Suzi Quatro je ameriška glasbenica in igralka, ki si je kariero zgradila v Veliki Britaniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Quatrova izhaja iz glasbene družine in je že zgodaj postala multiinštrumentalistka, z uspehom v zgodnjih sedemdesetih pa je postala prva ženska bas kitarska rock zvezda, s čimer je porušila tabu, da se ženske v glasbenem svetu lahko proslavijo zgolj kot pevke.V karieri je prodala preko 50 milijonov albumov, vse do danes pa z nastopanjem po celem svetu in občasnimi novimi izdajami ostaja aktivna glasbenica.

ZGODNJA LETA in The ART QUATRO TRIO (1950 - 1964)

Suzi Quatro se je rodila 3. junija 1950 v Detroitu. Vzgojena je bila v katoliški družini, že zgodaj v njenem življenju, ko je po televiziji videla Elvisa Presleya, pa se je začela zanimati za glasbo. Poleg Presleya jo je navdušil tudi Billie Holiday, že kot najstnica pa je bila prepričana, da ženske v rock'n'rollu igrajo premajhno vlogo.

Quatrova je začela igrati klavir in tolkala, kot samouk se je začela učiti tudi igranja kitare in bas kitare. Njen oče ji je leta 1957 podaril dragoceno Fender bas kitaro, ki jo Suzi poseduje še danes. Kot bobnarka se je že v zgodnjih letih pridružila očetovemu jazz bendu, The Art Quatro Trio. Viri navajajo različne podatke, koliko je bila Suzi Quatro takrat stara – vsekakor pa je bila zelo mlada, sedem ali osem let.

THE PLEASURE SEEKERS in CRADLE (1964 - 1970)

Leta 1964 je njena starejša sestra Patti, potem ko je po televiziji videla Beatle, ustanovila žensko (bolje rečeno dekliško) skupino The Pleasure Seekers, ki se ji je pridružila tudi Suzi in si nadela odrsko ime Suzi Soul. Patti je postala Patti Pleasure. Mnogi njihovi nastopi so bil v kabaretu, bolj kot po sami glasbi pa so v lokalnem okolju punce postale znane po svojem izgledu.

The Pleasure Seekers so izdale dva singla: Never Thought You’d Leave Me / What A Way To Die (1966) in Light Of Love / Good Kind Of Hurt (1968). Slednji je izšel pri založbi Mercury Records, a je skupina zaradi kreativnih razhajanj že kmalu razpadla. Leta 1969 so na njenem pogorišču ustanovile novo skupino, Cradle, ki se ji je pridružila še ena sestra, Nancy Quatro.

KARIERA POD POKROVITELJSTVOM MICKIE-JA MOSTA (1971 - 1980)

Suzi Quatro se je leta 1971 na pobudo producenta Mickieja Mosta preselila v Anglijo. Most je imel svojo lastno založbo RAM Records in je bil navdušen nad Suzi, potem ko je na pobudo brata in menedžerja sester Quatro, Michaela, videl nastop skupine Cradle. Most je, podobno kot veliko glasbnih poslovnežev tistega časa, hodil naokoli in iskal ženske like, ki so bili v času po smti Janis Joplin še kako iskani. Suzi je pritegnila pozornost tudi mnogo večje založbe Elektra, ki je po besedah njenega predsednika v Quatrovi videl celo novo Janis Joplin. Mickie Most ni imel ideje, kako bi lahko porabil Suzi, saj v rezervi ni imel nobenega benda. Suzi je medtem živela v hotelu in pilila svoj glasbeni talent. Suzin prvi single Rolling Stone je bil uspešen samo na Portugalskem, kjer se je povzpel na prvo mesto. Glasbenica je kariero torej nadaljevala kot solo izvajalka, čeprav so njen tabor obkrožali imenitneži kot so Duncan Browne, Peter Frampton in Alan White. Pod mentorstvom Mosta je izbrala svoje spremljevalne glasbenike, menedžer pa jo je povezal tudi s tandemom Nicky Chinn & Mike Chapman, ki sta ji pomagala pri pisanju skladb. Most je oblikoval tudi njeno zunanjo podobo, ki je temeljila na rockerskem imidžu Jeffa Becka in Roda Stewarta, dveh izmed Mostovih glasbenih idolov. V sredini prve polovice sedemdesetih je bil v Veliki Britaniji klasični glam rock na vrhuncu. Suzi Quatro si je nadela usnjena oblačila in nekričečo glam rockersko opravo, čeprav so bila besedila nekoliko manj vpadljiva, prilagojena njeni ženstveni plati.

Jeseni 1972 se je Suzi Quatro na britanski turneji v vlogi predskupine priduržila Slade-om in Thin Lizzyjem. Pol leta kasneje je s svojim drugim singlom Can the Can osvojila evropske in avstralsko lestvico – v Veliki Britaniji je bila po petih letih prva ženska glasbenica, ki ji je to uspelo. Sledili so še hit singli 48 Crash, Daytona Demon (oba 1973) in Devil Gate Drive (1974), vsak izmd njih je z milijonsko naklado posegel po zlati nakladi, kljub veliki popularnosti v Evropi pa njen uspeh ni predramil rodne Amerike. Razlg za to tiči tui v negativnih kritikah vplivnih ameriških revij, ki za njen prvenec »Suzi Quatro« (1973) niso našli lepih besed.

