The Smashing Pumpkins so popularna ameriška alternativna skupina, ki je bila ustanovljena leta 1988 v Chichagu. Čeprav so si menjave v skupini kar nekajkrat vrstile, je osnovno jedro predstavljala naveza Billy Corgan (kitara, vokal), James iha (kitara, vokal), D'arcy Wretzky (bas, vokal) in Jimmy Chamberlain (bobni, tolkala).

V primerjavi z večino svojih sodobnikov so bili the Smashing Pumkins manj pod vplivom punka. Odlikuje jih raznolika in intenzivna večplastna glasba s poudarkom na kitarah, velik vpliv na njihovo glasbeno ustvarjanje pa so imeli predvsem goth rock, progresiva, psihodelija, dream pop, heavy metal, shoegazerska produkcija, na zadnjih izdelkih pa so inspiracijo črpali tudi iz elektronike. Frontman Billy Corgan je kot glavni tekstopisec, osredotočen predvsem na poustvarjanje grandiozne glasbene vizije, ki izvaja s teksti osebno katarzo, pod vplivom kompleksne filozofije konceptuiral in oblikoval vse svoje plošče in pesmi.

Na glasbenem tržišču so uspeli predvsem s svojim drugim albumom, ki je izšel leta 1993, Siamese Dream. Fanovsko bazo so si priborili z obsežnim koncertiranjem in turnejami, tako da se je naslednja plošča, dvojni album Mellon Collie And the Infinite Sadness že s samim izidom plasirala na sam vrh Billboardove lestvice. Do leta 2000 so prodali več kot 25 milijonov izvodov, do leta 2006 pa so samo v ZDA prodali 18,3 milijonov izvodov. S tem opravičujejo naziv enega komercialno najbolj uspešnih ter s strani kritikov najbolj priznanih skupin devetdesetih. Zaradi notranjih trenj, zlorab drog ter kasnejšega upada prodaje plošč ter manjše vitalnosti kulturne srenje so konec leta 2000 razpadli. Aprila 2006 so uradno napovedali ponovno združitev ter snemanje novega albuma, the samshing Pumkins pa sta trenutno le Billy Corgan in Jimmy Chamberlain.


Zgodnje obdobje (1988-1991)

Z devetnajstimi leti je Billy zapustil domovanje v Chichagu ter se preselil v St. Petersburg na Floridi, kjer je ustvarjal s svojo tedanjo zasedbo The Marked. Skupina ni bila deležna zadostnega uspeha ter je kmalu razpadla. Corgan se je nato vrnil v Chichago, kjer je sprejel delovno mesto prodajalca plošč v lokalni glasbeni trgovini. Med delom je spoznal Jamesa Iho. Kot navdušena ljubitelja psihodelije in psihodelične estetike, sta se kmalu zbližala ter pričela s pisanjem besedil ter skladanjem glasbe (ritmično podlago pa sta izgrajevala z rabo ritem mašine). V tem obdobju je bilo možno čutiti nespregledljivi vpliv zasedb kot so The Cure in New Order. Corgan je na koncertu glasbene skupine Dan Reed Network leta 1988 spoznal basistko D'arcy Wretzky, zagovorila pa sta se o estetski in glasbeni vrednosti slišane skupine. Ko je Billy izvedel, da igra D'arcy bas kitaro, je začutil, da bi bilo v glasbeni kompleks nujno vključiti še bas kitarista, zato ji je dal svojo telefonsko številko. Kmalu je poklicala in postala polnopravna članica zasedbe, v tem času pa se je zapletla v krajše razmerje z Jamesom Iho.

