Pink Cream 69 je nemška hard rock skupina, ki prihaja iz Karlsruheja, mesta na skrajnem jugozahodu Nemčije. Svoj kreativni zenit so dosegli na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta, ko je bil pomemben gradnik skupine skladbopisec in vokalist Andi Deris, predno je leta 1993 odšel k Helloweenom. Pink Cream 69 so kljub njegovemu odhodu z novim frontmanom britanskega porekla Davidom Readmanom nadaljevali z ustvarjanjem, sprva v nekoliko alternativnejših vodah, predno so se z novim tisočletjem vrnili nazaj k svojemu klasičnemu zvoku udarnega, melodičnega rocka.

ZAGON SKUPINE (1987)

Pink Cream 69 so nastali leta 1987 v okolišu mesteca Karlsruhe v Nemčiji. Čeprav so po izvoru nemška skupina, je bilo njihovo članstvo ves čas mednarodno: Andy Derris (vokal) in Alfred Koffler (kitara) sta Nemca, Dennis Ward (bas kitara) Američan, Kosta Zafiriou (bobni) pa Grk. Deris in Zafiriou sta sredi osemdesetih preigravala pri hard rockerjih Kymeria, a zaradi sporov duh v skupini ni bil pravi, zato sta se odločila za ustanovitev nove skupine. Nastali so Pink Crem 69. Ime so prevzeli po nekem koktejlu enega od hotelov v Karlsruheju – sprva je bil le šala, ki pa se je sčasoma pretopila v resničnost. Potem ko so zmagali na lokalnem tekmovanju obetavnih mladih skupin, jih je leta 1988 opazila založba Epic Records, s katero so nato sklenili sodelovanje.

KLASIČNA LETA (1989 – 1993)

Z albumoma »Pink Cream 69« (1989) in »One Size Fits All« (1991), na katerih so se predstavili z melodičnim heavy metalom, nalezljivimi refreni in mogočnim Derrisovim vokalom, so na kontinentalni Evropi močno opozorili nase in že leta 1989 na evropski turneji igrali kot predskupina ameriškim hard rock veljakom White Lion. Američani so na turneji do predskupine gojili poniževalen odnos. Pink Crem 69 niso smeli imeti tonske vaje, kaj šele svoje sobice v zaodrju, zato sta se benda po koncu turneje sprla. Že po izdaji prvenca so si Pink Cream 60 utrdili sloves dobrega koncertnega benda, zato so si v začetku devetdesetih že lahko privoščili solo koncerte po domači Nemčiji, leta 1992 pa jim je pripadla vloga predskupine na turneji še enih hard rock velikanov – po Skandinaviji so igrali skupaj z Europe.

Potem ko so izdali single 49 Degrees / 8 Degrees s koncertnimi in demo posnetki, so se Nemci v začetku devetdesetih prvič mudili na turneji po Japonskem, kamor so se zaradi priljubljenosti vrnili tudi po izdaji tretjega albuma »Games People Play« (1993), za katerega je znova poskrbel producent Dirk Steffens (Helloween). Tako kot že na prvih dveh izdajah je imel glavno besedo pri pisanju materiala Andi Deris, s katerim so se Pinkiji poleti 1993 še zadnjič mudili na uspešni nemški turneji (med drugim so igrali tudi na slavnem Rock am Ring festivalu), predno se je na povabilo Michaela Weikatha pridružil v tistem času že legendarnih power metalcev Helloween.

Povabilo v skupino je prišlo ravno pravi čas, saj so med PC69 člani zevale nekatere kreativne razlike in je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo v skupini počilo. Derisu, ki je bil večinski skladbopisec, ni bil všeč nov, modernejši slog, v katrega je rinil drugi skladbopisec Koffler in za seboj potegnil tudi ostala dva člana, Kosto in Dennisa. Z Derisovim odhodom konec leta 1993 se je končalo klasično obdobje teh nemških rockerjev iz Karlsruheja.

PRIHOD DAVIDA READMANA – ZAČETEK NOVE ERE (1995 - )

Novega frontmana je skupina našla v britanskem pevcu Davidu Readmanu, ki se je premierno predstavil na albumu »Change« leta 1995. Album je bil posnet v Los Angelesu s producentom Shayem Babyjem, z njim pa se PC69 niso predstavili samo z novim pevcem, ampak so tudi slogovno zaplavali bliže vodam alternativnega rocka, ki je v začetku osemdesetih iz trona zrušil hard rockerski zvok osemdesetih. Menda je bil na avdiciji za novega pevca tudi Doogie White (ex-Midnight Blue), ki pa je ravno takrat postal frontman slovitih Rainbow. Nato so se nad Pinkije zgrnili črni oblaki, saj je od pogodbe odstopila njihova založba Sony. PC69 so kljub oteženim okoliščinam vztrajali na začrtani poti in v naslednjem obdobju posneli 15 skladb, ki so jih uporabili za potrebe novega albuma.

