Rainbow, dete kitarista Ritchija Blackmorea, veljajo za pravo čitanko rock glasbe, skozi katere dvanajst let trajajočo turbulentno zgodbo, se je sprehodilo kar 21 glasbenikov. V tem času so izdali osem bolj ali manj uspešnih albumov, ki njihov glasbeni repertoar delijo na dva pola; zgodnjega brezkompromisnega pristopa, ter kasnejše komercialno AOR orientirane smeri, ki je skupini, z uspešnicami Stone Cold, I Surrender, Since You've Been Gone tudi prinesla največ uspeha.

Potem ko je spomladi leta 1975 zapustil Deep Purple, Blackmore s pomočjo članov ameriške zasedbe Elf, katerih glavni akter je bil Ronnie James Dio, izda prvenec Ritchie Blackmore's Rainbow. Na album, ki služi kot lepa predstavitev srednjeveškega vzdušja, v trdnem okvirju hard rocka, izstopata predvsem Man On The Silver Mountain ter Catch The Rainbow. Temu spodbudnemu začetku sledijo prve kadrovske menjave v tipičnem Blackmore stilu, ki so že pred izidom prvenca, z izjemo Dia, odpihnile celotno Elf zasedbo. Ritchie v iskanju permanentnejše in predvsem kvalitetnejše zasedbe rekrutira basista Jimmya Baina, klaviaturista Tonya Careya, ter bivšega Big Bertha, Bedlam ter Jeff Beck bobnarja Cozy Powella. Zasedba se leta 1976 spravi h snemanju verjetno njihove najboljše plošče Rising, ki lepo pokaže, da so bile pretekle Ritchijeve čistke popolnoma upravičene. Težki rock, ponovno preoblečen v srednjeveška oblačila, zavit v tančico Diovega misticizma, prvič predstavlja tisto neverjetno moč, s katero danes Rainbow tako radi povezujemo. Skladbe Light In The Black, Tarot Woman, ter neverjetna epika Stargazer, lepo predstavljajo širino Ritchijeve glasbene vizije. Rainbow svojo rastočo popularnost poizkušajo podpreti s stalnim koncertiranjem po Evropi in ZDA. Vendar medtem, ko jih je poslušalstvo stare celine sprejelo odprtih rok, stvari onstran luže, kjer so se Rainbow pogosto srečevali z na pol praznimi prizorišči, niso potekale tako gladko. Ritchijevo rastoče nezadovoljstvo s prepoznavnostjo Rainbow je še podkrepilo dejstvo, da je v ZDA še vedno predstavljal predvsem bivšega Deep Purple kitarista. Temu dejstvu lahko tudi pripišemo odločitev, da izid prve žive plošče, On Stage (1977), ki se predstavi kot lep dokument energije in moči, ki jo je zasedba izžarevala na odrih, zajema izključno posnetke japonskih in evropskih nastopov.

Rainbow svoje pohode po svetovnih odrih nadaljujejo vse do maja 1977, ko se Ritchie ponovno loti kadrovskega preoblikovanja. Skupini se v studiu pridruži basist Mark Clarke, vendar tudi ta "reinkarnacija" ni dolgo preživela. Ko avgusta nogo dobita tako Clarke kot Carey, njuni mesti zasedeta Bob Daisley in David Stone. Ta postava po šestih mesecih končno uspe dokončati Long Live Rock & Roll, v vseh pogledih slabši album od svojega predhodnika, kar je bilo moč opaziti na veliki turneji, ki je v podporo plošče sledila, saj je od vseh novi skladb v "set listo" uspelo prilesti le Kill The King. Spremembe, ki so se pričele nenadno dogajati na svetovni glasbeni sceni, so začele vplivati tudi na velikane rock glasbe, ki so se, po zaslugi glasbenih novinarjev, dobesedno čez noč prelevili v "stare prdce". Ritchie, ki se je posledic teh premikov najbolje zavedal, se zato Diu (ki se kmalu pridruži Black Sabbath) zahvali za sodelovanje. Rainbow se tako januarja 1979 vrnejo v studijo v novi bolj komercialno obarvani podobi, ki sta jo poleg Ritchijevega starega Deep Purple soborca Rogerja Gloverja, tudi zadolženega za produkcijo novega albuma, dopolnjevala še bivši Colosseum klaviaturist Don Airey, ter Graham Bonnet. Od stare garde je tako ostal le Cozy Powell. Down To Earth, ki izide leta 1979, s Since You've Been Gone in All Night Long, predstavi novo Rainbow podobo, s katero Ritchie Rainbow poizkuša približati širšemu krogu poslušalcev. Sledi še ena velika turneja, katere vrhunec je bil nastop na prvem Donnington rock festivalu leta 1980. Že običajne kadrovske menjave se po končani turneji nadaljujejo z nenadnim Powellovim odhodom, ki mu novi Rainbow pristop nikakor ni ugajal. Ko po njegovemu odhodu skupino zapusti tudi Graham Bonnet, Ritchie popolno preobrazbo nadaljuje z predstavitvijo dveh ameriških glasbenikov. Bobby Rondinelli in predvsem vokalist Joe Lynn Turner, z Difficult To Cure (1981), ki z I Surrender prinese skupini največji komercialni uspeh, Rainbow povsem približata ameriški rock sceni zgodnjih osemdesetih let. Trend vedno bolj komercialno usmerjenih albumov se nadaljuje z Straight Between The Eyes (1982), kjer Aireya na klaviaturah zamenja David Rosenthal. Ker novim uspešnicam navkljub, Rainbow vseeno ne uspe pustiti vidnejšega pečata na hitro razvijajočem ameriškem glasbenem trgu, se Ritchie leta 1983, z Bent Out Of Shape, odloči še za zadnji poizkus. Album z Can't Let You Go ter Street Of Dreams predstavlja nadaljni premik h melodičnemu pop - rocku. Nezadovoljiv sprejem albuma ter vedno slabše obiskani koncert, Ritchija leta 1984 nazadnje le prepričajo k reformiranju legendarne postave Deep Purple, v kateri vztraja devet let, dokler se, z popolnoma novo zasedbo, leta 1993 ne odloči ponovno oživiti Rainbow. Ali je bil to resen poizkus trajnejšega sodelovanja ali ne, verjetno nikoli ne bomo vedeli, saj Ritchie skupino po enem samem albumu ponovno razpusti, in se odpravi na iskanje sreče v vlogi renesančnega trubadurja, v kateri vztraja še dandanes.

Daniel Pavlica