The Smashing Pumkins so imeli prvi koncert 9. julija 1988 v poljskem baru v Chichagu. Nastopila sta le Billy in James z ritem mašino. 10. avgusta 1988 so v nočnem klubu Avalon odigrali prvi nastop kot trio. Po tem nastopu jim je lastnik kluba Cabaret Metro Joe Shanahan skupino najel pod pogojem, da iz seta vržejo ritem mašino. Novačili so bobnarja in prvo ime na seznamu, ki jim ga je dal en izmed Billyjevih znancev, je bil jazzovski bobnar Jimmy Chamberlain. Začuda v začetku kombinacija ni delovala kot tista najverjetnejša, saj je bil Chamberlain nevajen alternativne glasbe, ki jo tedaj še ni poznal. Corgan o tistih časih pravi naslednje:

"Takrat smo bili popolnoma predani sad-rocku, otožnosti in melanholiji na cureovski način. Šele po dveh ali treh vajah sem dojel, da je moč njegovega igranja tisto, kar nam je omogočalo tisto dodatno energijo v naši glasbi, o kateri dotlej nismo upali niti sanjati."

5. oktobra 1988 so kot polna rock zasedba zavzeli oder v Cabaret Metroju. Čeprav Chamberlain še ni bil polnopravni član zasedbe so ga kmalu zatem sprejeli v svoje vrste, v obliki tedanjega kvarteta pa so vztrajali naslednjih sedem let.

Do leta 1989 so posneli že kopico demo materiala, kateri je bil kasneje izdan v obliki bootlega Early 1989 Demos. Istega leta so bili prvič kompilacijsko objavljeni na vinilni plošči Light Into Dark, poleg njih pa je bilo na plošči posnetih še nekaj chichaških alternativnih skupin. Samostojni singel 'I Am One' so leta 1990 izdali v omejeni nakladi, ploščo pa je založila lokalna založba Limited Potential. Singel je bil kmalu razprodan, tako da so posneli še enega, pesem 'Tristessa', ki je izšel za založbo Sub Pop, nato pa so podpisali pogodbo za založbo Caroline Records. The Smashing Pumpkins so leta 1991 za borih 20.000 dolarjev posneli in izdali svoj prvenec, album Gish, produkcijske posle pa je v lastnem studiu (smart Studios v Madisonu v Wisconsinu) opravil producent zasedbe Sonic Youth, Butch Vig. V težnji po konsistentnosti, po kateri je hrepenel, je Corgan večkrat odigral vse inštrumente, zaradi česar so nastala v skupini močna trenja. Na prvencu so medsebojno prepleteni elementi metalskih kitar, ki so združeni s psihodelijo in dream popom, pogosto pa so jih primerjali z veterani in njihovimi sodobniki, skupino Jane's Addiction. Gish je v majhnem obsegu požel precejšen uspeh s singlom 'Rhinoceros', pesem pa so pogosto predvajali na radijskih valovih Modern Rock radia. Po oktobrskem izidu EP-ja 'Lull' za založbo Caroline Records leta 1991, so podpisali formalno zavezo, da prestopajo na Virgin Records, ki je bila matična založba založbe Caroline Records. Album so podprli s turnejo, na kateri so kot predskupina odprli koncert skupin Red Hot Chili Peppers, Jane's Addiction in Guns n' Roses. Med turnejo sta Iha in Wretzky prestajala peklensko ločitev in razpad zveze, Chamberlain je posegel po narkotikih, Corgan pa je zapadel v globoko depresijo, v tem vzdušju pa v svoji garaži, v kateri je živel, spisal nekaj pesmi za naslednjo ploščo.


Leta glavnega mainstream uspeha (1992-1994)

S prebojem alternativnega rocka na glasbeno sceno, temu pa je botrovala vse večja popularnost grungea in skupin kot so bile Nirvana in Pearl Jam, je velik del pogače pripadal tudi Smashingom. V tem času so jih, navkljub njihovim nenehnim protestom, zaradi katarzičnega zvoka in vplivov heavy metala ter skupin, kot so Black Sabbath, povezovali ravno z grunge gibanjem. V intervjuju za MTV 120 Minutes na noč čarovnic leta 1993, je Corgan omenil naslednje:

"Napredovali smo s stopnje primerjav z 'nasledniki Jane's Addiction' v 'naslednike Nirvane' in kmalu bomo 'nasledniki Pearl Jam'..."

