Pink Floyd so legendarna britanska rock skupina, ki je najbolj znana po svojem pionirstvu na področju psihadelične rock glasbe ter progresivnega rocka, filozofskih besedilih, klasičnih rock kompozicijah, zvočnih eksperimetacijah, inovativnih naslovnicah in veličastnih koncertnih nastopih. Brez dvoma so ena izmed najuspešnejših in najvplivnejših skupin vseh časov. Skupina je samo v ZDA prodala več kot 73.5 milijonov albumov ter več kot 200 milijonov albumov po celem svetu. Pink Floyd so uživali skromen uspeh v poznih 60-ih kot psihadelična skupina pod vodstvom Syda Barretta. Barrettovi duševni problemi so povzročili, da ga je skupina zamenjala s kitaristom Davidom Gilmourjem. V tej zasedbi je skupina posnela nekaj izjemnih konceptualnih albumov, ki so jim prinesli svetovni uspeh. Albumi "Dark Side of the Moon" (1973), "Wish You Were Here" (1975), "Animals" (1977) ter "The Wall" (1979) sodijo med najuspešnejše, najbolj prodajane, najbolj kritično priznane in dolgotrajno popularne albume v zgodovini rock glasbe. Leta 1985, pevec in basist Roger Waters razglasi, da Pink Floyd ne obstajajo več, toda ostali člani nadaljujejo naprej brez njega. Waters jih je poskušal zaustaviti preko tožb na sodišču, vendar je na koncu moral popustiti ter priznati ostalim članom pravico do uporabe imena skupine ter večine skladb. Waters se 2. julija 2005 v Londonu vrne k skupini v sklopu prireditve Live 8, kjer Pink Floyd nastopijo pred največjo publiko doslej. Nastop je simboličen in je razglašen za vrhunec celotne prireditve. 3. februarja 2006 Gilmour poda intervju za italijanski časopis La Repubblica, kjer izjavi da skupina ne bo nikoli več prirejala koncertnih nastopov ali snemala novo glasbo, čeprav bodo posamezni člani še vedno nadaljevali s svojimi solo karierami ali posamezno sodelovali med seboj. Možnost ponovnega nastopa podobnega Live 8 ni bila izključena tako s strani Gilmourja kot bobnarja Nicka Masona.

Barrettova era: 1965–1968
Pink Floyd so se oblikovali iz skupine, ki je nastala leta 1964 in je do tedaj zamenjala številna imena, med njimi Sigma 6, The Meggadeaths, The Screaming Abdabs ter The Abdabs. Ko je skupina, tedaj pod imenom The Abdabs, šla narazen, so nekateri njihovi člani - kitarista Bob Klose in Roger Waters, bobnar Nick Mason in igralec pihalnih inštrumentov Rick Wright, ustanovili novo skupino, ki se je imenovala Tea Set. Skupini se je kmalu zatem pridružil kitarist Syd Barrett, ki je hkrati postal tudi njihov glavni pevec. Ko so se Tea Set nekega dne znašli na istem seznamu kot še en band z istim imenom je Barrett prišel na dan z alternativnim imenom - The Pink Floyd Sound (po dveh blues glasbenikih Pinku Andersonu in Floydu Councilu). Po tem dogodku so izbirali med 'Tea Set' in 'The Pink Floyd Sound' ter se naposled dokočno odločili za slednjega. Beseda "sound" v imenu skupine je bila hitro opuščena, toda predlog "the" je bil še nekaj let v uporabi, vse tam nekje do albuma "More" (1969). V svojih zgodnjih dneh je skupina igrala priredbe skladb, ki so bazirale na ritem in bluesu kot je bila denimo "Louie, Louie". Toda pozornost so si pridobili predvsem s svojimi psihadeličnimi interpretacijami, razširjenimi improvizacijskimi sekcijami ter vesoljskimi, pogosto raztegnjenimi solažami.

Klose, ki je bil pod močnim vplivom jazza, zapusti skupino da bi postal fotograf, malo pred tem preden je skupina začela snemati svojo lastno glasbo. Tako je za seboj pustil relativno stabilno zasedbo z Barrettom na glavni kitari in vokalu, Watersu na bas kitari, Masonu na bobnih in Wrightom, ki je v tem času presedlal na klaviature. Barett je začel pisati svoje lastne skladbe, ki so bile pod vplivom ameriškega in britanskega psihadeličnega rocka, vendar z lastnim pristopom za katerega je bil pogosto značilen nenavaden humor. Pink Floyd so tedaj postali priljubljena skupina londonske "podzemne" glasbene scene medtem, ko so igrali po tako prominentnih prizoriščih kot so bili UFO club, Marquee Club ter Roundhouse. Medtem ko je njihova popularnost rasla je skupina v oktobru leta 1966 ustanovila Blackhill Enterprises, šest smerno poslovno partnerstvo z njihovima menedžerjema Petrom Jennerjem in Andrewom Kingom. Ob tem so izdali svoja prva dva singla "Arnold Layne", ki izide marca 1967 ter "See Emily Play", ki izide v juniju 1967. "Arnold Layne" je dosegel 20. mesto na britanski lestvici singlov, medtem ko se je "See Emily Play" prebil na šesto mesto ter zagotovil skupini njihov prvi nastop na TV oddaji Top of the Pops in sicer julija 1967. Prvi album skupine "The Piper at the Gates of Dawn", ki je izšel avgusta 1967, je danes prepoznan kot eden prvih albumov britanskega psihadeličnega rocka ter album, ki je pomembno vplival na začetke progresivnega rocka. Kritiki tistega časa so ga nasplošno dobro sprejeli. Skladbe na albumu, večino izmed njih je napisal Barrett, demonstrirajo poetična besedila in eklektično zmes glasbe; od avantgardne proste forme kot je denimo "Interstellar Overdrive" do hudomušnih skladb kot je denimo "The Scarecrow", ki je inspiriran po pokrajini Fenlands, ruralni regiji na severu Cambridgea (sicer Barrettovo, Gilmourjevo in Watersovo domače mesto). Besedila so bila popolnoma surealisitčna in so se velikokrat nanašala na folkloro kot recimo skladba "The Gnome". Glasba je takrat prek številnih novih tehnologij v elektroniki doživljala revolucijo zlasti na področju uporabe električnih klaviatur. Album je bil uspešen v Veliki Britanij, kjer je dosegel šesto mesto, toda v Severni Ameriki ni dobil dovolj pozornosti, kjer je dosegel šele 131. mesto na lestvici. V tem času je skupina nastoapal tudi z Jimijem Hendrixom, kar je še nekoliko doprineslo k njihovi popularizaciji.

