Zgodnje obdobje (1981-1982)
Slayer so ameriški thrash metal band, ki je nastal leta 1981, ustanovila pa sta ga kitarista Kerry King in Jeff Hanneman, ki sta se odločila narediti avdicijo ter začeti z delom. Med drugimi se oglasi tudi Tom Araya, ki je s Kingom prej igral v skupini Quits, Davea Lombarda pa je King srečal med svojim delom (delal je kot dostavljalec pic). Na samem začetku so preigravali predelave pesmi skupin Iron Maiden in Judas Priest, z naučenim materialom pa so nastopili v parih klubih ter na zabavah, žurih v Južni Kaliforniji, že takrat pa so se z izgledom zanašali na satanistično ikonografijo in izgled (pentagrami, bodice, make-up, obrnjeni križi. Najprej so bili znani pod imenom Dragonslayer (čeprav Kerry King navedbe zanika in v nekem intervjuu to označi za še enega izmed urbanih mitov), po istoimenskem filmu, ker pa je bilo ime predolgo so ga skrajšali. Postali so Slayer in namen ni bil, da bi z imenom pomensko združili besede Satan Laughs As You Eternally Rot. Te besede so bile na ovitek albuma Divine Intervention dodane kot besedna igra na skrajšano ime. Gre za naknadni akronim. Araya je v nekem intervjuu izjavil, da so izbrali besedico Slayer zato, ker je kratka in jo je možno zelo enostavno skandirati. Kar zadeva pa naknadni akronim, pa bi le-ta lahko izhajal iz besedila "Laughing As You Eternaly Rot", ki ga je Araya spisal za pesem 'Live Undead' s plošče South Of Heaven (1988).
Ponujeno jim je bilo, da igrajo na otvoritvenem žuru kluba Bitch At The Woodstock v Los angelesu, na katerem odigrajo osem skladb- od tega jih je bilo šest predelav, ko pa so igrali predelavo skladbe 'Phantom In the Opera' jih opazi Brian Slagel, bivši glasbeni novinar, ki je ustanovil založbo Metal Blade Records. Slagel se s fanti sreča v zaodrju ter jih prepriča, da je čas, da posnamejo svojo pesem 'Agressive Perfector' za njegovo planirano kompilacijo Metal Massacre III, ki izide julija 1983. Navdušenje med ljudmi na sceni se sproži kot neustavljivi plaz, Slagel pa Slayerjem ponudi podpis pogodbe z njegovo založbo.
Show No Mercy (1983-84)
Ker niso imeli snemalnega kredita za snemanje svojega prvenca, so le-tega financirali sami tako, da so dali na kup Arayine prihranke, ki je takrat delal še kot medicinski tehnik (specialist za dihalno terapijo), nekaj denarja pa so si sposodili pri Kingovem očetu. Že novembra 1983 odidejo v studio, ker pa se jim je precej mudilo, je album izšel že tri tedne po tem, ko so zaključili s snemanjem zadnje skladbe. Show No Mercy pride na trgovske police decembra 1983. Na albumu so skladbe, ki so med fani že zelo kmalu dosegle kultni status, kot so: 'Die By The Sword' 'The Anarchist' in 'Black Magic'. Slayer so bili deležni pozornosti in spoštovanja metalske skupnosti že s tem prvencem. V glasbenem podzemlju se na piedestalu oboževanja doda novo ime- Slayer. Leta 1984 odrinejo na svojo prvo klubsko turnejo, ki še poveča popularnost, kmalu pa prodajo neverjetnih 20.000 izvodov albuma v ZDA ter dodatnih 20.000 v tujini.
Avgusta 1984 izide drugi studijski izdelek, na katerem so bile štiri skladbe. Drugi album, Haunting The Chapel EP, je bil v primerjavi s predhodnjim albumom precej temačnejši in bolj thrashersko usmerjen, na tej plošči pa naj bi Slayer tudi dokončno položili temelje tega, kar danes imenujemo klasični zvok Slayerjev. Plošča se prične s skladbo, ki je danes že klasika- 'Chemical Warfare', ki je ena izmed dveh skladb, s katerimi običajno zaključijo svoje koncertne nastope. Prvi evropski preizkus koncertne pripravljenosti Slayer prestanejo v okviru belgijskega Heavy Sounds Festivala, kjer nastopijo pred legendarnimi UFO, nakar zavojujejo ameriške odre z Haunting The West Coast turnejo.
Po turneji Kerry King začasno zapusti Slayerje, da bi se pruidružil Daveu Mustaineu ter njegovim Megadeth. Hanneman je bil nad Kingovo odločitvijo zaskrbljen, kar je izrazil v nekem intervjuu, kjer je izrazil morebitno potrebo po novem kitaristu. Mustaine je želel, da bi Kerry ostal v Megadeth kot polnopravni član zasedbe, King pa se je odločil nadaljevati z delom v svoji matični zasedbi že po petih koncertih, izjavil pa je, da so mu Megadeth vzeli preveč dragocenega časa. Odhod iz Megadeth je sprožil trenja med Mustaineom in Kingom, katerim je sledilo dolgotrajno obrekovanje med obema taboroma. Po Kingovi vrnitvi odrinejo Slayer na novo turnejo- Combat Tour 1984, kjer koncertirajo z veterani Venom ter z Exodus. Izide koncertni album Live Undead, ki pride na police novembra 1984.
Hell Awaits (1985-86)
Po turneji leta 1985 izdajo tudi prvi home video Combat Tour: The Ultimate Revenge, na katerem si je možno ogledati koncertne posnetke iz newyorškega kluba Studio 54. Po izidu videa beležijo že 40.000 prodanih izvodov prvenca Show No Mercy, ker pa je treba železo kovati takrat, ko je še vroče, odrinejo nazaj v studio. Metal Blade jim ponudi za snemanje denar, Slayer pa se med producentskimi magi odločijo za Rona Faira.
