Rod Stewart je eden najuspešnejših glasbenikov kdajkoli. V klasični dobi britanskega blues-rocka je preigraval v zasedbah Jeff Beck Group in The Faces, sočasno pa je že začel stopati po solo poti, ki mu je sredi sedemdesetih prinesla multiplatinaste naklade albumov in priljubljenost na obeh straneh Atalntika. Znan po svojemu unikatnemu hripavemu tenorju in kombinaciji čustvenih pop balad s poskočnejšim rock'n'roll ritmom velja Rod Stewart za enega najimenitnejših rock vokalistov kdajkoli. Skozi celotno kariero je izdajal kvalitetne albume in presegel številko 100 milijonov prodanih albumov, glasbeni svet mu bo tako vedno hvaležen za številne top hite kot so Maggie May, You Wear It Well, Sailing, Tonight's the Night (Gonna Be Alright), I Don't Want to Talk About It, Hot Legs, Da Ya Think I'm Sexy?...

MLADOST

Roderick David Stewart je bil rojen leta 1945 v severnem predelu Londona. Bil je peti otrok zakoncev Roberta in Elsie Stewart, odraščal pa je v tipičnem delavskem okolju. Kot mladostnik je prvi denar začel služiti z raznovrstnimi opravili: delal je v papirnici, na pokopališču, že od malega pa je njegovo veliko ljubezem predstavljal tudi nogomet. Bil je talentiran športnik, v lokalnem klubu Brentford je v mladinskih selekcijah močno opozoril nase, a mu je morebitno športno kariero v šestdsetih prekrižala glasba.

PRVI KORAKI V GLASBENI SVET (1959 - 1967)

Skozi šestdeseta je svetovni uspeh Beatlov spremenil glasbeno industrijo in med mladimi še utrdil popularnost rock n' rolla. Uspešni glasbeniki so v družbeni sferi začeli uživati superzvezdniški ugled, kar se pred tem ni dogajalo v tolikšni meri, in glasbena industrija je počasi začenjala dojemati, da se v tem poslu vrtijo ogromne količine denarja. Ta klima je v glasbeni svet pritegnila veliko mladeničev, med drugimi tudi Roda Stewarta.

Leta 1959 je mlademu Rodericku oče kupil prvo kitaro, že leto kasneje pa je mladenič kariero skromno začel kot kitarist pri šolskem skiffle bendu The Kool Kats. Prvo pravo stopničko navzgor mu je uspelo narediti januarja 1964, ko ga je na postaji Twickenham orglice videl igrati Long John Baldry. Povabil ga je v svoj bend, kjer je Stewart zaslužil po 35 funtov na teden, kar je bilo za popolnoma neizkušenga glasbenika veliko. Istega leta je z Jonhom Paulom Jonesom (kasnejšim Led Zeppelin basistom) posnel single Good Morning Little Schoolgirl avtorja Willieja Dixona, kar je bil Stewartov prvi uraden posnetek.

Sredi šestdesetih se je Stewart preizkusil v številnih skupinah, igral je pri bendih Jimmy Powell and the Dimensions, Long John Baldry's Hootchie Coochie Men, Brian Auger's Steampacket, pa nadalje pri Micku Fleetwoodu in Petru Greenu. Povsod je dobro opravljal delo, začel pa je razvijati tudi svoj prepoznavni slog, imidž rock zvezde, izhajajoče iz delavskih vrst.

JEFF BECK GROUP (1967 – 1969)

Leta 1967 se je Stewart pridružil skupini Jeffa Becka (JBG – Jeff Beck Group), ki so jo tvorili Ron Wood na basu, Micky Waller na bobih, Nicky Hopkins na klavirju in Jeff Beck na kitari. Skupina se je v Londonu prvič predstavila marca 1967, sloves ji je z nastopi samo še rasel, zato se je Beck odločil, da je čas za ameriško turnejo. Šesttedensko turnejo po Ameriki so pričeli z nastopom v njujorškem Filmore Eastu junija 1968. Stewart je večkrat doživel stoječe ovacije in že do konca turneje je njegovo ime poznal vsak ameriški rock navdušenec. JBG so se hitro proslavili in so že kmalu dobili status superzvezdniške skupine. Glasbena industrija je sočasno z uspehom Jimija Hendrixa težila z odkrivanjem kitarskih genijev, zato se je skupina slogovno vse bolj podrejala Beckovemu kitarskemu talentu, četudi na račun nejevolje ostalih njenih članov. Rod Stewart je po vsega dveh posnetih albumih skupino zapustil.

