Cat Stevens (že od konca sedemdesetih znan kot Yusuf Islam) je britanski kantavtor, skladbopisec in multiinštrumentalist, ki je na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta in nato skozi sedemdeseta izdajal uspešne albume, z njimi osvajal vrhove lestvic in kot po tekočem traku nizal zlate in platinaste prodajne uspehe. Postal je eden najbolj cenjenih folk / rock kantavtorjev svojega časa, nato pa se je sredi sedemdesetih srečal z islamsko vero, katere nauki so ga tako zelo očarali, da se je preimenoval v Yusufa Islama, v dobrodelne namene prodal vse svoje kitare in se za dolga leta popolnoma umaknil od glasbene industrije.

Yusuf Islam je od tedaj goreč promotor islamske vere in večkrat nagrajeni mirovniški aktivist. V devetdesetih se je počasi spet začel vključevati v glasbene vode in od takrat izdal nekaj živih albumov, kompilacij ter dva studijska ploščka, nazadnje leta 2009 album z naslovom »Roadsinger«.

ZAČETEK GLASBENE KARIERE (1965 - 1969)

Cat Stevens (rojen Steven Demetre Georgiou) je sin švedske matere in grškega očeta, lastnika restavracije v Londonu. Že kot mladenič se je začel zanimati za folk in rock'n'roll glasbo, tako je sredi šestdesetih začel z nastopanjem pod imenom Steve Adams. Oko na mladega glasbenika je prvi vrgel Mike Hurst, glasbeni producent in nekdanji član folk / pop skupine The Springfields. Povabil ga je v studio, kjer je Stevens posnel svojo prvo skladbo, I Love My Dog. Posnetek je prepričal založbo Decca, da ga je vzela pod svojo streho, izšel je kot singel in se leta 1966 prebil med britanskih top 40 singlov. Z naslednjim singlom Matthew & Son ter skladbo Here Comes My Baby, ki jo je napisal za zasedbo The Tremeloes, se je z novim umetniškim vzdevkom Cat Stevens prebil tik pod vrh lestvice, tako se je njegov sloves odličnega skaldbopisca začel širiti že zgodaj po vstopu na pota profesionalne kariere.

Stevensov tretji singel I'm Gonna Get Me a Gun je napovedal izid prvenca »Matthew & Son« (1967), s katerim se je prebil na lestvico desetih najbolj popularnih albumov. Na albumu je tudi skladba The First Cut Is the Deepest, ki jo je deset let kasneje priredil Rod Stewart, ponovno pa jo je svet »odkril«, ko je je leta 2013 priredila še ameriška pop zvezdnica Sheryl Crow. Naslednji album »New Masters« (1967) ni ponovil uspeha prvenca, za nameček pa je Stevens marca 1968 zbolel še za tuberkulozo, ki ga je za več mesecev priklenila na posteljo, ga popolnoma izčrpala in mu skorajda vzela tudi življenje.

PREBOJ MED ZVEZDE (1969 - 1977)

Konec šestdesetih je podpisal pogodbo z založbi Island in začel s pisanjem globljih, bolj osebnih pesmi, saj se je po premagani težki bolezni popolnoma poglobil v samega sebe. Posvetil se je jogi, postal je vegeterijanec, začel se je zanimati tudi za nauke svetovnih religij. Spomladi 1970 je izdal svoj tretji album »Mona Bone Jakon«. V tem času je napisal znamenit komad Wild World, ki ga je prvi posnel Jamajčan Jimmy Cliff in se z njim prebil med najaktualnejše single, Stevensu pa se je medtem nabralo dovolj materiala, da je še pred koncem istega leta izdal naslednji album »Tea for the Tillerman«. Z avtorsko verzijo skladbe Wild World se je dokončno prebil tudi na ameriški glasbeni trg, ki je začel retrospektivno odkrivati tudi njegove prejšnje albume, Cat Stevens pa je z uspehom onkraj Atlantika postal globalna folk / rock ikona, kakršna sta bila denimo James Taylor in Carole King.

V začetku sedemdesetih je Stevens uspešne single nizal enega za drugim, s skladbo Peace Train se je tako prebil tudi na lestvico najpopularnejših pop skladb. Sledil je izid petega albuma »Teaser and the Firecat« (1971) z novo hit pesmijo, Morning Has Broken, ki je album že kmalu po izidu uspela pozlatiti, v Ameriki pa je dosegel celo večkratno platinasto naklado.

Stevens je masovni uspeh nadaljeval z izdelavo glasbe za filmsko podlago v kultni črnski komediji Harold and Maude, pa čeprav glasba nikoli ni izšla na uradnem soundtracku. Sredi intenzivnega koncertiranja je izšel šesti album »Catch Bull At Four« (1972), s katerim se je v Ameriki prebil na sam vrh lestvice, kar je bil komercialni vrhunec Stevensove kariere.

V izogib plačila davkov je Stevens leta 1963 zapustil domovino in se za eno leto preselil v Brazilijo, denar, ki bi ga v Veliki Britaniji drugače odvedel državi, pa je namenil v dobrodelne namene. Koncertiranje in stik z mediji je strogo omejil, avgusta istega leta pa izdal svoj sedmi album, »Foreigner«, s katerim je znova posegel po zvezdah. Njegov edini javni nastop tega leta je bil uro in pol dolg nastop v eni izmed ameriških televizijskih oddaj.