Ne glede na to so leta 1992 soprispevali pesem 'Drown' za multi-platinasti soundtrack filma Singles, katerega osrednja zgodba je postavljena ravno v osrčje seatlske grunge scene.

V času vzpona Nirvaninega albuma iz leta 1991 Nevermind je Corgan povedal:

"Občutili smo neverjetno velik pritisk da če ne bomo posneli plošče, ki bo velika, smo opleli. To nam je bilo povsem jasno. Čutili smo, da to enostavno moramo narediti."

Pod izjemnim pritiskom kritikov in komercialnimi pritiski se je Corganova depresija še poglobila do stopnje, da je začel pomišljati tudi o samomoru. Da bi se zoperstavil depresiji je prekomerno delal ter, po njegovih besedah, domala živel v studiu, tako da so leta 1993 končno le dokončali naslednjo ploščo- Siamese Dream. Album so posneli v studiju Triclop Sound v Atlanti. V glavnem med decembrom 1992 in marcom 1993, producent pa je bil vnovič Butch Vig. Med studijskim delom so živeli v Merietta. Odločitev, da bi album posneli tako daleč od doma, je bila plod odločitve, da ubežijo lokalnim prijateljem ter vsem nepotrebnim motnjam, predvsem pa zato, da bi lahko Chamberlain v lastnem obupu prenehal z zlorabo drog ter da ne bi imel dostop do njemu znanih drogeraških navez. Napori so bili zaman, saj je Chamberlain kmalu našel nove dobavitelje, med snemanjem pa so pogosto zaman priti v stik z njim tudi po več dni.

Ozračje v studiu je bilo težko. Nenehno so se prepirali. Takratni glasbeni članki so namigovali, da je bil Corgan med snemanjem plošče malodane tiranski (Corgan je omenil, da to deloma drži, čeprav meni, da so mediji situacijo napačno interpretirali) ter da je znova povsem sam posnel vse kitare in basovske parte. Nikoli ni bilo potrjeno koliko je kateri član prispeval k nastanku plošče. Corgan je sicer povedal, da je prispeval večino kitarskega dela, a le zato, ker je za snemanje in finalizacijo kitarskih delov potreboval precej manj poskusov. Navsezadnje je bilo za dokončanje dela potrebnih prek štiri mesece, proračun pa je presegel četrt milijona dolarjev težek proračun. Težave pa niso uničile možnosti za njihov uspeh. Siamese Dream je na dan izida zasedel izvrstno 10. mesto na Billboardovi lestvici, samo v Zda pa so prodali prek 4 milijonov izvodov plošče ter tako zagotovili Pumpkinsom mednarodno prisotnost. Tudi zaradi videospotov pesmi 'Today' in 'Disarm', ki so ju nenehno predvajali na MTV-ju.

Čeprav so poželi uspeh, niso poželi vsesplošnega navdušenja med ljubitelji alternative. Očitali so jim karierizem ter vzvišenost nad indie sceno, iz katere so prvotno izhajali. Skladba skupine Pavement 'Range Life' se z verzom "I don't understand what they mean/And I could really give a fuck" nanaša ravno nanje, mnogi pa so to tolmačili kot žalitev (čeprav je Stephen Malkmus, vokalist skupine Pavement, izjavil, da ni nikoli zaničeval njihove glasbe, temveč le njihov status). Nekdanji pevec zasedbe Hüsker Dü, Bob Mould jih je označil za "grunge Monkees", chichaški glasbenik in producent Steve Albini pa je spisal porogljivo pismo, ki je obdelalo članek poln hvalospevov na račun Smashing Pumpkinsov, kjer je poudaril, da so alternativni ravno toliko kot REO Speedwagon ter jih determiniral kot vsesplošni mainstreem ter "popolno nepomembne". Nekateri drugi, kot denimo pevka skupine hole, Cortney Love (ki je nekoč davno, preden je za moža vzela Nirvaninega prvega moža Kurta Cobaina, s Corganom tudi hodila) pa so izrekali glasno podporo Corganovi druščini.

