Saxon so britanske heavy metal staroste, eni vodilnih predstavnikov tako imenovanega NWOBHM gibanja v začetku osemdesetih, ki pa bi nato kljub svojemu potencialu po zaslugi slabih strateških odločitev kaj hitro lahko pristali med obskurnimi skupinami, če bi jih v devetdesetih ne rešila zvesta baza oboževalcev v heavy metalu tradicionalno zvestih deželah: Veliki Britaniji, Nemčiji in Skandinaviji. Kontroverzna osemdeseta so Saxon na koncu preživeli, vztrajno nadaljevali s snemanjem novih in novih albumov in stalnim koncertiranjem predvsem na evropskih tleh, zaradi česar se jih po petintridesetih letih konstantnega delovanja upravičeno drži status heavy metal legend.

ZAČETKI SKUPINE (1977 – 1980)

Saxon so nastali z združitvijo dveh skupin v južnem Yorkshiru, Angliji, leta 1977. Originalno postavo so tvorili vokalist Peter »Biff« Byford, kitarista Graham Oliver in Paul Quinn, basist Steve Dawson in bobnar Pete Gill. Vsi so bili že relativno izkušeni mački, saj so se z glasbo profesionalno ali vsaj polprofesionalno ukvarjali že od zgodnjih sedemdesetih. Prvotno ime Son of a Bitch so zamenjali za sprejemljivejše Saxon, a so se v post-punkerski Angliji srečali z istim problemom, kot večina ostalih skupin tistega časa: težko se je bilo prebiti do založbe. Po dolgem iskanju so Saxon naposled pristali pri francoski založbi Carrere Records. Rezultat je bila leta 1979 izdaja istoimenskega prvenca skupine, ki sicer ni imel kdo ve kakšnega potenciala, a jim je po njegovem izidu vseeno uspelo s koncerti prečesati Veliko Britanijo – kot predskupina so med drugim odprli tudi koncerte Motörheadom in Nazarethom.

USPEH NA DOMAČIH TLEH (1980 – 1983)

Trdo delo se jim je obrestovalo z izdajo naslednjega albuma »Wheels of Steel«, ki je v primerjavi s predhodnjikom ponudil boljše ideje in tršo, metalsko produkcijo. Na krilih hitov Motorcycle Man, 747 (Strangers in the Night) in naslovnega Wheels of Steel je ciljna publika album že takoj prepoznala za NWOBHM klasiko, od tega trenutka dalje pa je Saxone pot vodila samo še navzgor, med drugim so bili povabljeni tudi na premierni Monsters of Rock festival v Doningtonu, kjer so igrali skupaj s skupinami Rainbow, Scorpions, April Wine in Riot.

Sledila sta izida še dveh brezhibih albumov »Strong Arm of the Law« (1980) in »Denim and Leather« (1981), v času katerih je priljubljenost Saksoncev dosegla zenit. Koncerirali so po Veliki Britaniji in Evropi, kjer jim je koncertne večere na Blizzard of Ozz turneji odpiral sam Ozzy Osbourne. Dvorane so pokale po šivih, na lestvicah so njihovi albumi kotirali zelo visoko, vseeno pa je relativna majhnost njihove primarne založbe Carrere kot tempirana bomba le še čakala, da se Saksonci sesedejo sami vase. Založba namreč ni imela izkušenj z delom na tako visoki ravni, kot bi si uspešni Saxon zaslužili, njihove promocijske lovke so bile namreč na izredno pomembnem ameriškem trgu prekratke, za piko na i pa je supino zapustil še bobnar Pete Gill, zamenjavo zanj so nato našli v Nigelu Glocklerju. Leta 1982 so Saxon svojo koncertno moč obeležili z izdajo albuma »The Eagle Has Landed«. Tudi naslednji album »Power and the Glory« (1983) je doživel masiven uspeh, ki so ga Saksonci obeležili z dvoransko turnejo po Evropi in Ameriki, na oni strani Atlantika so jih v vlogi predskupine spremljali Accept.

NEUSPEŠEN NAPAD NA AMERIŠKI TRG – LETA PRI ZALOŽBI EMI (1984 – 1988)

Prišla je sredina osemdesetih, ko je vroče železo postalo hladno kot led – zaradi serije napačnih odločitev menedžmenta, že omenjene organizacijske omejenosti njihove založbe in za razred slabših albumov so Saxon štafetno palico predali v roke Iron Maidnov, ki so še nekaj let pred tem Saksoncem pogosto odpirali koncerte, a se je situacija ob prebojnem Maiden albumu »The Number of the Beast« obrnila na glavo. Po izdaji albuma »Crusader« (1984) so tenzije med skupino in založbo prestopile bregove, zato so Saxon poiskali novo založbo – EMI.

V času, ko so njihovi vrstniki Iron Maiden in Def Leppard že pokorili Ameriko, so Saxon izdali kontroverzni album »Innocence Is No Excuse« (1985). Kljub njegovi odličnosti je spolirana produkcija in bendov stilski zasuk (glamurozno oblačenje in peroksid v laseh) razjaril oboževalce, Amerike pa kljub slišni zvokovni podreditvi njihovemu trgu ni uspel zavzeti. Razočaran nad novim komercialnim polomom je skupino zapustil basist in pomemben skladbopisec Steve Dawson, njegovo nišo je zapolnil širši javnosti neznani Paul Johnson.