Osmi album »Buddha and the Chocolate Box« (1974) je prav tako že kmalu po izidu posegel po zlati prodajni nakladi, sledil pa je založbin izid največjih uspešnic »Steven's Greatest Hits«, ki je (predvidljivo) prav tako dosegel velik uspeh. Deveti album »Numbers« (1975) je bil prvi z nekoliko slabšo prodajo, morda je prav zato trajalo kar leto in pol, dokler ni Stevens maja 1977 izdal svojega desetega albuma, »Izitso«.

ISLAMSKO RAZODETJE in ODMIK OD GLASBENE INDUSTIJE (1977 - )

Cat Stevens je bil kot otrok vzgojen v krščanskem duhu, a je sredi sedemdesetih začel intenzivno brati Koran, ki ga je leta 1977 tudi uradno povlekel v muslimansko vero, zaradi katere je svoje ime spremenil v Yusuf Islam. Izdal je svoj enajsti (in za več desetletij poslednji) album »Back to Earth«, nato pa se je za več desetletij oddaljil do zahodne glasbe. Čeprav mu je imam dejal, da sam ne vidi težav v nadaljevanju življenja pop zvezde, vkolikor bo živel po naukih in moralno spodobno, je Yusuf v glasbeni industriji videl toliko pohujšanja in skušnjave, da se je od nje popolnoma oddaljil. Skoraj trideset let kasneje je kot razlog za upokojitev sicer navedel drugačne razloge, menda so bili posredi zasičenost z napornim glasbenim življenjem in želja po mirnejšem, ustaljenem nadaljevanju življenja.

Yusuf Islam se je popolnoma umaknil od oči javnosti, se poročil in si v naslednjih letih ustvaril veliko družino. V medijih se je prvikrat po dolgih letih pojavil konec osemdesetih, ko je v želji po branitvi islamske vere podprl ščuvalne besede ajatole Homeinija, naperjene proti avtorju zloglasnih Satanskih stihov, s katerimi je pisatlej Saman Rushdie ostro napadel muslimansko vero. Kot branik islamske vere ima Yusuf Islam kljub zvezdniškemu statusu v življenju nemalo težav. Leta 2004 so mu tako "zaradi suma terorističnih dejavnosti" onemogočili vstop v Ameriko, kamor je želel na obisk k stari glasbeni znanki Dolly Parton, dolga leta je tudi že na črni listi Izraela, ki mu očita, da finančno podpira palestinsko gibanje Hamas. In kaj je na to takrat porekel Yusuf? »Nikoli nisem zavestno na kakršen koli način podprl Hamasa. Ko ste me tega obtožili, za to gibanje sploh nisem vedel. Nekateri v dobrodelnosti ves čas iščete politične motive.« Zaradi svojega truda pri povezovanju zahodnega in arabskega sveta je Yusuf Islam v zadnjih dveh desetletjih prejel številne mednarodne nagrade in priznanja.

POSTOPEN POVRATEK

V devetdesetih se je Yusuf Islam začel postopoma vračati v glasbene vode, pa čeprav v popolnoma drugačni maniri, kot je to počel v sedemdesetih. Nova besedila so se dotikala različnih verskih tem, nemalokrat so bila celo govorjena, za glasbeno podlago pa je najraje uporabljal samo še tolkala. Odmeven je bil njegov koncert v Sarajevu, ki ga je leta 1997 priredil v spomin na dobrega prijatelja, v srbskem napadu pokojnega bošnjaškega politika in glasbenika Irfana Ljubijankića. Ob prelomu tisočletja so ponovni izšli njegovi albumi iz sedemdesetih, takrat je v enem izmed intervjujev Yusuf Islam pojasnil, da svojih angleških pesmi iz časa Cata Stevensa ne igra več, ker zahodni svet goji napačno predstavo o islamski veri. Na dobrodelnem koncertu 46664 v čast Nelsonu Mandeli je leta 2003 zaigral skladbo Wild World, kar je bil njegov prvi javni nastop v angleščini po petindvajsetih letih. Nastopil je skupaj s svojim nekdanjim spremljevalnim glasbenikom, Petrom Gabrielom (kasnejšim Genesis frontmanom).

V novem tisočletju je Yusuf Islam nastopil na številnih dobrodelnih in drugih odmevnih prireditvah, med drugim je v Abu Dabiju (Saudski Arabiji) nastopil ob Mohamedovem rojstnem dnevu, na koncertu v Dusseldorfu, kjer je Paul McCartney ob pomoči zvezdniških prijateljev zbiral denar za poškodovane rudarje, ter na prireditvi ob podelitvi Nobelovih nagrad v Oslu 2006.

Ko je leta 2005 njegov 21-letni sin Mohamed Islam v hišo prinesel kitaro, se je Yusuf Islam začel še hitreje vračati v svet zahodnjaške glasbe, tako je leta 2006, po debelih osemindvajsetih letih, izdal povratniški folk / rock album »An Other Cup« (2006), ki ga je nato intenzivno promoviral z nastopanjem v javnosti.

Leta 2009 je izdal priredbo Georgea Harrisona The Day the World Gets Round, posneto skupaj s »petim Beatlom« Klausom Voormanom, izkupiček katere je šel na račun UNESCA in organizacije Save the Children, ki zbira sredstva za otroke v od vojne prizadeti Gazi. Nekaj mesecev kasneje je Yusuf izdal nov (in do tega trenutka zadnji) album »Roadsinger«, v naslednjih letih pa je oddelal kar nekaj koncertov in turnej, med drugim se je po 36-ih letih vrnil v Avstralijo, odigral pa je tudi evropsko turnejo s postankoma v Münchnu in na Dunaju.

Urban Bolta, marec 2014