Soft Machine so bili pionirji britanskega psihadeličnega, progresivnega in jazz rocka iz Canterburya (Anglija). Ime so si nadeli po knjigi "The Soft Machine", avtorja Williama S. Burroughsa. Bili so najpomembnejša oziroma ena izmed najpomebnejših skupin canterburyske glasbene scene po kateri je bila tudi poimenovana ta posebna zvrst progresivnega rocka – canterbury (poleg Soft Machine so bili najbolj znani predstavniki še Caravan, Gong, Matching Mole, Hatfield and the North, National Health, Egg itd). Nastali so iz skupine Wilde Flowers (navdih za ime je bil očitno Oscar Wilde). The Wilde Flowers so v svojih vrstah vsebovali glasbenike kot so bili: Brian Hopper (kitara, saksofon, flavta), Hugh Hopper (bas kitara), Robert Wyatt (bobni, vokal), Kevin Ayers (vokal), Richard Sinclair (kitara, vokal), Pye Hastings (kitara, vokal), David Sinclair (klaviature) in Richard Coughlan (bobni). Ti zadnji štirje so ustanovili še eno uspešno skupino canterburya – Caravan.

Prva zasedba skupine, ki je natala leta 1966, s polnim imenom The Soft Machine, je bila sestavljena iz Roberta Wyatta (bobni, vokal), Kevina Ayersa (bas kitara, vokal), Daevida Allena (kitara) in Mikea Ratledgea (klaviature). Ta zasedba je posnela svoj prvi in edini single skupine. Prav tako so skupaj posneli nekaj demo posnetkov ki so bili izdani nekaj let pozneje. Leta 1967, po vrnitvi skupine z nastopa v Franciji, so tedanje oblasti Allenu ( ki je bil Avstralec) onemogočile ponovni vstop v Anglijo. Zaradi tega je moral preostanek skupine nadaljevati kot trio. V letu 1968 so imeli turnejo po ZDA kot predskupina za Jimi Hendrix Experience. Med to turnejo so v New Yorku posneli tudi svoj prvi album "The Soft Machine".

Po Ayersovem složnem odhodu ob koncu turneje skupina razpade, vendar se hitro ponovno reformira z nekdanjim koncertnim menedžerjem in komponistom Hughom Hoppererjem na bas kitari. Skupaj z Wyattom in Ratledgeom leta 1969 posname njihov drugi album imenovan "Volume Two". Od psihadeličnega rocka iz njihovega zgodnjega obdobja, ko sta v skupini na večini skladb pela Ayers in/ali Wyatt, je "Volume Two" začel njihovo tranzicijo proti popolnoma inštrumentalnemu zvoku, ki je že odzvanjal tisto, kar se je kasneje imenovalo jazz fusion. Ker so bila trenja med posameznimi člani glede nadaljne glasbene usmeritvi skupine ves čas velika in takrat na dan izbruhnila z vso močjo, je bilo v tem obdobju nekaj velikih sprememb v zasedbi skupine.

Osrednji trio je bil proti koncu leta 1969 razširjen v septet z dodatkom štirih igralcev pihal, od katerih je na koncu po nekaj mesecih ostal samo še saksofonist Elton Dean. Rezultat tega je bil tako imenovani klasični Soft Machine kvartet (Wyatt, Hopper, Ratledge in Dean), ki je posnel albuma "Third" (1970) in "Fourth" (1971), skupaj s številnimi gosti, večinoma igralci jazza (Nick Evans, Marc Charig (med drugim sodelovala tudi s King Crimson), Lyn Dobson, Jimmy Hastings, Rab Spall, Roy Babbington)). Vsi člani klasične zasedbe so posedovali široko glasbeno zaledje, še posebno pa je izstopal eklektični genij Ratledgea, kateri je skozi kompozicije, aranžmaje in improvizacije pognal kolektiv najvišjega glasbenega standarda, v katerem je Wyattov vokalni šarm in posebni način bobnanja, liričnost večine Deanovih solaž in nevsakdanji pridih avantgardnega popa Hopperjevih delnic porajal najboljše rezultate. Njihova sposobnost grajenja razširjenih suit iz običajno dolgih kompozicij, tako v živo kot v studiu (en tak primer je bil že na njihovem prvem albumu), doseže svoj vrhuenc leta 1970 na albumu "Third", ki je imel za tisit čas to posebnost, da je šlo za dvojen album s suito, ki je zasedla vse štiri strani.

Po razlikah glede nadaljnje glasbene usmeritvi skupine, Wyatt leta 1971 odide (oz. je vržen) iz skupine ter nato ustanovi Matching Mole (besedna igra z "machine molle", ki v francoščini pomeni "soft machine"). Zamenjal ga je avstralski bobnar Phil Howard, toda že po nekaj mesecih zaradi nestrinjanj glede glasbene usmeritve odide tudi on. Kmalu za njim odide tudi Dean. Zamenjana sta bila z Johnom Marshallom (bobni) in Karlom Jenkinsom (klaviature), oba nekdanja člana Ian Carr's Nucleus. Album na katerem sta igrala Marshall in Jenkins – "Sixth" (1973) je osvojil prvo mesto v reviji Melody Maker kot britanski jazz album leta. Poleg tega so bili Soft Machine leta 1974 v Melody Makerju izbrani za najboljšo majhno skupino iz svoje zvrsti.

Leta 1973 Hopper odide in nato leta 1976 še Ratledge, poslednji originalni član skupine. Ostali glasbeniki, ki so bili v skupini v njenem kasnejšem obdobju so bili: basista Roy Babbington in Steve Cook, kitarista Allan Holdsworth in John Etheridge, saksofonist Alan Wakeman in violinist Ric Sanders. Njihovi nastopi iz leta 1978 in posnetek iz teh nastopov (ironično imenovan Alive and Well) so bili zadnja dejanja Soft Machine kot delujoče skupine. Ime "The Soft Machine" je bilo leta 1981 znova uporabljeno za album "Land of Cockayne" (na katerem med drugim igra tudi legendarni Jack Bruce (Cream)), ki je bil njihov poslednji studijski album, ter za še nekaj koncertov leta 1984. Toda ta zasedba je bila sestavljena iz Jenkinsa, Marshalla in Holdswortha, poleg dodatnih članov izbranih samo za te nastope.

Po letu 1988 je bilo veliko koncertnih posnetkov Soft Machine izdanih na CD-jih, katerih kvaliteta zvoka pa je variirala od odlične do zanič. Leta 2002 so štirje nekdanji člani Soft Machine - Hugh Hopper, Elton Dean, John Marshall in Allan Holdsworth – nastopali in tudi snemali pod imenom Soft Works. Leta 2005 John Etheridge zamenja Holdswortha na kitari. Temu sledi turneja in koncertni posnetki pod imenom Soft Machine Legacy. Obe verziji zasedbe sta igrali tako skladbe originalnih Soft Machine kot tudi svoje nove skladbe. Istega leta je Graham Bennett objavil biografijo o Soft Machine imenovano "Out-Bloody-Rageous" katera je izšla septembra 2005.

Peter Podbrežnik