Drugi celometražni album Hell Awaits je še razširil horizonte EP-ja Haunting the Chapel, za običajno tematiko pa izberejo motiviko pekla in Satana. Glasbeno gledano so s to ploščo najbolj napredovali ter naredili najdaljši korak naprej. Na albumu je le sedem pesmi, tri izmed njih pa presegajo čas šestih minut. Intro albuma je demonično zveneče ponavljanje besed "Join us", ki so ju vrteli nazaj, konec pa je ironični "Welcome back", nakar se album resnično začne. Ko so jim ponudili podpis pogodbe z založbo Def Jam Recordings, katera je bila v lasti producentskega guruja Ricka Rubina, so pogodbo podpisali ter nemudoma začeli z nadaljnjim studijskim delom.
Reign In Blood (1986-87)
Zaradi uspeha albuma Hell awaits so dobili tako podpis pogodbe z založbo Def Jam, ki je imela pod svojim okriljem predvsem rap skupine. Zaledje velike založbe je nudilo večji snemalni proračun in izkušenega producentam, tako so lahko pričeli s korenitejšim spreminjanjem zvoka. Pesmi so bile hitrejše in produkcijsko bolj dovršene, prenehali so s kompleksnimi aranžmaji ter dolgimi pesmimi, da bi se lahko predali hardcoreovskim strukturam pesmi. Def Jam je najprej zavrnil prvi osnutek oblikovanja albuma, saj je bilo le-to precej ekstremno, kriterijem pa niso zadostile niti sporne pesmi, kot so 'Death angel', ki je detaljno opisovala nacistična koncentracijska taborišča ter eksperimente na taboriščnikih, ki jih je izvajal nacistični znanstvenik Josef Mengele. Album Reign In Blood 7. oktobra 1986 končno izda založba Geffen Records, zaradi kontroverznosti pa ga ne naštejejo v svojem seznamu izidov. Čeprav ni bil album deležen praktično nikakršnega radijskega predvajanja, je bil to prvi Slayer album, kateremu se je uspelo prebiti na Billboardovo lestvico, kjer je zasedel 94. mesto. Prav tako je bil to prvi njihov album, ki je dosegel zlato naklado v ZDA. Tretjo ploščo soproducira sam Rubin, rezultat tega skupinskega dela pa je plošča Reign In Blood (1986), ki so jo kritiki označili za "mojstrovino thrash metala", kot inspiracijo pa ga navaja množica death metalskih pionirjev iz Severne Amerike. Revija Kerrang! je Reign In Blood oklicala za najtežji album vseh časov. Slayer tako na turneji leta 2003 koncertno preigravajo celoten material z omenjene plošče kot del svojega običajnega koncertnega seta (to je izjemno tudi zato, ker se niso tega lotili niti na originalni promocijski turneji). DVD, s katerim so ovekovečili enega teh koncertov, so poimenovali Still Reigning. Zaključna skladba 'Raining Blood' kulminira tako, da band škropi prha umetne krvi. Leta 2006 tudi Metal Hammer okliče ploščo za enega najljubših 200 albumov v času odkar obstaja revija, suvereno pa zasede tudi prvo mesto na njihovi lestvici najboljših dvajsetih thrash albumov.
Oktobra 1986 odrinejo na turnejo Reign In Pain, kjer s skupino Overkill obredejo ZDA, s skupino Malice pa Evropo. W.A.S.P. jih povabijo na ameriško turnejo, a jih komaj po mesecu dni, zaradi kroničnega pomanjkanja, zapusti bobnar Dave Lombardo. Na njegovo mesto sede bobnar skupine Whiplash, Tony Scaglione. Lombardova žena ga vseeno nagovori, da Slayerje prepriča v svojo vrnitev in leta 1987 sede na svoje staro mesto.
South of Heaven (1988–1989)
Leta 1988 objavijo South Of Heaven, ki pomeni glasbeni preobrat. Da bi primerno kontrastirali agresivnemu in hitrmu tempu plošče Reign In Blood so tempo celotne plošče upočasnili. Dodali so tudi nedistorzirane kitare ter nižje, bolj melodične vokale, ki nadomestijo kričanje, česar ni bilo moč slišati na predhodnih albumih. Nekateri kritiki so nemudoma spisali, da album kaže na željo skupine Slayer, da bi glasbeno napredovala in rasla ter da si niso želeli dovoliti si ponavljanja. Na drugi strani pa so bili nad ploščo izjemno razočarani nekateri stari fani, ki so bili vajeni bolj agresivnega ter višje zvenečega starih stvaritev. Navkljub temu sta na plošči dve skladbi, ki sta prišli na seznam nepogrešljivih koncertnih skladb. To sta 'Mandatory Suicide' in 'South Of Heaven'. Odzivi so bili mešani, a vseeno zasedejo 57. mesto Billboardove lestvice ter vnovič posežejo po zlati nakladi v ZDA. Kritiki album označijo kot močnega in obenem motečega, Rolling Stone pa se vnovič obregne v njihov satanistični videz in tematiko. King je nad svojim delom več kot zadovoljen, Araya pa ga označi za izdelek, s katerim bodo sadove dela želi kasneje, ko se ljudi malo bolj prime ter jim zleze pod kožo.
Po izidu albuma so posneli še thrashersko verzijo pesmi skupine Iron Butterfly 'A-Gadda-Da-Vida', ki je bila del zvočne podobe filma Less Than Zero. Hanneman posnetek nezadovoljno označi kot "hunk of shit" ter slabo reprezentacijo Slayerjev, a je to prvi posnetek, s katerim prodrejo na radijske postaje.