Barrettov zaton
V času, ko je skupina postajala vse bolj popularna, so stresi življenja na cesti, nenehnih koncertov in pogoste uporabe psihadeličnih drog zahtevali svoj davek na Barrettu, katerega duševno zdravje je začelo iz meseca v mesec vse bolj nihati. Medtem, ko je bilo Barrettovo vedenje pogosto povezano z njegovo uporabo drog, je treba razlog za njegov zlom poiskati tudi v njegovih duševnih problemih s shizofrenijo, ki so obstajali še preden je začel jemati drogo, ki naj bi vse skupaj samo pospešila. Januarja 1968 se je kitarist David Gilmour pridružil skupini, da bi na koncertih nadomešal Sydovo igranje kitare in petje. Medtem je Barrettovo obnašanje postajalo vse bolj nestabilno in nepredvidljivo prek njegove skoraj konstantne uporabe LSD-ja. Pogosotkrat je med koncerti zrl v praznino, medtem ko so ostali člani skupine igrali. Med nekaterimi nastopi pa je preprosto navil eno struno čez celoten koncert ali preprosto začel razglaševati svojo kitaro. Nastopi skupine so postajali vse bolj nepredvidljivi in težavni dokler se preprosto niso odločili, da Syda ne bodo več jemali s seboj na koncerte. Tedaj so še upali, da bo Syd nadaljeval s pisanjem glasbe in besedil, medtem ko bo Gilmour igral v živo. Toda Barrettove izjemno težavne kompozicije kot recimo "Have You Got It Yet?", katere so menjale melodije in akorde z vsakim prijemom, so povzročile da se je skupina odločila opustiti take načrte. Potem, ko je bil Barrettov odhod iz skupine aprila 1968 formalno oznanjen, sta se producenta Jenner in King odločila ostati z njim (ker sta bila zmotno prepričana, da skupina ne bo prišla daleč brez njega) in šest smerno partnerstvo med menedžmentom in skupino je bilo tedaj pretrgano. Skupina je za menedžerja izbrala Stevea O'Rourkea, ki je ostal z njimi vse do svoje smrti leta 2003. 

Obdobje iskanja nove zvokovne podobe: 1968–1970
Po Barrettovem odhodu je skupina poskušala najti svoj prepoznaven zvok. To obdobje je bilo polno eksperimentacij in iskanja lastne glasbene ekspresije. Gilmour, Waters in Wright so prispevali vsak svoj glasbeni material za katerega je bilo pogosto značilno to, da je imelo vsako posamezno delo svoj lasten zvok. Ta material je bil slogovno manj konsistenten kot dela, ki so jih ustvarjali z Barrettom. Waters je večinoma pisal počasnejše, jazzovsko obarvane melodije z dominantnimi linijami basa ter kompleksnimi in simboličnimi besedili. Gilmour se je osredotočal predvsem na kitarsko orientirane bluesovske jame, medtem ko je Wright dajal prednost klaviatursko melodičnim in psihadelično obarvanim skladbam. Za razliko od Watersa sta Gilmour in Wright dajala prednost skladbam s preprostejšimi besedili ali popolnim inštrumentalom. Nekaj najbolj eksperimentalnih del skupine izhaja iz tega obdobja.

Medtem ko je Barrett napisal večino prvega albuma je na drugem albumu "A Saucerful of Secrets" (1968) samo ena njegova kompozicija - "Jugband Blues". "A Saucerful of Secrets" je izšel junija 1968 ter dosegel 9. mesto v VB ter bil hkrati edini album v zgodovini Pink Floyd, ki se v ZDA ni uvrstil na glasbeno lestvico. Barrettov vpliv je na albumu še vedno opazen in ta še vedno vsebuje veliko psihadeličnega zvoka skupaj z bolj eksperimentalno usmerjeno glasbo, ki bo svoj razcvet doživela zlasti na njihovem tretjem albumu "Ummagumma" (1969). Prvi poskusi epskih in daljših kompozicij kot je denimo naslovna skladba so bili na tem albumu. Toda kritiki tistega časa so ga precej slabo sprejeli, medtem ko so danes do njega prizanesljivejši.

Pink Floyd so bili takrat zaprošeni s strani režiserja Barbeta Schroederja, da posnamejo glasbo za film "More" (1969), ki je doživel premiero v maju 1969. Glasba je bila izdana kot Floyd album pod naslovom "Music From the Film More" in sicer julija 1969. Album je dosegel 9. mesto na britanski lestvici, medtem ko se je v ZDA znašel šele na 153. mestu. Večina del na tem albumu so bile akustične folk skladbe. Dve deli z albuma, "Green Is the Colour" ter "Cymbaline", sta postali sestavni del koncertnih nastopov tistega časa. "Cymbaline" je bila tudi prva skladba Pink Floyd, kjer je Roger Waters pokazal svoj ciničen odnos do glasbene industrije. Ostala dela na albumu so bila sestavljena iz priložnostnih skladb z nekaterimi tršimi rock skladbami kot je denimo "The Nile Song", ki je lep primer proto metala.

