Rush so kanadska rock zasedba, zasnovana kot klasični udarni trio. Člani so basist, klaviaturist in pevec Geddy Lee (Gary Lee Weinrib, rojen 29.7.1953, Willowdale, Toronto, Kanada), kitarist Alex Lifeson (Alexander Zivojinovich, rojen 27.8.1953, British Columbia, Kanada) in bobnar ter tekstopisec Neil Peart (rojen 12. septembra 1952, Hamilton, Ontario, Kanada)

Zgodnje obdobje (1968 - 1976)

Rush so bili ustanovljeni v Torontu pozno poleti 1968, v soseski Toronta imenovani Willowdale (zvezna država Ontario). Originalno zasedbo skupine so sestavljali Jeff Jones (bas kitara, vokal), John Rutsey (bobni) in Alex Lifeson (kitara). Po vsega nekaj dneh obstoja in še preden so v tej postavi odigrali svoj prvi nastop, je Joesa zamenjal Geddy Lee, sošolec Alexa Lifesona. Do maja 1971 je trio stabiliziral zasedbo, njen takratni menedžer je postal Ray Danniels, doma iz Toronta, sicer reden obiskovalec zgodnjih nastopov skupine. Potem, ko si je skupina pridno nabirala odrske izkušnje na lokalni sceni, kjer so igrali večinoma po nočnih klubih, prirejali srednješolske koncerte ter bili pod vplivom Cream in Led Zeppelin, so Rush leta 1973 svoj prvi single z naslovom "Not Fade Away", sicer priredbo uspešnice Buddyja Hollyja. B stran singla je vsebovala originalno Rush skladbo "You Can't Fight It", ki sta jo napisala Rutsey in Lee. Single ni uspel preusmeriti pozornosti javnosti na pojav mlade obetavne skupine. Tudi založbe niso pokazale nobenega zanimanja za skupino in tako so Rush ustanovili lastno neodvisno založbo Moon Records. S pomočjo Dannielsa in novinca Terryja Browna je skupina leta 1974 izdala istoimenski prvenec "Rush". Prvi album ni skrival močnega vpliva Led Zeppelin na zgodnji zvok Rush. Fantje so si pridobili omejeno simpatizerstvo lokalnega občinstva. Meje popularnosti pa so se razširile, ko je album prišel v roke WMMS. To je bila radijska postaja iz Clevelenda (zvezna država Ohio, ZDA). Gospodična Donna Halper, ki je delala kot DJ na tej postaji, je skladbo "Working Man" s prvenca Rush uvrstila na ožji seznam redno predvajanih skladb. Skupini je tako uspelo najti nove oboževalce. Na podlagi tega uspeha je skupino odkrila založba Mercury Records, ki se je odločila ponovno izdati album "Rush" v ZDA. Takoj po izdaji prvenca je Rutsey zapustil skupino. Vzrok za njegovo odločitev so bile zdravstvene težave (sladkorna bolezen), kot tudi osebna nenaklonjenost igranju na turnejah. Rush so na avdiciji izbrali novega bobnarja Neila Pearta. Poleg tega je Peart prevzel tudi vodilno vlogo tekstopisca v skupini, saj je bilo Lifesonu in Leeju bližje ustvarjanje glasbe (skozi kariero skupine sta prispevala le skromen sveženj besedil). Leta 1975 so Rush izdali album "Fly By Night", prvi s Peartom v postavi. Na albumu so ponudili prvo malo epsko pesnitev "By-Tor and the Snow Dog". To je pesem večplastnega formata, napolnjena s kompleksnimi aranžmaji, ki je nakazala nove razvojne opcije skupine. Z integracijo Pearta v skupino se je tematika poezije korenito spremenila, saj je izkazoval veliko ljubezen do fantazijske in znanstveno fantastične literature. Kljub mnogim novostim, ki jih je prinesel "Fly By Night", ostaja album v svojih temeljih še vedno najbližje prvencu "Rush". Tistega leta so osvojili nagrado Juno (kanadski Grammy) za najbolj obetavno skupino. Na krilih "Fly By Night" so istega leta izdali še tretji studijski album "Caress Of Steel" (1975). To je hard/art rock album z vsega petimi skladbami, od tega sta dve konkretno razvlečeni in sestavljeni iz več delov ("The Necromancer" in "The Fountain Of Lamneth"). Razvojno je za skupino pomenila plošča "Carres Of Steel" smelo, drzno in pogumno potezo, saj je ponujala nadgradnjo kompleksnosti in večplastnosti, skupina pa se je z njo še čvrsteje naslonila na ustvarjanje dramatičnih vzdušij, zlasti s pomočjo fantazijskih besedil. Skupina je s "Caress Of Steel" pričakovala komercialni uspeh. A album se je prodajal pod pričakovanji, zato je bila tudi turneja "Down the Tubes Tour" v promocijsko podporo albumu omejena le na