Seasons in the Abyss (1990–1993)
Slayer se vrnejo v studio ter k sodelovanju povabijo andyja Walacea. Tempo je potrebno pohitriti, a ne na račun novo pridobljene melodike. Oktobra 1990 izide peti album. Naslednik, album Seasons In The Abyss, je pomenil nekako vrnitev k zvoku plošče Reign In Blood, tako ga fani toplo pozdravijo. Rubinova založba se preimenuje v Def american, album pa zasede že ob samem izidu 44. mesto Billboardove lestvice, zlato pa prejme leta 1992. Videospot naslovne skladbe so Slayer posneli na Bližnjem Vzhodu, pred piramidami v Gizi, kmalu po začetku Zalivske vojne. Na njihovo rast nakazujejo najbolj vokalna nasnemavanja na pesmih 'Temptation' ter otroško petje na pesmi 'Dead Skin Mask' (ki govori o nekrofilu Edu Geinu) ter prvotna uporaba flavte v naslovni skladbi. Odrinejo na turnejo Clash Of Titans, kjer koncertno ledino orjejo z Megadeth, Suicidal Tendencies in testament, maja 1991 pa koncertirajo z Alice In Chains ter Anthrax. Leta 1991 izdajo en pomembnejših koncertnih metal albumov vseh časov- dvojno ploščo Decade Of Agression. Znova se znajdejo na Billboardovi lestvici (na 55. mestu). Maja 1992 jih znova zapusti Dave Lombardo, ki ustanovi novo skupino Grip Inc., v kateri mu kitarske posle opravlja kitarist skupine Voodocult Waldemar Sorychta, Slayer pa rekrutirajo bivšega bobnarja zasedbe Forbidden, Paula Bostapha. Ravno z njim nastopijo na festivalu Monsters Of Rock na dvorcu Donington, sledi ustvarjalni molk, ki je trajal vse do leta 1994. Edini studijski izdelek so bile predelave pesmi skupine Exploited: 'War', 'UK '82' ter 'Disorder', na kateri nastopi tudi Ice-T. Pesem 'Disorder' se znajde na soundtracku filma Judgement Night (1993).
Divine Intervention (1994–1995)
Leta 1994 izdajo album Divine Intervention, na katerem so skladbe o Jeffreyu Dahmerju ('213', kar je bila številka njegove sobe) ter Reinhardu Heydrichu ('SS-3'), s katerimi sklenejo diabolični krog umorov, cerkvenih grdobijah ter vladnih zločinih. Album zasede 8. mesto Billboardove lestvice, to pa je dejansko prva plošča, na kateri so v celoti sodelovali z bobnarjem Paulom Bostaphom. Live Intrusion, posnetek koncertnega dogajanja s te turneje, na kateri so nastopali v spremstvu Machine Headov in Biohazardov, ugleda luč sveta le leto zatem. Z Machine Headi družno odigrajo predelavo Venom skladbo 'Witching Hour'. Machine Head so nastopali kot predskupina na njihovi pomladni turneji leta 1995 (po turneji so se razširile govorice, da so se odnosi med Kerryjem Kingom ter Robbom Flynnom močno poslabšali). Še v četrto nastopijo na festivalu Monsters Of Rock, na katerem so bili headlinerji Metallica.
Undisputed Attitude (1996–1997)
Leta 1996 izdajo ploščo, ki je bila za marsikoga presenečenje, a so z njo želeli le izkazati svoj poklon in ljubezen do hardcore punka- Undisputed Attitude. Na albumu so predelave skupin Minor Threat, T.S.O.L., D.R.I., Dr. Know, Verbal Abuse, na tapeto pa so dodali celo Iggy Popa in The Stooges… Skladbi 'Can't Stand You' in 'Ddamm' sta bili prej nikoli objavljeni skladbi, ki ju je spisal Hanneman v obdobju 1984-85, ko je igral v anonimnem stranskem projektu.
Po izidu plošče jih zapusti še Bostaph, ki se posveti lastnemu projektu, The Truth About the Seafood. Na njegovo mesto povabijo bobnarja skupine Testament, Jona Detteja, nato pa okupirajo glavni oder Ozzfesta '96, kjer nastopijo ob boku Ozzyja Osbourna, Danzigov, Biohazardov, Sepulture in Fear Factory. Detteja zaradi spora z ostalimi člani, odpustijo po slabem letu, Bostaph pa dokonča pričeto turnejo. V tem času zoper Slayerje mati umorjene deklice vloži Elyse Marie Pahler. Deklico so morilci omamili, zadavili, zabodli, jo mrcvarili in posilili, da bi opravili daritev Satanu, k temu pa naj bi tri Slayer fane nagovarjala njihova besedila. 19. maja 2000 dočaka zgodba sodni epilog, v katerem sodišče sklene, da imajo Slayer kvaren vpliv na mladino ter z besedili spodbujajo nasilje, do zločina pa ne bi prišlo, če ne bi Slayer izvajali precej sporne marketinške poteze. Sodbo spodbijejo in leta 2001 opustijo. Druga tožba je bila Slayer protiudarec, saj so zaradi tožbe utrpeli materialno škodo tako Slayer kot tudi matična založba. Sodnik E. Jeffrey Burke je sklenil, da Slayer glasba ni obscena, neprimerna ali škodljiva za mladino.
Diabolus in Musica (1998–2000)
Diabolus In Musica (po latinsko Hudič v glasbi) je izšel leta 1998, zaznamuje pa ga menjava logotipa ter glasbene usmeritve, kateri so sledili. Slayer podležejo zvočnemu eksperimentu z novim groove pristopom, odzivi fanov pa so bili deljeni. Ob izidu posežejo po 31. mestu billboardove lestvice, gre pa za prvi poskus, pri katerem so med snemanjem uporabili "Dropped-D" uglasitev, kar lahko slišite na pesmi 'Bitter Place'. Plošči pa sledi še ena zelo uspešna turneja, kjer so se združili z digital-hardcore zasedbo Atari teenage Riot, odigrajo posvetilni koncert za skupino black Sabbath (posnamejo pesem 'Hand Of Doom' za kompilacijo Nativity In Black II) ter ponovijo uspeh na Ozzfestu '98. Nastopijo s skupinami Black Sabbath, z Ozzyjem, Foo Fighters, Pantero, Soulfly, Fear Factory in irskimi Therapy?.