Naslednji album, ki je izšel istega leta je bil dvojen in se je imenoval "Ummagumma". Album je bi razdeljen na dva dela. En del je bil sestavljen iz koncertnih posnetkov, drugi iz nepreverjenih in naključnih studijskih eksperimentiranj skupine, kjer je vsak član skupine prikazal svoj indiviudalni talent (Masonova prva žena je prispevala flavto). Čeprav je bil album izdan kot skupek solo idej in koncertnih posnetkov, je bil prvotno mišljen kot popolnoma avantgarden projekt, skupek zvokov slučajno "najdenih" inštrumentov. Težave pri snemanju in z organizacijo so privedli do opustitve tega projekta. Naslov albuma je sleng za seksualno zavrtost in je odsev frustracij skupine med tedanjmi snemanjem v studiu. Poleg avantgardne eksperimentacije na studijskem delu albuma (razen Watersovega čistega folka na "Grantchester Meadows"), atoničnimi piano deli ("Sysyphus"), vložki baziranimi na folk kitari ("The Narrow Way") in obširnimi solažami na bobnih, je koncertni del vseboval nekaj odličnih izvedb nekaterih njihovih najbolj popularnih del iz psihadelične ere. To je povzročilo, da je album s strani kritikov prejel boljše kritike kot prejšnja dva albuma. "Ummagumma" je bil tedaj njihova najbolj popularna izdaja in je dosegel peto mesto na britanski lestvici ter 74. v ZDA.

Leta 1970 izdajo "Atom Heart Mother", ki je prvi album skupine posnet z orkestrom prek sodelovanja z avantgardnim komponistom Ronom Geesinom. Prvi del albuma je vseboval naslovno kompozicijo, 23-minutno orkestralno-rockovsko suito. Drugi del je vseboval po eno skladbo od slehernega tedanjega vokalista skupine (Roger Waters na folk rockerski "If", David Gilmourje na bluesovsko usmerjenem "Fat Old Sun" ter Rick Wright na psihadeličnen "Summer '68"). Še ena daljša kompozicija "Alan's Psychedelic Breakfast" je bil zvočni kolaž posnetkov tedanjega roadija skupine, ki si kuha zajtrk ter zraven veselo cmoka in momlja, skupaj z vmesnimi inštrumentalnimi delnicami. Uporaba zvočnih efektov in zvočnih samplov na albumu bo postala pomembna praksa v zvoku skupine. Medtem ko je bila "Atom Heart Mother" s strani kritikov ob času izida označena kot "velik korak nazaj" in je še vedno označena za enega izmed njihovih najmanj dostopnih albumov, je imela do takrat najboljšo uvrstitev skupine z uvrstitvijo na prvo mesto v VB ter 55. v ZDA. Pa čeprav je Gilmour nekoč album označil za "skupek svinjarije"ter Waters kot "primeren album, da se ga vrže v prašen kot in nikoli več posluša znova". "Atom Heart Mother" je bil naslednji tranzicijski korak za skupino ter je z ambiciozno naslovno skladbo že kazal na prihodnjo usmeritev skupine. Popularnost albuma je skupini omogočil, da se je odpravila na svojo prvo (dolgo) turnejo po ZDA. Preden so izdali naslednji album so izdali še kompilacijski album "Relics" (1971), ki je vseboval nekaj zgodnjih singlov in B-strani singlov skupaj z originalnimi skladbami. 

Obdobje največjega artističnega in komercialnega uspeha: 1971–1975
Sledilo je obdobje, kjer so Pink Floyd zavrgli svoje povezave s psihadelično sceno (in vse povezave z Barrettom) ter postali prepoznavni kot skupina z lastnim zvokom, katero je težko klasificirati, čeprav se jo danes uradno šteje pod progresivni rock . Različni glasbeni stili posameznih članov slupine kot so Gilmour, Waters in Wright (Masonov prispevek k pisanju skladb je bil minimalen) so bili združeni v celoto. V tem obdobju je skupina ustvarila albuma, ki veljata za njihovi največji mojstrovini "The Dark Side of the Moon" (1973) in "Wish You Were Here" (1975). Njihov zvok je postal dosti bolj čist s filzofskimi besedili ter z razpoznavnimi Watersovimi bas linijami, unikatnim blues stilom Gilmourjeve kitare in lahkotnimi Wrightovimi melodijami na klaviaturah. Gilmour je bil dominanten vokalist skozi to obdobje. Ženski zborovski vokali in saksofon Dicka Parrya so prav tako postali pomemben del takratnega stila skupine. Pogostokrat atoničen in obskuren zvok, ki je prevladoval v zgodnjem obdobju skupine, je dal prostor veliko bolj prefinjenemu in melanholičnemu zvoku. Daljša in epska dela skupine so dosegla svoj zenit z "Echoes" (Meddle, 1971) ter obema deloma "Shine On You Crazy Diamond" (Wish You Were Here, 1975). To obdobje ni bilo samo začetek temveč tudi konec enakovrednega sodelovanja vseh članov skupine pri pisanju glasbe. Po letu 1975 postane Watersov vpliv na večino kompozicij skupine veliko bolj dominanten, tako glasbeno kot lirično. Wrightova poslednja avtorska kompozicija kot tudi vokalni prispevek na studijskemu albumu do "The Division Bell" (1994) sta iz tega obdobja. Tudi Gilmourjev prispevek pri pisanju glasbe se je po tem obdobju začel zmanjševati, vse do Watersevega odhoda leta 1985. Poslednje vezi skupine z Barrettom so bile v glasbenem smislu dokončno zakopane. Album "Wish You Were Here" (1975) s svojim epskim delom "Shine On You Crazy Diamond" je bil napisan kot posvetilo in elegija Sydu.