obiske manjših prizorišč. Zaradi tega je založba pritisnila na skupino z zahtevami po večji komercialni usmerjenosti albuma, ki je nasledil "Caress of Steel". Skupina pa je ignorirala zahteve založbe in naslednji album "2112" razvila na popolnoma drugih temeljih. Izšel je leta 1976, Rush pa so v celoti nadgradili predhodnika ter še naprej zvesto sledili začrtani glasbeno razvojni usmeritvi. Album "2112" je skupini prinesel prvi večji komercialni uspeh. V Kanadi je postal njihov prvi platinast album. Glasbo Rush zaznamujejo Leejev visok glas, močan kitarski zvok, domiselne basovske linije in v besedilih veliko zanimanje za znanstveno fantastiko in domišljijski svet. Poezija Rush, katere večji del avtorstva pripada Peartu, je nastajala pod močnim vplivom klasične poezije, fantazijske literature, znanstvene fantastike in klasičnih del novelista Ayna Randa, o čemer neposredno priča skladba Anthem iz albuma "Fly By Night" (1975) in na podlagi kateri bazira celotna dvajsetminutna overtura 2112 iz istoimenskega albuma. Po preboju z "2112" je skupina leta 1976 izdala prvi (dvojni) koncertni album "All The World's a Stage". Postal je njihov prvi, ki se je uspel uvrstiti na lestvico 40. najbolje prodajanih albumov v ZDA. Z njim je skupina zaključila svoje zgodnje obdobje. Hkrati s tem pa predstavlja ta koncertni album mejnik, ki je jasno ločil začetno obdobje skupine od naslednjega, progresivno orientiranega.

Obdobje progresivnega rocka (1977 – 1981)

Po albumu "2112", ki je bil deležen pozitivnih kritik in so ga poslušalci odlično sprejeli, Rush niso stali dolgo križem rok in tako je leta 1977 izšel album "A Farewell to Kings", ki je postal v ZDA prvi Rush album z zlato naklado. Na njem je bila tudi skladba Closer To The Heart, ki so jo izbrali za prvo malo ploščo. Temu je leta 1978 sledil "Hemispheres", za katerega je Neil Peart v intervjuju leta 2007 dejal, da je bila skupina v času, ko ga je spisala, v obdobju največje krize v karieri (če seveda izvzamemo Peartovo tragedijo konec devetdesetih let). Hkrati je to album, ki ga mnogi občudovalci skupine še danes najbolj cenijo. Oba omenjena albuma vsebujeta še več progresivnih elementov, ki so meje glasbenega dometa skupine dodatno razširili. V zvoku skupine so se prvič pojavili sintesajzerji, priča smo bili nadgradnji dolgih konceptualnih skladb v epske suite. Značilno je z dinamiko nabito igranje, ki je mnogokrat vsebovalo zaporedja več kompleksno zgrajenih ritmov. Da bi pridobili še širšo progresivno zvočno paleto, je začel Lifeson eksperimentirati z uporabo 12 strunske in 6 strunske akustične kitare, Lee je pričel uporabljati bas pedal sintesajzerjev in mini moooga. Hkrati s tem je Peart svojo tehniko nadgrajeval z vklučevanjem triangla, ksilofona, "cevnih zvoncev" (tubular bells, chimes), pavk, "kravjih zvoncev" (cowbells) in gonga. Besedila daljših konceptualnih skladb pa so se še naprej nanašala na znanstveno fantastične koncepte. Ko se je približalo novo desetletje, je skupina postajala bolj naklonjena krajšim in "mehkejšim" aranžmajem. Rush so bili izjemno uspešni po vsem svetu, kanadska vlada jim je podelila naziv Ambasadorji glasbe. Videz znastvenih fantastov so zamenjali s sofisticiranim, trdno določenim intelektualnim glasbenim pristopom. Nekaterim fanom ni bil všeč njihov zavesten premik k odkrivanju novih izrazov na vsaki novi plošči, drugi so spet na veliko pozdravljali njihove nove nazore. Navkljub koncertiranju samo na tleh Severne Amerike, so postali slavni tudi v Evropi. "Permanent Waves" (1980) je pomenil slogovno prelomnico za Rush, saj so na njem predstavili svojo novo podobo z integracijo reggae glasbe in new wave-a. Kljub temu, da je skupina ohranila v osnovni formi trdi hard rock zvok, se mu je v vse večji meri pridružila uporaba sintesajzerjev. Še več. Krajše zasnovane skladbe novega albuma so dobile na radijskih valovih še več pozornosti, na primer klasiki The Spirit of Radio in Freewill. Obe skladbi sta pomagala albumu "Permanent Waves" da se je ob izidu kot prva Rush plošča uvrstil med