Suzi Quatro so kot spremljevalni glasbeniki v tem času obkrožali Alastair McKenzie, Dave Neal in Len Tuckey, kitaristov brat Bill Tuckey pa je postal njihov menedžer.

Sredi sedemdesetih je Suzi albume izdajala kot po tekočem traku. »Quatro« (1974), »Your Mama Won't Like Me« (1975), »Aggro Phobia« (1976) so se sicer prebijali na lestvice prodajanosti, a jim je za odmevnejši upeh zmanjkalo nekaj svežine. Hard rockerski zvok je proti koncu sedemdesetih Suzi počasi začela zamenjevati z nekoliko nežnejšo pop / rock podobo, kar se ji je leta 1978 obrestovalo s hitom If You Can't Give Me Love iz albuma »If You Knew Suzi…«, ki mu je sledila še pesem Stumblin' In, posneta kot duet s Smokie pevcem Chrisom Normanom. Leta 1979 je izdala album »Suzi...and Other Four Letter Words«, ki ga je leta kasneje imenovala za svojega najljubšega. Album so uspešno promovirali singli She's in love with You, Mama's Boy ter I've Never Been in Love.

MIKE CHAPMAN in ZALOŽBA DREAMLAND (1980 - 1981)

Potem ko se ji je iztekla pogodba z Mickijem Mostom, je Suzi pristala pri Mikeu Chapmanu oziroma založbi Dreamland Records. Izdala je album »Rock Hard« (1980), ki je dosegel platinasto naklado v Avstraliji, na edinem trgu, kjer ji je uspelo obdržati popularnost iz prve polovice sedemdesetih. Potem ko je njena nova založba že kmalu propadla, je Suzi Quatro začasno ostala brez strehe nad glavo.

NADALJNJA LETA (1982 - )

Njen zadnji britanski hit je bil single Heart of Stone iz albuma »Main Attraction« (1982). Potem ko je avgusta 1983 nastopila na znamenitem Reading festivalu (skupaj z Black Sabbath, Marillion, Magnum...), so se o njej razpisali pri vplivnem magazinu Kerrang! Zapisali so, da se Suzi Quatro ne briga kaj dosti za uvrščanje na lestvice, pač pa ji je prioriteta uživanje v glasbi, kar navsezadnje dokazuje njeno desetletno glasbeno ustvarjanje, predno je sploh postala slavna. »Nikoli ne bi dopustila, da drugi upravljajo z mojo kariero. Stalno delam ne glede na to, kako se uvrščam na lestvice«, je Quatrova njihovi tezi pritrdila v intervjuju leta 1985. Bila je del projekta skupaj s člani skupin Kinks, Dr. Feelgood in Eddie and the Hot Rods pri prirejanju Bowiejeve skladbe Heroes, s katero je BBC zbiral denar za otroke s sladkorno boleznijo. Suzi Quatro je bila konec osemdesetih tudi del Ferry Aid singla Let It Be, ki je pristal na vrhu britanske lestvice – dobrih trinajst let zatem, ko ji je to uspelo nazadnje.

Leta 1992 se je po 16-ih letih zakona ločila od Lena Tuckeya, njenega dolgoletnega kitarista in občasnega skladbopisca, s katerim sta se jima rodila dva otroka. Že kmalu zatem se je poročila z nemškim koncertnim promotorjem Rainerjem Hassom. Naslednja leta je živela umirjeno družinsko življenje in se občasno odpravila na kakšno krajšo turnejo.

Decembra 2005 je izšel dokumentarni film o njeni karieri z naslovom »Naked Under Leather«, privzetim iz japonskega bootleg albuma iz leta 1975. Nekaj mesecev kasneje je izšel nov album »Back to the Drive«, njen prvi album po šestnajstih letih, produciral ga je Sweet kitarist Andy Scott. Naslednje leto je Suzi izdala priredbo Eagelsov Desperado, sledil je izid njene avtobiografije »Unzipped«. Približno v tem obdobju se je povzpela do številke petdesetih milijonov prodanih albumov. Suzi Quatro je v novem tisočletju postala tudi radijska voditeljica, saj na BBC-jevem drugem programu vodi tedensko rock oddajo z naslovom Wake Up Little Suzi.

Leta 2010 je bila nosilka »Girls night out« večera na znamenitem Isle of Wight festivalu. Pet let po zadnjem albumu se je Suzi Quatro avgusta 2011 vrnila z novim izdelkom »In the Spotlight«. Gre za skupek njenih in Chapmanovih skladb, skupaj z nekaj priredbami. Suzi Quatro še vedno nastopa po celem svetu, sploh leto 2013 bo njeno najaktivnejše v zadnjem obdobju.

 Urban Bolta, maj 2013