Porcupine Tree so nastali leta 1987 kot psihadelični, eksperimentalni in progresivni glasbeni odtok za domače studijske eksperimente multi-inštrumentalista in računalniškega programerja Stevena Wilsona. Steven Wilson se je sicer z glasbo ustvarjal že vrsto let pred tem kot glasbeno izjemno nadarjeni najstnik, ki se je lastnoročno naučil igrati kitaro in klaviature. Njegovi zgodnji posnetki s skupinami kot sta bili denimo Altamont in Karma so do tedaj že postali znani v londonski podtalni glasbeni sceni (ti posnetki, ki so vsebovali tudi zgodnje verzije kasnejših Porcupine Tree skladb kot so "Nine Cats", "Small Fish" ter "This Long Silence" so čez leta postali izjemno iskani). Te glasbene izdelke danes Wilson opisuje s primerom "slikarja, ki je na ogled razstavil svoje packarije, ki jih je ustvaril še v mali šoli".
Leta 1987 Wilson začne delati na dveh projektih, ki ga bosta popeljala v svet profesionalne glasbe. Prvi je bil art rock trio No-Man katerega je ustanovi skupaj s pevcem Timom Bownessom in violinistom Benom Colemanom (No-Man danes še vedno obstajajo in so skozi leta izdali kar nekaj albumov).

Njegov drugi projekt pa se je začel skoraj kot šala med dvema prijateljema. Steven in njegov prijatelj Malcolmom Stocks sta namreč ustvarila skoraj popolnoma fikcijsko zgodbo o legendarni skupini iz 70-ih skupaj z imeni članov skupine, kateri niso nikoli obstajali člani, in absurdno diskografijo – ta skupina se je imenovala The Porcupine Tree. Da bi podprl to zgodbo je Steven posnel več ur glasbe, ki naj bi jo ustvarila ta imaginarna skupina. To je bilo vse skupaj ustvarjeno bolj ali manj za lastno zabavo, toda v začetku leta 1989 je Steven nekaj izmed teh posnetkov že smatral kot glasbeno dovolj zrele, da jih je posnel na kaseto, vse skupaj poimenoval "Tarquin's Seaweed Farm" in poslal nekaj kopij ljudem za katere je smatral, da bi jih utegnili zanimati. Ena izmed teh kopij je prispela na naslov podtalne britanske glasbene revije Freakbeat, katero sta vodila Richard Allen in Ivor Trueman. Brez Stevenove vednosti sta oba ravno takrat nameravala ustanoviti svojo lastno glasbeno založbo. Kljub dejstvu, da sta posnetku v reviji namenila dokaj mlačno kritiko sta povabila Porcupine Tree, da prispevajo skladbo za prvo izdajo njune založbe, kompilacijski album najboljših skladb obskurnih psihadeličnih skupin.

Ta njuna poteza je šele po 18-ih mesecih obrodila prve sadove. V tem času je Steven začel ustvarjati novo glasbo Porcupine Tree v slogu "Tarquin's Seaweed Farm" in posnel njegovega naslednika "The Nostalgia Factory" (1990). Obe deli sta vsebovali knjižici z imaginarno zgodovino skupine in ostale izmišljene podatke. Ti posnetki so pomembno prispevali k prvemu zanimanju za skupino s strani podtalne glasbene scene. K temu je največ prispevala takratna izdaja prvega kompilacijskega albuma nove založbe Delirium, imenovanega "A Psychedelic Psauna", ki je vseboval tudi eno skladbo Porcupine Tree "Linton Samuel Dawson". Založba Delirium je prav tako ponovno izdala obe prvi deli Porcupine Tree. Kmalu zatem je bil Steven s strani nove založbe povabljen, da bi postal eden izmed prvih glasbenikov ki so podpisali pogodbo z založbo Delerium. Prvoten namen povabila je bil, da bi obe deli ponovno izdali kot dvojna albuma toda Steven se je raje odločil, da je združil najboljše skladbe z obeh del na en dvojni album, ki je pozneje izšel kot "On the Sunday of Life..." (1991), tretja izdaja nove založbe (večina ostale glasbe iz obeh prvih del skupine je našla svojo pot na albumu omejene izdaje, ki se je imenoval "Yellow Hedgerow Dreamscape" (1991)). "On the Sunday of Life..." je izšel v začetku leta 1992 v majhni izdaji 1000 kopij in v posebnem ovitku. Interes medijev in publike je bil tako velik, da je bila celotna naklada pokupljena tako rekoč v hipu. Enako je veljalo tudi za CD verzijo albuma. Med ostalimi skladbami na albumu se je nahajala tudi kasnejša Porcupine Tree klasika in pogosti končni dodatek v njihovih koncertnih nastopih "Radioactive Toy". Do leta 2000 je "On the Sunday of Life..." že dosegla prodajo več kot 20.000 kopij.