pet najbolje prodajanih plošč v ZDA. Omenjeni skladbi še danes pogosto zasedata glasbeni izbor DJ-ev različnih radijev Kanade in ZDA, ki predvajajo klasični rock. Peartova poezija se na "Permanent Waves" odmika od fantazijsko alegorične pripovednosti in se vse bolj naslanja na tematiko povezano z vprašanji človeštva, socialnimi elementi, čustvovanjem in metafizičnim dojemanjem okolice. Kmalu so dosegli četrto mesto na Billboardovi lestvici albumov, v Veliki Britaniji pa so dosegli tretjo stopničko. Marca so prodali Permanent Waves v zlati nakladi (500.000) v ZDA, platinasto v Kanadi in srebrno v Veliki Britaniji. V Chicagu so kot prvi rockerji štirikrat zaporedoma razprodali mestno dvorano. Med petmesečno turnejo so večkrat razprodali koncerte v velikih mestih po ZDA, zato so jim dodajali nove datume (med njimi so bili New York, Dallas, St. Louis, Detroit in Milwaukee). Tako skupina kot posamezni člani so se med izbori v revijah Sounds in Melody Maker v Veliki Britaniji uvrstili med najboljših deset. Konec leta so posneli ploščo Moving Pictures. Do tedaj so nanizali šest platinastih plošč v Veliki Britaniji: Permanent Waves, 2112, All The World's A Stage, A Farewell To Kings, Hemispheres in trojno zbirko Archives. Rush so dosegli vrh svoje popularnosti z izdajo albuma "Moving Pictures" leta 1981. "Moving Pictures" je logično nadaljevanje "Permanent Waves". Na njem so Rush še bolj izpostavili svoje približevanje komercialnemu pop-progresivnemu zvoku, s katerim so uspešno utrdili status velike popularnosti. Otvoritvena točka albuma Tom Sawyer je verjetno še do danes najbolj znana Rush skladba, medtem ko je Limelight prav tako požela velik odziv med poslušalci in bila deležna mnogokrat predvajana na radijskih postajah. "Moving Pictures" je bil zadnji Rush album, ki je vseboval daljšo skladbo. To je deset in pol minutna "The Camera Eye", z daleč najvišjo uporabo sintesajzerjev v zvoku Rush dotlej. Tako je nakazala smernice, kam so se v razvoju premaknili Rush. Album "Moving Pictures" se je ob svojem izidu uvrstil na tretjo mesto Billboardove lestvice 200. najbolje prodajanih albumov ter postal štirikrat platinast! Nominirani so bili za Grammyja za instrumentalno skladbo YYZ. Do konca leta jih je videlo več kot milijon gledalcev, ki so zahtevali nov koncertni album. Po podatkih revije Billboard je bila njihova turneja najbolj donosna od vseh. Po uspehu "Moving Pictures" so Rush leta 1981 izdali drugi koncertni album z naslovom "Exit...Stage Left". Koncertni album zaokroža vrh progresivne avanture skupine ter vključuje glasbo z obeh turnej ("Permanent Waves" in "Moving Pictures"). Tako kot njihov prvi koncertni album tudi "Exit...Stage Left" naznanja pričetek novega poglavja evolucije Rush zvoka. Exit...Stage Left je postal platinast (milijon izvodov), Moving Pictures pa dvakrat platinast. Geddy Lee je leta 1982 gostoval pri skladbi "Take Off" s plošče The Great White North zasedbe Bob & Doug McKenzie, (to sta umetniški imeni igralcev Davea Thomasa in Ricka Moranisa). Skladba je postala uspešnica in se uvrstila med najboljših deset, plošča pa je postala zlata. V reviji Sounds so Rush pobrali nagrado za najboljši bend, Neil Peart je postal najboljši bobnar v revijah Modern Drummer, Circus in Sounds, Geddy Lee pa najboljši basist. Rush so bili nominirani za štiri Juno nagrade. Znani so bili tudi kot navdušeni uporabniki laserskih učinkov na koncertih, zato jih še danes vključujejo v svoje nastope. Koncertni film Exit...Stage Left so predvajali po ZDA in po nekaterih kinematografih po svetu. Septembra so izdali skladbo New World Man in rockovski radio jo je takoj pograbil. Poslušalci so nestrpno pričakovali nov studijski album, ki je izšel konec leta pod naslovom Signals. Koncertno prezentacijo uporabe laserja so istočasno priredili v planetarijih v Los Angelesu, Seattleu, Pittsburghu, Louisvilleu, Denverju, St. Louisu, Montrealu, Torontu in Londonu. Z naslednjim albumom "Signals" so Rush leta 1982 dosegli novo, sebi lastno, radikalno stilistično transmutacijo.

