Steppenwolf je ameriška skupina, ki je med leti 1968 in 1972 izdala šest albumov in na krilih njihovih uspehov užila svetovno slavo. Po celem svetu so prodali preko 25 milijonov albumov in poskrbeli za šest top 40 hitov, od katerih je najbolj znana nekakšna neuradna motoristična himna Born to Be Wild, prepoznavna tudi po kultnem prizoru iz filma Easy Rider. Steppenwolf so skozi glasbo opozarjali na družbene probleme, kritiki pa jih priznavajo tudi kot eno ključnih skupin iz preloma šestdesetih v sedemdeseta, ki je psihadeličnemu rocku dodala tršo noto in tako pomagala izoblikovati zvok klasičnega hard rocka in heavy metala.

Sredi sedemdesetih so se za kratek čas znova združili in razpadli, njihovo zapuščino pa na koncertih odrih pod imenom John Kay and Steppenwolf že več kot tri desetletja obuja edini preostali originalni član, pevec in kitarist John Kay.

ROJSTVO SKUPINE (1967)

Steppenwolf so kariero pričeli leta 1967 na zahodni ameriški obali, kjer se je takrat kot cunami širil val psihadeličnega rocka. Sprva so ustvarjali pod imenom The Sparrows, nato pa so se po romanu Hermanna Hesseja na predlog producenta Gabriela Meklerja preimenovali v Steppenwolf. Originalno postavo so tvorili John Kay (vokal, ritem kitara, orglice), Michael Monarch (glavna kitara, back vokal), Rushton Moreve (bas, back vokal), Goldy Mc John (klaviature, back vokal) in Jerry Edmonton (bobni, back vokal).

KLASIČNA LETA (1968 - 1972)

V začetku leta 1968 so izdali samonaslovljeni prvenec. Prva dva singla A Girl I Knew ter Sookie Sookie nista požela večjega zanimanja, povsem drugače pa je bilo s tretjim singlom Born To Be Wild, ki mu je sledil še izid singla The Puscher, sicer priredbe ameriškega folk glasbenika Hoyta Axtona. Obe skladbi sta bili leta 1969 vključeni v kultni film Easy Rider, ki je še dodatno okrepil zanimanje za to kalifornijsko skupino. Born To Be Wild služi za ozadje prizora, ko legendarna filmska igralca Peter Fonda in Dennis Hopper na Harleyih v poznih šestdesetih jezdita čez Ameriko, zato so pesem za svojo hitro posvojili motoristi, kot tudi vsi drugi ljubitelji hitrosti in cestne ježe vseh oblik. Skladba je znana tudi po delu besedila "I like smoke and lightning / Heavy metal thunder....", saj je bila zveza heavy metal tedaj prvič uporabljena v besedilu kateregakoli rock benda. Napisal jo je kanadski glasbenik Dennis Edmonton, ob izidu se je uvrstila na 2. mesto Billboardove lestvice in do konca leta z doseženimi milijon prodanimi izvodi že dosegla zlato naklado, skozi desetletja pa postala ena najbolj prepoznavnih rock klasik kdajkoli.

Do konca šestdesetih in na prelomu v sedemdeseta so Steppenwolf redno izdajali nove albume in poskrbeli za nekaj novih hitov, do katerih velja omeniti Magic Carpet Ride (»The Second«, 1968) in Rock Me (»At Your Birthday Party«, 1969). Za časa predsednikovanja Richarda Nixona je sledil izid politično motiviranega albuma »Monster« (1969) in nato leta 1970 še izid ploščka »Steppenwolf 7«, ki ga mnogi smatrajo za njihov celostno najboljši izdelek. Na njem se nahaja nova Axtonova priredba, skladba Snowblind Friend, ki govori o družbenih problemih tistega časa, kot je bila zasvojenost od drog.

Že v prvih letih so Steppenwolf doživeli nekaj kadrovskih sprememb. Najprej je bil odpuščen Moreve, saj se zaradi nevarnosti potresa (??) ni želel vrniti v Los Angeles in je tako manjkal na enem izmed koncertov. Začasno ga je zamenjal Rob Black, kasneje pa Nick St. Nicholas. Kayevo jezo je občutil tudi Monarch, ki je zaradi neprofesionalnega odnosa leta 1969 prav tako dobil nogo. Nadomestil ga je Larry Byrom, Nicholasov prijatelj, vendar sta že leto dni kasneje oba ostala brez službe. V začetku leta 1971 sta tako v bend prišla basist George Biondo in kitarist Kent Henry.

Steppenwolf so prvič razpadli po koncertu na Valentinovo v Los Angelesu leta 1972. Vodja skupine John Kay je zagnal solo kariero in z albumom »Forgotten Songs and Unsung Heroes« (1972) poskrbel za manjši hit I'm Movin' On. Izdal je še album »My Sportin' Life« (1973) in koncertiral tako po Severni Ameriki, kot tudi Evropi. Z ustvarjanjem pa so nadaljevali tudi ostali člani razpadlega benda. McJohn in Edmonton sta ustanovila novo skupino Manbeast, nekaj njihovega materiala so na svojem povratniškem albumu nato uporabili tudi Steppenwolf.