Leta 1994 je založba Virgin izdala zbirko B-sideov in redkosti s krovnim naslovom Pisces Iscariot, kjer so bile zbrane tiste pesmi, za katere ni bilo mesta na Siamese Dreamu, album pa je potolkel pričakovanja in zasedel 4. mesto na Billboardovi lestvici. Prav tako je izšel videoposnetek Vievphoria, na katerem so se znašli koncertni posnetki, pokukati pa smo smeli tudi v zakulisje snemanja plošče. Skupina je neusmiljeno koncertirala ter leta 1994 zavzela glavni oder festivala Lollapalooza ter briljirala tudi na Reading Festivalu leto kasneje. Nato so si vzeli čas za počitek ter začeli s pisanjem materiala za novo ploščo.


Mellon Collie and the Infinite Sadness (1995-1997)

Celo naslednje leto je Corgan namenin marljivemu delu, takrat pa je nastalo, po navedbah v posameznih intervjujih, prek 56 pesmi, ki so se potegovale za častno mesto na naslednjem albumu. Uročeni s to osredotočeno kreativnostjo so odšli Smashing Pumpkins znova v studio, produkcijske posle pa so tokrat za delo, ki naj bi bil po Corganovih besedah "The Wall za generacijo X", predali Floodu in Alanu Moulderju.

In končni rezultat je bil album Mellon Colie And The Infinite Sadness, dvojni album, na katerem so zbrali 28 pesmi, poslušati pa ga je mogoče več kot dve uri (vinilna izdaja je zaobsegala tri plošče, dve dodatni pesmi in spremenjen vrstni red komadov). Prvi namen je bil, da bi pesmi nanizali v konceptualno celoto kot simbolno prispodobo cikla rojstev in smrti. Časopis Time jim je pel hvalnice, da "so z albumom izdali najambicioznejše in najbolj dovršeno delo do sedaj", plošča pa je oktobra 1995 zasedla takoj prvo mesto Billboardove lestvice in bila celo uspešnejša od predhodnje plošče- končni rezultat je bil devetkratni platinasti status v ZDA. Prav tako je Mellon Collie tudi najbolje prodajani dvojni album devetdesetih (govorimo o najbolje prodajani plošči celega desetletja!). Tako so si Smashing Pumpkins prislužili sedem nominacij za nagrado Grammy, plošča pa je bila predlagana tudi za nagrado Album leta. Iz epskega albuma izhaja kar pet singlov: 'Bullet With Butterfly Wings', '1979', 'Zero', 'Tonight, Tonight' in 'Thirty-Three'- pri tem pa so se prvi trije okitili z zlatom, vsi razen pesmi 'Zero' pa so dosegli uvrstitve med 40 najboljših pesmi. Skupina je leta 1997 osvojila lovoriko najboljšega rock nastopa zaradi vokala za 'Bullet With Butterfly Wings'. Večina neizdanih pesmi je bila izdana v megalomanski zbirki, box setu B-sideov The Aeroplane Flies High. Sprva je bilo predvidenih le 200.000 izdanih izvodov, a so število boxov, zaradi ogromnih zahtev poslušalcev, povečali.

Prav tako so uspehe poželi z videospoti. '1979' in 'Tonight, Tonight' videospota sta skupaj osvojila 7 MTV Video Music nagrad že na slavnosti leta 1996, vklučno z nagrado Videospot leta za videospot pesmi 'Tonight, Tonight'. Isti video je prejel nominacijo za tri Grammyje leta 1997. Toplega sprejema je bil deležen tudi med fani. Corganov komentar je bil:

"Mislim, da se nam še ni zgodilo, da bi se ljudje (tako) odzvali... Kot da bi se jih nekaj dotaknilo."