Doba sintesajzerjev (1982–1989)

Ne glede na dejstvo, da je Geddy Lee sintesajzerje uporabljal že v poznih sedemdesetih, pa je album "Signals" (1982) za Rush do takrat pomenil najbolj drastično zvočno transformacijo. Klaviature so bile kar naenkrat v gradnji osnovne melodije skladb premaknjene iz kontrapunktnega ozadja v prvo bojno linijo. Tradicionalne solaže Alexa Lifesona so s tem vse bolj izgubljale na pomenu, kar neposredno nakazujeta skladbi "Countdown" in uvodna "Subdivisions". Slednja predstavlja s kratkim naravno zvenečim solom poudarjanje vse pogostejšega minimalizma, h kateremu se je Lifeson zatekal tudi pozneje. Plošča "Signals" je ponudila le en hit na lestvici 40. najbolje prodajanih singleov v ZDA in sicer skladbo "New World Man". Skladbe kot so "Digital Man", "The Weapon" in "Chemistry" so z uporabo ska, reggae in funk elementov razširile novo podobo skupine. Zvok in slog igranja kitare Alexa Lifesona se je v tistem obdobju zelo približal sodobnemu zvoku in načinu igranja popularnih izvajalcev tistega časa. Ne glede na zavestno in složno skupno odločitev članov Rush, da sledijo tej novi glasbeni usmeritvi, pa novi slog ni bil po godu takratnemu producentu Terryju Brownu, s katerim so se Rush zaradi omenjenih razhajanj skregali med snemanjem albuma in se razšli leta 1983. Vsi novi dodatki osnovnemu obrazu skupine so prišli do izraza tudi na naslednjem albumu. Album Signals je postal platinast v Kanadi in ZDA. Turneja New World Tour je v Ameriki glasbo Rush spet predstavila preko milijonu oboževalcem. V maju so koncertirali v Londou na stadionu Wembley in ga štirikrat zaporedoma razprodali. Septembra so odigrali pet razprodanih koncertov v dvorani Radio City Music Hall v New Yorku. S tem so postali prvi rockovski izvajalci, ki se jim je to posrečilo. Nov slog in produkcija sta z albumom "Signals" postala čvrsto zacementirana, nove dimenzije so obdržali tudi na albumu "Grace Under Pressure" iz leta 1984. Ob tem je uporaba sekvencerjev ("vzorčevalnikov") in sintesajzerjev ostala osnova nove zvočne podobe, z uporabo novih tehnik pri Rush pa je zvok takrat korenito izpopolnjeval tudi Neil Peart, ki je pričel vgrajevati v podobo skupine elektronske bobne in tolkala. Ob tem je zvočno šlo za evolucijski korak naprej, podoben kot so ga Rush doživeli v sedemdesetih s ploščo "A Farewell To Kings". Prispevek Alexa Lifesona je v tem obdobju ostal obsojen na nadaljnjo minimalizacijo. Kljub temu so njegove tradicionalne teksture ostale nedotaknjene in so se po novem pojavljale v obliki odprtih reggae akordov ter novovalovskih in funk ritmov. Skladbe "Red Lenses", "Red Sector A" in "The Enemy Within" so idealen primer prejšnje ugotovitve. Z albuma "Grace Under Pressure" so na popularni televizijski postaji MTV predvajali proti nuklearno mirovniško himno "Distant Early Warning", za katero so posneli videospot. Novi soproducent je bil Peter Henderson, ki je imel za sabo sodelovanja pri zadnjih treh ploščah Britancev Supertramp. Turneja Grace Under Pressure je spet vključevala laserje, ob njej pa so izdali štiri video projekte. Novembra so igrali na razprodanih koncertih v Tokiju in Osaki. Oba naslednja albuma "Power Windows" (1985) in "Hold Your Fire" (1987) je produciral Peter Collins. Glasba na teh dveh albumih je še bolj poudarjala uporabo večplastnega zvoka sintesajzerjev Geddyja Leeja. Kljub temu ohranja "Power Windows" v pretežni meri še vedno ustvarjalni trenutek ujet z "Grace Under Pressure", čeprav je zaznati nadaljnjo sofistikacijo zvoka, zaradi še večjega poudarka pri uporabi sekvencerjev ("vzorčevalnikov") ter nadaljnjemu minimaliziranju prispevka kitare Alexa Lifesona. Če kitaro Alexa Lifesona v prvi skladbi albuma in singla s "Power Windows" The Big Money še dobro občutimo, pa opozarjajo skladbe Grand Designs, Middletown Dreams in Marathon opozarjajo na Lifesonove