Premiata Forneria Marconi (PFM) so italijanska progresivnorockovska skupina, ki je doživela največji uspeh v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila uspešna tako na britanskih kot na ameriških glasbenih lestvicah, kar je izjemno redek podvig za žanr italijanskega simfoničnega prog rocka. Čeprav so imeli veliko italijanskih glasbenih sodobnikov kot so bili Banco del Mutuo Soccorso, Area, Perigeo, Le Orme, itd so bili edina italijanska skupina njihovega žanra, ki je postala zelo uspešna tudi izven območja njihove domovine. Njihova glasba ponekod vsebuje vplive skupin kot so denimo Genesis in zgodnji King Crimson, toda obenem jim uspeva zadržati visoko stopnjo originalnosti ter prepoznaven mediteranski zvok.

Skupina je nastala v Milanu leta 1970,  potem ko so nekdanji glasbeniki iz skupine Quelli (popularne italijanske beat skupine iz 60-ih), kitarist Franco Mussida, klaviaturist Flavio Premoli, basist Giorgio Piazza in bobnar Franz Di Cioccio, srečali multiinštrumentalsita Maura Paganija, ki je prišel iz skupine Dalton. Četverica članov skupine Quelli so proti koncu 60-ih naredili opazno spremembo v stilu svoje glasbe ter celo izdali en single pod imenom I Krel, preden so si izbrali novo ime.

Nova skupina je imela dolgo ime, kar je bil razmeroma pogost običaj za tedanje italijanske progresivnorockovske skupine zato so jih pogosto imenovali kar "La Premiata" in kasneje PFM. Njihovi zgodnji koncertni nastopi so vsebovali številne priredbe skupin kot so bile denimo King Crimson in Jethro Tull, ki so bile med njihovimi najpomembnejšimi vplivi.

Junija 1971 so bili Premiata Forneria Marconi povabljeni na prvi pomembnejši glasbeni festival pod imenom "Festival d’Avanguardia e Nuove Tendenze" v mestu Viareggio na katerem so zmagali skupaj s skupinama Osanna ter Mia Martini. 

Z njihovim prvim singlom na katerem sta bili skladbi »La Carrozza di Hans« ter »Impressioni di Settembre«, so začeli s svojim originalnim glasbenim stilom, kjer so bili tuji glasbeni vplivi pomešani s klasično glasbo in nekaterimi tipičnimi mediteranskimi zvoki. S tem so ustvarili prepoznavni in specifičen zvok italijanskega proga, kateri je bil kasneje do potankosti izpiljen tudi pri številnih drugih skupinah.

Njihov prvi album, »Storia Di Un Minuto«, ki je izšel leta 1972 je mejnik v žanru in eno najpomembnejših del italijanskega proga. Skladbe kot sta denimo »È Festa« ter »Dove.. Quando« so še danes najboljši primeri njihovega prepoznavnega zvoka. Odlično igranje Maura Paganija, Franca Musside ter Flavia Premolija je kljub pomanjkanju konstantno kvalitetnega glavnega pevca (kar je bila vedno ena njihovih šibkih točk) ustvarjalo izjemno bogat in dinamičen zvok, ki je pri ljubiteljih prog rocka še danes v čislih.

Istega leta je izšel njihov drugi album »Per Un Amico«, ki je vseboval iste elemente kot prejšnji album z izstopajočimi deli kot so naslovna skladba, »Generale« ter »Il banchetto«. Oba albuma sta bila zelo uspešna ter sta skupaj s prvim albumom skupine Banco del Mutuo Soccorso odprla vrata širši publiki, ki se je tedaj seznanjala z njihovim glasbenim stilom.

Tretji album, »Photos Of Ghosts« (1973), je vseboval večinoma na novo prirejene stare skladbe v angleški različici ter s tem predstavljal prvi poskus kakšne italijanske rockovske skupine, da se prebije na tuja tržišča. Album je izšel preko založbe Manticore, ki je bila v lasti progrockovskih velikanov ELP, kar je posredno prispevalo da je skupina doživela velik uspeh v ZDA.

Leta 1974 so izdali četrti album »L'Isola Di Niente«, ki je prav tako izšel tudi v angleški verziji pod imenom »The World Became The World« in z istim vrstnim redom skladb. Tedaj se je skupini pridružil novi basist Patrick Djivas, ki je prišel iz skupine Area (Giorgio Piazza pa je po svojem odhodu ustanovil skupino Crystals, katere obstoj je bil zelo kratek). Angleška besedila so bila delo Petra Sinfielda, nekdanjega lirika King Crimson in ELP. Album je bil ponovno zelo uspešen in skupina se je odpravila na svojo prvo ameriško turnejo. Ta je bila dokumentirana v njihovem prvem koncertnem albumu »Live in USA« (1974).

