Skupina Ratt iz San Diega je bila v sredini osemdesetih s svojim melodičnim glam metalom eden izmed najpopularnejših hair rock aktov v Ameriki. Navdih so črpali v hard rocku in glamu sedemdesetih, pri skupinah kot so Kiss, Sweet in Aerosmith, temu so dodali trde riffe po vzoru takrat vzepnjajočega se britanskega heavy metala, in eden prvih glam rock bandov osemdesetih na zahodni obali je bil rojen.

Korenine skupine segajo v leto 1976, ko je vokalist Steven Pearcy ustanovil zasedbo Mickey Ratt. Do leta 1981 iz Mickey Ratt s prevetritvijo članov nastaneta dve skupini: Rough Cut in Ratt. V klasični, začetni Ratt postavi se tako znajdejo Stephen Pearcy (vokal), Warren DeMartini (glavna kitara), Robbin Crosby (ritem kitara), Juan Croucier (bas kitara) in Bobby Blotzer (bobni). Leta 1983 so pri neodvisni založbi izdali EP s preprostim naslovom "Ratt EP", ki je naletel na pozitivne kritike in zanimanje za band tudi izven matičnega južnega dela Kalifornije. Po uspešnem prvem koraku se je band pridružil založbi Atlantic Records in takoj začel s pisanjem novega materiala za izdajo polnočasovnega albuma. Izdali so ga marca 1984 pod imenom "Out of the Cellar" in že takoj je naletel na plodna tla. Promocijo je začel video za skladbo "Round and Round" (v videu je nastopal tudi znani ameriški komik Milton Berle). Skladba se je zavihtela na 12. Mesto Billboardove lestvice top 100, na albumu pa se nahajajo še uspešnice "Wanted Man", "Back For More", "Lack Of Communication" in "I'm Insane". Vrtenje po radiu in MTVju je album povzdignilo v večkratno platinasto naklado v Ameriki, zelo priljubljeni so postali tudi na Daljnem vzhodu. Nepričakovanemu uspehu prvenca je sledila svetovna turneja s številnimi razprodanimi stadioni in arenami. Na naslovnici se nahaja Tawny Kitaen, srednješolska ljubezen kitarista Crosbyja, Kitaenovi je prav ta poteza prinesla kasnejšo slavo, nekaj let je bila poročena tudi z Whitesnake frontmanom Davidom Coverdaleom.

Drugi album skupine, Invasion of Your Privacy, je zagledal luč sveta junija 1985. Značilna DeMartinijev In Crosbyjev kitarski zvok in bluesy Pearcyjev vokal s seksualnimi besedili so še globlje definirali tipičen Ratt zvok, s singleoma "Lay It Down" in "Your in Love" pa so tudi tokrat pristali na radijskih valovih širom sveta. Naslovnico je zopet krasila mikavna gospodična, tokrat Playboy zajčica Marianne Gravatte, ki se je pojavila tudi v videospotu za "Lay It Down". Kasneje je uporaba lepih deklet za naslovnice albumov postal pravi trend v glamerskih vodah. Po turneji, ki je sledila, so Ratt igrali z zvenečimi imeni, kot so Iron Maiden, Bon Jovi, Ozzy Osbourne, nastopili pa so tudi na festivalu Monsters of Rock v Angliji.

Naslednja izdaja je bil album "Dancing Undercover" leta 1986. Za kritike in oboževalce je bil album razočaranje, a je zavoljo popularnosti skupine kljub temu dosegel platinasto naklado. Album je bil rahel odklon od Ratt standardov, saj ne vsebuje nobene power balade, zvok albuma pa je še trši, bolj heavy metalski. Po albumu je sledila turneja z novim imenom na sceni - Poison, Ratt pa so bili tudi del Monsters of Rock turneje.

Tudi četrti album "Reach For The Sky" krivulje ni usmeril navzgor - oboževalci zopet niso dobili tistega, kar so želeli. Po tršem predhodnjiku, ki je nakazoval, da Ratt drvijo v smeri Metallice ali Anthraxov, so Ratt na "Reach For The Sky" pritisnili na zavore in ustvarili mnogo blažji, bluesy rock album. Zavoljo hitov "Way Cool Jr." In "I Want a Woman" je tudi ta album dosegel platinasto naklado. Po izdaji so se razšli s producentom Beauom Hillom, ki ni bil zadovoljen z rezultatom zadnjega albuma.