Skupina je svoj prepoznavni zvok dokočno razvila na albumu "Meddle" (1971), ki je najbolj znan po svojem veličastnem prog rockovskem epu "Echoes". Mason je "Meddle" označil celo kot "prvi pravi Pink Floyd album, ki je prvič predstavil idejo zvočne teme h kateri se je moč vrniti znova. "Meddle" je doživel številna priznanja tako s strani glasbenih kritikov kot ljubiteljev skupine in Pink Floyd so bili nagrajeni s 3. mestom na lestvici albumov v VB. V ZDA je album dosegel šele 70. mesto, toda predvsem zato ker založba Capitol Records ni poskrbela za njegovo dostojno promocijo. "Meddle" še danes ostaja eden njihovih najbolj cenjenih albumov.

Skedil je album "Obscured by Clouds", ki je izšel leta 1972 kot glasbena podlaga za film La Vallee, še eden artistični film Barbeta Schroederja. To je bil prvi album skupine, ki se je v ZDA uvrstil med lestvico 50-ih najboljših albumov (kjer je dosegel 46. mesto), medtem ko je v VB dosegel 6. mesto. Medtem, ko je Mason album označil kot "senzacionalen", je pri glasbenih kritkih naletel na precej manjše navdušenje. Na besedilih je Waters prvič obravnaval tematiko očetove smrti v 2. svetovni vojni kot tudi osamljenost in obup. Torej tematike ki bodo do večjega izraza prišle na njihovih kasnejših albumih. Skladba "Childhood's End", inspirirana po delu Arthurja C. Clarkea, je bil za kar 15 let Gilmourjev poslednji prispevek k besedilom. Album je bil stilistično opazno drugačen od predhodnika saj so bila dela na njem po večini krajša, pogosto s pastoralnim pristopom, ter se ponekod celo spogledovala s folk-rockom, blues-rockom in klavirsko usmerjenim soft rockom. 

Izdid njihovega še danes najbolj popularnega albuma "The Dark Side of the Moon" (1973), je bil najpomembnejši trenutek v izgradnji popularnosti skupine. Pink Floyd so nehali izdajati single že od leta 1968 in niso bili nikoli usmerjeni k hit singlom. Toda "The Dark Side of the Moon" je vseboval njihov prvi single, ki se je v Ameriki uvrstil med 20 najboljših ("Money"). "The Dark Side of the Moon" je postal njihov prvi album, ki se je v ZDA uvrstil na prvo mesto lestvice albumov, kar je bil velikanski napredek glede na njegove predhodnike. Ta album, ki je doživel neverjeten uspeh tako pri glasbenih kritikih kot ljubiteljih skupine, se je na lestvici Billboard Top 200 neprekinjeno obdržal za kar 741 tednov, kar je bil svetovni rekord. Album je postal eden najbolj prodajanih albumov vseh časov. V VB se je na lestvici obdržal za 301 tednov, čeprav se tu nikoli ni uvrstil višje kot na drugo mesto in doživel izjemno dobre kritike. Saksofon zaseda pomemben delež pri zvoku albuma ter poglablja vpliv jazza na skupino. Ženski spremljevalni vokali igrajo ključno vlogo pri bogatenju posameznih glasbenih struktur in raznolikosti albuma. Album je konceptualen ter poskuša tako prek zvoka kot besedil opisati različna stanja in pritiske, ki jih povzroča pritisk vsakdanjika na človeško življenje. Da bi še bolj vnovčili ta uspeh so v tem času izdali kompilacijski album "A Nice Pair", ki je skupaj vseboval ponovni izdaji "The Piper at the Gates of Dawn" ter "A Saucerful of Secrets". Prav tako je v tem času režiser Adrian Maben izdal prvi uradni koncertni film Pink Floyd, imenovan "Live at Pompeii". Originalni posnetek je vseboval posnetek skupine iz leta 1971 med izvajanjem njihovih del v pompejskem amfiteatru, brez prisotne publike (razen filmske ekipe in pripravljalcev odra in glasbene opreme).

Naslednji album "Wish You Were Here", ki je izšel leta 1975, je konceptualen album, ki vsebuje abstraktno temo o odsotnosti: odsotnosti človeškosti znotraj glasbene industrije in najbolj pomembno - odsotnost Syda Barretta. Album je najbolj znan po svoji naslovni skladbi kot tudi po inštrumentalni suiti v devetih sekcijah "Shine On You Crazy Diamond", posvetilo skupine Barrettu v katerem se besedilo ubada z obdobjem po njegovem zlomu. Veliko glasbenih vplivov iz preteklosti skupine je bilo tu zbranih skupaj: atmosferične klaviature, bluesovsko usmerjeni kitarski deli, razširjene solaže na saksofonu (ki so ponovno delo Dicka Parrya), posamezni eksperimenti z jazz fusionom in agresivna slide kitara. Ostali deli na albumu, "Welcome to the Machine" in "Have a Cigar" ostro napadata glasbeno industrijo. Vokal na "Have a Cigar" odpoje britanski folk pevec Roy Harper. To je bil prvi album Pink Floyd, ki se je uvrstil na prvo mesto lestvice tako v VB kot ZDA in kritiki so ga sprejeli s prav takim navdušenjem kot "The Dark Side of the Moon". Iz tega časa je tudi znana anekdota o debelem možakarju s popolnoma obrito glavo in obritimi obrvmi, ki je prispel v studio skupine medtem, ko je skupina snemala "Shine On You Crazy Diamond". Skupina ga dolgo ni mogla prepoznati, ko je nenadoma eden izmed njih ugotovil, da gre za Syda Barretta. Skupina ga je hkati pretreseno in navdušeno sprejela, toda Syd je nenadoma izginil med poročno zabavo ob poroki Davida Gilmourja (ki je bila slučajno na isti dan). To je bilo poslednjič, da ga je še videl kdo izmed članov skupine. Gilmour je pred kratkim potrdil to zgodbo, čeprav se ne spomni katero skladbo so ustvarjali medtem, ko se je pojavil Syd. Barrettovo britje obrvi je bilo kasneje uporabljeno v filmu "Pink Floyd: The Wall".

