The Stooges so ameriška rock zasedba, ki je bila ustanovljena leta 1967, prvo obdobje pa je trajalo do leta 1974, nakar so do leta 2003 mirovali. V času svojega obstoja so prodali bore malo plošč, zasloveli pa so s koncertiranjem pred indiferentnimi ali celo proti njim nastrojenim in sovražnim množicam ter utirali pot svojevrstnemu izrazu, ki je pogosto citiran kot zametek punka in metala- tudi zavoljo magnetizma osrednje osebnosti skupine, divjega upornika in neukrotljivega performerja- pevca Iggyja Popa.
Ustanovitev
Iggy Pop (rojen kot James Newell Osterberg) je pred nastankom skupine, v divjih najstniških letih, svoj umetniški izraz brusil v večih michiganskih bendih, med katerimi so bili odmevnejši predvsem The Prime Movers in The Iguanas. Apetiti po ustanovitvi povsem samostojne in samosvoje skupine so se mu porodili po tem, ko je med svojim obiskom Chichaga srečal bluesovskega bobnarja Sama Laya. V Detroit se je vrnil z zavestjo, da za uspeh ni dovolj le to, da kopira uveljavljene blues fraze ter izvajalce- sanjati je začel o igranju in ustvarjanju povsem drugačnega bluesovskega glasbenega diskurza. Brata Ron (kitarist) in Scott Asheton (bobni) ter njun prijatelj Dave Alexander (bas) so bili prava izbira uresničitev teh ciljev, Osterberg pa je zavzel mesto grla skupine. Kmalu zatem, ko je videl koncert skupine the Doors v domačem kraju (Ann arbor) si je nadel umetniško ime Iggy Pop. Legenda je bila rojena.
The Stooges so prvi koncert odigrali študentom Univerze v Michiganu, leta 1967- na noč čarovnic. V tem zgodnjem obdobju so bili novačeni še za nastope v Grande Ballroom v Detroitu ter še na parih manjših nastopih, kjer so kot skupin, kot so MC 5 ter njim podobnih nastopali pod imenom Psychedelic Stooges. Zvok, s katerim so začeli svojo pot, je bil precej drugačen od tega, po katerem jih poznamo danes, se spominja glasbeni kritik Edwin Pouncey. Prvi glasbeni eksperimenti skupine the Stooges so bili bolj avantgardno naravnani in punka še ni bilo na horizontu. Iggy Pop je na odru uporabljal gospodinjske aparate kot so sesalec ter stepalnik, mikser, s katerimi je izvabljal intenziven zvok feedbacka, ki so ga poslušalci opisovali kot "letalo, ki pristaja v dvorani". Prav tako so uporabljali doma narejene inštrumente, ki so postali glavna sestavina zvočne podobe. Med drugim je bila taka naprava "Jim-a-phone", ki je z večstopensko nastavitvijo premične cevi izvabljal ravno željen hrup in piske. Drugo eksotično glasbilo je bila prirejena havajska kitara, na katero sta izmenično brenkala Iggy in ron ter poustvarjala zvok sitarja, medtem ko je bobnar dave razbijal na naftne sode z macolo...
Neskončne ovire na poti do uspeha
Kmalu so zasloveli z divjimi, primitivnimi, prvinskimi koncertnimi nastopi. Svoje je soprispeval tudi Iggy, ki je v soju odrskih luči padal v trans, divji ples norosti in divjosti. Med koncerti si je po prsih razmazoval z mesom iz hamburgerjev ter z arašidovim maslom ter si pogosto prizadejal rane s črepinjami, populariziral pa je tudi 'stage diving'.
Leta 1968 so the Stooges podpisali pogodbo z založbo Elektra Records. Na koncertu, kjer so igrali kot predskupina zvezdam MC 5 jih je opazil Danny Fields, Elektrin glasbeni skavt (kasneje bolj znan kot menedžer skupine The Ramones).