God Hates Us All (2001–2005)
Plošča God Hates Us All, po parih zakasnitvah in preloženih datumih izida, izide 11. septembra 2001, ob izidu pa so nekateri promocijski materiali nehote spominjali na teroristični napad na newyorška Dvojčka. Napadi so ogrozili izvedbo turnejo Tatoo The Planet, na kateri so bili prvotno predvideni Pantera, Static X, Biohazard in Vision Of Disorder. Zaradi letalskih omejitev ter strožjega nadzora so nekatere koncertne nastope preložili, druge pa celo odpovedali. Na evropski turneji, po številnih odstopih nastopajočih, tako ostanejo le Slayer in Static X, Pantero ter ostale napovedane pa zamenjajo Cradle Of Filth, Amorphis, In Flames, Moonspell, Children of Bodom in Necrodeath. Slayerje, zaradi kronične poškodbe komolca, ki mu je onemogočila bobnanje, zapusti Bostaph. V skupino sprejmejo ponovno že preverjenega Lombarda.
Na izčrpni turneji odigrajo 250 koncertov, kot glavna atrakcija pa nastopijo na večini festivalov- H82k2, Summer tour, Ozzfest 2004 z Black Sabbath, Judas Priest, Dimmu Borgir, Superjoint Ritual ter Black Label Society, Download Festival opravijo pa tudi z evropsko turnejo, na kateri so za ogrevanje poskrbeli Slipknot. Albumu tako kmalu sledijo še koncertni DVD (War At The Warfield) in box set (Soundtrack To The Apocalypse), na katerem so redki posnetki, koncertni CD ter DVD s Slayer nastopov.
8. januarja 2002 prejmejo Slayer prvo nominacijo za Grammyja za naslovno skladbo 'Desciple', a jim Grammyja speljejo Tool za skladbo 'Schism'.
Christ Illusion (2006–)
Prvi datum izida nove plošče Christ Illusion je bil 6.6.2006, a so se Slayer odločili z izidom plošče malo počakati, da ne bi bili le en izmed pozerskih bendov, ki so čakali na datum treh šestic. Plošča je prvo studijsko sodelovanje z Lombardom po albumu Seasons In The Abyss. Namesto albuma 6. junija izide Eternal Pyre EP, ki je izšel v omejeni nakladi, na EP-ju pa je bila objavljena skladba 'Cult', koncertna verzija komada 'War Ensemble' iz Nemčije, video posnetek studijskega snemanja pesmi 'Cult' ter petminutni posnetek tega, kako si je dal nek fan v čelo vrezati napis Slayer. Izdali so le 5.000 izvodov, prodajali pa so jih izključno v trgovski verigi Hot Topic. Plošča je bila razprodana v parih urah po postavitvi na police.
Christ Illusion izide 8. avgusta 2006, na datum izida pa nemudoma doseže 5. mesto Billboardove lestvice. Že prvi teden prodajo 62.000 izvodov albuma, to pa je tudi najbolje uvrščeni Slayer album, saj presežejo najboljšo uvrstitev plošče Divine Intervetion, ki je dosegla "le" 8. mesto Billboardove lestvice. Navkljub temu v roku enega tedna zdrsnejo na 44. mesto. Tri tedne kasneje jih po predlogu revije Kerrang! zaradi nezanikljivega vpliva na metalsko sceno sprejmejo v Hall Of Fame. Sledi svetovna turneja Unholy Alliance, na kateri predtsvaijo album. Turneja naj bi se prav tako začela 6.6.2006, a jo prestavijo na 10.6.2006, saj je moral Araya na operacijo žolčnika. In Flames, Mastodon, Children Of Bodom, Lamb Of God in Thine Eyes Bleed so bila imena nastopajočih, ki so nastopili pred mogočnimi Slayer.
Drugi videospot za pesem 'Eyes Of the Insane', objavijo 30. oktobra 2006. Pesem vključijo v soundtrack filma Saw III in v Nemčiji osvoji naziv najboljše metalske skladbe leta. Le teden po 11.2.2007, ko prejmejo ta laskavi naziv, obiščejo 52. letalski odred v Spangdhalem US Air Force oporišču v Nemčiji, kar je bil prvi obisk kakšnega benda v vojaški bazi; prvič pa nastopijo tudi na Jimmy Kimmel Live! Showu, kjer 19.1.2007 odigrajo pesem 'Eyes Of the Insane', za fane pa po oddaji odigrajo še štiri dodatne skladbe. Aprila odrinejo na turnejo po Avstraliji, kamor odidejo z Mastodoni, obeta pa se zelo pestra tudi poletna festivalska sezona za poletje 2007, saj bodo v Evropi nastopili na vseh večjih festivalih.