Med tem časom je Stevenova druga skupina No-Man podpisala pogodbo z založbo One Little Indian in prek nje začela izdajati albume na navdušenje večine glasbenih medijev. No-Man so omogočili Stevenu, da je postal popoln profesionalen glasbenik ter mu hkrati omogočili, da je lahko namenil še več časa svojemu "stranskemu projektu". Prvi album Porcupine Tree je bil zvokovno v marsičem nostalgičen glasbeni pogled na Stevenovo najljubše glasbeno obdobje 60-ih in 70-ih. Toda tedaj je že čutil, da če hoče ta projekt pripeljati na naslednjo stopnjo njegovega razvoja, mora nujno usmeriti zvok skupine v bolj sodobne vode. Prvi sadovi teh novih posnetkov je bil 30 minutni single, ki je združeval ambientalni trance skupin kot so The Orb ter Future Sound of London skupaj s tekočimi kitarskimi solažami. Vse skupaj zabeljeno s propagandnimi govori o LSD, vzetimi iz LPjev iz 60-ih. Single je bil velik hit podtalne glasbene scene in je tudi dosegel uvrstitev na Top 20 britanske neodvisne glasbene lestvice. Gre za popolno predstavitev kako je razpustitev mej med posameznimi žanri doprinesla k večini izmed najboljše glasbe 90-ih.

"Voyage 34" je bila prvotno namenjena za naslednji album skupine "Up the Downstair" (1993), ki naj bi po prvotnih načrtih izšel kot dvojni album. Kljub temu pa je odločitev, da se ne album, ki je izšel sredi leta 1993, ne vključi singla, privedla do tega da je album ostal enojen. "Up the Downstair" je naletel na dobre reakcije večine glasbenih kritikov. Revija Melody Maker je album opisala kot "psihadelično mojstrovino.... enega izmed albumov leta." Album je uspešno nadaljeval združevanje trance glasbe in rocka ter je vseboval gostujoče glasbenike, med njimi dva izmed prihodnjh članov skupine, klaviaturista Richarda Barbieria (nekdanjega člana art rock skupine Japan) in basista Colina Edwina. Novembra 1993 je "Voyage 34" ponovno izšla skupaj z dodatnim 12 palčnim remiksom. Kljub temu, da ni dobila predvajanja na radiu je prišla na lestvico podtalne glasbene lestvice ter tam postala klasika.

Profil Porcupine Tree je do tedaj že zrasel do te mere, da so vprašanja povezana z možnimi koncertnimi nastopi skupine postajala vse bolj pogosta in se jih ni dalo več prezreti. Tako so decembra 1993 Porcupine Tree postali koncertna zasedba v postavi Steven Wilson (vokal, kitara, klavir, klaviature), Colin Edwin (bas kitara), Chris Maitland (bobni) in Richard Barbieri (klaviature). Vsi trije novi člani skupine so poprej že sodelovali s Stevenom na različnih glasbenih projektih. Prav tako so bili vsi odlični glasbeniki, ki so simpatizirali z zvokom in glasbeno usmeritvijo Porcupine Tree. Nova zasedba je imela v hipu potrebno kemijo, kar se vidi tudi na koncertnem albumu omejene izdaje "Spiral Circus" (iz leta 1993; na vinilki izdanemu leta 1996), ki je vseboval posnetke s prvih treh nastopov skupine, med njim nastop za BBC Radio One Marka Radcliffea, enega izmed prvih ljubiteljev in podpornikov skupine.