Le leto zatem izide njihov istoimenski prvenec, The Stooges, ki pa je bil deležen slabega sprejema med publiko in kritiki. Legenda govori, da so polovico plošče napisali le dan pred prvim snemanjem, ploščo pa jim je produciral član zasedbe Velvet Underground, John Cale. Naslednja plošča, Fun House, je prvencu sledila v času enega leta, leta 1970. mnogi smatrajo, da je ravno ta album najboljši pokazatelj kdo ali kaj The Stooges so, saj so na njem ujeli magičnost in energijo njihovih koncertnih nastopov. 13. junija istega leta so prišli na male zaslone, saj je del njihovega koncerta v Cincinnatiju posnela nacionalna televizija. Med snemanjem je Iggy skočil v množico, ki ga je nosila po rokah ter uprizoril svoj šov z arašidovim maslom, kar mu je kupilo razpoznavnost in delček nesmrtnosti v družbi rock ikon.
Vsemu navkljub je bila prodaja te plošče prav tako porazna, zato so nameravali skupino še razširiti ter so k sodelovanju povabili še enega kitarista, Jamesa Williamsona, ter pianista Boba Scheffa. Sheff se je v skupini obdržal le kratek čas, nakar ga je zamenjal Scott Thurston. Prav tako dobi kmalu brco tudi Alexander, zamenjajo pa ga najperej basist Zeke Zettner kateremu sledi še James Recca. Zapadejo v peklenski krog zlorabe drog, tako da je Iggy včasih zaradi ogromnih količin konzumiranih drog, tablet in ostalih "priboljškov" komaj stal na odru. Elektrini velmožje sklenejo, da je čas za spremembe in The Stooges ostanejo brez založbe. Za par mesecev so The Stooges praktično izginili z obličja glasbenega biznisa.
Nazaj v akciji
Med omahovanjem kako in kaj se bodo razpletle stvari s skupino, je Iggy leta 1972 srečal ter se spajdašil in spoprijateljil z Davidom Bowieom. Bowie, ki je takrat žel plodove uspeha svojega Ziggy Stardust obdobja, povabi Popa in Williamsona v Veliko Britanijo, kjer sklenejo pogodbo z založbo Columbia Records. Skleneta predrugačiti koncept skupine The Stooges, kjer bi ostale člane zamenjali angleški glasbeniki, ker pa nista našla nikogar ustreznejšega, povabita k sodelovanju znova brata Asheton (Ron pa pri tej "drugi šansi" presedla s kiater na bas). Skupina se preimenuje v Iggy & The Stooges, posnamejo tretji album, temeljni kamen njihovega uspeha- album Raw Power (1973), ki ga zmiksa sam Bowie. Prav ta plošča postane temeljni kamen obdobja punka, prodaja pa je bila še vedno pod pričakovanji ter si prisluži nelaskav naziv novega komercialnega poloma.
The Stooges gredo še enkrat v franže po parih mesecih neusmiljene turneje so se odločili, da je čas, da februarja 1974. leta ponovno uberejo vsak svojo pot. Iggy je bil zaradi hude heroinske odvisnosti na robu preživetja. Vseeno je možno del katastrofalne glasbene forme skupine the Stooges v zadnjih izdihljajih videti na eni klasiki med koncertnimi posnetki- Metallic K.O.. Med odvajanjem od mamil se Iggy odloči poizkusiti srečo kot samostojni glasbenik. Kariero začne leta 1976 (najodmevnejša albuma sta nedvomno plošči The Idiot in Lust For Life). Marca leta 1977 koncertira s spremljevalno zasedbo, ki so bili David Bowie na klaviaturah, Ricky Gardiner na kitari ter brata in sinova Soupy Salesa, ameriškega komika in igralca: Tony Sales na basu in Hunt Sales za bobni. Brata asheton ubereta svojo pot ter ustanovita zasdbo New Order (ki ni tista istoimenska zasedba, ki je polnila ušesa z angleško verzijo rocka in alternative in elektronike v osemdesetih...), Ron Asheton pa se kmalu zatem pridruži zasedbi Destroy All Monsters. Williamson nadaljuje sodelovanje z Iggyjem, za katerega opravlja producentske in inženirske posle med Iggyjevim solističnim poseganjem po zvezdah.