Pomanjkanje glavnega pevca je bilo nekaj ob kar so se kritiki vedno obregnili kot glavno šibko točko PFM in zaradi tega so se odločili v svoje vrste povabiti Bernarda Lanzettija iz skupine Acqua Fragile. Lanzetti je živel v ZDA in je bil s svojim prepoznavnim vokalom primerna rešitev za skupino, saj je tako pel kot govoril v angleščini. Prva in žal edina PFM izdaja v šestčlanski zasedbi je bil album »Chocolate Kings« (1975). To je bil njihov prvi album izdan samo z angleškimi besedili (ter zaradi tega njihov najmanj uspešen do zdaj v Italiji). Album je vseboval nekaj zelo dobrih del kot sta bila denimo naslovna skladba ter »Out Of The Roundabout«. »Chocolate Kings« je ponekod izgubil njihov značilen italijanski, mediteransko obarvan zvok, ki je bil značilen za večino prejšnjih del ter se bolj približal tistemu, ki je bil značilen predvsem za britanske progresivce. Uspeh albuma v tujini je skupini omogočil nove možnosti za koncertne nastope po tujih deželah. Sledila je nova turneja po Evropi, ZDA in Japonski.

Toda po dolgi turneji se je Pagani, naveličan težkega koncertnega življenja in potovanj, odločil zapustiti skupino. PFM so ga poskušali nadomestiti z ameriškim violinistom Gregom Blochom (prej je igral pri skupinah Flock ter It's a Beautiful Day), toda tedaj se je že začel njihov počasen zaton. Album »Jet Lag«, ki je izšel leta 1977 pri novi založbi Zoo ter bil slogovno usmerjen k jazz fusion vodam, je že naletel na precej mešane odzive. Njegov zvok je bil daleč od preteklih norm. Isto je veljalo za naslednji album, »Passpartù«, iz leta 1978 za katerega je besedila napisal italijanski pisec skladb Gianfranco Manfredi. S slednjim se je skupina več kot očitno obrnila tudi k pop glasbi.

Leta 1979 so imeli PFM uspešno turnejo po Italiji kot spremljevalna skupina pevca in kantavtorja Fabrizia De Andréa. Iz te turneje sta izšla dva koncertna albuma pri založbi Ricordi (Fabrizio De André e la PFM In concerto voll. I & II).

Skupina je zatem izdala solidni album »Suonare Suonare«, ki je izšel leta 1980. Novi član skupine je tedaj postal Lucio Fabbri na violini in klaviaturah (prišel iz skupine Piazza delle Erbe). Toda v 80-ih je sledilo nekaj podpovprečnih albumov kot so bili  »Come Ti Va in Riva alla Città« (1981), »PFM? PFM! (1982)« ter »Miss Baker« (1987). Skupina je kljub temu še vedno nadaljevala z uspešnimi nastopi v Italiji, medtem ko sta Mussida in Di Cioccio izdala solo albuma. Po izidu »Miss Baker« leta 1987 so PFM uradno razpadli.

Leta 1997 se je zgodila ponovna združitev klasične štiričlanske zasedbe v postavi Mussida, Premoli, Djivas ter Di Cioccio ter izid albuma »Ulisse«. V naslednjih letih je imela skupina nekaj uspešnih turnej, katera so bila dobro obeležena na koncertnem albumu »www.pfmpfm.it (1998)«, ki je bil nekakšen nabor najboljših del v živo, kar je ponazarjal tudi njegov podnaslov »Il Best«.

Leta 2000 so izdali nov studijski album »Serendipity« in leta 2002 dvojni koncertni album »Live in Japan 2002« (ki je bil boljši od prejšnjega koncertnega albuma iz leta 1998). Ta koncertni album je dober prikaz koncertne energije skupine ter obenem vsebuje dve novi studijski, do zdaj še neizdani deli; priredbo Franca Battiata »Bandiera Bianca« (odgovor na Battiatovo priredbo PFM klasike »Impressioni Di Settembre«, ki je izšla na njegovem albumu iz leta 2002) ter odlično »Sea Of Memories« z vokalom Petra Hammilla (Van Der Graaf Generator, solo).

Poleti leta 2003 je skupina z obnovljeno energijo igrala po celi Italiji, skupaj z nekaterimi posebnimi gosti kot so bili Mauro Pagani, Peter Hammill ter še nekaterimi drugimi glasbeniki, ki so gostovali na različnih nastopih. Di Cioccio obenem igra blues v nekakšni superskupini ter vodi glasbeno založbo Immaginifica, ki je med drugim izdala drugi album italijanske skupine Stereokimono.

Leta 2005 so izdali ambiciozen projekt, ki je izšel kot rock opera »Dracula«. V letu 2006 je skupina nadaljevala z intenzivnimi turnejami po vsej Italiji ter izdala nov, v celoti inštrumentalen album, »Stati Di Immaginazione«, ki je bil njihov najboljši album po zlatih časih v 70-ih.

Peter Podbrežnik