Heavy metal se je po splošnem ljudskem prepričanju vedno povezovalo z večno temo in zlom, vseeno pa se najde peščica zasedb, ki je ubrala temu nasprotno pot in kariero zgradila na krščanski ideologiji. Verjetno najbolj znani izmed vseh  »white rockerjev« so Stryper, ameriški hair metalci, ki so v drugi polovici osemdesetih na krilih hitov kot so Soldiers Under Command, To Hell with the Devil, In God We Trust ali Honestly postali globalno prepoznavni ter si s spevnimi, melodičnimi refreni ter skrbno negovanim imidžem podredili tudi MTV-jevsko občinstvo.

FORMACIJA ZASEDBE (1983 – 1985)

Brata Michael in Robert Sweet sta se s krščanstvom srečala sredi sedemdesetih, ko ju je v Cerkev povabil njun prijatelj. Postala sta zaprisežena Kristjana, v srcu pa sta negovala tudi ljubezen do hard rocka, zato sta leta 1983 v Kaliforniji skupaj s kitaristom Ozom Foxom in basistom Timothyjem Gainesom ustanovila zasedbo Roxx Regime, katere ime pa so po enem izmed biblijskih citatov že kmalu spremenili v Stryper. V zgodnji fazi iskanja članov sta se menda v zasedbi kalila tudi Doug Aldrich in pa C.C. DeVille, a je mesto glavnega kitarista na koncu vendarle zasedel Oz Fox.

Nadeli so si danes prepoznavno rumeno-črno opravo in začeli so z ustvarjanjem melodičnega heavy metala po vzoru zasedb kot so Van Halen ali Def Leppard. S prvimi koncertnimi nastopi so počasi začeli širiti svojo prepoznavnost, krščansko retoriko pa so negovali kar z metanjem izvodov Biblije med publiko. Leta 1984 so pristali pri založbi Enigma in izdali EP s šestimi komadi »The Yellow & Black Attack«. V tem času so kot predskupina nastopali pred seksipilnimi vodilnimi glam rockerji te dobe - igrali so pred Ratt in Bon Jovi-ji, zaradi česar so jim najkonzervativnejši oboževalci očitali, da so se oddaljili od sprva začrtane krščanske ideologije.

Leta 1985 so izdali svoj dolgometražni prvenec »Soldiers Under Command« in z njim nepričakovano dosegli zlato prodajno naklado, zato se je založba leto dni kasneje odločila za reizdajo EP-ja »The Yellow & Black Attack« z dvema novima komadoma.

MASOVNI USPEH (1986 – 1990)

Istega leta so kreativno produktivni Styper izdali svoj drugi album »To Hell with the Devil«, ki vse do danes po mnenju večine poznavalcev skupine ostaja njihov najboljši izdelek. Iz polja heavy metala so se Styper z drugim albumom premaknili za stopničko bliže klasičnemu hard rocku in se na krilih hitov Calling on You in Honestly prebili do platinaste naklade in številke preko dveh milijonov prodanih izvodov. Kljub eksistencialno konzervativni ideologiji so se Styper prebili v sam vrh najbolj popularnih aktov glam rocka, ki so ga krojili skupaj z zasedbami kot so Dokken, Bon Jovi in White Lion, v oddaji »Dial MTV« pa so bile njihove skladbe leta 1987 celo na vrhu najbolj zaželjenih skladb leta.

Basist Tim Gaines ni bil prisoten na snemanju albuma »To Hell With the Devil«, zato je bil s strani založbe zamenjan z Mattom Hurichom. Tudi on ni ostal dlje od enega meseca, zato je na albumu igral Brad Cobb. Kakorkoli že, na večini promocijskih fotografij iz tistega obdobja se nahaja Gaines, ki se je kmalu vrnil in s Styperji igral na obsežni svetovni turneji leta 1987.

Styper so bili znani po svojih energičnih predstavah in odrski energiji, dvojnih kitarskih solo točkah in Sweetovih visokih, oktavskih krikih. Eden izmed glavnih zaščitnih znakov zasedbe je bil bobnar Robert Sweet, ki je imel bobne vedno postavljene postrani, tako da ga je publika gledala v bok in je lahko ves čas opazovala njegovo razbijanje po megalomanski bobnarski bateriji – tako starejši od bratov Sweet bobna še danes.