Snemalni izkupiček
Poleg treh omenjenih studijskih albumov so the Stooges med svojo kariero v originalni zasedbi predrugačeno verzijo pesmi 'Down On the Street'. Gre za različico pesmi s plošče Fun house, kateri so nasneli orgle. Kopica materiala, s katerim se število dodatnega materiala še bolj namnoži, sega v čas Raw Power obdobja, izide pa kot dodatna ponudba koncertnim posnetkom ter posnetkom z vaj v režiji manjših, žepnih založb. Čeprav je zvočna kvaliteta bolj slaba, oboževalci menijo, da so te pesmi eden pomembnejših delov zgodovinskega mozaika skupine The Stooges in se material lahko dostojno kosa z uradnimi izidi. Pesmi, ki si ta status zaslužijo so:
• Head On
• Death Trip
• I Got A Right
• Hard To Beat (different title for Your Pretty Face Is Going to Hell)
• Cock In My Pocket
• Rubber Legs
• Johanna
• Pin Point Eyes
• Open Up & Bleed
• Gimme Some Skin
• Till The End Of The Night
• Scene Of The Crime
• Wild Love
• My Girl Hates My Heroin
• Hey Baby
• Jesus Loves The Stooges (Instrumental)
• How It Hurts
• What You Gonna Do
• Heavy Liquid (Aka New Orleans)
• Rich Bitch
• She Creatures of Hollywood Hills
• Born in a Trailer
Ponovna združitev
The Stooges so se ponovno združili leta 2003, ko sta na plošči Skull rising, Iggyjevem samostojnem projektu, sodelovala tudi brata Asheton. Izidu plošče je sledil niz koncertov ter svetovna turneja, na kateri je poleg omenjene trojice igral še Mike Watt, basist zasedb The Minutemen in Firehose, s katerim je bila zasedba popolnjena. Gostujoča sila na plošči je bil še saksofonist Steve McKay, ki je z the Stooges sodeloval že na snemanju plošče Fun House. Detroitski koncert ob vrnitvi v ZDA, ki je bil prestavljen zaradi električnega mrka v Severni Ameriki leta 2003 je za vse večne čase dokumentiran na DVD-ju Live in Detroit. Poleg svojega materiala so prispevali še predelavo pesmi Junior Kimbrougha 'You Better Run' za cover album posvečen preminulemu bluesovskemu glasbeniku ter kompletirali povsem svež material za zadnjo samostojno ploščo The Weirdness, katero so začeli snemati 11. decembra 2006, na police pa je prišla marca 2007.
Avgusta 2005 so odigrali tri koncerte. Prvi je bil nastop na festivalu v Leedsu 28. avgusta 2005. Leedsu je sledil Reading Festival, na katerem je množica skandirala Iggyjevo ime, burnemu sprejemu pa so se pridružili tudi tisti, ki se ne štejejo ravno med fane. 30. avgusta 2005 so odigrali še dodaten koncert v londonskem Hammersmith Apollu (kar je bil prvi koncert v britanski prestolnici po letu 1972 ter obenem njihov drugi nastop v Londonu kdajkoli), na katerem so odigrali celotno ploščo Fun House, kronološko obredli še prvo ploščo ter Skull Rising. Koncert, ki je bil prvi koncert serije Don't Look Back, je bil popolnoma razprodan že nekaj tednov prej, sprejem kritikov, glasbenega tiska in poslušalstva pa je bil burnejši kot kdajkoli- tokrat v pozitivnem smislu. Septembra so bili nominirani za časten sprejem v rock and Roll Hall Of Fame, za to so bili predlagani že šestkrat, za sprejem pa jim manjka še nekaj glasov, da bi bil sprejem potrjen.
