Pat Travers je prekaljeni kanadski kitarist, na katerega sta v mladih letih vplivala Jimi Hendrix in Albert King. Skozi kariero, ki se je resneje začela graditi sredi sedemdesetih v Londonu, je oblikoval svoj prepoznaven slog fuzije bluesa in hard rocka, ki vrača vero v izročilo čvrstega boogie blues rocka. Pat Travers, ki si je v karieri oder delil z eminencami kot so Rush, Whitesnake, Rory Gallagher in Whitesnake, si je s konstantnimi izdajami in koncertnimi turnejami skozi leta na ameriških in evropskih tleh uspel zgraditi kultni status, o čemer navsezadnje priča cela plejada svetovno znanih kitaristov, ki Kanadčana navajajo za glasbenega velikana.

ZGODNJA LETA ( - 1976)

Pat Travers (12.04.1954) se je rodil in otroštvo preživel v Torontu, Kanadi. Kmalu potem, ko je pri dvanajstih začel z igranjem kitare, je v Ottawi videl nastop Jimija Hendrixa. Že v najstniških letih je Travers začel s preigravanjem v lokalnih zasedbah (Music Machine, Red Hot, Merge...) s katerimi je preigraval v klubih širom Quebeca.

Ko je nastopal s skupino Merge, ga je opazil znani rock glasbenik Ronnie Hawkins in ga povabil v svojo skupino. V zgodnjih dvajsetih se je Pat Travers preselil v London in z založbo Polydor podpisal snemalno pogodbo. Samonaslovljeni prvenec je izdal leta 1976, na njem pa igra tudi basist Peter »Mars« Cowling, ki je v naslednjih letih postal stalnica Traversovega benda. Njihov nastop na nemški televiziji v oddaji Rockpalast novembra 1976 je bil kasneje izdan na DVD-ju »Hooked On Music«, na njem pa je posrečeno ujet Traversov spremljevalni bend v zgodnjih letih, ki ga je tvorila trojica Travers / Cowling / Nicko McBrain (kasnejši dolgoletni Iron Maiden bobnar).

VZPON MED VELIKANE (1977 - 1990)

Leta 1977 je Travers v bend vključil drugega kitarista, dvakrat je zamenjal tudi bobnarja, za časa nastanka albuma »Heat In The Street« pa je tudi uradno oblikoval skupino Pat Travers Band. Ob nastanku so jo tvorili Pat Travers na kitari in vokalu, Pat Thrall na drugi kitari, že omenjeni Peter Cowling na basu in Tommy Aldridge (Whitesnake, Thin Lizzy, Gary Moore, Ted Nugent...) na bobnih in tolkalih. Skupina je konec sedemdesetih veliko koncertirala in kot uvodni akt igrala tudi na Rush turneji ob promociji njihovega albuma »A Farewell to Kings«. Skupinin naslednji album »Live! Go for What You Know« se je v ZDA uvrstil med top 40, izstrelil pa je uspešen single Boom Boom (Out Go The Lights), ki je kotiral še više. Tudi skladba Snortin' Whiskey iz albuma »Crash and Burn« (1980) je onkraj Atlantika postala radijski hit, Pat Travers je v osemdeseta tako vstopil kot vidna osebnost na zemljevidu bluesa in hard rocka.