eksperimente v smislu redukcije oziroma racionalizacije inštrumenta. Kitaro je omejeval le na obarvanje in polnitev ozadja zvočne slike z efekti odmevov, ki jih je gradil na preprostih akordih ali zvočno ostro stanjšanih (skomprimiranih) kitarskih solažah. Power Windows je postal njihov šesti zaporedni album, ki se je uvrstil med deset najboljših na lestvici albumov v reviji Billboard. Še bolj ob tem navdušuje podatek, da trio do tedaj ni imel male plošče, ki bi se uvrstila med najboljših deset. Decembra je Geddy Lee dosegel svojo deset zaporedno zmago kot najbojši basist v reviji Guitar Player. Istočasno se je uvrstil tudi v Dvorano slavnih (Hall of fame) pri isti reviji. Album Power Windows je postal platinast v ZDA in Kanadi, Rush pa so začeli severnoameriško turnejo. Januarja 1987 so se Rush odpravili v Veliko Britanijo, kjer so začeli s snemanjem novih skladba s producentom Petrom Collinsom. Štirinajsti album Hold Your Fire je izšel septembra. Prva mala plošča je bila Time Stands Still, pri kateri je spremljevalne glasove pela Aimee Mann iz skupine 'til Tuesday. Danes je Aimee zelo cenjena pevka in avtorica. Ta skladba se je uvrstila na 42. mesto angleške lestvice malih plošč, obenem je bila tudi njihova prva, ki se je predvajala na britanskem nacionalnem radiu BBC 1. Konec leta so navduševali z novimi koncerti, ki so jih začeli na vzhodni obali Kanade. Turneja je trajala še v leto 1988. Hold your Fire je ponovila uspehe prejšnjih plošč v domovini in ZDA, v Britaniji pa je postala srebrna v prvem tednu po izidu. Album "Hold Your Fire" predstavlja kumulus zvoka skupine v tem obdobju, ki so ga Rush začrtali s "Signals" in pozneje z nadaljnjo nadgradnjo kitarskega pristopa na "Power Windows". Medtem, ko je vseh pet predhodnih studijskih albumov doseglo platinasto naklado (ali jo celo preseglo), pa je "Hold Your Fire, izdan leta 1987, dosegel vsega zlato naklado. Aprila 1988 so zaključili razprodano turnejo Hold Your Fire Tour v Severni Ameriki. V Evropo so se vrnili prvič po petih letih in navdušili na nastopih v Birnminghamu, Glasgowu, Londonu, Rotterdamu, Frankfurtu in Stuttgartu. Večino nastopov so posneli za koncertni album. Tri koncerte iz Birminghama so posneli za video izdajo. Junija so končali evropsko turnejo in začeli miksati koncertni album. Njegov naslov je A Show Of Hands, produciral pa ga je Paul Northfield skupaj s člani skupine. Rush so po vsaki peti studijski plošči trgu ponudili koncertni album in A Show Of Hands je njihov tretji. Plošča in single Marathon sta se uvrstila med deset najboljših v ZDA, februarja pa je izšel še video. Trio se je predstavil v lepi luči, saj zapis vključuje izjemno glasbeno viruoznost, spektakularne svetlobne in laserske učinke ter video projekcijo na velikih stranskih zaslonih. Režiral ga je Larry Jordan, ki je malo pred tem uredil video Dogs Of War Pink Floyd in koncertni posnetek turneje Amnesty international. Na video kaseti je seveda nekaj več skladb kot na plošči. Aprila je bil video na tretjem mestu Billboardove lestvice glasbenih videokaset. V ZDA in Kanadi je postal platinast. A Show Of Handsdemonstrira glasbeno artistične nazore Rush osemdesetih. Koncertni album je bil s strani občudovalcev skupine odlično sprejet, za razliko od njih pa ga je v svoji kritični oceni Michael Azerrad iz glasbene revije "Rolling Stone" označil, kot "napihovanje mišic", zmotila pa ga je tudi obsedenost občudovalcev, ki so na koncertnem albumu dojeli in častili skupino kot "sveto triado" ter ji pripel v svoji ocen vsega zvezdico in pol. Zanimivo, da tudi ta koncertni album predstavlja v evoluciji skupine nov mejnik. Po njem so se Rush znova ozrli nazaj k svojim koreninam o čemer priča naslednje poglavje. Kljub temu, je "A Show of Hands" dosegla zlato naklado, Rush pa so po tej izdaji zamenjali založbo in podpisali pogodbo z Atlantic Records.