Naslednji, peti studijski album z novim producentom Sirom Arthurom Paysonom "Detonator" je bil izdan avgusta 1990. Bil je prvi album, ki ni dosegel platinaste naklade, povzpel se je zgolj do zlate. Pri pisanju večine pesmi so Ratt sodelovali z Desmondom Childom, pri pesmi "Heads I Win, Tails You Lose" pa je gost na back vokalih Jon Bon Jovi. Minimalne zasluge pri pisanju pesmi je imel kitarist Crosby, prispeval je zgolj aranžma za "Can't Wait on Love", vse globlje ga je namreč vodila zasvojenost z drogami. Med nastopi na Japonskem februarja 1991 je Crosbyjeva odvisnost dosegla vrh, Ratt so izpuščali nekatere kitarske solaže in druge zahtevnejše dele, saj jih Crosby ni bil zmožen igrati. Vrh je dosegel dogodek, ko Crosby med skladbama ni pravilno zamenjal kitare in je bil do naslednje menjave dve skladbi odrezan od igranja. Po končani japonski turneji je skupino zapustil - nastop v Osaki je bil njegov zadnji. Še danes je kontroverzni trenutek japonske turneje, ko je Crosby uporabil napačno kitaro, predmet razprav med oboževalci, ali jo je res napačno zamenjal, ali je bila to zgolj napaka tehnika. Preostanek svetovne "Detonator turneje je na glavni kitari odigral Michael Schenker (Scorpions, UFO). Ratt so v podporo albumu "Detonator" nastopili v prvi sezoni MTV Unplugged koncertov, kjer je z njimi še vedno igral tudi Schenker. Konec leta 1991 so Ratt posneli single "Nobody Rides For Free", ki je bil vklučen na soundtrack filma Point Break. To je bil zadnji Ratt posnetek pred razpadom in hkrati prvi posnetek s samo štirimi člani, brez Robbina Crosbyja na glavni kitari. Septembra istega leta založba Atlantic Records izda album največjih hitov "Ratt & Roll 81-91", a zaradi strmega vzpona Grungea in pravkar izdane Nirvanine "Nevermind" tudi ta album ne poseže po večji prodajanosti.

Februarja 1992 je Pearcy zapustil skupino in s Fredom Couryjem (ex-Cinderella) ustanovil skupino Arcade, kasneje ustanovi še skupino Vertex. Blotzer in Croucier sta se umaknila iz javnega življenja, DeMartini se je na turneji pridružil Whitesnakeom. Leta 1994 so Robbinu Crosbyju odkrili virus HIV, ki se je razvil v AIDS.

1996 je v stik znova stopila peterica klasične Ratt postave in diskutirali so o možnosti ponovne združitve in izdaje novega albuma. Odločili so se, da Crosby pisično ni zmožen zahtevni nalogi, basist Juan Crucier je po premisleku zavrnil vrnitev na odre, tako da so Ratt uvozili novega člana - Robbiea Cranea (Vince Neil solo band) na bas kitari. Izdali so kompilacijo "Collage", na kateri se nahajajo "B-side" posnetki, alter verzije komadov ter nekatere novoposnete skladbe iz začetnega, Mickey Ratt obdobja. 1999 so pri založbi Sony izdali album "Ratt", na katerem je moč slišati močan odklon od dotedanjega zvoka, saj so zaplavali v nekoliko resnejše, blues-rock vode. Kritiki in oboževalci so album raztrgali - mirnejši zvok in izčrpan Pearcyjev vokal jim nista bila po godu.

Kmalu se je skupini kot drugi kitarist pridružil Keri Kelli, Pearcy pa je 2000 znova zapustil Ratt in se osredotočil na solo projekte. Jizzy Pearl je postal novi vokalist, Kellija pa je zamenjal bivši Mötley Crüe kitarist/pevec John Corabi. V tej postavi so odigrali tudi koncert v klubu House of Blues, ki je bil izdan kot bootleg cd. Junija 2002 je zaradi prevelikega odmerka mamil umrl bivši kitarist Crosby, kateremu pa se je življenje zaradi širjenja AIDSa tako ali tako počasi končevalo. V naslednjih dveh letih so se udeležili ameriške "Rock Never Stops" turneje skupaj z nekaterimi drugimi velikimi imeni osemdesetih, kar je pripeljalo do pravdanja glede pravice do uporabe imena Ratt. Pearcy je tožbo izgubil, pravica uporabe imena pa je pripadla Blotzerju in DeMartiniju. 2002 so nehali z delovanjem.

Januarja 2005 je presenetljivo novico na dan potegnil Juan Croucier (basist v letih 1981-91), na svojem blogu je namreč pisal o dogodkih v in po letu 1992, ko je pravzaprav on ostal edini član banda, s čimer naj se Ratt zgodba sploh nebi nikoli zares končala, a so ostali člani nato brez njega leta 1996 zaradi vonja po denarju znova zagnali ime, ki naj jim sploh nebi pripadalo.

Ponovni, uradno že drugi Ratt povratek se je zgodil leta 2007. Že konec 2006 so se začela ugibanja o povratku, ki je napočil junija naslednje leto, ko so Ratt po Ameriki odigrali serijo koncertov s Poison. Julija istega leta so izdali DVD s kroničnim pregledom njihovega video materiala, mesec kasneje pa še best of album z naslovom "Tell the World: the Very Best Of Ratt". Novembra so koncertirali še na Japonskem in v Avtraliji.