Po nastopu na znamenitem Reading Music festivalu, kjer so igrali pred 35.000 obiskovalci, sta Pat Travers Band v želji po posvetitvi drugim projektom zapustila Thrall in Aldridge. Prišel je bobnar Sandy Gennaro, s katerim je Travers izdal naslednji album »Radio Active« (1981), sledila pa je velika arenska co-headlinerska turneja z Rainbow. Čeprav je bila turneja Traversova najuspešnejša do zdaj, album ni požel veliko zanimanja, kar gre pripisati tudi nekoliko eksperimentalnejšemu zvoku, saj so njegovo tradicionalno heavy blues kitarsko šolo v dobršni meri izpodrinile klaviature. Nezadovoljni s prodajo albuma je Traversa na cesto brcnila založba Polydor, ki pa jo je glasbenik tožil in tožbo tudi dobil, tako je pod njeno streho izšel še naslednji album »Black Pearl« (1982). Travers je z njim stopil še korak bliže radijsko orientirani glasbi in se proslavil s hitom I La La La Love You, ki je pristal tudi v filmu Valley Girl. Naslednji album »Hot Shot« (1984) je prinesel zasuk nazaj k tršemu kitarskemu zvoku, kljub temu pa je razen skladbe Killer med glasbenimi navdušenci ostal spregledan. V tem času je glasbenik izdal tudi 30-minutni posnetek Hot Shot z znanstveno fantastično vsebino o seksi nezemljanki, ki jo je zanimala naša zemeljska glasba. Leta 1984 je Travers znova igral pred Rushi - njihov kitarist Alex Lifeson je namreč velik Traversov oboževalec.

Sredi osemdesetih je skupino zapusil dolgoletni kompanjon Cowling, pred njegovim povratkom konec osemdesetih je Travers zamenjal kar nekaj basistov, med drugim sta pri njem igrala tudi Cliff Jordan in Dee Hughes. V tem času je zasedbo okrepil tudi drugi kitarist Jerry Riggs. Založba Polydor je izdala album največjih uspešnic, s tem pa se je njihovo medsebojno sodelovanje tudi končalo.

Konec osemdesetih je bil turbulenten. Travers je ostal brez založbe, rezultat česar je bila šestletna studijska šusa, popularnost je padla, tako da je bil povratek v manjše klubske koncertne prostore neizbežen. Leta 1990 je podpisal pogodbo z majhno evropsko založbo, kjer je izdal album »School of Hars Knocks«, istega leta pa je izdal tudi koncertni video »Boom Boom – Live At The Diamond Club« s posnetkom nastopa iz Toronta. V tem obdobju je kot eden izmed vokalistov sodeloval tudi na snemanju radijskega hita Get The Funk Out bostonske hard rock skupine Extreme, katerih album »Pornograffitti« je posegel po multiplatinasti nakladi.

KASNEJŠA LETA (1991 - )

V začetku devetdesetih je Travers pristal pri ameriški založbi Blues Bureau International Records, ki jo je ustanovil priznani producent Mike Varney. »Blues Tracks« (1992) je bil premierno izdan album pod novo streho, po dolgem času pa je od kritikov zanj Travers prejel pozitivne ocene. Tekom devetdesetih je Kanadčan pri BBI izdal še nekaj albumov, za krajši čas pa se je leta 1993 povezal tudi z nekdanjima sodelavcema Jerryjem Riggsem in Petrom »Marsom« Cowlingom. V tem obdobju je pri Traversu nekaj časa igral tudi nekdanji Foghat kitarist Erik Cartwright.

Kljub solidnim izdajam, zvesti bazi oboževalcev in konstantnosti na sceni Traversu ni uspelo nikoli več poseči po uspehih iz preloma sedemdesetih v osemdeseta. Leta 2001 je bil del turneje Voices of Classic Rock, z Lesliejem Westom (Mountain) pa je posnel tudi uspešno skladbo Rock Forever.

Leta 2004 se je Pat Travers povezal z bobnarjem Carmineom Appiceom in oddelal turnejo po ZDA. Tudi v novem tisočletju je nadaljeval s konstantnimi izdajami novih albumov, pod imenom P.T. Power Trio 2 je izdal tudi album priredb rockerskih eminenc kot so Led Zeppelin, Montrose, Queen in Trapeze. V zadnjih letih Pat Travers aktivno koncertira po Evropi, poslednj studijski album »Can Do« s še vedno greha vredno bluesovsko in rockersko vsebino pa je izdal leta 2013.

 Urban Bolta, november 2013