DISKOGRAFIJA:
Studijski albumi:
1983: Show No Mercy
1985: Hell Awaits
1986: Reign in Blood
1988: South of Heaven
1990: Seasons in the Abyss
1994: Divine Intervention
1996: Undisputed Attitude
1998: Diabolus in Musica
2001: God Hates Us All
2006: Christ Illusion
EP-ji, Box Seti:
1984: Haunting the Chapel
2003: Soundtrack to the Apocalypse
2006: Eternal Pyre
Koncertni DVD-ji, CD-ji:
1984: Live Undead
1991: Decade of Aggression
1995: Live Intrusion
2003: War at the Warfield
2004: Still Reigning
SLAYER so:
Tom Araya – bas, vokal (1981–)
Jeff Hanneman - kitara (1981–)
Kerry King - kitara (1981–1984, 1984–)
Dave Lombardo - bobni (1981–1986, 1987–1992, 2001–)
Bivši člani:
Paul Bostaph - bobni (1992–1996, 1997–2001)
Jon Dette - bobni (1996–1997)
Tony Scaglione - bobni (1986–1987)
Avtor: Sandi Sadar
Slayer so ameriški thrash metal band, ki je nastal leta 1981, ustanovila pa sta ga kitarista Kerry King in Jeff Hanneman, ki sta se odločila narediti avdicijo ter začeti z delom. Med drugimi se oglasi tudi Tom Araya, ki je s Kingom prej igral v skupini Quits, Davea Lombarda pa je King srečal med svojim delom (delal je kot dostavljalec pic). Na samem začetku so preigravali predelave pesmi skupin Iron Maiden in Judas Priest, z naučenim materialom pa so nastopili v parih klubih ter na zabavah, žurih v Južni Kaliforniji, že takrat pa so se z izgledom zanašali na satanistično ikonografijo in izgled (pentagrami, bodice, make-up, obrnjeni križi. Najprej so bili znani pod imenom Dragonslayer (čeprav Kerry King navedbe zanika in v nekem intervjuu to označi za še enega izmed urbanih mitov), po istoimenskem filmu, ker pa je bilo ime predolgo so ga skrajšali. Postali so Slayer in namen ni bil, da bi z imenom pomensko združili besede Satan Laughs As You Eternally Rot. Te besede so bile na ovitek albuma Divine Intervention dodane kot besedna igra na skrajšano ime. Gre za naknadni akronim. Araya je v nekem intervjuu izjavil, da so izbrali besedico Slayer zato, ker je kratka in jo je možno zelo enostavno skandirati. Kar zadeva pa naknadni akronim, pa bi le-ta lahko izhajal iz besedila "Laughing As You Eternaly Rot", ki ga je Araya spisal za pesem 'Live Undead' s plošče South Of Heaven (1988).
Ponujeno jim je bilo, da igrajo na otvoritvenem žuru kluba Bitch At The Woodstock v Los angelesu, na katerem odigrajo osem skladb- od tega jih je bilo šest predelav, ko pa so igrali predelavo skladbe 'Phantom In the Opera' jih opazi Brian Slagel, bivši glasbeni novinar, ki je ustanovil založbo Metal Blade Records. Slagel se s fanti sreča v zaodrju ter jih prepriča, da je čas, da posnamejo svojo pesem 'Agressive Perfector' za njegovo planirano kompilacijo Metal Massacre III, ki izide julija 1983. Navdušenje med ljudmi na sceni se sproži kot neustavljivi plaz, Slagel pa Slayerjem ponudi podpis pogodbe z njegovo založbo.
Show No Mercy (1983-84)
Ker niso imeli snemalnega kredita za snemanje svojega prvenca, so le-tega financirali sami tako, da so dali na kup Arayine prihranke, ki je takrat delal še kot medicinski tehnik (specialist za dihalno terapijo), nekaj denarja pa so si sposodili pri Kingovem očetu. Že novembra 1983 odidejo v studio, ker pa se jim je precej mudilo, je album izšel že tri tedne po tem, ko so zaključili s snemanjem zadnje skladbe. Show No Mercy pride na trgovske police decembra 1983. Na albumu so skladbe, ki so med fani že zelo kmalu dosegle kultni status, kot so: 'Die By The Sword' 'The Anarchist' in 'Black Magic'. Slayer so bili deležni pozornosti in spoštovanja metalske skupnosti že s tem prvencem. V glasbenem podzemlju se na piedestalu oboževanja doda novo ime- Slayer. Leta 1984 odrinejo na svojo prvo klubsko turnejo, ki še poveča popularnost, kmalu pa prodajo neverjetnih 20.000 izvodov albuma v ZDA ter dodatnih 20.000 v tujini.
Avgusta 1984 izide drugi studijski izdelek, na katerem so bile štiri skladbe. Drugi album, Haunting The Chapel EP, je bil v primerjavi s predhodnjim albumom precej temačnejši in bolj thrashersko usmerjen, na tej plošči pa naj bi Slayer tudi dokončno položili temelje tega, kar danes imenujemo klasični zvok Slayerjev. Plošča se prične s skladbo, ki je danes že klasika- 'Chemical Warfare', ki je ena izmed dveh skladb, s katerimi običajno zaključijo svoje koncertne nastope. Prvi evropski preizkus koncertne pripravljenosti Slayer prestanejo v okviru belgijskega Heavy Sounds Festivala, kjer nastopijo pred legendarnimi UFO, nakar zavojujejo ameriške odre z Haunting The West Coast turnejo.
Po turneji Kerry King začasno zapusti Slayerje, da bi se pruidružil Daveu Mustaineu ter njegovim Megadeth. Hanneman je bil nad Kingovo odločitvijo zaskrbljen, kar je izrazil v nekem intervjuu, kjer je izrazil morebitno potrebo po novem kitaristu. Mustaine je želel, da bi Kerry ostal v Megadeth kot polnopravni član zasedbe, King pa se je odločil nadaljevati z delom v svoji matični zasedbi že po petih koncertih, izjavil pa je, da so mu Megadeth vzeli preveč dragocenega časa. Odhod iz Megadeth je sprožil trenja med Mustaineom in Kingom, katerim je sledilo dolgotrajno obrekovanje med obema taboroma. Po Kingovi vrnitvi odrinejo Slayer na novo turnejo- Combat Tour 1984, kjer koncertirajo z veterani Venom ter z Exodus. Izide koncertni album Live Undead, ki pride na police novembra 1984.
Hell Awaits (1985-86)
Po turneji leta 1985 izdajo tudi prvi home video Combat Tour: The Ultimate Revenge, na katerem si je možno ogledati koncertne posnetke iz newyorškega kluba Studio 54. Po izidu videa beležijo že 40.000 prodanih izvodov prvenca Show No Mercy, ker pa je treba železo kovati takrat, ko je še vroče, odrinejo nazaj v studio. Metal Blade jim ponudi za snemanje denar, Slayer pa se med producentskimi magi odločijo za Rona Faira.