Watersova era: 1976–1985
V tem obdobju je Waters pridobival vse večji in večji vpliv na posamezna dela Pink Floyd. Wrightov prispevek je postal občutno zmanjšan in med snemanjem albuma "The Wall" (1979) je bil odpuščen iz skupine. Veliko glasbe iz tega obdobja je tesno prepleteno z besedili, ki odražajo Watersova občutja ob izgubi njegovega očeta med drugo svetovno vojno in njegov vse bolj ciničen odnos do političnih figur tistega časa kot sta bili denimo Margaret Thatcher in Mary Whitehouse. Čeprav je bila glasba še vedno izjemno večplastna, je postala bolj usmerjena k zvoku kitar na račun klaviatur in saksofona. Slednja sta velikokrat ostala zgolj kot del glasbenega ozadja skupaj z zvočnimi efekti. Celoten orkester (celo večji kot tisti iz obdobja "Atom Heart Mother") je odigral pomembno vlogo na albumih kot sta "The Wall" (1979) in "The Final Cut" (1983).

Do začetka leta 1977 in izida albuma "Animals" (drugo mesto na britanski lestvici in tretje v ZDA), je glasba skupine začela prejemati številne nestrpne in ostre kritike s strani novo rojenega punkovskega gibanja kot "slogovno polna pretiravanj in oddaljena od bistva zgodnjega rock and rolla". "Animals" je imel kljub temu bolj bazičen zvok kot njihovi prejšnji albumi. Kar je bila možna posledica tako pritiska s strani nestrpnega punk rockovskega gibanja kot tudi dejstva, da je bil album posnet v novem in nedodelanem glasbenem studiu Britannia Row Studios. Album je bil tudi prvi, kjer ni imel Rick Wright nobenega prispevka pri pisanju skladb. "Animals" je bil ponovno konceptualen album z daljšimi skladbami, ki so se vrtele okrog teme inspirirane po Živalski farmi Georgea Orwella. Posamezni koncepti za dela kot so "Pigs", "Dogs" in "Sheep" so izhajali iz metafor za člane sodobne družbe. Kljub dominanci kitare, klaviature in sinthesizerji še zmeraj igrajo pomembno vlogo na albumu, medtem ko so saksofon in ženski spremljevalni vokali, ki so pomembno zaznamovali prejšnja dva albuma odsotni. Rezultat je bolj hard rockovsko usmerjen zvok, katerega spremljata dve krajši akustični deli ob otvoritvi in zaključku albuma. Veliko kritikov se na album ni odzvalo dobro, češ da je "monoten" in "mlačen", medtem ko so drugi trdili prav nasprotno. Za naslovnico albuma je bil uporabljen velikanski napihljiv pujs, ki je poletel nad velikanskimi dimniki londonske elektrarne. Ta lebdeči pujs je postal z leti eden nepogrešljivih simbolov Pink Floyd in lebdeči prašiči so od tistega časa naprej postali sestavni del njihovih koncertnih nastopov.

Leta 1979 izdajo epsko rock opero "The Wall", ki je bil v mnogočem Watersov glasbeni in konceptualni projekt. "The Wall" se je ubadal s temami osamljenosti in nerazumljene komunikacije, ki so se odražale prek metafore zidu zgrajenega med rock glasbenikom in njegovo publiko. Ta album je dal Pink Floyd ponovno potrdilo in obnovljeno zanimanje publike ter še en single, ki je zavzel vrhove glasbenih lestvic - "Another Brick in the Wall (Part 2)". "The Wall" je vseboval tudi bodoči koncertni klasiki kot sta "Comfortably Numb" in "Run Like Hell". Predvsem "Comfortably Numb" je postal eno najbolj priljubeljenih in znanih del skupine. Album je ko-produciral Bob Ezrin, Watersov prijatelj, od katerega se je skupina sicer v naslednjih letih distancirala zaradi nekaterih neprijetnih dogodkov v zvezi z njim. Watersova artistična dominanca in vodstvo nad delom skupine je postalo še bolj opazno in močno kot med snemanjem "Animals". Njegov pogosto nedemokratičen odnos do ostalih članov je povzročal številna nesoglasja znotraj skupine. Glasba na labumu se je še bolj približala hard rocku, čeprav so ponekod še vedno prevladovale obsežne orkestracije na nekaterih skladbah. Wrightov prispevek je bil popolnoma minimaliziran in že med snemanjem je bil odpuščen iz skupine. Vrnil se je zgolj za koncertne nastope ob promociji albuma. Ironično je to, da je bil Wright edini član Pink Floyd, ki je prejemal denar od koncertnih nastopov med "The Wall" turnejo, medtem ko so ostali morali pokrivati stroške njihovih do tedaj najbolj spektakularnih koncertnih nastopov. Čeprav album v VB nikoli ni dosegel prvega mesta (dosegel je tretje), je v ZDA preživel 15 tednov na vrhu lestvice v letu 1980. Kritiki so ga dobro sprejeli in album se je po svetu prodal v več kot 30 milijonov kopij. V ZDA je tretji najbolje prodajani album vseh časov in najbolje prodajan album kateregakoli glasbenega izvajalca 70-ih. Izjemen komercialen uspeh "The Wall" je iz Pink Floyd ustvaril edine izvajalce po The Beatles, ki so imeli dva najbolje prodajana albuma v dveh letih (1973 in 1980) ter hkrati v manj kot desetletju.

