The Runaways je bila ženska punk rock formacija iz druge polovice sedemdesetih, ki je uspešno začela z razbijanjem tabujev, da je ustvarjanje rock'n'rolla izključno moški posel. Čeprav za časa svojega delovanja na rodni ameriški grudi niso doživele večjih uspehov, so uspele prebiti led in se v zgodovino rock glasbe zapisati kot ena izmed prelomnih skupin. Na pogorišču skupine je nekaj članic nadaljevalo tudi z uspešnimi solo karierami, med katerimi zagotovo velja izpostaviti najuspešnejši dve, Joan Jett in Lito Ford.

Začetki 

Začetki zasedbe The Runaways segajo v leto 1975, potem ko je v tistem času že uveljavljeni producent Kim Fowley spoznal bobnarko Sandy West in ritem kitaristko Joan Jett. Westovi je dal Jettino telefonsko številko, dekleti pa sta se na spoznavnem srečanju odločili, da ustanovita svojo skupino. Za pomoč pri sestavi polne zasedbe sta se obrnili na Fowleya, in s skupnimi močmi so po nekaj mesecih iskanja uspeli skupaj zbobnati peterico mičnih glasbenic.

Sprva so The Runaways delovale kot trio - poleg Westove in Jettove še basistka/vokalistka Micki Steele. Odigrale so nekaj klubskih nastopov v okolici Los Angelesa, predno se jim je pridružila kitaristka Lita Ford, ki je sprva kandidirala za igranje bas kitare. Ravno bas kitaristke so za časa delovanja Runawaysom s stalnimi menjavami povzročale največ preglavic - že kmalu po zagonu skupine je Steelovo zamenjala Peggy Foster, ta je odigrala zgolj nekaj vaj, predno je prišla Jackie Fox. Medtem je mesto frontmanke zasedla mlada, komaj 16-letna Cherie Currie.

Prihod založbe in izdaja prvenca 

The Runaways so leta 1976 pristale pri založbi Mercury Records, ki je v bandu, polnemu vročih deklet, videla velik tržni potencial. Kmalu po podpisu pogodbe je že izšel prvenec "The Runaways", izidu pa je sledila vseameriška turneja s številnimi razprodanimi koncerti - med drugim so dekletom v vlogi predskupin nastopili tudi nekateri današnji rock velikani: Cheap Trick, Tom Petty and the Heartbreakers in Van Halen. Vsaka izmed deklet je svojo odrsko podobo deloma posnemala po svojem priljubljenem glasbeniku: Currieva po Davidu Bowieju, Jettova po Suzi Quatro in Keithu Richardsu (The Rolling Stones), Fordova po Richieju Blackmoreu (Deep Purple) in Jeffu Becku, Westova po Rogerju Taylorju (Queen) in Foxova po Genu Simmonsu (Kiss).

Zlato obdobje 

Po izdaji drugega albuma "Queens of Noise" (1977) so se The Runaways odpravile na svetovno turnejo. V tem času je svetovno glasbeno sceno začelo obvladovati novonastalo punk gibanje, in The Runaways so postale eden izmed nosilnih stebrov punka na zahodni ameriški obali.

Poleti 1977 so dekleta odigrala niz razprodanih koncertov na Japonskem, kjer so po zaslugi močne promocije v tistem trenutku žele izredno popularnost - na lestvicah prodaje so zasedale neverjetno 4. mesto, zgolj za Abbo, Kissi in Led Zeppelini. Skupina je na vsakem koraku po Deželi vzhajajočega sonca vzbujala pozornost, na letališčih je ob njihovih prihodih vladala prava "Beatlomanija", zato je razumljivo, da edini koncertni album skupine "Live in Japan" izvira ravno iz tistih krajev. Tik pred nastopom na Tokijskem glasbenem festivalu je skupino zapustila Foxova, zato je po sili razmer na mesto basistke vskočila Jettova, po prihodu domov pa je izpraznjeno mesto zapolnila Vicki Blue.

Pred koncem leta '77 je po silovitem sporu s Fordovo na uradnem fotografiranju skupino zapustila Curriejeva. Joan Jett je tako prevzela tudi vlogo vokalistke, kvintet se je tako skrčil na kvartet, v tej postavi pa so dekleta izdale album "Waitin' For The Night" in odigrale skupno turnejo z Ramonsi. "Odpadnica" Cherie Currie je pri producentu Fowleyu, ki je bil ta čas še vedno njihov mentor, žela veliko priljubljenost, tako ji je ta stal ob strani tudi na začetku njene solo poti, ki jo je začrtala s sestro dvojčico Marie. Dvojčici Currie sta leta 1980 izdali slabo sprejeti pop-rockerki album "Messin' With The Boys", njegov producent pa je bil nihče drug kot Steve Lukather (Toto), kasnejši Mariin mož.