Nova glasba skupine je bila v tem času že na poti. Naslednji album ni izšel vse do začetka leta 1995. Pred njim je izšel še klasični single "Stars Die / Moonloop" (1994). Šlo je za zadnji dve skladbi, ki sta bili posneti med snemanjem albuma in prvi, ki sta vsebovali novo zasedbo. Naslednji album "The Sky Moves Sideways" (1995) je bil obširna demonstracija melodičnih zvočnih zaves in ambientalne rock eksperimentacije. Album se je izkazal za delo, ki predstavlja vmesno fazo v razvoju glasbene podobe skupine; polovica albuma je bila namreč posnetega pred formacijo zasedbe in polovica za tem. Večina albuma je vsebovala 35-minutno naslovno skladbo, razdeljeno na dva dela. V nekem trenutku je Steven nameraval izdati skladbo tako dolgo, da bi zavzemala celoten album (alternativna verzija skladbe, ki je vsebovala nekaj izmed te neizdane glasbe je izšla na ponovni izdaji albuma, leta 2004). Album je prav tako dosegel uvrstitev na lestvice revij NME, Melody Maker in Music Week. Skupaj z EP-jem "Moonloop" je postal prvi album skupine, ki je izšel v Ameriki in sicer jeseni 1995. Album je doživel dobre kritike na obeh straneh Atlantika. Skupina je podprla album s številnimi koncertnimi nastopi. Ti so se odvijali skozi vse leto v prestižnih dvoranah po Veliki Britaniji, Nizozemski, Italiji in Grčiji.

Delno nezadovoljni s polovico skupinske/polovico solo glasbene narave "The Sky Moves Sideways" so se Porcupine Tree odločili posneti svoj prvi pravi skupinski album ter naslednjo leto začeli delati na izpopolnjevanju bolj variabilnega in bolj ambicioznega rock zvoka.
V maju 1996 so na singlu "Wating" izšli prvi sadovi novega albuma. Single je dosegel uvrstitev na vse britanske indie lestvice in britansko nacionalno lestvico ter dosegel predvajanje po celotni Evropi. Single je nasledil album "Signify" (1996), prvi album skupine, ki je do popolnosti pokazal mogočen "živ" zvok članov skupine z združevanjem različnih rock in avantgardnih stilov, toda brez ustalitve na katerem izmed njih. Številni evropski glasbeni mediji so pospremili izdajo novega albuma, saj je skupina do tedaj že postala visoko cenjena sila podtalne glasbenega scene. "Signify" je še danes s strani skupine (in številnih njenih ljubiteljev) označena kot eno izmed njihovih najboljših del. Skupina se je nato odpravila na zelo uspešno evropsko turnejo.

Porcupine Tree so v letu 1997 nadaljevali z uspešnim porastom svoje mednarodne popularnosti. Marca tega leta so igrali v Rimu pred 5.000 ljudmi za tri večere – vsi trije so bili posneti za koncertni album "Coma Divine" (1997). Ta album je bil posnet kot simbolično slovo od založbe Delerium Records. Skupina je začutila, da ji založba ne nudi več možnosti, ki jih potrebuje skupina, ki si hoče še naprej graditi svojo svetovno prepoznavnost. Konec leta 1997 so bili prvi trije albumi skupine ponovno izdani z izboljšanim zvokom. "Signify" je prav tako doživela izdajo v ZDA pri založbi ARK 21 Milesa Copelanda.