Leta 1982 je izšel tudi film "Pink Floyd: The Wall", ki je vseboval celotno glasbo z albuma. Scenarij za film je napisal Waters. Režiser je bil Alan Parker, medtem ko je glavno vlogo odigral ustanovitelj skupine Boomtown Rats, Bob Geldof. Film je vseboval tudi osupljivo animacijo britanskega vizualnega umetnika in risarja Geralda Scarfea. Skladba, ki se je prva pojavila v filmu, "When the Tigers Broke Free", je bila za omejen čas izdana kot single. Ta skladba je čez leta naposled izšla na kompilacijskem albumu "Echoes: The Best of Pink Floyd" (2001) kot tudi ponovni izdaji albuma "The Final Cut" (1983). Prav tako se v filmu nahaja skladba "What Shall We Do Now?", ki se na originalnem albumu ni znašla zaradi časovne omejitve vinilnih plošč.

Leta 1983 izide album "The Final Cut", ki je bil posvečen Rogerjevemu očetu, Ericu Fletcherju Watersu, ki je kot vojak umrl v 2. svetovni vojni. Album je bil po vzdušju še temačnejši kot "The Wall". Ta album je v poeziji obnovil veliko prejšnjih tem kot tudi tedaj aktualnih dogodkov. Med njimi Watersovo jezo glede britanske angažiranosti v falklandski vojni in frustracijo nad tedanjimi političnimi voditelji. Album se na ciničen način ukvarja tudi z zastrašujočo možnostjo nuklearne vojne (skladba "Two Suns in the Sunset"). Michael Kamen in Andy Bown sta na klaviaturah nadomeščala Richarda Wrighta, katerega odhod sploh ni bil formalno oznanjen pred izidom albuma. Čeprav je šlo v tehničnem smislu za Pink Floyd album, na naslovnici albuma ni bilo besed. Le na zadnji strani je pisalo "The Final Cut - rekvijem za post vojni sen Rogerja Watersa, v izvedbi Pink Floyd: Roger Waters, David Gilmour, Nick Mason". Roger Waters je prejel zasluge za vsa napisana dela na albumu. Slednji je po zvoku postal prototip za vse bodoče Watersove solo projekte. Waters je kasneje trdil, da je album nameraval prvotno izdati kot solo album, toda ostala člana skupine se nista strinjala z njegovo idejo. Gilmour je zaprosil Watersa, da počaka z izidom albuma, da bi lahko medtem napisal dovolj glasbe za svoj prispevek, toda ta predlog je bil zavrnjen. Glasba na albumu je večinoma podobna kot na "The Wall" toda nekoliko tišja in mehkejša. Prav tako je bolj repetativna saj se določeni motivi večkrat ponavljajo. S strani ljubiteljev skupine je naletel na precej mešane odzive (prvo mesto v VB, šesto v ZDA), medtem ko so ga kritiki sprejeli zelo dobro. Album je imel tudi en manjši radijski hit "Not Now John", edino hard rockovsko skladbo na albumu (edino delo z albuma, katerega je odpel Gilmour). Komunikacija in odnos med Watersom in Gilmourjem naj bi bil tedaj tako slab, da sta slednja med snemanjem glasbe vedno pazila, da se ne bi nikoli istočasno srečala v studiu. Poleg tega je bilo Gilmourjevo potrdilo ko-producenta odstranjeno z ovitka albuma (čeprav je prejel določene zasluge za svoj prispevek). Prav tako za album ni bilo nobene turneje, čeprav je Waters nekaj del z albuma kasneje izvajal v živo med svojimi solo turnejami.

Po izidu "The Final Cut" so člani skupine odšli vsak po svoji poti ter preživeli večino časa pri ustvarjanju individualnih solo projektov. Gilmour je bil prvi, ki je končal z ustvarjanjem svojega drugega albuma "About Face", ki je izšel v marcu 1984. Mesec kasneje je skupina Zee, sestavljena iz Wrighta in Davea Harrisa (Fashion), izdala eksperimentalni album "Identity". V maju 1984 je Waters izdal "The Pros and Cons of Hitch Hiking", konceptualni album, ki je bil nekoč zamišljen kot Pink Floyd projekt. Leto kasneje je še Mason izdal album "Profiles", kjer sodeluje z Rickom Fennom (10cc). Album vsebuje kot gostujoča glasbenika tudi Gilmourja in klaviaturista skupine UFO, Dannya Peyronela. 