Vrnitev h koreninam (1989–1997)

Rush so se začeli odmikati od svojega sloga osemdesetih z albumoma "Presto" (1989) in "Roll the Bones" (1991). Na obeh so se v izdatni meri otresli nasičenega zvoka klaviatur. Junija 1989 so začeli snemati nov album v Kanadi in Britaniji, produkcijsko pa jim ga je pomagal urediti Rupert Hine (sodelavec Steve Nicks iz Fleetwood Mac in skupine The Fixx). Po dolgoletnem sodelovanju so septembra podpisali novo snemalno pogodbo z založbo Atlantic Records. Novembra je izšla njihova šestnajsta plošča Presto, ki je dosegla šestnajsto mesto na Billboardovi lestvici albumov. Single Show Don't Tell je bil osem tednov med prvimi petimi skladbami na Billboardovi AOR lestvici, enkrat celo na samem vrhu. Tudi med glasbenimi željami se je na specializiranih postajah tiste čase pogosto pojavljala. Album "Presto" je ponudil bolj kitarsko orientirano glasbo, ta inštrument je znova dobil bolj opazno – centralno postavljeno vlogo glede na albuma "Power Windows" in "Hold Your Fire". Kljub temu, da so Rush v mnogih skladbah še vedno uporabljali klaviature, pa je ta inštrument izgubil središčno vlogo pri gradnji melodij v novih skladbah. Februarja 1990 so Rush spet odšli na severnoameriško turnejo, ki je trajala do junija. Do takrat je bila njihova najbolj uspešna, saj so na sedemdesetih koncertih zaslužili 16 milijonov dolarjev. Septembra so izdali Chronicles, prvo zbirko uspešnic, ki je zajemala skladbe iz celotne kariere. Oktobra so ji dodali še video zbirko, obe sta postali zlati kmalu po izidu. VHS A Show Of Hands je postal platinast v Kanadi in je postal prvi video kakšnega kanadskega izvajalca, ki mu je to uspelo. Novembra so prejeli prestižen naziv Skupina desetletja v Kanadi, ki ga podeljujejo umetnikom, ki so dali domači glasbeni ustvarjalnosti največji prispevek. Decembra so dobili laskavo nagrado – priznanje župana mesta Toronto. Februarja 1991 so začeli snemati nov album, ki so ga spet producirali z Rupertom Hineom. Marca je plošča Presto prejela Juna za najboljši hard rock/metal album leta. Septembra je izšla plošča Roll The Bones, Rush pa so se podali na obsežno ameriško turnejo. Decembra je plošča v Kanadi postala platinasta. Na "Roll the Bones" so Rush še bolj poudarili prisotnost treh osnovnih inštrumentov (bas, bobni, kitara), na katerih je temeljila podoba skupine na novi plošči, sintesajzerjem pa so namenili manj poudarka. Medtem, ko oba albuma v splošnem ne predstavljata posebnega odmika od pop rock zvoka, pa so Rush na albumu "Roll the Bones" pričeli v svoj izraz vgrajevati sledove bolj eksotičnih glasbenih prvin. Skladba Roll the Bones npr. nosi elemente funka in hip hopa, medtem ko ima instrumentalna pesem Where's My Thing (mimogrede prvi Rush instrumental po desetih letih) elemente jazz glasbe. Z njo so bili nominirani za grammyja.Ta vrnitev k trodelnemu instrumentiranju je ob večji neposrednosti in rockovski intenzivnosti pripomogla k postavitvi temeljev za naslednje albume. Rush so konec leta 1992 zaključili svetovno turnejo v razprodanih evropskih mestih. Združenje skladateljev, avtorjev in glasbenih založnikov Kanade (SOCAN) jim je podelilo nagrado Harolda Moona, ki je najbolj prestižna kanadska glasbena nagrada. Prehod od sintesajzerjev k zvoku, ki poudarja kitare in naraven zvok inštrumentov, se je nadaljeval z albumoma "Counterparts" (1993) in "Test for Echo" (1996). Po glasbeni plati sta to albuma z najtršim zvokom kitare dotlej. Kljub temu, da glasba ni dosegla dometa, ki oblikuje žanr progresivnega rocka, pa lahko nekatere skladbe obeh albumov štejemo za bolj pustolovske, kot bi nemara pričakovali od moderne rock skupine. Skladba Time and Motion na primer vsebuje več sprememb v tempu ritma in poudarjenem zvoku orgel, medtem ko instrumental Limbo odlikuje gradnja kopice med seboj jasno ločenih in relativno kompleksneje grajenih pasaž. Maja so Rush prejeli naziv Skupina tisočletja v Kanadi. Oktobra je izšel dvajseti album Counterparts, produciral ga je Peter Collins, v prvem tednu se je uvrstil na drugo mesto Billboardove lestvice albumov. To je bila najvišja uvrstitev skupine na tej lestvici in obenem najvišja za kateregakoli kanadskega izvajalca. Album je kmalu postal platinast v ZDA in domovini. Začeli so načrtovati severnoameriško turnejo. 27. oktobra 1993 so prejeli nagrado Toronto Arts Award, ki izraža priznanje umetnikovemu celotnemu opusu in prispevku k umetnosti in kulturi mesta. V glasbenem smislu je album "Test for Echo" zadržal mnogo tistega, kar združuje pojem hard rock/alternativni zvok, ki je zaznamoval že "Counterparts". Medtem, ko sloga igranja Alexa Lifesona in Geddyja Leeja ostajata bolj ali manj nespremenjena, pa prihaja glavna in nova modifikacija podobe skupine v obliki nadgrajene tehnike igranja Neila Pearta, ki je pričel v svoj slog vgrajevati elemente jazza in swinga. V obdobju med albumoma "Counterparts" in "Test for Echo" je obiskoval učne ure, ki mu jih je podajal mentor in jazz bobnar Freddie Gruber. Po podatkih Ameriške zveze založnikov (RIAA) je zlata naklada tega albuma Rush postavila ob bok skupini Kiss na tretje mesto med izvajalci, ki so v karieri pozlatili vsako ploščo. Alex Lifeson je izdal samostojni album pod nazivom Victor, marca 1996 so jih sprejeli v Juno Dvorano slavnih. Pridužili so se Neilu Youngu, Joni Mitchell, Anne Murray in Oscarju Petersonu. Oktobra so šli na turnejo po Severni Ameriki pod naslovom An Evening With Rush. Na njej so v dobrih treh urah vsak večer preigrali skladbe od leta 1974 do 1996. Decembra so v domačem mestu Torontu v Phoenix Concert Theatre odigrali skrit koncert. To je bil zelo pomemben trenutek v njihovi karieri, saj so prvič po dvajsetih letih nastopali v tako majhnem in intimnem prostoru. Hkrati je bil to tudi prvi nastop bobnarja Neila Pearta v kateremkoli klubu. Revija Performance, ki se ukvarja z industrijo rockovskih koncertnih turnej, jih je razglasila za najboljšo koncertno atrakcijo. Turneja je bila sestavljena iz dveh delov, z vmesnim premorom, v katerem je skupina našla čas za oddih. Prvi del je obsegal obdobje od oktobra do decembra 1996, drugi del turneje se je pričel maja in trajal do julija 1997. To je bila prva turneja skupine, na kateri niso imeli predskupine.