In ravno ta trenutek je označeval vrhunec njihove slave. Spoštovanja vredno predvajanje videospota na MTV valovih, 'Zero' majice ste lahko kupili v nakupovalnih središčih, nagrade pomembnih inštitucij nakazuje, da so bili Smashing Pumpkins eden najdominantnejših in najbolj priljubljenih skupin tega časa.

Leta 1996 so Pumpkinsi odrinili na obširno svetovno turnejo, s katero so podprli promocijo zadnje plošče. Corgan je spremenil izgled in ta- pobrita glava, črna majica z dolgimi rokavi z velikim napisom ZERO, srebrne hlače- je dobil ikonični status celega obdobja. Prav tako so gostovali v seriji The Simpsons- del je imel naslov 'Homerpalooza'. Vseeno pa se leto ni sklenilo v takem blišču in pozitivni atmosferi. Maja so odigrali koncert v dublinskem The Point Theatru. Karte so šle za med in dvorana je bila nabito polna. Navkljub prošnjam skupine, da se 'mosh pit' ustavi, do tega ni prišlo in 17-letna oboževalka Bernadette O'Brien je bila poteptana do smrti. Nastop so prekinili, nakar so, da bi počastili spomin na tragični dogodek, odpovedali koncert v Belfastu. Ker so želeli preprečiti podobne tragedije tudi vnaprej, so nadalje zahtevali igrati na velikih, open-floor koncertih vse do konca turneje.
Kmalu je sledila še ena tragedija, ki pa je neposredno prizadela ravno band. 11. julija 1996 sta Chamberlain in Jonathan Melvoin, takratnji klaviaturist na turneji, vzela prevelik odmerek heroina v hotelski sobi v New Yorku. Melvoin je umrl, Chamberlaina pa so zaradi posedovanja nedovoljenih drog aretirali. Par dni po tem je skupina objavila pismo za javnost, v katerem so Chamberlaina zaradi tega vrgli iz skupine. Vseeno so nadaljevali s turnejo z nadomestnim bobnarjem (bobnarjem skupine Filter) ter klaviaturistom. To je bila odločitev, za katero je Corgan izjavil, da je bila najslabša odločitev kdajkoli, saj so si s tem škodili, v končni fazi pa dokončno psodkopali tudi svoj ugled. V tem času so dajali intervjuje, v katerih so poudarjali, da je Mellon Collie zadnja konvencionalna Smashing Pumpkins plošča, saj je rock v fazi odmiranja in nepremostljive paralize. James Iha je konec leta 1996 izjavil, da je prihodnost v elektronski glasbi in da je dolgočasno igrati le rock glasbo.


Adore, MACHINA in končni razpad (1998-2000)

Po tem, ko so izdali album Mellon Collie, so parim kompilacijam namenili nekaj pesmi. Recimo 'The End Is Beginning Is the End' (prav tako posnet je bil vice versa komad z naslovom 'The Beginning Is The End Is The Beginning') je končal na soundtracku filma Batman And Robin. Navkljub Chamberlainovi odsotnosti je na pesmi slišati težek masiven zvok, ki v maričem spominja na 'Bullet With Butterfly Wings', pesem pa si je prislužila še enega Grammyja leta 1998- za najboljšo rock izvedbo. Zvok skupine pa se je drastično spremenil in distanciral od kitarskega rocka, kar je slišati že na naslednjih dveh pesmih za komopilacije: 'Christmastime' je dopolnil celoto kompilacije Very Special Christmass III in 'Eye' je del soundtracka za Lost Highway. Glavna os se je spletla okoli uporabe elektronike, kar je kazalo tudi smer, v katero bodo krenili na naslednjem albumu.