Gilmourjeva era: 1987–1995 
Waters je decembra 1985 oznanil, da zapušča Pink Floyd ter označil skupino kot "kreativno iztrošen kolektiv". Toda leta 1986 sta Gilmour in Mason začela snemati nov album pod imenom Pink Floyd. V istem času je Roger Waters ustvarjal svoj drugi solo album "Radio K.A.O.S.". Sledila je žolčna bitka med Watersom, ki je zahteval pravice do uporabe imena "Pink Floyd" in stal za trditvijo, da skupina ne obstaja več ter Gilmourjem in Masonom, ki sta trdno stala za tem, da imata vse pravice do uporabe imena "Pink Floyd." Razsodba jima je na koncu dala prav, medtem ko se je Waters moral zadovoljiti s pravico do avtorske zaščite nekaterih njegovi idej. Oba albuma Pink Floyd, ki sta izšla v tem času sta zvenela spet nekoliko bolj podobno stvaritvam iz obdobja 1971-1975, toda brez za Watersa značilnih besedil. Prvič v zgodovini skupine, če izvzamemo okrestralne prispevke Rona Geesina in Boba Ezrina, so ostali glasbeniki prispevali svoje usluge k posameznim delom. Med njimi ponovno tudi Bob Ezrin, ki je obnovil svoje prijateljstvo z Gilmourjem. Številne skladbe, zlasti na "A Momentary Lapse of Reason" (1987), skušajo ujeti nekaj atmosfere in strukturo del kot je "Comfortably Numb" (The Wall, 1979), kar se odraža v Gilmourjevih razširjenih kitarskih solažah . "The Division Bell" (1994) označuje Wrightovo popolno vrnitev k skupini prek skladbe "Wearing the Inside Out", kjer prvič poje glavni vokal od časov skladbe "Time" (The Dark Side Of The Moon, 1973).

Gilmour in Mason sta se leta 1986 skupaj s producentom Bobom Ezrinom vrnila v studio. Richard Wright se je prav tako vrnil, sprva zgolj kot priložnostni glasbenik med končnimi fazami snemanja albuma "A Momentary Lapse of Reason" ( tretje mesto na lestvicah tako v VB kot ZDA), po koncu turneje pa se je tudi uradno znova pridružil skupini. Gilmour je kasneje trdil, da je bil Masonov prispevek na albumu precej omejen. Zaradi omejenega prispevka tako Masona kot Wrighta so nekateri kritiki trdili, da bi bil lahko "A Momentary Lapse of Reason" označen tudi kot Gilmourjev solo album. Brez Watersa (ki je bil odgovoren za vsa besedila skupine od "Obscured by Clouds" naprej) je Gilmour na pomoč pri besedilih privedel tekstopisce izven skupine.

Leto kasneje je skupina izdala dvojen koncertni album ter koncertni video, posnet leta 1988 med nastopi na Long Island-u, poimenovan "Delicate Sound of Thunder". Skupina je kasneje posnela nekaj inštrumentalov za klasični film o avtomobilskih dirkah "La Carrera Panamericana", postavljen v Mehiko, v katerem nastopata tudi Gilmour in Mason kot nastopajoča voznika. Med vožnjo sta se Gilmour in menedžer Steve O'Rourke (ki je nastopal kot njegov navigator) zaletela. O'Rourke je imel zlomljeno nogo, medtem ko se je Gilmour izvlekel zgolj z nekaj praskami. Ti inštrumentali so pomembni, ker vsebujejo prva dela skupine po letu 1975 na katerih je pri pisanju sodeloval tudi Wright, kot tudi zadnje Masonove prispevke pri pisanju glasbe po "The Dark Side of the Moon". Leta 1992 izide box set "Shine On". Nabor devetih diskov je vseboval ponovne izdaje studijskih albumov "A Saucerful of Secrets", "Meddle", "The Dark Side of the Moon", "Wish You Were Here", "Animals", "The Wall" in "A Momentary Lapse of Reason". Bonus disk imenovan "The Pink Floyd Early Singles" je bil prav tako dodan zraven.

Naslednji studijski album je bil "The Division Bell" (1994), ki je veliko bolj zvenel kot delo vseh članov skupine kot pa njegov predhodnik. Wright je bil tokrat tudi uradno priznan kot popoln član skupine ter pomembno sodeloval pri pisanju del za album. "The Division Bell" so tako glasbeni kritiki kot ljubitelji skupine sprejeli z večjim navdušenjem kot njegovega predhodnika, čeprav je zopet naletel tudi na številne ostre kritike. Kljub temu je doživel izjemen komercialni uspeh ter bil drugi album skupine, ki se je hkrati uvrstil na prvo mesto glasbenih lestvic tako v VB kot ZDA. "The Division Bell" je bil še en konceptualen album, ki je v nekaterih pogledih odseval Gilmourjev pristop k istim temam s katerimi se je ubadal že Waters na "The Wall". Naslov za album je predlagal Gilmourjev prijatelj Douglas Adams. Veliko besedil za album je prispevala Polly Samson, Gilmourjeva zaročenka, s katero se je poročil kmalu po izidu albuma. Album vsebuje tudi številne glasbenike, ki so s skupino sodelovali na prejšnji turneji kot tudi saksofonista Dicka Parrya, ki je s skupino sodeloval na njihovih albumih iz 70-ih. Anthony Moore, ki je napisal besedila za številna dela s prejšnjega albuma, je prispeval besedilo za Wrightovo skladbo "Wearing the Inside Out", ki je Wrightov prvi prispevek na glavnem vokalu po "Dark Side of The Moon". Wrightovo in Mooreovo sodelovanje se je nadaljevalo na skoraj vsaki skladbi na Wrightovem naslednjem solo albumu "Broken China". 