Drugi celometražni album Hell Awaits je še razširil horizonte EP-ja Haunting the Chapel, za običajno tematiko pa izberejo motiviko pekla in Satana. Glasbeno gledano so s to ploščo najbolj napredovali ter naredili najdaljši korak naprej. Na albumu je le sedem pesmi, tri izmed njih pa presegajo čas šestih minut. Intro albuma je demonično zveneče ponavljanje besed "Join us", ki so ju vrteli nazaj, konec pa je ironični "Welcome back", nakar se album resnično začne. Ko so jim ponudili podpis pogodbe z založbo Def Jam Recordings, katera je bila v lasti producentskega guruja Ricka Rubina, so pogodbo podpisali ter nemudoma začeli z nadaljnjim studijskim delom.
Reign In Blood (1986-87)
Zaradi uspeha albuma Hell awaits so dobili tako podpis pogodbe z založbo Def Jam, ki je imela pod svojim okriljem predvsem rap skupine. Zaledje velike založbe je nudilo večji snemalni proračun in izkušenega producentam, tako so lahko pričeli s korenitejšim spreminjanjem zvoka. Pesmi so bile hitrejše in produkcijsko bolj dovršene, prenehali so s kompleksnimi aranžmaji ter dolgimi pesmimi, da bi se lahko predali hardcoreovskim strukturam pesmi. Def Jam je najprej zavrnil prvi osnutek oblikovanja albuma, saj je bilo le-to precej ekstremno, kriterijem pa niso zadostile niti sporne pesmi, kot so 'Death angel', ki je detaljno opisovala nacistična koncentracijska taborišča ter eksperimente na taboriščnikih, ki jih je izvajal nacistični znanstvenik Josef Mengele. Album Reign In Blood 7. oktobra 1986 končno izda založba Geffen Records, zaradi kontroverznosti pa ga ne naštejejo v svojem seznamu izidov. Čeprav ni bil album deležen praktično nikakršnega radijskega predvajanja, je bil to prvi Slayer album, kateremu se je uspelo prebiti na Billboardovo lestvico, kjer je zasedel 94. mesto. Prav tako je bil to prvi njihov album, ki je dosegel zlato naklado v ZDA. Tretjo ploščo soproducira sam Rubin, rezultat tega skupinskega dela pa je plošča Reign In Blood (1986), ki so jo kritiki označili za "mojstrovino thrash metala", kot inspiracijo pa ga navaja množica death metalskih pionirjev iz Severne Amerike. Revija Kerrang! je Reign In Blood oklicala za najtežji album vseh časov. Slayer tako na turneji leta 2003 koncertno preigravajo celoten material z omenjene plošče kot del svojega običajnega koncertnega seta (to je izjemno tudi zato, ker se niso tega lotili niti na originalni promocijski turneji). DVD, s katerim so ovekovečili enega teh koncertov, so poimenovali Still Reigning. Zaključna skladba 'Raining Blood' kulminira tako, da band škropi prha umetne krvi. Leta 2006 tudi Metal Hammer okliče ploščo za enega najljubših 200 albumov v času odkar obstaja revija, suvereno pa zasede tudi prvo mesto na njihovi lestvici najboljših dvajsetih thrash albumov.
Oktobra 1986 odrinejo na turnejo Reign In Pain, kjer s skupino Overkill obredejo ZDA, s skupino Malice pa Evropo. W.A.S.P. jih povabijo na ameriško turnejo, a jih komaj po mesecu dni, zaradi kroničnega pomanjkanja, zapusti bobnar Dave Lombardo. Na njegovo mesto sede bobnar skupine Whiplash, Tony Scaglione. Lombardova žena ga vseeno nagovori, da Slayerje prepriča v svojo vrnitev in leta 1987 sede na svoje staro mesto.
South of Heaven (1988–1989)
Leta 1988 objavijo South Of Heaven, ki pomeni glasbeni preobrat. Da bi primerno kontrastirali agresivnemu in hitrmu tempu plošče Reign In Blood so tempo celotne plošče upočasnili. Dodali so tudi nedistorzirane kitare ter nižje, bolj melodične vokale, ki nadomestijo kričanje, česar ni bilo moč slišati na predhodnih albumih. Nekateri kritiki so nemudoma spisali, da album kaže na željo skupine Slayer, da bi glasbeno napredovala in rasla ter da si niso želeli dovoliti si ponavljanja. Na drugi strani pa so bili nad ploščo izjemno razočarani nekateri stari fani, ki so bili vajeni bolj agresivnega ter višje zvenečega starih stvaritev. Navkljub temu sta na plošči dve skladbi, ki sta prišli na seznam nepogrešljivih koncertnih skladb. To sta 'Mandatory Suicide' in 'South Of Heaven'. Odzivi so bili mešani, a vseeno zasedejo 57. mesto Billboardove lestvice ter vnovič posežejo po zlati nakladi v ZDA. Kritiki album označijo kot močnega in obenem motečega, Rolling Stone pa se vnovič obregne v njihov satanistični videz in tematiko. King je nad svojim delom več kot zadovoljen, Araya pa ga označi za izdelek, s katerim bodo sadove dela želi kasneje, ko se ljudi malo bolj prime ter jim zleze pod kožo.
Po izidu albuma so posneli še thrashersko verzijo pesmi skupine Iron Butterfly 'A-Gadda-Da-Vida', ki je bila del zvočne podobe filma Less Than Zero. Hanneman posnetek nezadovoljno označi kot "hunk of shit" ter slabo reprezentacijo Slayerjev, a je to prvi posnetek, s katerim prodrejo na radijske postaje.