In album so pričeli ustvarjati kmalu po smrti corganove matere in kmalu po njegovi ločitvi. Adore je izšel leta 1998 in pomeni bistven odklon v stilu, ki je zavrgel stari zvok in pomenil primik k elektronski mrzlosti. Tako so zmanjšali plasti kitar ter snemali znova album, na katerem ritem odmerja ritem mašina. Atmosfera je mračnjaška, v skladu z gotskim zvokom pa so se gothu približali tudi po svojem izgledu. Nosferatu je zamenjal alternativnega hipuzla. Čeprav je bil album deležen spodbudnih kritik ter prejel nominacijo za Grammyjevo najboljšo alternativno izvedbo, so do konca leta v ZDA prodali le pičlih 830.000 izvodov plošče. Glasbena industrija je izdelek smatrala za spodrsljaj. Trikrat več izvodov je bilo prodanih v Evropi.
Konec junija leta 1998 so odrinili na krajšo turnejo, kjer so odigrali 17 koncertov v 15-ih mestih, ves denar od prodanih vstopnic pa so namenili v dobrodelne namene. Stroški so bili enormni in turnejo so končali z izgubo, katero so morali kriti iz lastnih žepov. Vseeno je bil izkupiček za dobrodelne namene kar zajeten- zbrali so 2,8 milijona ameriških zelencev.

Presenečenje leta '99 je bila ponovna združitev kreativnih moči z Jimmyjem Chamberlainom, s katerim so odigrali par koncertov na miniaturni turneji z imenom 'The Arising', na tej pa so poleg novega materiala vpletli tudi stare stvaritve. Zasedba je bila kratkega življenja, saj je po dokončanju albuma iz leta 2000 MACHINA/The Machines of God, skupino zapustila D'arcy Wretzky. Zamenjala jo je bivša basistka skupine Hole, Melissa Auf der Maur, ki je s Smashingi obredla odre na turneji 'Sacred And Profane'. Prav tako jo je možno videti na videospotih z zadnje plošče. MACHINA je bila reklamirana kot ponovna vrnitev k koreninam starega zvoka. Album je na dan izida zasedel 3. mesto na billboardovi lestvici, iz katere je kmalu izginil, do konca leta pa je prilezel do zlate naklade. Glasbeni novinar Jim DeRogatis je album opisal kot "enega najmočnejših v njihovi karieri", poudaril pa je, da je manjša in ne tako tekoča prodaja plošče posledica eksplozije teen popa, "kar je konkreten dokaz, da je novi val mladostniških pop oboževalcev postal gluh za alternativni rock...".

23. maja 2000 je Billy za radijski intervju na losangeleški postaji KROQ-FM naznanil, da razpušča skupino do konca leta, v katerem so izdali album, datumi koncertne turneje pa so bili pokazatelj iztekajoče življenjske dobe skupine The Smashing Pumkins. Zadnji album pred razpadom, epitaf o zgodbi o uspehu, je bila plošča MACHINA II/The Friends & Enemies of Modern Music,ki je izšla na vinilu in v omejeni nakladi, priložena pa so bila navodila in dovoljenje za internetno downloadanje materiala. Izdali so le 25 izvodov, sleherna pa je bila ročno oštevilčena, poklonili pa so jih svojim prijateljem, vsak od članov pa je dobil svoj izvod plošče. Album je izšel na Corganovi založbi Constantinople Records, sestavljala pa sta ga dva vinila ter trije 10'' EP-ji. To je edini Smashing Pumpkins album, ki ni izšel za Virgin Records. Uvodno so Virginu predlagali, da jim dovoli brezplačno downloadanje plošče na spletu vsem, ki so kupili album Machina. Založba je to zavrnila, Corgan pa je na lastno iniciativo material izdal neodvisno.

2. decembra 2000 so še zadnjič stopili na oder ter odigrali zadnji koncert v klubu The Metro, v istem klubu, v katerem se je njihova kariera tudi začela dobrih 12 let prej. Koncert je trajal štiri ure, odigrali pa so 35 pesmi, ki so prebredle celotna leta ustvarjanja, udeleženci pa so prejeli posnetke prvega koncerta v The Metroju, z naslovom Live at Cabaret Metro 10-5-88. Zadnja tržna izdaja je bil singel 'Untitled', ki je izšel na dan zadnjega koncerta.