KRATKOTRAJNA ZDRUŽITEV (1974 - 1976)

Steppenwolf so se ponovno združili leta 1974 v postavi klasičnih treh članov Kay, Edmonton in McJohn, skupaj z dolgoletnim basistom Biondom in novim prišlekom Bobbyom Cochranom na kitari. Pri založbi Mums Records so izdali album »Slow Flux« (1974) in se s singlom Straight Shootin' Woman še poslednjič v karieri uvrstili med top 40 hite. McJohn je zaradi arogantnega obanašnja letel iz benda, tako ga je za naslednji album »Hour of the Wolf« (1975) nadomestil Andy Chapin. Pogodba z založbo jih je hitro prisilila k izdaji še enega albuma, »Skullduggery« (1976), predno so brez promocijske turneje jeseni 1976 še drugič razpadli. John Kay je njihov razpad oznanil kar v priljubljeni TV oddaji The Midnight Special in tam zaigral še skladbo Hey I'm Alright, ki jo je nato izdal na svojem tretjem solo albumu »All In Good Time« (1978).

NOVE REINKARNACIJE SKUPINE (1977 - 1980)

Med leti 1977 in 1980 so se nato pojavile različne variacije skupine, ki so bile bolj kot ne plod zaslužkarsko razmišljujočih koncertnih promotorjev. Eden izmed njih, David Pesnell, je v skupino ponovno povezal nekdanje člane Nicka St. Nicholasa, Goldyja McJohna in Kenta Henryja, a je bilo projekta in celo načrtovanja novega albuma konec, ko sta se v znamenitem losangeleškem klubu Whisky a Go Go udarila Pesnell in producent Phil Spector.

Poleti 1978 je vzniknila še ena verzija skupine, z novim vokalistom Bobom Simpsonom in oiginalnima članoma McJohnom in Morevejem. Posneli so nekaj skladb, a ni do izida dolgometražnega albuma nikoli prišlo.

Pesnell je planiral koncertno turnejo po ZDA, Kanadi in celo Evropi, z Iron Butterfly v vlogi predskupine, a do nje zaradi zlorab težkih drog znotraj benda ni nikoli prišlo. V tem so prednjačili predvsem St. Nicholas, Goldy McJohn in bobnar Frankie Banali (kasneje znan po svojem delu pri Quiet Riot), kot tudi sam Pesnell.

St. Nicholas je na svojo pest nekaj časa vodil še eno verzijo skupine, ki je med drugim vključevala tudi kasnejšega Keel / W.A.S.P. / L.A. Guns bobnarja Stevea Rileya. Potem ko so vesti o novih in novih reinkarnacijah skupine prišle do Johna Kaya, je ta postal zaskrbljen. V krogu skupine so se namreč že v začetku sedemdesetih domenili, da bo pravice do uporabe njihovega imena obdržal tisti od originalnih članov, ki bo v skupini ostal najdlje, medtem ko so ostali s predčasnim odhodom oziroma brco iz skupine to pravico izgubili. To pa sta bila le on in bobnar Jerry Edmonton, ki sta dogovor uspela tudi pravno zavarovati. Kay je nato leta 1980 kariero nadaljeval pod imenom John Kay and Steppenwolf.

Za posledicami motoristične nesreče je leta 1981 v starosti 32-ih let preminil Rushton Moreve, originalni Steppenwolf basist, ki je bil po Kayevih besedah ključen za nekomercialni zvok skupine. Prav Kay in Moreve sta sicer soavtorje enega bendovih največjih hitov, Magic Carpet Ride.

JOHN KAY and STEPPENWOLF (1980 - )

Kay se je nato s promotorjem Davidom Pesnellom dogovarjal za izid novega albuma, producentov predlog je bil, da bi album skupaj posneli skupini Steppenwolf in Three Dog Night, ki bi nato tudi skupaj koncertirali, vendar se niso mogli dogovoriti, katera bo zasedala stran A in katera stran B (od tega bi nato tudi izhajalo, katera od skupin bi na promocijski turneji igrala v vlogi nosilca), zato je ta širokopotezni načrt padel v vodo.

Reformirane John Kay and Steppenwolf so sestavljali John Kay, Michael Palmer (kitara, back vokal), Steve Palmer (bobni, back vokal), Danny Ironstone (klaviature, back vokal) in Kurtis Teel (bas kitara, back vokal). Pri majhni založbi Attic so izdali album »Wolftracks« (1982), enega prvih digitalno posnetih albumov v zgodovini glasbe, ki so ga posneli s pomočjo novega Sonyjevega digitalnega sistema. Sledil je izid še enega albuma, »Paradox« (1984).

Še pred koncem leta 1984 je skupina kot taka razpadla, pot pa so skupaj nadaljevali Kay, Wilk, Wilkov znanec Ron Hust (bobni, back vokal) in Rocket Ritchotte (kitara, back vokal). V tej postavi so izdali albuma »Rock N' Roll Rebels« (1987) in »Rise & Shine« (1990).

Leta 1993 je umrl originalni bobnar Jerry Edmonton. Ironično, prav tako kot že 12 let pred njim za basista Morevea, je bila tudi zanj usodna cesta. Umrl je v prometni nesreči v Santa Ynezu, Kaliforniji.

Ker si je skupina davno tega ime nadela po romanu nemškega avtorja Hermanna Hesseja Der Steppenwolf, so bili John Kay in kompanija kot posebni gostje povabljeni na the International Hermann-Hesse-Festival 2002 na jugozahod Nemčije. Njihov nastop je bil medijsko zelo odmeven, mnoge pa je presenetilo Kayevo razumevanje nemščine - kako tudi ne, ko pa se je kot otrok rodil in živel najprej v Prusiji in nato v Hannovru, predno se je z družino konec petdesetih preselil v Severno Ameriko.

Leta 2007 so John Kay and Steppenwolf v Marylandu (ZDA) odigrali svoj poslovilni koncert, vseeno pa Kay od tedaj naprej občasno še vedno nastopa.

Urban Bolta, december 2013