Poslednji izdihljaji zasedbe 

Zaradi različnih pogledov na prihodnost skupine in celostno finančno situacijo so se Kim Fowley in The Runaways leta 1978 razšli. Bend je najel novega menedžerja Tobyja Mamisa, ki je v tem času sodeloval tudi z Blondie in Suzi Quatro. S Fowleyevim odhodom je propadla tudi pogodba z dotedanjo založbo Mercury/Polygram, jabolko spora pa so postale avtorske pravice, ki ostajajo nerazrešene vse do danes. Dekleta, ki so v kratkem času dosegle slavo, so medtem uživale v sadovih rock'n'rolla. Za producenta novega albuma "And Now... The Runaways" (1978) so najele Johna Alcocka (Thin Lizzy), potem ko jih je že zavrnil kasnejši Jettin mož Kevin Laguna.

Zadnji meseci leta 1978 so prinesli nove menjave na položaju basistke, medtem pa so spori o nadaljnjem razvoju skupino začeli razjedati tudi od znotraj. Joan Jett je želela igrati poskočnejšo punk'n'roll glasbo, medtem ko sta Westova in Fordova zagovarjale heavy rockerski zvok. The Runaways so svoj poslednji koncert odigrale na božični večer v bližini San Francisca, uradno pa razpadle aprila 1979.

Film 

Leta 2010 je pod režisersko taktirko Florie Sigismondi izšel istoimenski film o skupini in znova poskrbel za nekaj zanimanja o dandanes že skoraj pozabljeni skupini. Sigismondova je napisala tudi scenarij, film pa je nastajal pod budnim očesom Joan Jett. Zanimivost filma je ta, da zaradi stalnega menjavanja basistk tekom bendova kariere v njemu nastopa kar fiktivni lik basistke "Robin Robbins".

Pregled delovanja članic po razpadu skupine: 

Joan Jett
Jettova je v nadaljni solo karieri postala najuspešnejša med bivšimi članicami skupine The Runaways. Po tem, ko je njen prvenec zavrnilo preko 20 založb, je ustanovila lastno založbo Blackheart Records in postala ena izmed prvih žensk z lastno založbo. V osemdesetih je dosegla številne uspehe s hit skladbami kot so I Love Rock 'N' Roll, Crimson and Clover, Bed Reputation, I Hate Myself For Loving You... Rolling Stone magazin jo je uvrstil na seznam stotih najboljših kitaristov vseh časov, Jettova pa je aktivna še vedno aktivna, redno koncertira in izdaja albume in je kljub doseženemu abrahamu še vedno polna moči.

Sandy West
Westova je po razpadu skupine nadaljevala sodelovanje z Johnom Alcockom. S Fordovo sta celo posneli nekaj materiala, ki pa ni nikoli izšel. Utsanovila je Sandy West Band in v osemdesetih in devetdesetih preigravala v Kaliforniji, hkrati pa je tudi poučevala bobne. Leta 2005 je bila diagnozirana za rakom, ki jo je dokončno premagal oktobra 2006.

Micki Steele
Steeleova se je pridružila zasedbi The Bangles, ki je skozi osemdeseta s hiti "Manic Monday", "Walk Like an Egyptian" in "Eternal Flame" žela veliko popularnost.

Lita Ford
Fordova se je vrnila k založbi Polygram in v osemdesetih izdala kopica hard rockerskih albumov. Njena menedžerka je postala Sharon Osbourne, tako je v duetu s slavnim Ozzyjem posnela tudi singel Close My Eyes Forever. Po dolgem premoru se je Fordova na glasbeno sceno znova vrnila leta 2008.

Cherie Currie
Cherie je leta 1978 izdala solo album "Beauty's Only Skin Deep" in dve leti kasneje še že omenjenega "Messin' With the Boys". Nato se je posvetila drugim hobijem, igrala je v nekaj filmih, ukvarja se tudi z umetnostjo.

Jackie Fox
Foxova je postala pravnica, amatersko se ukvarja tudi s fotografijo.

Vicki Blue
Vicki Blue je v osemdesetih preigravala s svojo skupino, a ostala brez izdanega albuma. Po odhodu iz The Runaways se je našla v svetu televizije in filma in leta 2005 izdala dokumentarni film o skupini z naslovom "Edgeplay: A Film About The Runaways".

Laurie McAllister
McAllisterova se je pridužila ženski skupini The Orchids, v kasnejših letih pa delala kot veterinarka. Preminila je konec avgusta 2011.

Prevedel in uredil: Urban Bolta