Steven, Richard, Colin in Chris so večino leta 1998 porabili za snemanje njihovega petega albuma, ki je odzvanjala premik skupine k bolj kompaktnemu in k posameznim skladbam usmerjenemu zvoku. V času snemanja skupina še ni imela nove založbe, toda v marcu 1999 podpišejo pogodbo z založbo Snapper/K-Scope in istega leta izdajo album "Stupid Dream". Sledi obsežna turneja po Veliki Britaniji, Italiji, Grčiji, Nizozemski, Belgiji, Švici, Nemčiji, Franciji, Poljski in ZDA. Vsi trije singli z albuma – "Piano Lessons", "Stranger By the Minute" ter "Pure Narcotic" so doživeli opazno predvajanje po ZDA in Evropi ter se visoko uvrstili na neodvisnih britanskih glasbenih lestvicah ter lestvicah radijskih postaj. Čeprav je album predstavljal tako spremembo v zvoku skupine, da je bilo mnogo njihovih starih ljubiteljev precej zmedenih, je album skupini prinesel številne nove ljubitelje, kar je povzročilo, da je album takrat postal najbolj prodajan in priznan album skupine.

Čas ki so ga porabili za iskanje nove pogodbe z založbo ni bil vržen skozi okno in že nekaj mesecev po izidu "Stupid Dream" je bila skupina pripravljena za snemanje naslednjega albuma, ki je bil dokončan do februarja 2000. S strunskimi aranžmaji, katere je prispeval Dave Gregory (XTC), je "Lightbulb Sun" (2000) gradil svojo podobo na mešanici posameznih skladb, soundscapov in rockovski dinamiki svojega predhodnika, toda s tem da je bil zvokovno veliko bolj intenziven in organski. Skupina je imela do tedaj svoj prepoznavni zvok že pod popolnim nadzorom. Album je izšel maja 2000 s predhodnim singlom "Four Chords That Made a Million". Razprodan nastop v londonski dvorani Scala je začel kratko serijo nastopov skupine na tleh Velike Britanije, katerim so sledili evropski datumi turneje in večja turneja, kjer so spremljali Dream Theater. Skupina je nadaljeval s koncerti od konca leta 2000 do začetka 2001. Med koncerti je bila tudi njihova prva večja turneja po Nemčiji. Posebna dvojna verzija "Lightbulb Sun" je izšla v Izraelu in Nemčiji, v maju pa še "Recording", omejena izdaja EP skladb in posnetkov z njihovih prejšnjih dveh albumov. Izšla je kot poslednja izdaja skupine pri založbi Snapper/KScope. V juniju 2001 je imela skupina kratko turnejo po ZDA. Med njo tudi razprodan nastop v Bottom Line v New York City. Kmalu zatem so Porcupine Tree oznanili, da so podpisali novo mednarodno pogodbo z založbo Lava/Atlantic Records.

V februarju 2002 se je zgodila prva menjava v zasedbi skupine, ko jo je po osmih letih zapustil bobnar Chris Maitland. Skupina je za novega bobnarja izbrala posebneža Gavina Harrisona. V marcu, ko je bila v obliki box seta izdana prva retrospektiva skupine in njihovih zgodnjih del "Stars Die - the Delerium Years 1991-97", je skupina že snemala naslednji album. Izbirali so med 30-imi novimi skladbami, katere je Steven napisal v prejšnjih dveh letih. Snemanje albuma je potekalo v New Yorku in Londonu, skupaj z veteranskim glasbenim inženirjem Paulom Northfieldom (Rush, Ozzy Osbourne, Hole, itd) in strunskim aranžerjem Daveom Gregoryem. Oba sta imela pomembne delež pri snemanju albuma. Album je bil dokončan v Los Angelesu s producentom Timom Palmerjem.