Obdobje po razpadu

Leta 2001 je bila izdana zbirka največjih uspešnic Rotten Apples (Greatest Hits), ki je v celoto poveza različne single, posnete v obdobju dvanajstih let njihovega ustvarjanja. Dvojna izdaja albuma Judas Ø, ki je izšla v omejeni nakladi, je vseboval tudi zbirko B-sideov in redkosti. Prav tako so v približno istem času na trg poslali zbirko največjih hitov v DVD obliki Greatest Hits Video Collection, pregledno pa so združili vse videospote iz obdobja od Gisha do MACHINE, poleg tega pa tudi prej neizdane materiale. DVD preobleko je leta 2002 dočakala tudi Vieuphoria, poleg tega pa ste lahko videno imeli tudi v CD obliki nekakšnega soundtracka z naslovom Earphoria, ki so ga prej, leta 1994, posredovali le radijskim postajam.

Billy Corgan in Chamberlain sta se leta 2001 odločila sodelovati na Corganovem naslednjem projektu, ki ga je Billy krstil za Zwan. Izdali so le en album, Mary Star of the Sea, ki je bil deležen razmeroma dobrih kritik, po turneji pa je skupino leta 2003, zaradi precej nejasnih razlogov, razpustil. Leta 2001 je Corgan koncertiral še s skupino New Order ter odpel vokale na njihovi povratniški plošči Get Ready, oktobra 2004 pa je izdal svojo prvo knjigo, pesniško zbirko z naslovom Blinking with Fists. Junija 2005 je posnel samostojno ploščo, ki je bila sprejeta z mešanimi občutki, kritiki pa so jo ponekod raztrgali- edini izdani singel, s katerim soželeli prodreti na trg, je bila pesem 'Walkin Shade'.

17. februarja 2004 je Corgan na spletu objavil zagrenjeno pisno obvestilo na svoji blog strani, v katerem je D'arcy označil za "v duši pokvarjeno drogerašico", obtožil pa jo je tudi za razpad Smashing Pumpkinsov. 3. junija je dodal še, da je "globoko občutje bolečine (ki mu jo je zadal Iha), možno primerjati le z globokim občutjem hvaležnosti." Iha se je odzval na trditve leto kasneje in izjavil, da ni prekinil sodelovanja s skupino. Edina oseba, po njegovih besedah, ki bi to storila, bi lahko bil le Billy.

Jimmy Chamberlin se je aprila 2002 poročil s svojo dolgoletno spremljevalko Lori, s katero sta dobila hči Audrey, ki je na svet privekala že decembra istega leta. Med letoma 2004 in 2005 se je predal novi strasti- dirkanju z avtomobili na Floridi. Prav tako je ustanovil alternativno rockersko /jazz fusion skupino The Jimmy Chamberlain Complex, ki je leta 2005 izdala album Life Begins Again. Corgan je odpel, kot gostujoči glasbenik, vokale na komadu 'Lokicat'.

James Iha si je kruh služil tudi z igranjem v skupini A Perfect Circle, s katerimi je posnel ploščo Thirteenth Step ter naslednjo ploščo eMOTIVe. Aktivno je sodeloval še s pevcem skupine Deftones Chinom Morenom na njegovem stranskem projektu Team Sleep ter na projektu Vanessa and the O's. Prav tako dela na svoji založbi Scratchie Records, trenutno pa živi v New Yorku.

D'arcy Wretzky se v ni v medijski javnosti pojavljala vse od svojega odhoda leta 1999. 25. januarja 2000 je bila aretirana zaradi posedovanja treh vrečk kokaina, ko pa je, po sodnem procesu, obiskovala program preventive, bila oproščena obtožb. Trenutno prebiva v kraju Watervielt v Michiganu, kjer se ukvarja s konjerejo, obenem pa vodi tudi tri starinarnice.