Mirovanje in vrnitev na sceno (1997–2006)

Februarja 1997 so vsakemu od članov tria Rush podelili visoko državno odlikovanje (Officer of the Order Of Canada). To prestižno odlikovanje odraža zasluge pri edistvenem prispevku državi Kanadi, ki so ga gradili od začetkov kariere. Maja so prejeli še eno odmevno glasbeno nagrado pri Foundation Forumu in F Musicfestu. Z njo so se pridružili kolegom Van Halen, Kiss, Ozzyju Osbourneu in Aliceu Cooperju. Ko so zaključili turnejo "Test for Echo", je nastopilo petletno obdobje glasbenega mirovanja, k čemur je v največji meri prispevala tragedija, ki se je zgodila v življenju bobnarja Neila Pearta. Mesec dni po zaključku turneje "Test for Echo", se je v prometni nesreči z motorjem smrtno ponesrečila njegova hčerka Selena. Od tega ni minilo niti leto dni, ko je za rakom preminila še njegova žena Jacqueline. To se je zgodilo junija 1998. Peart je odrinil, kot je samo to poimenoval, na "potovanje ozdravitve" z motorjem in tako je prepotoval celotno severnoameriško celino. V zvezi s tem je napisal knjigo z naslovom "Ghost Rider: Travels on the Healing Road". Rush so pozneje v eni od izjav navedli, da je bila skupina v tistem obdobju tik pred razpadom. Leta 1998 je izšel trojni koncertni CD z naslovom "Different Stages", ki zaobjema koncertne posnetke s turnej "Counterparts" ter "Test for Echo". Na tretji plošček so dodali redek koncertni posnetek s "Hemispheres" turneje, ki je bil posnet 20.02.1978 v Londonski dvorani Hammersmith Odeon. To je skupno četrti uradno izdani koncertni album skupine. Na zbirki je tudi poseben program Chaos, ki poslušalcu preko računalnika nudi za tiste čase izjemen trodimenzionalni zvočni užitek. Leta 1999 so Rush v Torontu dobili svoj prostor na Pločniku slavnih (Walk Of Fame). Poleg njih so ga takrat prejeli še David Croneberg, Celine Dion, in Buffy Sainte - Marie. Leta 2000 so bili Rush na vrhu internetne ankete JAM! spletne strani music.com, kar jih uvršča med najboljše kanadske glasbenike vseh časov. Geddy Lee je izdal samostojno ploščo My Favourite Headache. Potem, ko se je Peart po osebnostni krizi znova uspel sestaviti skupaj, je septembra 2000 za svojo novo ženo vzel fotografinjo Carrie Nuttall. V začetku leta 2001 je obvestil svoja Rush kolega, da je pripravljen oditi v studio ter se vrniti h glasbenemu poslu. Skupina se je maja 2002 vrnila na glasbeno prizorišče z novim studijskim albumom "Vapour Trails". Z namenom, da bi oboževalce opozorili na svojo vrnitev, so napisali in kot single izdali udarno skladbo One Little Victory. "Vapour Trails" je trd rockovski album, s temeljnim poudarkom na kitarah, prinaša dobršno mero glasbenega eklekticizma, glasbeno variira od uporabe riffov modernega rocka, pop skladb, do skladb, ki v vsebujejo tudi rahle progresivne sledi. "Vapour Trails" je hkrati prvi CD skupne, na katerem Rush niso uporabili sintesajzerjev, orgel ali klaviatur. To se za Rush ni zgodilo že od zgodnjih sedemdesetih let. Medtem, ko album praktično v celoti temelji na zvoku kitar, pa se v isti sapi izogiba uporabi standardnega igranja solaž. Gre za namerno odločitev Alexa Lifesona med nastajanjem materiala za album. Proces nastajanja albuma je bil precej zahteven, saj so Rush porabili kar 14 mesecev da so ga dokončali, kar je daleč največ v primerjavi s katerimkoli Rush albumom dotlej. Zbirko trinajstih skladb je produciral Paul Northfield skupaj s člani skupine. To je bil njihov sedemnajsti studijski album. Novo severnoameriško koncertno turnejo so po petih letih začeli 28. junija v Hartfordu, končali pa so jo novembra. Zveza RIAA jim je oktobra predala nagrado za prodajo plošč, ki je presegla 25 milijonov izvodov. Postali so najbolje prodajana