Naslednji album »Rock the Nations« (1986) je prinesel slogovno vrnitev h koreninam, kljub okrilju megalomanske založbe EMI pa je vlak za Saksonce v tistem času že odpeljal. Zadnji poizkus zavzetja ameriškega trga je predstavljal album »Destiny« (1988) z izrazito pop metalsko produkcijo po zgledu multiplatinaste »Hysterie« Def Leppardov, na katerem so priredili tudi skladbo Christopherja Crossa Ride Like The Wind. Še en neuspešen poizkus naskoka na ameriške lestvice je kriv, da se je založba EMI Saksoncev konec osedesetih odkrižala, brez založbe pa je bila prihodnost tega nekoč uspešnega kolektiva konec osemdesetih na trhlih temeljih.

DEVETDESETA – NOVI EVROPSKI USPEHI ZA POVRNITEV SAMOZAVESTI (1990 – 2000)

Saxon so po desetih letih snemalne kariere zavrnili turnejo 10 Years Of Denim And Leather in namesto nje raje poiskali novo streho nad glavo – pristali so pri založbi Virgin Records. Prečistili so misli, prebrodili krizo, se zadovoljili z realnim dometom njihovega uspeha in leta 1991 izdali album »Solid Ball of Rock«, s katerim se je  v zasedbo vrnil Glocker, debitiral pa je basist Nibbs Carter, tudi s pomembnim prispevkom sooblikovanja treh skladb. Zvok na novem albumu je bil znova trši in je nakazal evropski publiki prilagojene smernice, po katerih so nato Saxon stopali skozi devetdeseta, vrnitev k stari bazi oboževalcev pa je hkrati sovpadala tudi z zatonom glam metala, ki se je onkraj luže pod težo vse večjih uspehov alternativnega rocka sesedel sam vase.

Sledila sta izida albumov »Forever Free« (1992) in »Dogs of War« (1995), predno je kitarist Graham Oliver zapustil barko. Zamenjal ga je dolgoletni prijatelj bobnarja Glocklerja, Doug Scarratt. Sledil je izid albuma »Unleash the Beast« (1997) in koncertiranje po Evropi, Braziliji in po skoraj desetletju celo povratek v Ameriko, nakar si je bobnar Nigel Glockler vzel daljši premor, da si popolnoma rehabilitira poškodovani vrat in ramena.

Zamenjal ga je bobnar nemške krvi Fritz Randow, s katerim so izdali nov album »Metalhead« (1999) in z gostovanjem na nemškem Wacknu v deželi piva še okrepili svojo popularnost. Leta 2001 so se še pred izdajo novega albuma »Killing Ground« vrnili na slavni nemški festival, to pot so se na oder povzpeli z gromozanskim orlom iz naslovnice albuma »Wheels of Steel«, po odličnem nastopu pa so si bili kritiki enotni: The Eagle Has Landed! Če je bil zaključek osemdesetih za Saksonce malodane katastrofalen, je bilo vzdušje v skupini desetletje kasneje znova izredno dobro.

SAXON V NOVEM TISOČLETJU (2001 - )

Prva leta novega tisočletja je tabor Saksoncev zaznamovala pravna bitka med skupino in njenima bivšima članoma Oliverjem in Dawsonom, ki pa se je leta 2003 zaključila s sodbo vrhovnega sodišča, da so do uporabe imena Saxon upravičeni samo in izključno Byford in kompanija.

V devetdesetih so Britanci po zaslugi konstantnih izdaj, dobre forme in stalnega koncertiranja znova osvojili publiko in predvsem v srednji Evropi postali dovolj popularni, da so se na turneje lahko vračali skoraj vsako leto. Album »Lionheart« (2004) z novim bobnarjem Jorgom Michaelom (Stratovarius) je nakazal rahlo spogledovanje s power metalom, temu pa ni ubežal niti njegov naslednjik »The Inner Sanctum« (2007), v času katerega se je v skupino že drugič vrnil bobnar Glockler. Sledila je nova obsežna svetovna turneja, na kateri so v imeli v napornem razporedu 60-ih koncertnih večerov zgolj 15 prostih dni. Naslednji studijski plošček »Into The Labyrinth« (2009) je prav tak kot predhodnjik naletel na pozitine kritike, po njegovi izdaji pa so se Saxon odpravili na skupno evropsko turnejo z Iced Earth, v okviru katere so se ustavili tudi v Ljubljani.

Leta 2011 so pravilo izdaje novega albuma na vsaki dve leti nadaljevali s »Call to Arms«, na katerem so se dokončno otresli sramežljivega spogledovanja s power metalom in tako nadaljevali s stilom čistokrvnega heavy metalskega zvoka, ki so ga negovali v devetdesetih. Na turneji, ki je sledila, so se poslužili zanimive dobrodelne poteze, saj so najzvestejšim oboževalcem v zameno za 15€ odprli vrata, da so ti lahko spremljali tonsko vajo pred koncertom, zbran denar pa so nato podarili skladu Nordoff Robbins Music Therapy. Konec leta je bil frontman Biff Byford med igranjem zgodnjega Saxon hita Motorcycle Man gost Metallice, ki je v Los Angelesu s serijo štirih koncertov praznovala 30-letnico delovanja.

Naslednje leto so Saxon izdali najprej DVD »Heavy Metal Thunder - Live: Eagles Over Wacken« s kompilacijo posnetkov njihovih zadnjih treh nastopov (2004, 2007 in 2009) na najbolj znamenitem metalskem festivalu na svetu, proti koncu leta pa še dokumentarni DVD o zgodovini skupine »Heavy Metal Thunder - The Movie«. Retrospektivni pogled nazaj je služil kot ogrevanje pred izdajo jubilejnega 20. albuma skupine »Sacrifice« (2013), ki je Saksonce še enkrat več predstavil kot neomajen kolektiv, ki ne zna razočarati. Biff Byford, Paul Quinn in kompanija, na še mnoga leta!

Urban Bolta, april 2013