Solo dela in še kaj: 1995–do zdaj
Pink Floyd niso posneli novega studijskega albuma že od "The Division Bell" (1994). Leta 1995 so izdali koncertni album "P*U*L*S*E". "P*U*L*S*E" je dosegel prvo mesto v ZDA. Album je vseboval koncertne posnetke z nastopov v Londonu, Rimu, Hanovru in Modeni, med The Division Bell turnejo iz leta 1994. Čez leta sta izšla tako video kaseta kot DVD s koncertnega nastopa na Earl Court v Londonu, dne 20. oktobra 1994. V letu 2000 je izšel koncertni posnetek "The Wall", sestavljen iz koncertni posnetkov skupine v Londonu iz obdobja 1980–1981. Koncertni album je izšel pod naslovom "Is There Anybody Out There? The Wall Live 1980–81". Dosegel je prvo mesto na Billboard Internet Album Sales lestvici in 19. mesto na ameriški glasbeni lestvici. V letu 2001 je pod imenom "Echoes" izšla tudi dvojna kompilacija najbolj znanih del skupine. Tako Gilmour, Mason, Waters kot Wright so sodelovali pri urejanju ter izbiri posameznih skladb. Nekaj kontroverznosti je povzročilo dejstvo, da si dela na albumu ne sledijo kronološko. Album je dosegel drugo mesto na lestvici v ZDA. Leta 2003 ob njeni 30. obletnici izide posebna verzija "Dark Side of the Moon", posneta v SACD tehniki, z novo resolucijo zvoka in novo naslovnico. Leta 2004 ponovno izide "The Final Cut" skupaj z dodanim singlom "When the Tigers Broke Free". Posebna SACD verzija ov 30. obletnici "Wish You Were Here" naj bi izšla proti koncu leta 2006. David Gilmour je 6. marca 2006 izdal svoj tretji solo album "On an Island" ter nato naredil evropsko in ameriško turnejo za manjša koncertna prizorišča. Del njegove koncertne skupine je bil tudi Richard Wright. Knjiga Nicka Masona Inside Out je leta 2004 izšla najprej v Evropi in leta 2005 še v ZDA. Mason je knjigo promoviral tako po nekaterih evropskih kot ameriških mestih, dal intervjuje in se srečal s fani za popdpise knjig. Nekateri fani trdijo, da je menda izjavil, da bi bil raje na koncertni turneji s skupino kot pa na knjižni turneji. Govorilo se je tudi, da naj bi Roger Waters posnel broadwayski muzikal "The Wall" z dodatno glasbo, ki naj bi jo sam napisal. 

Prihodnje usmeritve
2. julija 2005 se je Roger Waters pridružil Davidu Gilmourju, Nicku Masonu in Ricku Wrightu za poseben nastop na londonskem Live 8 koncertu. Veliko ljubiteljev skupine je izrazilo upanje, da bo nastop skupine na Live 8 pomenil uvod v ponovno združitev ter turnejo. Menda je bilo skupini ponujeno kar rekordnih 250 milijonov ameriških dolarjev za možno svetovno turnejo. Kljub temu je skupina zelo jasno pojasnila, da nima takšnih načrtov. V tednih po nastopu se je večina starih zamer med člani skupine počasi začelo celiti. Gilmour je potrdil, da sta z Watersom zdaj na "dokaj prijateljski ravni" in da sta po koncertu komunciralra prek elektronske pošte. Mason je izjavil, da bi bila skupina pripravljena nastopiti na posebnem koncertu, ki bi "podprl izrealsko-palestinska mirovna pogajanja". Waters je celo izjavil, da "nikoli ne reci nikoli, ker bi skupina lahko pod podobnimi pogoji kot je bil Live 8 ponono nastopila", ko je bil vprašan glede možnega ponovnega nastopa skupine. Kljub temu je bil v intervjuju za revijo Rolling Stone manj optimističen. Oktobra 2005 pa je v intervjuju za Word Magazine izjavil, da je "resnično užival, ko je ponovno igral s skupino ter, da vidi nekaj možnosti ponovne obnovitve skupine". Prav tako je za radijsko postajo BBC Radio 2 izjavil, da ne zavrača možnosti ponovnega studijskega albuma skupaj z Gilmourjem, Masonom in Wrightom.

V tednih po nastopu na Live 8 se je zanimanje za skupino skokovito povečalo, kar se je odražalo tudi v skokovitem porastu prodaje njihovih najbolj znanih del. 16. novembra 2005 so bili Pink Floyd izbrani v britanski Music Hall of Fame. 31. januarja 2006 je David Gilmour izjavil, da skupina nima nobenih namenov ponovne združitve. 3. februarja 2006 pa je v intervjuju za italijanski časnik La Repubblica izjavil, da je opravil s Pink Floyd, ker se želi posvetiti svojim solo projektom in zasebnemu življenju. Med drugim je tudi izjavil, da se je strinjal, da bo na Live 8 igral z Watersom iz treh razlogov: da bi podprl osnovni namen prireditve, da bi sklenil mir z Watersom in dal vedeti, da bi obžaloval, če se nastopa ne bi udeležil. Kljub temu ni bilo niti na Gilmourjevi strani ne na uradni strani Pink Floyd objavljeno s strani menedžmenta, da je skupina uradno razpadla.Gilmour je nato 6. marca 2006 izjavil, da je odprt za podobne ideje kot je bil nastop na Live 8, vendar da je zdaj solo glasbenik, kar se tiče albumov in turnej. Prav tako je izjavil, da je bila zanj ponovna združitev na Live 8 bolj zaključek kot novi začetek za Pink Floyd. Toda Waters je na drugi strani vse bolj zainteresiran za nadaljno delo s skupino ter menda želi organizirati turnejo ter v živo izvesti celoten "Dark Side of the Moon".

Po smrti Syda Barretta v juliju 2006 so številni ljubitelji skupine upali, da se bo skupina ponovno združila, da bi počastila svojega legendarnega ustanovitelja. S temi ugibanji pa očitno ni bilo nič. Waters in Wright se trenutno menda ukvarjata s snemanjem solo albumov. Leta 2007 bo 40. obletnica podpisa pogodbe skupine z založbo EMI ter izida njihovih prvih treh singlov "Arnold Layne", "See Emily Play" in "Apples and Oranges" kot tudi njihovega debuta "The Piper at the Gates of Dawn". Dolgoletni oblikovalec naslovnic Pink Floyd Storm Thorgerson je izjavil, da "upa da bo skupina naredila nekaj opaznega ob tej pomembni obletnici".

Peter Podbrežnik, november 2006