Seasons in the Abyss (1990–1993)
Slayer se vrnejo v studio ter k sodelovanju povabijo andyja Walacea. Tempo je potrebno pohitriti, a ne na račun novo pridobljene melodike. Oktobra 1990 izide peti album. Naslednik, album Seasons In The Abyss, je pomenil nekako vrnitev k zvoku plošče Reign In Blood, tako ga fani toplo pozdravijo. Rubinova založba se preimenuje v Def american, album pa zasede že ob samem izidu 44. mesto Billboardove lestvice, zlato pa prejme leta 1992. Videospot naslovne skladbe so Slayer posneli na Bližnjem Vzhodu, pred piramidami v Gizi, kmalu po začetku Zalivske vojne. Na njihovo rast nakazujejo najbolj vokalna nasnemavanja na pesmih 'Temptation' ter otroško petje na pesmi 'Dead Skin Mask' (ki govori o nekrofilu Edu Geinu) ter prvotna uporaba flavte v naslovni skladbi. Odrinejo na turnejo Clash Of Titans, kjer koncertno ledino orjejo z Megadeth, Suicidal Tendencies in testament, maja 1991 pa koncertirajo z Alice In Chains ter Anthrax. Leta 1991 izdajo en pomembnejših koncertnih metal albumov vseh časov- dvojno ploščo Decade Of Agression. Znova se znajdejo na Billboardovi lestvici (na 55. mestu). Maja 1992 jih znova zapusti Dave Lombardo, ki ustanovi novo skupino Grip Inc., v kateri mu kitarske posle opravlja kitarist skupine Voodocult Waldemar Sorychta, Slayer pa rekrutirajo bivšega bobnarja zasedbe Forbidden, Paula Bostapha. Ravno z njim nastopijo na festivalu Monsters Of Rock na dvorcu Donington, sledi ustvarjalni molk, ki je trajal vse do leta 1994. Edini studijski izdelek so bile predelave pesmi skupine Exploited: 'War', 'UK '82' ter 'Disorder', na kateri nastopi tudi Ice-T. Pesem 'Disorder' se znajde na soundtracku filma Judgement Night (1993).
Divine Intervention (1994–1995)
Leta 1994 izdajo album Divine Intervention, na katerem so skladbe o Jeffreyu Dahmerju ('213', kar je bila številka njegove sobe) ter Reinhardu Heydrichu ('SS-3'), s katerimi sklenejo diabolični krog umorov, cerkvenih grdobijah ter vladnih zločinih. Album zasede 8. mesto Billboardove lestvice, to pa je dejansko prva plošča, na kateri so v celoti sodelovali z bobnarjem Paulom Bostaphom. Live Intrusion, posnetek koncertnega dogajanja s te turneje, na kateri so nastopali v spremstvu Machine Headov in Biohazardov, ugleda luč sveta le leto zatem. Z Machine Headi družno odigrajo predelavo Venom skladbo 'Witching Hour'. Machine Head so nastopali kot predskupina na njihovi pomladni turneji leta 1995 (po turneji so se razširile govorice, da so se odnosi med Kerryjem Kingom ter Robbom Flynnom močno poslabšali). Še v četrto nastopijo na festivalu Monsters Of Rock, na katerem so bili headlinerji Metallica.
Undisputed Attitude (1996–1997)
Leta 1996 izdajo ploščo, ki je bila za marsikoga presenečenje, a so z njo želeli le izkazati svoj poklon in ljubezen do hardcore punka- Undisputed Attitude. Na albumu so predelave skupin Minor Threat, T.S.O.L., D.R.I., Dr. Know, Verbal Abuse, na tapeto pa so dodali celo Iggy Popa in The Stooges… Skladbi 'Can't Stand You' in 'Ddamm' sta bili prej nikoli objavljeni skladbi, ki ju je spisal Hanneman v obdobju 1984-85, ko je igral v anonimnem stranskem projektu.
Po izidu plošče jih zapusti še Bostaph, ki se posveti lastnemu projektu, The Truth About the Seafood. Na njegovo mesto povabijo bobnarja skupine Testament, Jona Detteja, nato pa okupirajo glavni oder Ozzfesta '96, kjer nastopijo ob boku Ozzyja Osbourna, Danzigov, Biohazardov, Sepulture in Fear Factory. Detteja zaradi spora z ostalimi člani, odpustijo po slabem letu, Bostaph pa dokonča pričeto turnejo. V tem času zoper Slayerje mati umorjene deklice vloži Elyse Marie Pahler. Deklico so morilci omamili, zadavili, zabodli, jo mrcvarili in posilili, da bi opravili daritev Satanu, k temu pa naj bi tri Slayer fane nagovarjala njihova besedila. 19. maja 2000 dočaka zgodba sodni epilog, v katerem sodišče sklene, da imajo Slayer kvaren vpliv na mladino ter z besedili spodbujajo nasilje, do zločina pa ne bi prišlo, če ne bi Slayer izvajali precej sporne marketinške poteze. Sodbo spodbijejo in leta 2001 opustijo. Druga tožba je bila Slayer protiudarec, saj so zaradi tožbe utrpeli materialno škodo tako Slayer kot tudi matična založba. Sodnik E. Jeffrey Burke je sklenil, da Slayer glasba ni obscena, neprimerna ali škodljiva za mladino.
Diabolus in Musica (1998–2000)
Diabolus In Musica (po latinsko Hudič v glasbi) je izšel leta 1998, zaznamuje pa ga menjava logotipa ter glasbene usmeritve, kateri so sledili. Slayer podležejo zvočnemu eksperimentu z novim groove pristopom, odzivi fanov pa so bili deljeni. Ob izidu posežejo po 31. mestu billboardove lestvice, gre pa za prvi poskus, pri katerem so med snemanjem uporabili "Dropped-D" uglasitev, kar lahko slišite na pesmi 'Bitter Place'. Plošči pa sledi še ena zelo uspešna turneja, kjer so se združili z digital-hardcore zasedbo Atari teenage Riot, odigrajo posvetilni koncert za skupino black Sabbath (posnamejo pesem 'Hand Of Doom' za kompilacijo Nativity In Black II) ter ponovijo uspeh na Ozzfestu '98. Nastopijo s skupinami Black Sabbath, z Ozzyjem, Foo Fighters, Pantero, Soulfly, Fear Factory in irskimi Therapy?.