Januarja 2006 so Iggy & The Stooges na big Day Outu koncertno obredli Avstralijo in Novo Zelandijo. Festivali pa so jih zvabili še v Evropo in v Južno Ameriko.
THE STOOGES so:
• Iggy Pop - VOKAL (1967–1974, 2003–danes)
• Ron Asheton - kitara (1967–1972, 2003–danes); bas (1972–1974)
• Mike Watt - bas (2003–danes)
• Scott Asheton - bobni (1967–1974, 2003–danes)
• Steve MacKay - saksofon (1970–1971, 2003–danes)
Nekdanji člani:
• Dave Alexander - bas (1967–1970)
• Bill Chetham - kitara (1970−1971)
• Zeke Zettner - bas (1970−1971)
• James Recca - bas (1971−1972)
• Bob Scheff - klaviature (1973)
• Scott Thurston - klaviature (1973–1974)
• James Williamson - kitara (1971–1974)
DISKOGRAFIJA:
• The Stooges (Elektra, August 1969, remastered, expanded, and reissued by Rhino/Elektra, 2005)
• Fun House (Elektra, July 1970, remastered, expanded, and reissued by Rhino/Elektra, 2005)
• Raw Power (Columbia, February 1973, remixed by Iggy Pop and reissued by Legacy/Columbia, 1998)
• The Weirdness (Virgin, CD released March 6, 2007 - LP released March 20, 2007)
Koncertni albumi:
• Metallic K.O. (Skydog, 1976)
• Telluric Chaos (Skydog, 2005)
• Open Up and Bleed! (Bomp! Records)
Box seti:
• 1970: The Complete Fun House Sessions (Rhino Handmade, 1999)
• Heavy Liquid (Easy Action Records, 2005)
Singli:
• "I Wanna Be Your Dog" (Elektra, 1969)
• "1969" (Elektra, 1969)
• "Down On The Street" (Elektra, 1970)
• "I Got A Right" (Bomp! Records, 1972)
• "Search And Destroy" (Columbia, 1973)
• "Shake Appeal" (Columbia, 1973)
• "Search And Destroy" b/w "Penetration" (Sundazed reissue, 2005)
Prevedel in uredil: Sandi Sadar
Ustanovitev
Iggy Pop (rojen kot James Newell Osterberg) je pred nastankom skupine, v divjih najstniških letih, svoj umetniški izraz brusil v večih michiganskih bendih, med katerimi so bili odmevnejši predvsem The Prime Movers in The Iguanas. Apetiti po ustanovitvi povsem samostojne in samosvoje skupine so se mu porodili po tem, ko je med svojim obiskom Chichaga srečal bluesovskega bobnarja Sama Laya. V Detroit se je vrnil z zavestjo, da za uspeh ni dovolj le to, da kopira uveljavljene blues fraze ter izvajalce- sanjati je začel o igranju in ustvarjanju povsem drugačnega bluesovskega glasbenega diskurza. Brata Ron (kitarist) in Scott Asheton (bobni) ter njun prijatelj Dave Alexander (bas) so bili prava izbira uresničitev teh ciljev, Osterberg pa je zavzel mesto grla skupine. Kmalu zatem, ko je videl koncert skupine the Doors v domačem kraju (Ann arbor) si je nadel umetniško ime Iggy Pop. Legenda je bila rojena.