Melissa Auf der Maur je 1. junija 2004 izdala samostojno ploščo, ki je sestavljena s skladbami iz obdobja njenega ustvarjanja s skupinami Tinker, Hole in Smashing Pumpkins, med drugimi pa je na plošči sodelovala tudi z Jamesom Iho.


Ponovna združitev

21. junija 2005, na dan, ko je izšel Corganov solo album Future Embrace, je Corgan za Chicago tribune podal obširno izjavo, v kateri je oznanil, da namerava ponovno zbrati skupino The Smashing Pumpkins.

"Že dobro leto sem naokoli hodil s skrivnostijo, ki sem jo nameraval obdržati zase. Sedaj pa želim, da ste med prvimi, ki bodo izvedeli, da sem domislil namero, da k Smashinge obudim k življenju. Želim si vrniti svojo skupino, pesmi in sanje."

Nato je nastopil na jutranjem programu chichaške televizije, v katerem so diskutirali o oglaševanju njegovega novega albuma, del pogovora pa je bil vseeno namenjen časopisnemu članku. V tem času je Jimmy Chamberlain poučeval na številnih bobnarskih tečajih po Evropi. Tudi on je potrdil, da načrtujejo ponovno združitev ter snemanje plošče, ki naj bi začela nastajati od februarja 2006 dalje. 2. februarja 2006 je MTV.com poročal, da sta Corgan in Chamberlain podpisala menedžersko pogodbo z Front Line Managementom, po kateri je del ekipe postala ponovno tudi Melissa auf der Maur. Od prvotne zasedbe sta potrjena le Corgan in Chamberlain, Auf der Maurova pa je izjavila:

"Vedno sem na voljo, da ponudim uslugo ter igram meni ljube pesmi. Če D'arcy (Wretzky) za to nima časa, mi je v čast, da sem druga po vrsti."

20. aprila 2006 je skupina na svoji spletni strani www.smashingpumpkins.com potrdila izjavo o ponovni združitvi.

"Sedaj je uradno! Smashing Pumpkins pišejo trenutno pesmi za naslednji album, ki bo prvi po letu 1999."

Kasneje je bilo potrjeno tudi to, da bo ploščo produciral Thomas Baker, ki je produciral albume skupine Queen (tudi ploščo A Night At Opera). Chamberlain je na svojem spletnem blogu na strani MySpace 20. oktobra 2006 objavil, da so zaključili svoje delo z bakerjem, za pomoč pa so rekrutirali tudi producentskega guruja Terryja Datea, ki je produciral plošče skupin deftones, Pantera in Soundgarden. Navkljub temu, da sta iz stare zasedbe v novih Smashingih osrednji figuri le Corgan in Chamberlain, Iha in Wretzkyjeva nista javna ponovne združitve niti potrdila niti zavrnila. Mike Garson, ki je s skupino sodeloval na preteklih turnejah, bi po predvidevanjih prav tako lahko zapolnil vrzel v novi zasedbi. V prvi polovici decembra 2006 so se na spletu znašli štirje demo posnetki, ki naj bi domnevno posneti ravno med temi Smashing snemalnimi seansami. Kasneje se je izkazalo, da so to posnetki britanske skupine Amy Blue. Po poročanju, povzetem iz njihovega uradnega bloga, bodo Smashing Pumpkins nastopili na parih koncertih na evropskih festivalskih odrih že poleti tega leta (2007).

DISKOGRAFIJA:
- Gish (Caroline Records, 1991)
- Siamese Dream (Virgin Records, 1993)
- Mellon Collie And The Infinite Sadness (Virgin Records, 1995)
- Adore (Virgin Records, 1998)
- MACHINA/The Machines Of God (Virgin Records, 2000)
- MACHINA II/The Friends & Enemies Of Modern Music (Constantinople Records, 2000)