God Hates Us All (2001–2005)
Plošča God Hates Us All, po parih zakasnitvah in preloženih datumih izida, izide 11. septembra 2001, ob izidu pa so nekateri promocijski materiali nehote spominjali na teroristični napad na newyorška Dvojčka. Napadi so ogrozili izvedbo turnejo Tatoo The Planet, na kateri so bili prvotno predvideni Pantera, Static X, Biohazard in Vision Of Disorder. Zaradi letalskih omejitev ter strožjega nadzora so nekatere koncertne nastope preložili, druge pa celo odpovedali. Na evropski turneji, po številnih odstopih nastopajočih, tako ostanejo le Slayer in Static X, Pantero ter ostale napovedane pa zamenjajo Cradle Of Filth, Amorphis, In Flames, Moonspell, Children of Bodom in Necrodeath. Slayerje, zaradi kronične poškodbe komolca, ki mu je onemogočila bobnanje, zapusti Bostaph. V skupino sprejmejo ponovno že preverjenega Lombarda.
Na izčrpni turneji odigrajo 250 koncertov, kot glavna atrakcija pa nastopijo na večini festivalov- H82k2, Summer tour, Ozzfest 2004 z Black Sabbath, Judas Priest, Dimmu Borgir, Superjoint Ritual ter Black Label Society, Download Festival opravijo pa tudi z evropsko turnejo, na kateri so za ogrevanje poskrbeli Slipknot. Albumu tako kmalu sledijo še koncertni DVD (War At The Warfield) in box set (Soundtrack To The Apocalypse), na katerem so redki posnetki, koncertni CD ter DVD s Slayer nastopov.
8. januarja 2002 prejmejo Slayer prvo nominacijo za Grammyja za naslovno skladbo 'Desciple', a jim Grammyja speljejo Tool za skladbo 'Schism'.
Christ Illusion (2006–)
Prvi datum izida nove plošče Christ Illusion je bil 6.6.2006, a so se Slayer odločili z izidom plošče malo počakati, da ne bi bili le en izmed pozerskih bendov, ki so čakali na datum treh šestic. Plošča je prvo studijsko sodelovanje z Lombardom po albumu Seasons In The Abyss. Namesto albuma 6. junija izide Eternal Pyre EP, ki je izšel v omejeni nakladi, na EP-ju pa je bila objavljena skladba 'Cult', koncertna verzija komada 'War Ensemble' iz Nemčije, video posnetek studijskega snemanja pesmi 'Cult' ter petminutni posnetek tega, kako si je dal nek fan v čelo vrezati napis Slayer. Izdali so le 5.000 izvodov, prodajali pa so jih izključno v trgovski verigi Hot Topic. Plošča je bila razprodana v parih urah po postavitvi na police.
Christ Illusion izide 8. avgusta 2006, na datum izida pa nemudoma doseže 5. mesto Billboardove lestvice. Že prvi teden prodajo 62.000 izvodov albuma, to pa je tudi najbolje uvrščeni Slayer album, saj presežejo najboljšo uvrstitev plošče Divine Intervetion, ki je dosegla "le" 8. mesto Billboardove lestvice. Navkljub temu v roku enega tedna zdrsnejo na 44. mesto. Tri tedne kasneje jih po predlogu revije Kerrang! zaradi nezanikljivega vpliva na metalsko sceno sprejmejo v Hall Of Fame. Sledi svetovna turneja Unholy Alliance, na kateri predtsvaijo album. Turneja naj bi se prav tako začela 6.6.2006, a jo prestavijo na 10.6.2006, saj je moral Araya na operacijo žolčnika. In Flames, Mastodon, Children Of Bodom, Lamb Of God in Thine Eyes Bleed so bila imena nastopajočih, ki so nastopili pred mogočnimi Slayer.
Drugi videospot za pesem 'Eyes Of the Insane', objavijo 30. oktobra 2006. Pesem vključijo v soundtrack filma Saw III in v Nemčiji osvoji naziv najboljše metalske skladbe leta. Le teden po 11.2.2007, ko prejmejo ta laskavi naziv, obiščejo 52. letalski odred v Spangdhalem US Air Force oporišču v Nemčiji, kar je bil prvi obisk kakšnega benda v vojaški bazi; prvič pa nastopijo tudi na Jimmy Kimmel Live! Showu, kjer 19.1.2007 odigrajo pesem 'Eyes Of the Insane', za fane pa po oddaji odigrajo še štiri dodatne skladbe. Aprila odrinejo na turnejo po Avstraliji, kamor odidejo z Mastodoni, obeta pa se zelo pestra tudi poletna festivalska sezona za poletje 2007, saj bodo v Evropi nastopili na vseh večjih festivalih.
DISKOGRAFIJA:
Studijski albumi:
1983: Show No Mercy
1985: Hell Awaits
1986: Reign in Blood
1988: South of Heaven
1990: Seasons in the Abyss
1994: Divine Intervention
1996: Undisputed Attitude
1998: Diabolus in Musica
2001: God Hates Us All
2006: Christ Illusion
EP-ji, Box Seti:
1984: Haunting the Chapel
2003: Soundtrack to the Apocalypse
2006: Eternal Pyre
Koncertni DVD-ji, CD-ji:
1984: Live Undead
1991: Decade of Aggression
1995: Live Intrusion
2003: War at the Warfield
2004: Still Reigning
SLAYER so:
Tom Araya – bas, vokal (1981–)
Jeff Hanneman - kitara (1981–)
Kerry King - kitara (1981–1984, 1984–)
Dave Lombardo - bobni (1981–1986, 1987–1992, 2001–)
Bivši člani:
Paul Bostaph - bobni (1992–1996, 1997–2001)
Jon Dette - bobni (1996–1997)
Tony Scaglione - bobni (1986–1987)
Avtor: Sandi Sadar
na vrh