Vedno so hoteli biti drugačni od drugih. Največkrat jim je to tudi uspelo. Od sredine osemdesetih, ko so uspešno mešali funk s punkom, so s svojo glasbo zasvojili nešteto oboževalcev in oponašalcev. To so Red Hot Chili Peppers. Rdeče vroče pekoče paprike vas gotovo spominjajo na Mehiko, na sonce, puščavo, kulinarične dobrote in še marsikaj. Tudi glasba ni daleč od naštetih stvari. Po ploščah The Red Hot Chili Peppers, Freaky Styley in Uplift Mofo Party Plan jih je četrta Mother's Milk uvrstila med najbolj avtoritativne in prepričljive glasbenike v takoimenovanem modernem rocku. Plošča Blood Sugar Sex Magik (1991) je bila udarna predvsem po zvoku, ki ga je oblikoval znani Rick Rubin, postregla pa je s kar nekaj uspešnicami. V njihovi karieri je bilo mnogo vzponov in morda še več padcev ter osebnih tragedij. Tako je junija 1988 prvotni kitarist Hilel Slovak umrl zaradi prevelike doze heroina. Okostje benda ves čas sestavljata pevec Anthony Kiedis in odtrgani basist Flea (pravo ime Michael Balzary). Red Hot Chili Peppers so leta 1995 izdali album One Hot Minute, na katerem bobna nekajletni član Chad Smith, kot novinec po se je predstavil odlični kitarist Dave Navarro (prej član Jane's Addiction in Porno For Pyros). Vendar One Hot Minute ni prepričala dogloletnih fanov, zato so se Red Hot Chili Peppers pozneje mnogo bolj potrudili.

Vrnili so se leta 1999 z odlično Californication, potrdili status leta 2002 z By the way in 2006 izdali celo dvojni studisjki Stadium Arcadium. Red Hot Chili Peppers s svojo glasbo odpirajo nove kategorije, zato pravijo, da se jih ne da točno uvrstiti v katerokoli od že obstoječih. Nekateri jim tudi očitajo, da so se odmaknili od svojega funk izročila, vendar se rešujejo z odgovorom, da je funk občutljiva glasbena oblika, ki se je ne da interpretirati ne s tekstovno niti ne z glasbeno šibkostjo. Njihova glasba je polna funka, vendar je na posameznih mestih težko prepoznaven, ker je uporabljen zelo svojstveno in previdno. Tudi zato, ker fantje za vsako skladbo porabijo veliko časa, da jo posnamejo tako, kot sami hočejo. Danes najbrž že spadajo v kategorijo velikanov, ki lahko svojim založnikom rečejo, katere skladbe bodo na plošči in katere ne. V sodobnem show businessu je le nekaj velikanov, ki so si izborili to pravico (Pink Floyd, Rolling Stones in še kdo). Glavne stvari pri njihovem delu so predanost delu, kadar je čas zanj, predanost zabavi in neumnostim, kadar je čas zanje in tako naprej. Kot se zdi, so v karieri vsaj v zadnjem času vse delali natančno in preračunljivo. Sami marsikdaj sploh ne mislijo na komercialni uspeh svojih plošč. Njihova glavna skrb je, da si zamislijo, napišejo in odigrajo glasbo, ki bo kar najbolj poštena in bo prišla od srca. Tudi plošča Stadium Arcadium je zanje najbolj zrela, odkrita in neposredna. "V življenju sta najpomembnejša poštenost in ljubezen, brez njiju bi bil vprašljiv obstoj vseh nas. Če pa ne bi bili pošteni, vam o tem ne bi govorili, mar ne?" Tako pravita Anthony in Flea in to drži kot pribito!

Jernej Vene