Dve leti kasneje so kljub padcu popularnosti izdali nov studijski album »Food For Thought«, na katerega so uvrstili tudi priredbo Queenov We Will Rock You, nekaj mesecev kasneje pa je izšel še njihov prvi koncertni album s preprostim naslovom »Live«. Prvi uradni koncertni album je produciral Dennis Ward, ki je v bodoče postal njihov stalni producent. Naslednji album »Electrified« (1998), s katerim so se po dveh eksperimentalnih albumih naposled vrnili v vode svojega klasičnega melodičnega zvoka, sta pomagala snemati back vokalist Ralf Scheepers (Primal Fear) in klaviaturist DC Cooper (Royal Hunt). Na promocijski turneji so igrali skupaj z Bruceom Dickinsonom, po oddelani evropski in japonski turneji pa so odigrali tudi svoj prvi nastop v Braziliji.

David Readman in Dennis Ward sta nato kot vokalist oziroma producent sodelovala na progresivno rockovskem projektu francoskega kitarista Stephena Forteja. Člani skupine so vrnili uslugo tudi DC Cooperju. Leta 1999 sta mu Ward in Zafiriou pomagala posneti njegov solo album, Koffler pa se mu je celo pridružil na njegovi japonsko turneji.

PINK CREAM 69 V NOVEM TISOČLETJU (2000 - )

Vstop v novo tisočetje ni bil nič manj aktiven, kot konec prejšnjega. Pink Cream 69 so enega za drugim izdali albuma »Sonic Dynamite« (2000) in »Edangered« (2001). V času po izdaji je Alfred Koffler začel bolehati za redko živčno boleznijo - neuropatijo, ki mu je prizadela levo roko. Ker je bil Koffler originalni in dolgoletni član, pomemben gradnik skupine, je kljub hudi bolezni ostal njen sestavni člen, v skupino pa so Nemci za namen Kofflerjeve koncertne razbremenitve pripeljali še pomožnega kitarista Uweja Reitenauerja. Zaradi Kofflerjeve bolezni Pinkiji promocijske turneje albuma »Edangered« sploh niso oddelali, kljub kitaristovemu predlogu, da naj se na odre odpravijo brez njega. PC69 tako med leti 2001 in 2003 sploh niso koncertirali. Dve leti po hudem napadu neuropatije si je Koffler delno opomogel, bolezen pa ga je oslabila tudi psihično, zaradi česar je moral poiskati strokovno pomoč psihiatra. Skupina se je vrnila v studio (brez Uweja, ki jim je pomagal zgolj kot koncertni član) in leta 2004 izdala naslednji album »Thunderdome«.

Leta 2005 so Dennis Ward, David Readman, Kosta Zafiriou in Alfred Koffler gostovali na novem AOR projektu Place Vendome, ki ga je vodil nihče drug kot nekdanji Helloween frontman Michael Kiske. Istega leta je Readman začel delati tudi na svojem solo albumu, ki ga je leta 2007 izdal pri založbi Frontiers Records.

Pri tej italijanski založbi so pristali tudi Pink Cream 69, ki so leta 2007 izdali produkcijsko močno heavy metalsko navit album »In10sity«. Posneli so ga v treh mesecih v Stuttgartu, za podukcijo pa je poskrbel v tem času že priznani producent (in bobnar) Dennis Ward. Po izdaji so se odpravili na obsežno leto in pol trajajočo turnejo, v sklopu katere so julija 2007 gostovali tudi v Velikem Ubeljskem na Primorskem, turnejo pa so zaključili leto kasneje v Karlsruheju s slavnostnim koncertom ob 20-letnici obstoja. Leta 2009 so izdali posnetek omenjenega nastopa na DVD-ju »Live In Karlsuhe«, z obilico bonus materiala, med drugim tudi s kadrom intervjuja, ki so ga v Velikem Ubeljskem opravljali z največjim slovenskim glasbenim portalom Rockline.

Leta 2008 je vokalist David Readman postal del novega superprojekta Voodoo Circle, katerega sestavljajo še Alex Beyrodt, Mel Gaynor, Mat Sinner (vsi Primal Fear) in Jimmy Kresic. Voodoo Circle so v naslednjih petih letih izdali tri studijske albume.

Pink Cream 69 so bili leta 2011 posebni gostje nemškega dela Helloween »7 Sinners« turneje, na katerem pa se ni zgodil (pričakovani) povratek Andija Derrisa za kakšen komad ali dva iz njihovih klasičnih let. Nato so se odpravili v studio, z novim bobnarjem Chrisom Schmidtom, ki je zamenjal originalnega člana Kosto Zafirioja. Leta 2013 so se Pink Cream 69, po šestih letih premora, vrnili z novim albumom »Ceremonial«, ki nadaljuje zvočno pot Pinkijev novega tisočletja, torej udarnega starošolskega hard rocka, polnega melodičnih plasmajev.

Urban Bolta, maj 2013