V tem času so izjemno popularnost začele dosegati ekstremnejše metalske skupine z Metallico na čelu, zato Styperjem z naslednjim albumom »In God We Trust« (1988) ni uspelo ponoviti uspehov predhodnika, čeprav je posegel po zlati nakladi. Njihov zvok je bil še blažji, spolirano pop-metalski, za kar so verjetno krivi pritiski s strani založbe, ki si je zaželela novega prodajnega hita.

ZATON IN PRENEHANJE DELOVANJA (1990 – 1999)

Stryper so leta 1990 izdali svoj najbolj kontroverzen album »Against the Law«. Iz naslovnice so odstranili prepoznavno rumeno-črno kombinacijo barv, oblečeni v usnje so se poistovetili s takratno glam metalsko sceno, zvokovno so se znova približali klasičnemu heavy metalu, na celotnemu albumu pa niso niti enkrat omenili Boga, kar je bilo v liričnem smislu do tistega trenutka nepredstavljivo – album je skupino pravzaprav v več pogledih na novo definiral. Čeprav v produkcijskem oziru morda celo njihov najboljši izdelek, album ni naletel na dober sprejem, verjetno tudi zaradi zapisov v medijih (krščanskih in splošnih), ki so bandu očitali trendovsko sledenje in izgubo osrednje sporočilne niti.

Leto dni kasneje je založba Hollywood Records izdala kolekcijo njihovih največjih uspešnic »Can't Stop the Rock« z dvema novima skladbama, pa čeprav je bil zaradi vzpona alternativnega rocka izid obsojen na prodajni neuspeh. Vodja zasedbe in večinski skladbopisec Michael Sweet je skupino zapustil, ta je nekaj mesecev nadaljevala kot trio, dokler se ni trojica konec leta 1992 odločila, da se tudi sama razpase po solo projektih. Michael Sweet je v drugi polovici devetdesetih izdal nekaj dobro sprejetih solo albumov in se tako med krščanskim poslušalstvom še trdneje zasidral kot eden najuspešnejših rockerskih glasbenikov. Kitarist Oz Fox in basist Tim Gaines sta ustanovila skupino Sin Dizzy, tudi bobnar Robert Sweet si je delo našel v nekaj manjših kalifornijskih skupinah.

PONOVNA ZDRUŽITEV (1999 – 2005)

Leta 1999 se je Michael Sweet na poletnem rock festivalu v Puerto Ricu na odru pridružil zasedbi Sin Dizzy, s čimer je prvič po osmih letih skupaj nastopila trojica Stryper članov. Obujanje nostalgičnih spominov je vodilo v obuditev zasedbe, ki je kot kvartet znova nastopila leta 2000 v New Jerseyu. Založba Hollywood Records je obuditev skupine leta 2003 kronala z izidom nove kompilacije največjih hitov »7: The Best of Stryper« z dvema novima skladbama, izidu pa je sledila masovna turneja po Ameriki, ki jo je zaključil koncert v Puerto Rico, iz katerega sta izšla koncertni album in DVD »7 Weeks: Live in America, 2003«. Kot se je izkazalo kasneje, je bil to njihov zadnji koncert v originalni postavi, saj je skupino zapustil basist Tim Gaines.

Po petnajstih letih studijskega premora so Styper leta 2005 izdali nov dolgometražni album »Reborn«. Album z nekoliko modernejšim zvokom in vplivi alternativnega rocka je produciral Michael Sweet, med oboževalci pa je bil dobro sprejet, saj je prinesel tematsko vrnitev h koreninam.

AKTIVNEJŠI ZAGON (2006 -)

Konec leta 2006 so Styper predstavili nov menedžment, kar je pomenilo močan veter v jadra aktivnejšemu udejstvovanju skupine. Nov album je bil na poti, a je njegov izid prekinila Sweetova pridružitev velikanom klasičnega rocka Boston, ki so po smrti Brada Delpha prav v Stryper frontmanu našli svojega novega vokalista. Izid novega albuma je oteževala tudi težka bolezen Sweetove žene, ki je nekaj mesecev pred izidom albuma »Murder by Pride« tudi umrla. Na albumu, polnemu prepoznavne melodične spevnosti, so Styper priredili Boston klasiko Peace of Mind. Album so promovirali na svetovni turneji, ki se je ustavila tudi v nam sosednji Italiji.

Leta 2011 so Styper izdali album »Covering« s priredbami izvajalcev kot so Iron Maiden, Led Zeppelin in Kansas – skupin, ki so po besedah Michaela Sweeta najbolj vplivale na razvoj enega najimenitnejših predstavnikov ameriške hard rock scene osemdesetih.

Prevedel in uredil: Urban Bolta