The Stooges so prvi koncert odigrali študentom Univerze v Michiganu, leta 1967- na noč čarovnic. V tem zgodnjem obdobju so bili novačeni še za nastope v Grande Ballroom v Detroitu ter še na parih manjših nastopih, kjer so kot skupin, kot so MC 5 ter njim podobnih nastopali pod imenom Psychedelic Stooges. Zvok, s katerim so začeli svojo pot, je bil precej drugačen od tega, po katerem jih poznamo danes, se spominja glasbeni kritik Edwin Pouncey. Prvi glasbeni eksperimenti skupine the Stooges so bili bolj avantgardno naravnani in punka še ni bilo na horizontu. Iggy Pop je na odru uporabljal gospodinjske aparate kot so sesalec ter stepalnik, mikser, s katerimi je izvabljal intenziven zvok feedbacka, ki so ga poslušalci opisovali kot "letalo, ki pristaja v dvorani". Prav tako so uporabljali doma narejene inštrumente, ki so postali glavna sestavina zvočne podobe. Med drugim je bila taka naprava "Jim-a-phone", ki je z večstopensko nastavitvijo premične cevi izvabljal ravno željen hrup in piske. Drugo eksotično glasbilo je bila prirejena havajska kitara, na katero sta izmenično brenkala Iggy in ron ter poustvarjala zvok sitarja, medtem ko je bobnar dave razbijal na naftne sode z macolo...
Neskončne ovire na poti do uspeha
Kmalu so zasloveli z divjimi, primitivnimi, prvinskimi koncertnimi nastopi. Svoje je soprispeval tudi Iggy, ki je v soju odrskih luči padal v trans, divji ples norosti in divjosti. Med koncerti si je po prsih razmazoval z mesom iz hamburgerjev ter z arašidovim maslom ter si pogosto prizadejal rane s črepinjami, populariziral pa je tudi 'stage diving'.
Leta 1968 so the Stooges podpisali pogodbo z založbo Elektra Records. Na koncertu, kjer so igrali kot predskupina zvezdam MC 5 jih je opazil Danny Fields, Elektrin glasbeni skavt (kasneje bolj znan kot menedžer skupine The Ramones).
Le leto zatem izide njihov istoimenski prvenec, The Stooges, ki pa je bil deležen slabega sprejema med publiko in kritiki. Legenda govori, da so polovico plošče napisali le dan pred prvim snemanjem, ploščo pa jim je produciral član zasedbe Velvet Underground, John Cale. Naslednja plošča, Fun House, je prvencu sledila v času enega leta, leta 1970. mnogi smatrajo, da je ravno ta album najboljši pokazatelj kdo ali kaj The Stooges so, saj so na njem ujeli magičnost in energijo njihovih koncertnih nastopov. 13. junija istega leta so prišli na male zaslone, saj je del njihovega koncerta v Cincinnatiju posnela nacionalna televizija. Med snemanjem je Iggy skočil v množico, ki ga je nosila po rokah ter uprizoril svoj šov z arašidovim maslom, kar mu je kupilo razpoznavnost in delček nesmrtnosti v družbi rock ikon.
Vsemu navkljub je bila prodaja te plošče prav tako porazna, zato so nameravali skupino še razširiti ter so k sodelovanju povabili še enega kitarista, Jamesa Williamsona, ter pianista Boba Scheffa. Sheff se je v skupini obdržal le kratek čas, nakar ga je zamenjal Scott Thurston. Prav tako dobi kmalu brco tudi Alexander, zamenjajo pa ga najperej basist Zeke Zettner kateremu sledi še James Recca. Zapadejo v peklenski krog zlorabe drog, tako da je Iggy včasih zaradi ogromnih količin konzumiranih drog, tablet in ostalih "priboljškov" komaj stal na odru. Elektrini velmožje sklenejo, da je čas za spremembe in The Stooges ostanejo brez založbe. Za par mesecev so The Stooges praktično izginili z obličja glasbenega biznisa.