THE FACES in PRVI SOLO USPEHI (1969 – 1975)

Istočasno je sorodni britanski bend The Faces po odhodu Steva Marriotta iz zasedbe ostal brez kitarista, njegovo vrzl je zapolnil Ron Wood, ta pa je v svoje novo gnezdo privabil še vokalista Roda Stewarta. Obdobje pri The Faces je Stewartu služilo kot odskočna deska za razvoj njegove solo kariere.

Tudi The Faces so hitro postali uspešni. Odlična medsebojna kemija in poslušalstvu prijazen delavski imidž sta jih hitro povzdignila med znana imena. Stewart pa se je, tako kot že pri Jeffu Becku, začel počutiti utesnjeno, saj si je v nekaj letih nastopanja s svojevrstnim stilom že ustvaril ime, delo v skupini pa je zaviralo njegove kreativne ambicije. Začel je s snemanjem solo skladb in v letih 1969 / 1970 izdal dva solo albuma »An Old Raincoat Won't Ever Let You Down« ter »Gasoline Alley«. Še zmeraj je nastopal z The Faces, a se je veliko raje sočasno ukvarjal s solo kariero, kar je bil pravšnji razlog za spore znotaj skupine, sploh ko je z naslednjimi albumi »Every Picture Tells A Story« (1971) in »Never A Dull Moment« (1972) prišel še uspeh v obliki zlate naklade.

The Faces so veliko koncertirali po Britaniji, Evropi, Ameriki, Oceaniji in celo na Japonskem, vseeno pa je šlo članom benda v nos, da so se vse silnice začele vrteti okoli Roda Stewarta, zato je basist Ronnie Lane leta 1973 skupino tudi zapustil. V petih letih delovanja so The Faces izdali štiri albume, svoj poslednji nastop so odigrali 12. oktobra 1975 v New Yorku, nato pa so se raztepli vsak v svojo smer: Ron Wood je pristal pri Rolling Stonesih, Rod Stewart pa se je še intenzivneje posvetil solo karieri, ki je bila sredi sedemdesetih tik pred svojim vrhuncem.

V samo desetih letih je Stewartu uspel preskok od lokalnega glasbenika do svetovne rock zvezde. Njegov prvi single številka 1 na obeh straneh Atlantika je bil Maggie May iz leta 1971, od tedaj pa je šla glasbenikova solo kariera strmo navzgor.

SLAVA NA ZENITU (1975 – 1977)

Stewart je ob pomoči Rona Wooda kot občasnega skladbopisca in kitarista, Iana McLagana na klaviaturah, Martina Quittentona na mandolinu in akustični kitari ter Mickeya Wallerja na bobnih sredi sedemdesetih na krilih multiplatinastih albumov »Atlantic Crossing« (1975), »A Night On The Town« (1976) in »Foot Loose & Fancy Free« (1977) postal eden najuspešnejših britanskih glasbenikov. V tem obdobju se je Stewart preselil v Beverly Hills, kjer je živela svetovna zvezdniška smetana, s preselitvijo pa se je izoognil visokim davkom, saj je bil eden največjih zaslužkarjev v Veliki Britaniji.

Njegova romanca s švedsko filmsko zvezdnico Britt Ekland se je leta 1977 po dveh letih skupnega življenja končala z izvensodno poravnavo petnajstih milijonov dolarjev.

OSEMDESETA

Konec sedemdesetih sta glasbenemu svetu zavladala punk in novi val, Stewartov starokopitni slog se je težko kosal z novimi smernicami. Njegov album s spremenjenim disco zvokom »Blondes Have More Fun« (1978) z udarnim singlom Do You Think I'm Sexy? se je sicer še vedno povzpel na sam vrh lestvice, a je Stewart do naslednje ponovitve tega uspeha čakal kar 25 let. Kljub neugodnim razmeram Stewartova kariera ni doživela strmega padca, pač pa so se albumi še vedno solidno prodajali, tako je Stewart tudi v osemdeseta leta vstopil kot priljubljen glasbeni izvajalec.

Sredi osemdesetih je propadel njegov pet let trajajoči zakon z Alano Hamilton, hkrati pa so bile vse močnejše kritike, da so njegovi najboljši nastopi že preteklost, s čimer pa se priljubljeni pevec ni strinjal. Novinarju Los Angeles Timesa je leta 1984 dejal: »Ne počutim se starega. Štejem 39 let in sem v dobri formi, kosti me še vedno držijo pokonci. Nisem še pripravljen na penzijo«.