skupina v kanadski glasbeni zgodovini in tretji najbolje prodajani kanadski izvajalec (za Celine Dion in Shanio Twain). Po šestih letih so šli ponovno na koncertno turnejo. Novembra so obiskali Južno Ameriko. Koncerti v Brazliji (Porto Alegre, Sao Paulo in Rio de Janeiro) so pritegnili 125.000 obiskovalcev. Skupina je oktobra 2003 izdala trojni koncertni album in dvojni DVD z naslovom "Rush In Rio". Na njem je ujet celotni koncert skupine, posnet na zadnji dan "Vapour Trails" turneje in sicer 23.11.2002 na Stadionu Maracana v Riu de Janeiru (Brazilija). 27. februarja so jih sprejeli v kanadsko glasbeno dvorano slavnih. Navadno so elektorji izbirali nagrajence iz vrst glasbenih poslovnežev in vodilnih ljudi v glasbeni industriji, vendar so pri Rush menili, da je treba njihov velik prispevek obeležiti tudi s to nagrado. 30. julija so v Torontu igrali na koncertu SARS Relief Concert (sklad za pomoč obolelim za AIDS-om) skupaj z The Rolling Stones, AC/DC in drugimi pred 450.000 obiskovalci. Trideseto obletnico izdaje svojega prvega albuma je skupina obeležila z izdajo studijskega EP - ja "Feedback", na katerem so priredbe skupin, ki so v rosnih letih izdatno vplivale na Rush, kot med drugim: Yardbirds, Cream in The Who. "Feedback" je komaj druga izdaja v karieri skupine, na kateri so priredbe drugi skupin. Prva je bila izdaja singlea "Not Fade Away" iz leta 1973, katere originalni avtor je Buddy Holly. Poleti 2004 so odrinili na zelo uspešno turnejo imenovano "30th Anniversary Tour", kjer so poleg ZDA in Kanade nastopili tudi v Evropi (Velika Britanija, Nemčija, Švedska, Nizozemska, Češka in Italija). Koncert skupine z dne 24.09.2007, v Frankfurtu (Nemčija), je bil posnet za DVD in 22.11.2005, izdan z naslovom "R30: Live in Frankfurt". Novi DVD zabojnik Rush Replay X 3 je izšel 13.06.2006. V njem so trije originalni koncertni videoposnetki "Exit...Stage Left", "Grace Under Pressure" in "A Show of Hands", izdani v letih 1982, 1985 in 1989 le kot VHS kasete in sedaj v celoti remastrirani za izdajo na DVD - ju. Kot dodatek se v zabojniku nahaja tudi avdio CD z glasbenim ozadjem za promocijski video skupine v okviru turneje "Grace Under Pressure".

Snakes & Arrows (2006– sedanjost)

Med svojimi promocijskimi intervjuji v sklopu izdaje "R30 Live In Frankfurt" DVD-ja, je skupina razodela tudi namen, da bo pričela v začetku leta 2006 s snemanjem novega studijskega materiala. Po vrnitvi v Toronto sta začela Lifeson in Lee skladati nove kompozicije, Peart pa se je lotil pisanja verzov za nove skladbe v svoji rezidenci v Južni Kaliforniji. Temu je sledila izbira novega producenta za bodoči album. To je postal Nick Raskulinecz. Novembra 2006 so v studiu Allaiere v Shokanu (New York) posneli glavnino novega materiala. Dne 14.02.2007 so na svoji spletni strani objavili naslov novega albuma: "Snakes & Arrows". Album je v Severni Ameriki izšel 01.05.2007, kjer se je v prvem tednu uvrstil na tretje mesto 200 najbolje prodajanih albumov na Billboardovi lestvici. V istem tednu se je prodal v 93.000 kopijah. Prvi single s plošče "Far Cry" je izšel 12.03.2007, poslali so ga samo na radijske postaje. Na isti dan so Rush predstavili popolnoma prenovljeno uradno spletno stran ter najavili novo turnejo za poletje 2007 na severno ameriških tleh ter njeno nadaljevanje v jeseni 2007 (Evropa). 01.06.2007 so skladno s pričetkom sezone viharjev na Atlantskem oceanu na radijske postaje poslali drugi single s plošče "Snakes & Arrows" z naslovom "Spinedrift". Napovedana nova medkontinentalna turneja skupine se je pričela 13.06.2007 v Atlanti (zvezna država Georgia, ZDA) in trajala do zaključka v Evropi oktobra 2007.

prevedla ter uredila Aleš Podbrežnik in Jernej Vene