Nazaj v akciji
Med omahovanjem kako in kaj se bodo razpletle stvari s skupino, je Iggy leta 1972 srečal ter se spajdašil in spoprijateljil z Davidom Bowieom. Bowie, ki je takrat žel plodove uspeha svojega Ziggy Stardust obdobja, povabi Popa in Williamsona v Veliko Britanijo, kjer sklenejo pogodbo z založbo Columbia Records. Skleneta predrugačiti koncept skupine The Stooges, kjer bi ostale člane zamenjali angleški glasbeniki, ker pa nista našla nikogar ustreznejšega, povabita k sodelovanju znova brata Asheton (Ron pa pri tej "drugi šansi" presedla s kiater na bas). Skupina se preimenuje v Iggy & The Stooges, posnamejo tretji album, temeljni kamen njihovega uspeha- album Raw Power (1973), ki ga zmiksa sam Bowie. Prav ta plošča postane temeljni kamen obdobja punka, prodaja pa je bila še vedno pod pričakovanji ter si prisluži nelaskav naziv novega komercialnega poloma.
The Stooges gredo še enkrat v franže po parih mesecih neusmiljene turneje so se odločili, da je čas, da februarja 1974. leta ponovno uberejo vsak svojo pot. Iggy je bil zaradi hude heroinske odvisnosti na robu preživetja. Vseeno je možno del katastrofalne glasbene forme skupine the Stooges v zadnjih izdihljajih videti na eni klasiki med koncertnimi posnetki- Metallic K.O.. Med odvajanjem od mamil se Iggy odloči poizkusiti srečo kot samostojni glasbenik. Kariero začne leta 1976 (najodmevnejša albuma sta nedvomno plošči The Idiot in Lust For Life). Marca leta 1977 koncertira s spremljevalno zasedbo, ki so bili David Bowie na klaviaturah, Ricky Gardiner na kitari ter brata in sinova Soupy Salesa, ameriškega komika in igralca: Tony Sales na basu in Hunt Sales za bobni. Brata asheton ubereta svojo pot ter ustanovita zasdbo New Order (ki ni tista istoimenska zasedba, ki je polnila ušesa z angleško verzijo rocka in alternative in elektronike v osemdesetih...), Ron Asheton pa se kmalu zatem pridruži zasedbi Destroy All Monsters. Williamson nadaljuje sodelovanje z Iggyjem, za katerega opravlja producentske in inženirske posle med Iggyjevim solističnim poseganjem po zvezdah.
Snemalni izkupiček
Poleg treh omenjenih studijskih albumov so the Stooges med svojo kariero v originalni zasedbi predrugačeno verzijo pesmi 'Down On the Street'. Gre za različico pesmi s plošče Fun house, kateri so nasneli orgle. Kopica materiala, s katerim se število dodatnega materiala še bolj namnoži, sega v čas Raw Power obdobja, izide pa kot dodatna ponudba koncertnim posnetkom ter posnetkom z vaj v režiji manjših, žepnih založb. Čeprav je zvočna kvaliteta bolj slaba, oboževalci menijo, da so te pesmi eden pomembnejših delov zgodovinskega mozaika skupine The Stooges in se material lahko dostojno kosa z uradnimi izidi. Pesmi, ki si ta status zaslužijo so:
• Head On
• Death Trip
• I Got A Right
• Hard To Beat (different title for Your Pretty Face Is Going to Hell)
• Cock In My Pocket
• Rubber Legs
• Johanna
• Pin Point Eyes
• Open Up & Bleed
• Gimme Some Skin
• Till The End Of The Night
• Scene Of The Crime
• Wild Love
• My Girl Hates My Heroin
• Hey Baby
• Jesus Loves The Stooges (Instrumental)
• How It Hurts
• What You Gonna Do
• Heavy Liquid (Aka New Orleans)
• Rich Bitch
• She Creatures of Hollywood Hills
• Born in a Trailer
Ponovna združitev
The Stooges so se ponovno združili leta 2003, ko sta na plošči Skull rising, Iggyjevem samostojnem projektu, sodelovala tudi brata Asheton. Izidu plošče je sledil niz koncertov ter svetovna turneja, na kateri je poleg omenjene trojice igral še Mike Watt, basist zasedb The Minutemen in Firehose, s katerim je bila zasedba popolnjena. Gostujoča sila na plošči je bil še saksofonist Steve McKay, ki je z the Stooges sodeloval že na snemanju plošče Fun House. Detroitski koncert ob vrnitvi v ZDA, ki je bil prestavljen zaradi električnega mrka v Severni Ameriki leta 2003 je za vse večne čase dokumentiran na DVD-ju Live in Detroit. Poleg svojega materiala so prispevali še predelavo pesmi Junior Kimbrougha 'You Better Run' za cover album posvečen preminulemu bluesovskemu glasbeniku ter kompletirali povsem svež material za zadnjo samostojno ploščo The Weirdness, katero so začeli snemati 11. decembra 2006, na police pa je prišla marca 2007.
