob tem jubileju je hkrati izšel dvojni živi plošček posnet na legendarnem koncertu Ten Years After leta 1970 v New Yorku z naslovom "Live at Fillmore East".

Tako sta v tem obdobju poizkušala Ric Lee in Chick Churchill ponovno pridobiti k sodelovanju Alvina Leeja, z namenom da bi se Ten Years After končno odpravili na turnejo na kateri bi obeležili ponovno izdajo svojega klasičnega materiala vendar, pa je Alvin Lee znova odklonil ponudbo. Tako je za oboževalce skupine izgledalo vse izgubljeno, saj so očitno vsi poizkusi, da bi skupina znova zaigrala svoje klasike v živo v klasični zasedbi naposled dokončno splavali za vselej po vodi.

Priložnost za ponovno združitev treh originalnih članov postave Ten Years After Leoa Lyonsa (bas kitara), Chicka Churchilla (klaviature) in Rica Leeja (bobni) in vsi poizkusi iskanja možnosti, da bi igrali skupaj, je dala  v tem obdobju vsem trem glasbenikom jasen uvid, ob katerem so se lahko prepričali, kako je interes glasbenih množic po združitvi Ten Years After in njihovih ponovnih koncertih močno narasel. Množica je pravzaprav zahtevala, da se Ten Years After združijo!

S prihodom novega člana k Ten Years After, komaj 25 letnega senzacionalnega pevca/kitarista Joea Goocha, ki je prevzel velike vajeti Alvina Leeja pogumno v svoje roke, so Ten Years Afrer zasijali znova in skupaj z njimi je na odrih znova zasijala tista stara, dobro znana magija enkratnih energičnih nastopov, po katerih so si Ten Years After v preteklosti pridobili sloves in zaradi katerih jih vsi tisti, ki so jih zvesto čakali skozi štiri dekade obstoja skupine, enostavno niso mogli pozabiti.

Ten Years After niso ostali le pri združitvi in odrskem preigravanju svojih klasik. Kmalu je bilo popolnoma jasno, da Joe Gooch do sleherne potankosti obvladuje klasično izročilo Ten Years After, ob tem pa poseduje tisto redko, a sila iskano vrlino, ki je krasila njegovega velikega predhodnika Alvina Leeja. In to je občutek oziroma prirojena sposobnost skladanja vnetljivih kompaktno energičnih R&B skladb, ki zadevajo poslušalca v polno takoj "s prve". Gooch pomeni izredno pridobitev za Ten Years After, saj tako pomaga gnati voz naprej kar pomeni, da se razvoj Ten Years Afer nikakor še ni ustavil. Gooch je s strani originalnih treh članov Ten Years After zato visoko cenjena glasbena figura v skupini.

Tako izide leta 2004 novi studijski album skupine z naslovom "Now", leto za tem pa izdajo prenovljeni Ten Years After dvojni živi plošček z naslovom "Roadworks". Od leta 2002 pa do danes Ten Years After intenzivno nastopajo na koncertnih odrih širom sveta. Trenutno se mudijo na obširni evropski turneji, s postankom v naši Postojni na tamkajšnjem Blues Festivalu Postojna 2006, avgusta letos, pa se nameravajo znova podati onstran luže in igrati na ameriških koncertih. Ne deset, pač pa skoraj štirideset let potem! In še vedno nadvse divje opletajo s svojimi glasbili in na koncertnih odrih razveseljujejo narod!

Ten Years After – diskografija:

Ten Years After (1967)
Undead (1968)
Stonedhenge (1968)
Ssssh (1969)
Live At The Fillmore East (1970)
Cricklewood Green (1970)
WATT (1970)
A Space In Time (1971)
Alvin Lee & Co. (1972)
Rock & Roll Music To The World1972
Recorded Live (1973)
Positive Vibrations (1974)
About Time (1989)
Now (2004)
Roadworks (2005)

Aleš Podbrežnik