Dolgo pričakovani album "In Absentia" je izšel septembra 2002 pri Lava Records (v Evropi je album izšel januarja 2003). Album je bil najbolj dodelano in izpopnjeno delo skupine do zdaj. Na nekaterih skladbah je bilo zaznati veliko težji, ostrejši zvok, toda album vsebuje tudi nekaj njihovih najlepših in najbolj subtilnih del. Album je po svetu prejel številne dobre kritike in postal njihov najbolje prodajan album do zdaj, ki se je prodal v več kot 100.000 kopijah že v prvem letu izdaje in se uvrstil na glasbene lestvice v večini izmed glasbeno ozaveščenih evropskih držav. Skupina je prav tako izdala posebno verzijo albuma s  5.1 ozvočenjem. Pri tem jim je pomagal z grammyem nagrajeni Elliot Scheiner. Album je leta 2004 prejel nagrado za album z najboljšim 5.1 ozvočenjem na prireditvi Surround Sound Music v Los Angelesu. Za promocijo albuma je skupina naredila štiri turneje po Evropi in Severni Ameriki. Na eni izmed turnej je nastopala skupaj s švedsko metalsko skupino Opeth. Na turneji je skupino spremljal tudi dodatni pevec/kitarist John Wesley. Med temi turnejami so vizualni elementi skupine pridobili nove razsežnosti preko režiserja in fotografa Lasseja Hoileja, ki je ustvaril temačne in surealisitčne vizualne koncepte za posamezne skladbe Porcupine Tree. Dolga turneja za promocijo "In Absentia" se je končala 30. novembra 2003, ko je skupina igrala v razprodani londonski dvorani Astoria.

Med letom 2003 je skupina ustanovila lastno založbo ter spletno stran s tržno ponudbo in možnostjo prednaročil. Prva izdaja za založbo Transmission so bili studijske priprave, posnete za washingtonski XM Radio. Temu so leta 2004 sledili posnetki iz poljskega radia (posneti v letu 2001). Skupina namerava v prihodnosti izkoristiti založbo za izdajanje dobro posnetih koncertnih posnetkov ter posebnih studio posnetkov. Leta 2003 je skupina prav tkao začela ponovno izdajati svoja stara dela, večinoma v obliki dvojnih CD-jev. Te izdaje so med drugim vsebovale prenovljeno verzijo albuma "Up the Downstair" ter ponovni izdaji "Stupid Dream" in "Lightbulb Sun" pri založbi Lava/Atlantic.

V začetku leta 2004 se je skupina odpravila na snemanje svojega novega ambicioznega albuma "Deadwing". Inspiracija za album je bila vzeta iz filmskega scenarija (po katerem bo po vsej verjetnosti nekoč posnet film) katerega sta skupaj napisala Steven ter njegov prijatelj, režiser Mike Bennion. Snemanja novega albuma je bilo končano novembra 2004. V tem času je povpraševanje po glasbi skupine doseglo že izredno zanimanje. "Deadwing" je v Evropi in ZDA izšel poleti 2005, v stereo in 5.1 ozvočenju. Pred njim sta izšla še 2 singla: "Shallow" v ZDA in "Lazarus" v Evropi. Album je pomenil največji komercialni uspeh skupine doslej, prejel odlične kritike in z lahkoto postal njihov najbolj prodajan album doslej. Turneja za promocijo novega albuma se je začela na tleh Velike Britanije konec marca in se nadaljevala do konca leta. Ko je "Deadwing" 22. marca 2006 izšel na Japonskem je postal prvi album skupine, ki je izšel v tej deželi. Skupina ima že v načrtih turnejo po Japonski, ki naj bi bila proti koncu leta 2006. Spletna stran skupine je pred meseci objavila, da bo skupina v prvi polovici svoje turneje po Evropi in ZDA igrala tudi nekatere nove skladbe, ki bodo izšle na novem albumu.

8. avgusta 2006 so Porcupine Tree oznanili, da so sklenili pogodbo z založbo Roadrunner Records UK. Ob tem je Steven Wilson izjavil: "Porcupine Tree smo zelo zadovoljni z novim partnerstvom z založbo Roadrunner Records, kjer bo izšel naš novi album. Roadrunner se je skozi leta uveljavila kot ena izmed svetovno najboljših neodvisnih založb za rock glasbo. Zato res ne bi mogli biti bolj vzhičeni nad sodelovanjem z njimi, da bi tako razširili našo bazo poslušalcev in privedli skupino na naslednjo stopnjo njenega razvoja". Prvi koncertni DVD skupine "Arriving Somewhere... " je v končnih fazah produkcije in datumi njegovega izida so sledeči: VB/Evropa - 9. oktober, ZDA – 10. oktober, Japonska - 27. september

Porcupine Tree trenutno s polno paro delajo na novem studijskem albumu, ki naj bi izšel v začetku leta 2007.

Peter Podbrežnik