Prav vsak izmed njegovih albumov v osemdesetih je dosegel vsaj zlato naklado, krivuljo je znova navzgor obrnil sila uspešen izdelek »Out of Order« (1988), pa čeprav mu ni uspelo v tem obdobju plasirati nobenega odmevnega singla, za piko na i mu niso bili naklonjeni niti kritiki.

DEVETDESETA

Leta 1990 se je Rod Stewart poročil s supermodelko Rachel Hunter, v devetih letih skupnega življenja sta se jima rodila dva otroka, uradno pa sta se ločila šele leta 2006.

Leto 1994 je bilo za britanskega glasbenika veličastno: Jeff Beck ga je kot solo izvajalca sprejel v Rock and Roll dvorano slavnih, leto pa je na silvestrov večer zaključil z veličastnim koncertom na svetovno znani plaži Copacabana v Riu De Janeiru (Braziliji) pred okoli štirimi milijoni poslušalci. Ta koncert je še danes v Guinessovi knjigi rekordov zapisan kot daleč največji koncert kdajkoli. Po uspešni desetmesečni turneji, na kateri je koncertiral z 12-člansko spremljevalno ekipo in 22-članskim orkestrom, je leta 1995 izdal nov album »A Spaner In The Works«. Druga polovica devetdesetih ni bila tako uspešna, kljub temu da je z albumm »If We Fall In Love Tonight« s predelavami svojih starih balad Stewart posegel po zlati nakladi – zahvaljujoč nastopu v znamenitem Oprah Winfrey šovu.

NOVO TISOČLETJE

Stewart je nadaljeval s koncertiranjem, dokler se mu ni kariera leta 2000 skoraj sesula v prah. Vokalist je bil diagnoziran z rakom na grlu, po zahtevni operaciji sta sledili rehabilitacija in vokalne vaje, s katerimi si je opomogel, a mu je bolezen trajno spremenila vokalni register.

Po slabem sprejemu albuma »Human« (2001) se je zdelo, da mu je bolezen pobrala preveč moči, nato pa se je Stewart odločil za izdajo kolekcije starih standardov »It Had to Be You...The Great American Songbook«, ki je v Ameriki in Avstraliji doživel trikratno platinasto naklado. To je bil prvi od skupno petih albumov predelav pop standardov, večinoma iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji, peti del kolekcije »Fly Me to the Moon... The Great American Songbook Volume V« je izšel leta 2010. Na albumih je v goste povabil številne svetovne pop in rock zvezdnike, med drugim Diano Ross, Stewieja Wonderja in Eltona Johna. V tem obdobju je sveže priredbe standardov intenzivno predstavljal tudi na koncertih, saj jim je namenil kar polovico igranega časa, druga polovica pa je bila rezervirana za njegov železni repertoar klasičnega obdobja. Leta 2004 je bil Stewart izbran kot nov zvezdnik, ki je na hollywoodskem pločniku slavnih dobil svojo zvezdo. Približno istočasno je Rod Stewart dosegel še en častitljiv mejnik: njegovi albumi so presegli številko 100 milijonov prodanih izvodov, s čimer se je pridružil ozkemu krogu komercialno najuspešnejših glasbenih izvajalcev kdajkoli: The Beatles, Abba, Michael Jackson, Bruce Springsteen, Madonna, Led Zeppelin, Garth Brooks, The Eagles, U2…

Leta 2012 je bil Rod Stewart kot član skupine The Faces sprejet v Rock and Roll dvorano slavnih, čeprav na sami prireditvi, menda zaradi bolezni, ni bil prisoten. Po solo sprejemu leta 1994 je tako postal eden redkih glasbenikov, ki so dvakratni člani te častitljive ameriške ustanove. V predbožičnem času istega leta je Stewart izdal svoj prvi album božičnih napevov »Merry Christmas, Baby«, v času njegovega izida pa je izšla tudi glasbenikova biografija z retrospektivnim pregledom veličastne, skoraj pol stoletja trajajoče kariere.

Maja 2013 se Stewart vrača z novim albumom avtorskega materiala. »Prvim po dvajsetih letih mračne dobe«, kot se je izrazil glasbenik, po lastnih besedah mu je moči za njegov nastanek dalo prav nedavno pisanje avtobiografije.

Urban Bolta, april 2013