Avgusta 2005 so odigrali tri koncerte. Prvi je bil nastop na festivalu v Leedsu 28. avgusta 2005. Leedsu je sledil Reading Festival, na katerem je množica skandirala Iggyjevo ime, burnemu sprejemu pa so se pridružili tudi tisti, ki se ne štejejo ravno med fane. 30. avgusta 2005 so odigrali še dodaten koncert v londonskem Hammersmith Apollu (kar je bil prvi koncert v britanski prestolnici po letu 1972 ter obenem njihov drugi nastop v Londonu kdajkoli), na katerem so odigrali celotno ploščo Fun House, kronološko obredli še prvo ploščo ter Skull Rising. Koncert, ki je bil prvi koncert serije Don't Look Back, je bil popolnoma razprodan že nekaj tednov prej, sprejem kritikov, glasbenega tiska in poslušalstva pa je bil burnejši kot kdajkoli- tokrat v pozitivnem smislu. Septembra so bili nominirani za časten sprejem v rock and Roll Hall Of Fame, za to so bili predlagani že šestkrat, za sprejem pa jim manjka še nekaj glasov, da bi bil sprejem potrjen.
Januarja 2006 so Iggy & The Stooges na big Day Outu koncertno obredli Avstralijo in Novo Zelandijo. Festivali pa so jih zvabili še v Evropo in v Južno Ameriko.
THE STOOGES so:
• Iggy Pop - VOKAL (1967–1974, 2003–danes)
• Ron Asheton - kitara (1967–1972, 2003–danes); bas (1972–1974)
• Mike Watt - bas (2003–danes)
• Scott Asheton - bobni (1967–1974, 2003–danes)
• Steve MacKay - saksofon (1970–1971, 2003–danes)
Nekdanji člani:
• Dave Alexander - bas (1967–1970)
• Bill Chetham - kitara (1970−1971)
• Zeke Zettner - bas (1970−1971)
• James Recca - bas (1971−1972)
• Bob Scheff - klaviature (1973)
• Scott Thurston - klaviature (1973–1974)
• James Williamson - kitara (1971–1974)
DISKOGRAFIJA:
• The Stooges (Elektra, August 1969, remastered, expanded, and reissued by Rhino/Elektra, 2005)
• Fun House (Elektra, July 1970, remastered, expanded, and reissued by Rhino/Elektra, 2005)
• Raw Power (Columbia, February 1973, remixed by Iggy Pop and reissued by Legacy/Columbia, 1998)
• The Weirdness (Virgin, CD released March 6, 2007 - LP released March 20, 2007)
Koncertni albumi:
• Metallic K.O. (Skydog, 1976)
• Telluric Chaos (Skydog, 2005)
• Open Up and Bleed! (Bomp! Records)
Box seti:
• 1970: The Complete Fun House Sessions (Rhino Handmade, 1999)
• Heavy Liquid (Easy Action Records, 2005)
Singli:
• "I Wanna Be Your Dog" (Elektra, 1969)
• "1969" (Elektra, 1969)
• "Down On The Street" (Elektra, 1970)
• "I Got A Right" (Bomp! Records, 1972)
• "Search And Destroy" (Columbia, 1973)
• "Shake Appeal" (Columbia, 1973)
• "Search And Destroy" b/w "Penetration" (Sundazed reissue, 2005)
Prevedel in uredil: Sandi Sadar
na vrh